283. člen ZDavP-2

Sodišče se s tem ne strinja in sodi, da čakanje na pojasnilo FURS-a na vprašanje glede izpolnjevanja REK obrazca, za kar je v zadevi šlo, ni razlog za odstop od splošnega pravila glede roka za plačilo davčnega odtegljaja, kot ga določa prvi odstavek 283. členu ZDavp-2. Takšne posledice na tek roka ne določa nobena določba ZDavP-2, sodišče pa se tudi ne strinja, da bi v okoliščinah konkretnega primera to zahtevalo načelo vestnosti in poštenja ter načelo pomoči po 7. členu ZDavP-2. Davčni odtegljaj se obračunava po sistemu samoobdavčitve, kot tudi pomemben del ostalih davčnih obveznosti (prvi odstavek 49. člena ZDavP-2). Tožnik se je sam odločil oddati obračun davčnega odtegljaja kot obračun po izteku roka in ne po postopku samoprijave, posledično je tudi na njegovi strani razlog, da so mu bile obresti obračunane po 95.a členu ZDavP-2 v povezavi s 96. členom ZDavP-2. Sodišče torej sodi, da je bil tožnikov zahtevek na stornacijo in vračilo obresti upravičen, saj obveznost za plačilo teh obresti (neodvisno od tega, ali jih je bil tožnik dolžan plačati) niso bile izračunane in določene v obračunu davčnega odtegljaja oziroma v odmerni odločbi. Šele odmerna odločba bo preds

Sodišče prve stopnje je zahtevku za plačilo odškodnine za neizrabljene dni tedenskega počitka (v celoti) najmanj preuranjeno ugodilo. Pri tem ni upoštevalo, da v pravico do tedenskega počitka posega samo konkretna naloga, ki jo je treba opraviti prav na ta dan po odredbi oziroma ukazu nadrejenega.

Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da sestanki s podrejenimi ne utemeljujejo kršitve tedenskega počitka, saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi šlo za kratke sestanke (t. i. brifinge), ampak je šlo za formalne, dlje časa (od pol ure do ene ure) trajajoče sestanke, na katerih je tožnik podrejene seznanil s planom dela za prihodnji teden in jim podal konkretna navodila glede ponedeljkovih nalog. To pa niti ni bila edina tožnikova delovna naloga ob nedeljah. Sodišče prve stopnje je tožniku zmotno prisodilo odškodnino v neto znesku. S takšno odločitvijo je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik na dneve, ki jih je toženka evidentirala kot proste, ni bil prost. Ključna je ugotovitev, da je moral vsak dan opravljati zadolžitve vojaške policije, ki so bile razdeljene med štiri pripadnike. Glede na obseg nalog vojaške policije, ki so se izvajale 24 ur na dan in sedem dni v tednu, je bilo število pripadnikov premajhno. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku prisodilo neto znesek iz naslova odškodnine (prim. VIII Ips 23/2019). S takšno odločitvijo je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala. Nastala bo, ko bo toženka v korist tožnika izvršila plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena in prvi odstavek 283. člena ZDavP-2).

Sodišče prve stopnje je za vsak dan posebej natančno ugotavljalo, kdaj je tožnik začel in kdaj zaključil z delom ter koliko ur dela več je opravil na račun manjkajočega dnevnega počitka. Okoliščina, da t. i. dodatne naloge niso ustrezno evidentirane v poročilih in drugih listinah, ki jih je predložila toženka, in da poveljnik kontingenta o obsegu določenih nalog tožnika ni bil podrobneje seznanjen, ne pomeni, da te niso bile dejansko opravljene in da tožnik ni pričel z opravljanjem nalog na misiji vsakokrat ob 6.00 uri zjutraj. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožniku prisodilo neto znesek odškodnine. S takšno odločitvijo je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala (VIII Ips 23/2019). Nastala bo, ko bo dolžnik (delodajalec, toženka) v korist upnika (delavca, tožnika) dejansko izvršila plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska (dohodka) z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena in prvi odstavek 283. člena ZDavP-2).

