98.c člen ZObr

Pripadniku Slovenske vojske na misiji ne pripada plačilo za nadurno delo kot tako, temveč le plačilo za delo, opravljeno v času, ko bi mu moral biti zagotovljen dnevni oziroma tedenski počitek, če mu le‑ta ni bil zagotovljen. Plačilo pripadnikov v času misije je namreč določeno na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku in se plačuje za vsak dan napotitve tako, da se v skladu z 98.c členom ZObr in 3. členom Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba) povprečno obračuna za 174 ur mesečno ne glede na dejansko razporeditev delovnega časa. Pripadnikom tako v času opravljanja dela na misiji pripada le plača in dodatki, ki so urejeni v Uredbi, ne pa tudi plačilo za nadurno delo.

Pripadniku Slovenske vojske na misiji ne pripada plačilo za nadurno delo kot tako, temveč plačilo za delo, opravljeno v času, ko bi mu moral biti zagotovljen dnevni oziroma tedenski počitek, pa mu ni bil.

Toženka v pritožbi navaja, da tožnik glede dela, ki ga je opravljal na mednarodni misiji oziroma na dneve, ki jih je toženka opredelila kot dneve tedenskega počitka, in v urah, ko bi izrabil dnevni počitek, ni podal ustrezne trditvene podlage. To ne drži. Tožnik je v tožbi podal konkretne navedbe o delu, ki ga je po navodilih nadrejenih kot podčastnik inštruktor opravljal na posamezni dan v tednu po urah v tabelah za vsak tip delovnega dneva na misiji (tj. v bazi C. - tip 1, bazi D. - tip 2, E. - tip 3, F. - tip 4, v bazi G. - tip 1 in tip 2 ter H. tip 1, v bazi I. - tip 2). Predlagal je izvedbo dokazov, in sicer zaslišanje strank in prič A. A. ter B. B. Toženka v odgovoru na tožbo navedenih trditev o organizaciji posameznega dneva dela na misiji po tipih ni konkretno prerekala, le na splošno je navajala, da je pravica do tedenskega počitka prilagojena mirovni operaciji ter da nekaterih delovnih nalog ni mogoče upoštevati kot delovnih dejavnosti (dosegljivost, nošenje uniforme, bivanje v bazi, spoštovanje pravil baze, prepoved samostojnega izhoda, upoštevanje pravil obnašanja, higiene, urejenosti in varnosti) oziroma kršitev pravice do počitka (športna vadba, samousposabljanje,

Toženka v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do odškodnine za ves dan tedenskega počitka, če ni 24 ur neprekinjeno prost vseh delovnih obveznosti. Glede na novejšo sodno prakso je pripadnik Slovenske vojske na mednarodni misiji upravičen do plačila za ure več opravljenega dela v času, ko bi moral biti zaradi izrabe dneva tedenskega počitka po evidencah prost (premoženjska škoda).

Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o višini odškodnine izhajalo iz zmotnega stališča, da ni pomembno, koliko ur dela je tožnik opravil na dan, ko naj bi bil prost, oziroma da mu za vsak posamezen dan pripada odškodnina v vrednosti osmih ur dela.

Sodišče prve stopnje je za vsak dan posebej ugotovilo, kdaj je tožnik začel in kdaj zaključil z delom, ter koliko ur dela več je opravil na račun manjkajočega dnevnega počitka. Glede na to ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni dovolj natančno ugotovilo, za koliko ur je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do dnevnega počitka.

Za presojo, da tožniku ni bil omogočen tedenski počitek, je ob pravilni uporabi materialnega prava bistveno, kaj je počel na dan, ko je zaveden kot prost, ali mu je bilo to ukazano oziroma ali je bilo to nujno, in koliko časa je trajala delovna naloga. Ne zadostuje splošna ugotovitev, da je tožnik kot poveljnik oddelka skrbel za oddelek, njegove naloge pa so zajemale tudi izvajanje rednih in izrednih nalog ter priprav na redne naloge in sestanke, da je moral biti tako podrejenim kot tudi nadrejenim vselej na razpolago in dosegljiv. Če je tožnik na dneve, ko je toženka trdila, da je imel tedenski počitek, moral delati, je upravičen do plačila le za toliko ur dela, kot jih je v času predvidenega tedenskega počitka dodatno opravil, in ne avtomatično za 8 ur, kot je to, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, štelo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zavzelo stališča, da bi šlo pri dnevnem in tedenskem počitku za enovito pravico. Pri izračunu prikrajšanja tožnika je pravilno izhajalo iz vrednosti urne postavke na način, da je plačo delilo s 174 za povprečno 174 ur, kot se obračuna plača pripadnika za opravljanje vojaške službe izven države. Pri dnevnem počitku je že tožnik pri postavitvi zahtevka upošteval le tiste ure, ko je delo opravljal, in mu je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo v celoti. Prav tako v celoti je ugodilo zahtevku iz naslova nezagotovljenega tedenskega počitka.