Ni se mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni z zadostno stopnjo prepričanja in dovolj natančno ugotovilo, za koliko ur naj bi tožena stranka kršila tožnikovo pravico do dnevnega počitka. Sodišče prve stopnje je za vsak dan posebej ugotavljalo, kdaj je tožnik začel in kdaj je zaključil z delom ter s tem, koliko ur dela več je opravil. Neutemeljeno pritožba nasprotuje izračunu višine odškodnine. Glede na zavzeto stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 8/2021, da gre v teh sporih za odškodnino za opravljene, a še ne plačane ure dela, je pravilen način izračuna odškodnine le z upoštevanjem števila ur povprečne mesečne delovne obveznosti pripadnikov Slovenske vojske iz drugega odstavka 98.c člena ZObr. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožniku dosodilo neto znesek, posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala. Nastala bo, ko bo dolžnik (delodajalec, toženka) v korist upnika (delavca, tožnika) dejansko izvršil plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska (dohodka) z davki in prispevki v času izplačila (tretji

S tem, ko je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo neto znesek, je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala (VIII Ips 23/2019). Nastala bo, ko bo dolžnik (delodajalec, toženka) v korist upnika (delavca, tožnika) dejansko izvršil plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska (dohodka) z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena ZDavP-2, prvi odstavek 283. člena ZDavP-2). Tožbeni zahtevek glede davkov in prispevkov oziroma glede "neto" zneska je tako preuranjen in kot tak neutemeljen (311. člen ZPP).

Če je pripadnik slovenske vojske upravičen do plačila za opravljeno delo v pavšalnem znesku, kadar mu je dnevni počitek zagotovljen, je v nasprotnem primeru (ko je dejansko opravil več dela, kot je bilo predvideno, prav v času, ko bi moral med dvema zaporednima dnevoma počivati) prikrajšan in ima pravico do odškodnine za premoženjsko škodo za več opravljene ure dela na račun nezagotovljenega počitka. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožnici prisodilo neto znesek iz naslova odškodnine (VIII Ips 23/2019). S takšno odločitvijo je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala. Nastala bo, ko bo toženka v korist tožnice izvršila plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena in prvi odstavek 283. člena ZdavP-2). Pravna podlaga za določitev dodatka za nevarne naloge posameznemu pripadniku na MOM ni zgolj ZObr in Uredba, temveč predvsem splošni akt ministra, s katerim določi dodatek za izvajanje nevarnih nalog na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skla

Toženka je s sprejemom Pravilnika o deljenem delovnem času voznega osebja nedopustno posegla v obstoječo pogodbo o zaposlitvi tožnika. Uvedla je deljen delovni čas, njegovo vrednotenje pa je določila na način, da so delavci za čas prekinitve prejeli plačilo v višini 30 % osnovne plače. To spominja na vrednotenje razpoložljivosti, ki se pri voznikih, ki opravljajo linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov, v nasprotju z drugimi mobilnimi delavci, za katere velja ZDCOPMD, šteje v delovni čas. V novejši sodni praksi je uveljavljeno stališče, da sodišče v delovnem sporu ne odloča o tem, ali je delodajalec od prisojenih zneskov dolžan plačati davke in prispevke, saj je to ob izplačilu prejemka stvar izplačevalca oziroma pristojnih davčnih organov (sodba VS RS VIII Ips 68/2019, sodba in sklep VS RS VIII Ips 88/2019). Obveznost davčnega odtegljaja in plačila prispevkov v času odločanja o utemeljenosti zahtevka iz naslova plačila še ni nastala. Nastala bo, ko bo dolžnik (delodajalec, toženka) v korist upnika (delavca, tožnika) dejansko izvršil plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska (dohodka) z davki in prispevki v času izplačila (tretj

Ob izplačilu plače mora delodajalec izračunati in odtegniti davčni odtegljaj ter obračun davčnega odtegljaja predložiti FURS, plačati pa ga mora najpozneje v roku 5 dni od izplačila plače. Če delodajalec plače ne izplača, sicer ni dolžan plačati akontacije dohodnine ter prispevkov za socialno varnost. V tem smislu ima tožnica lahko prav, ko navaja, da je na dan 25. 11. 2020 imela poravnane vse zapadle davčne obveznosti, saj je plače za mesec oktober 2020 obračunala in izplačala šele 30. 11. 2020. Vendar pa sodišče izpostavlja, da je treba v obravnavanem primeru upoštevati tudi drugi del ubeseditve pogoja iz št. 3 v 6.1. točki Javnega poziva, iz katerega izhaja, da zadevni pogoj ni izpolnjen, če prijavitelj nima predloženih vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjega leta do dne oddaje vloge.

V zadevi so podane številne objektivne okoliščine - indici, iz katerih izhaja, da je tožnik vedel, da sodeluje pri transakcijah, ki predstavljajo davčno goljufijo in je takšne posle zavestno sklepal ter svojo pravo voljo davčnemu organu zavestno prikril.

Za pojem povezanih oseb ni nujno, da gre za obvladovanje preko kapitalske povezanosti. Za povezanost oseb gre tudi takrat, kadar so osebe medsebojno povezane na podlagi pogodbe ter se pogoji transakcij razlikujejo od pogojev, ki bi bili med nepovezanimi osebami. Poslovna povezanost obeh subjektov se v obravnavanem primeru kaže zlasti v tem, da bi brez dela zaposlencev, ki so bili formalno zaposleni pri A.A. s.p., v resnici pa so opravljali delo pri tožniku, bila proizvodnja v takšnem obsegu, kot jo opravlja tožnik, nemogoča. V primeru, ko so zaračunane dobave ali storitve sicer opravljene, vendar je ugotovljeno, da so zgolj navidezno prikazane kot posledica poslovanja med dvema subjektoma (z namenom pridobiti račune in s tem pravico do odbitka vstopnega DDV), dejansko pa jih ni opravil drug davčni zavezanec, temveč prejemnik računa sam, za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV niti ni treba še posebej ugotavljati, ali je naslovnik računa vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo omenjenega izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. V takem pri

Tožnica je zoper informativni izračun dohodnine za leto 2010 ugovarjala, da ji del dohodka s strani družbe A. ni bil izplačan, temveč so bili zaradi upoštevanja pokojninske dobe od dohodka plačani samo prispevki za socialno varnost za obdobje od 1994 do 1998 ter da se zato obračunane plače od teh prispevkov pri odmeri dohodnine ne bi smelo upoštevati. Tudi sodišče ji pri tem ne more slediti. Izplačevalec dohodka, družba A. d.o.o., je bil ob predaji REK obrazca poleg plačila obveznih prispevkov za socialno varnost dolžan tožnici izplačati tudi osebni dohodek in akontacijo dohodnine. Obveznost oddaje obračuna REK nastane ob izplačilu dohodka in tožnica je kot povezana oseba omenjene družbe to vedela. Kot povezana oseba pa se je tudi po prenehanju delovnega razmerja v omenjeni družbi (lahko) dogovorila, da ji le-ta plača razliko manjkajočih prispevkov za obdobje od leta 1994 do 1998 brez neto izplačila dohodka. S tem dogovorom se je odpovedala izplačilu neto plače, medtem ko ji je bila bruto plača dejansko dana na razpolago. Na podlagi obstoječe zakonske ureditve ni mogoče obračunati prispevkov za socialno varnost od plače, pri tem pa ne obračunati akontacije dohodnine. Glede neto

Socialni spori so skladno s 1. odstavkom 58. člena ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. Predmet socialnega spora tako izvira iz obveznega zavarovanja (objektivni kriterij), stranki pa sta nosilec zavarovanja in zavarovanec oziroma zavezanec za plačilo prispevka (objektivni kriterij). V konkretnem primeru ne gre za spor iz zavarovalnega razmerja med nosilcem zavarovanja in zavarovancem oziroma zavezancem za plačilo prispevka, temveč za spor med delavcem in delodajalcem za plačilo prispevkov iz delovnega razmerja, zato je za odločanje v tej zadevi na podlagi 2. odstavka 5. člena ZDSS-1, pristojno delovno sodišče (8. člen ZDSS-1).

Socialni spori so skladno s 1. odstavkom 58. člena ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. Predmet socialnega spora tako izvira iz obveznega zavarovanja (objektivni kriterij), stranki pa sta nosilec zavarovanja in zavarovanec oziroma zavezanec za plačilo prispevka (objektivni kriterij). Nosilec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je po 10. členu ZPIZ-1 Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja pa Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (3. odstavek 12. člena ZZVZZ). V obravnavani zadevi ne gre za spor med nosilcem socialnega zavarovanja in zavarovancem oziroma zavezancem za plačilo prispevkov, temveč gre za spor med delavcem in delodajalcem. Takšen spor, kljub temu da gre za spor o plačilu prispevkov, ne izhaja iz zavarovalnega, pač pa iz delovnega razmerja.

Četudi tožbeni zahtevek in izrek sodbe ne vsebujeta odločitve v zvezi z odvodom akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost, bo tožena stranka navedeno morala poravnati za tožnikov račun, saj je tako določeno v 283. členu ZdavP-2 in 1. odstavku 15. člena ZPSV.