Pritožba utemeljeno navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe niso razvidna konkretna obdobja, v katerih naj toženka tožniku ne bi zagotavljala potrebnih ur dnevnega počitka, kot tudi ne kdaj in koliko časa naj bi tožnik opravljal posamezne naloge ter katere so bile te naloge, zaradi katerih naj ne bi mogel koristiti zakonsko predpisanega 11-urnega dnevnega počitka. Zahtevana odškodnina za premoženjsko škodo predstavlja odškodnino zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela, kot je bilo določeno v pogodbi med strankama. Avtomatična določitev odškodnine v višini 11 ur je torej materialnopravno zmotna. Tožnik je upravičen do višine odškodnine (le) glede na dejanske ure opravljenega dela, ki mu niso bile plačane.

Tožnik je upravičen do odškodnine le za tolikšno število ur, ki ustreza uram več opravljenega dela, tj. uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral koristiti dnevni počitek.

Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v tem sporu pri odločitvi o odškodnini, ki jo je za 67 nezagotovljenih dnevnih počitkov tožniku prisodilo v višini vsakokratnih 11 ur, zmotno izhajalo iz koncepta dnevnega počitka kot vsebinsko enovite pravice. Tožnik je upravičen do odškodnine le za tolikšno število ur, ki ustreza uram več opravljenega dela, tj. uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral koristiti dnevni počitek.

Večerno "zapiranje" lokalov in obhodov bivalnih objektov je ena od obveznosti, ki jo je tožniku odredil vodja skupine, njemu pa poveljnik kontingenta, kar je slednji tudi jasno potrdil na zaslišanju. Dejstvo, da nadrejeni tožniku koriščenja dnevnega počitka niso omogočili, temveč so mu nasprotno odredili delo na ure, ko bi sicer moral imeti dnevni počitek, tako tožniku ne more iti v škodo. Pri številnih kršitvah vojaške discipline in premajhnem številu pripadnikov vojaške policije ni šlo za izredne razmere, v katerih se Direktiva 2003/88/ES ne bi uporabljala, temveč izpostavljeno predstavlja zgolj toženkino neustrezno organizacijo dela, kar pa upravičenost tožnika do prisojene odškodnine še dodatno potrjuje.

Sodišče prve stopnje je za vsak dan posebej natančno ugotavljalo, kdaj je tožnik začel in kdaj zaključil z delom ter koliko ur dela več je opravil na račun manjkajočega dnevnega počitka. Okoliščina, da t. i. dodatne naloge niso ustrezno evidentirane v poročilih in drugih listinah, ki jih je predložila toženka, in da poveljnik kontingenta o obsegu določenih nalog tožnika ni bil podrobneje seznanjen, ne pomeni, da te niso bile dejansko opravljene in da tožnik ni pričel z opravljanjem nalog na misiji vsakokrat ob 6.00 uri zjutraj. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožniku prisodilo neto znesek odškodnine. S takšno odločitvijo je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala (VIII Ips 23/2019). Nastala bo, ko bo dolžnik (delodajalec, toženka) v korist upnika (delavca, tožnika) dejansko izvršila plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska (dohodka) z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena in prvi odstavek 283. člena ZDavP-2).

Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v tem sporu pri odločitvi o odškodnini, ki jo je za 60 nezagotovljenih dnevnih počitkov tožniku prisodilo v višini vsakokratnih 11 ur, zmotno izhajalo iz koncepta dnevnega počitka kot vsebinsko enovite pravice, in da je tožnik upravičen do odškodnine le za tolikšno število ur, ki ustreza uram več opravljenega dela, tj. uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral koristiti dnevni počitek.

Tožnikove trditve o kršitvi pogodbene obveznosti iz naslova več opravljenih ur dela predstavljajo podlago za odškodninski zahtevek za plačilo premoženjske škode, za odločitev o odškodnini na tej podlagi pa niso bistvene pritožbene navedbe o potrebnem počitku v smislu citirane določbe ZSSloV (prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021). Glede na to so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da je bilo upoštevajoč glavno nalogo misije (reševanje in popisovanje migrantov), specifičnost opravljanja nalog na ladji in specifike vojaške ladje regeneraciji tožnika oziroma potrebnemu počitku zadoščeno z razporedom dela na ladji, ki je bil organiziran po štiri ure z vmesnimi odmori. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o odškodnini, ki jo je za 52 nezagotovljenih dnevnih počitkov tožniku prisodilo v višini vsakokratnih 11 ur, zmotno izhajalo iz koncepta dnevnega počitka kot vsebinsko enovite pravice. Utemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je tožnik upravičen do odškodnine le za tolikšno število ur, ki ustreza uram več opravljenega dela, t. j. uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral koristiti dnevni počitek.

Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodnini za vseh 11 ur dnevnega počitka v posameznem dnevu zmotno utemeljijo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo. V istovrstnih sporih, v katerih so tožniki uveljavljali odškodnino za premoženjsko škodo za kršitev pogodbe zaradi več opravljenih ur dela zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka, je Vrhovno sodišče RS utemeljilo, da ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za (dejansko) opravljeno delo. V tem okviru pa je bistveno, koliko ur dela (več) je delavec - pripadnik Slovenske vojske opravil, za katerega ni prejel plačila, kot če bi delal 174 ur.

Ni se mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni z zadostno stopnjo prepričanja in dovolj natančno ugotovilo, za koliko ur naj bi tožena stranka kršila tožnikovo pravico do dnevnega počitka. Sodišče prve stopnje je za vsak dan posebej ugotavljalo, kdaj je tožnik začel in kdaj je zaključil z delom ter s tem, koliko ur dela več je opravil. Neutemeljeno pritožba nasprotuje izračunu višine odškodnine. Glede na zavzeto stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 8/2021, da gre v teh sporih za odškodnino za opravljene, a še ne plačane ure dela, je pravilen način izračuna odškodnine le z upoštevanjem števila ur povprečne mesečne delovne obveznosti pripadnikov Slovenske vojske iz drugega odstavka 98.c člena ZObr. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožniku dosodilo neto znesek, posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala. Nastala bo, ko bo dolžnik (delodajalec, toženka) v korist upnika (delavca, tožnika) dejansko izvršil plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska (dohodka) z davki in prispevki v času izplačila (tretji

S tem, ko je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo neto znesek, je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala (VIII Ips 23/2019). Nastala bo, ko bo dolžnik (delodajalec, toženka) v korist upnika (delavca, tožnika) dejansko izvršil plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska (dohodka) z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena ZDavP-2, prvi odstavek 283. člena ZDavP-2). Tožbeni zahtevek glede davkov in prispevkov oziroma glede "neto" zneska je tako preuranjen in kot tak neutemeljen (311. člen ZPP).

Ni v pristojnosti sodišča, da določa posamezne dolžnosti, za katere bi pripadel dodatek za poveljevanje. Sodišče prve stopnje je zato zmotno kot ključno štelo okoliščino, da je tožnik dejansko izvedel nadomeščanje poveljnika oddelka, pri čemer iz ugotovitev izpodbijane sodbe celo izhaja, da se je tožnik udeleževal le (večernih) sestankov, ki bi se jih sicer poveljnik oddelka, ne pa tudi (drugih) nalog poveljevanja. Bistveno je, da tožnik ni bil imenovan niti kot poveljnik oddelka niti kot njegov namestnik, ki bi bil pooblaščen za poveljevanje. Višina odškodnine za premoženjsko škodo zaradi posega v pravico do dnevnega počitka ni avtomatična protivrednost plačila za 11 ur (dnevno), temveč je odvisna od obsega ugotovljene škode, ki jo je delavec utrpel zaradi posega v to pravico; torej od števila ur, ki ustreza uram več opravljenega dela zaradi kršitve delodajalca, tj. neplačanim uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral koristiti dnevni počitek.

Pravna podlaga za določitev dodatka za nevarne naloge posameznemu pripadniku na MOM ni zgolj ZObr in na njegovi podlagi izdana Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, temveč predvsem splošni akt ministra, s katerim se dodatek za izvajanje nevarnih nalog določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM. Tožena stranka v pritožbi zato utemeljeno navaja, da je pripadnik lahko upravičen le do takšnih dodatkov, kot so za konkretno misijo določeni v odredbi ministra. Tožena stranka se v pritožbi utemeljeno pritožuje zoper višino odškodnine in utemeljeno opozarja, da je bil tožniku dnevni počitek zagotovo vsaj delno (v določenem obsegu ur) omogočen. Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodnini za vseh 11 ur dnevnega počitka v posameznem dnevu zmotno utemeljijo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo.