97.f člen ZObr

Pripadniku Slovenske vojske na misiji ne pripada plačilo za nadurno delo kot tako, temveč plačilo za delo, opravljeno v času, ko bi mu moral biti zagotovljen dnevni oziroma tedenski počitek, pa mu ni bil.

Tožnik je zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Tožnik je že v tožbi konkretiziral delovne naloge, ki jih je opravil v času tedenskega počitka, oziroma delovne naloge, s katerimi je presegel v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno povprečno mesečno delovno obveznost. V pripravljalni vlogi je te naloge tudi natančno časovno specificiral in pojasnil, na podlagi čigavega ukaza jih je izvršil. Glede tako podanih trditev je obrazložil, da jih je oprl na podatke iz evidence opravljenih nalog na misiji (ki jo je vodil zaradi izkušnje z nezagotavljanjem ustreznega počitka na predhodnih misijah).

Toženka v pritožbi navaja, da tožnik glede dela, ki ga je opravljal na mednarodni misiji oziroma na dneve, ki jih je toženka opredelila kot dneve tedenskega počitka, in v urah, ko bi izrabil dnevni počitek, ni podal ustrezne trditvene podlage. To ne drži. Tožnik je v tožbi podal konkretne navedbe o delu, ki ga je po navodilih nadrejenih kot podčastnik inštruktor opravljal na posamezni dan v tednu po urah v tabelah za vsak tip delovnega dneva na misiji (tj. v bazi C. - tip 1, bazi D. - tip 2, E. - tip 3, F. - tip 4, v bazi G. - tip 1 in tip 2 ter H. tip 1, v bazi I. - tip 2). Predlagal je izvedbo dokazov, in sicer zaslišanje strank in prič A. A. ter B. B. Toženka v odgovoru na tožbo navedenih trditev o organizaciji posameznega dneva dela na misiji po tipih ni konkretno prerekala, le na splošno je navajala, da je pravica do tedenskega počitka prilagojena mirovni operaciji ter da nekaterih delovnih nalog ni mogoče upoštevati kot delovnih dejavnosti (dosegljivost, nošenje uniforme, bivanje v bazi, spoštovanje pravil baze, prepoved samostojnega izhoda, upoštevanje pravil obnašanja, higiene, urejenosti in varnosti) oziroma kršitev pravice do počitka (športna vadba, samousposabljanje,

Kot je razvidno iz povzetega, je tožnik sicer res navedel določene naloge, ki jih je opravljal posamezni pripadnik v pripravljenosti, in jih časovno opredelil, kar pa ne zadošča za ugotavljanje, da je sam, ko je bil v pripravljenosti (določen dan) opravil določeno (konkretno) nalogo v opredeljenem trajanju. Njegove navedbe niso ostale neprerekane, kot prikazuje v pritožbi (in si neutemeljeno prizadeva, da bi se štele kot ugotovljene na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP).

Ni pravilno stališče pritožbe, da je le v primeru vojakov, ki vtožujejo plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka, dokazno breme prevaljeno na delavce kot tožnike, zaradi česar naj bi šlo za kršitev ustavnega načela enakosti. Pritožbeno sodišče poudarja, da bi tožnik moral glede na obsežno in enotno sodno prakso, iz katere je razvidno, kaj mora tožnik v teh sporih dokazovati, navesti vsa dejstva, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko sklepalo o kršitvi pravice do tedenskega počitka in ugotovilo obseg ur, ki jih je moral tožnik opraviti v času, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek. Tožnik tako ni dokazal, da je bil angažiran v času, ko naj bi imel tedenski počitek. Nasprotno, iz navedb toženke in listinske dokumentacije v spisu izhaja, kdaj je imel tožnik zagotovljen tedenski počitek, kar je tožnik potrdil tudi s podpisom evidence o izrabi počitka, vendar tožnik na te navedbe in dokaze ni odreagiral in ni navedel, kaj konkretno in po čigavem ukazu je delal na dneve, ko toženka zatrjuje izrabo tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka

Tožnik je za vsak posamezni dan, ko mu naj bi bil zagotovljen tedenski počitek, trdil, da mu ni bil, in je navedel, katere konkretne naloge je opravljal, prav tako je tudi navedel, koliko časa so te naloge trajale. Sodišče prve stopnje je v okviru podanih navedb pravilno ugotavljalo tožnikove opravljene naloge in njihovo trajanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tedenski načrti dela ne dokazujejo, da tedenski počitek tožniku ni bil kršen. Pravilno je namreč zaključilo, da je tožnik tovrstne listine tedensko podpisoval, vendar je tako ravnal na podlagi ukaza, saj bi bilo ravnanje v nasprotju z njim sankcionirano z odpoklicem z misije. Glede na navedeno tudi po stališču sodišča druge stopnje tožnikov podpis ne potrjuje resničnosti podatkov o dnevih tedenskega počitka, ampak je odraz prisile.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 7. in 212. člena ZPP, ker tožnik ni natančno pojasnil, na katere dneve je opravljal točno določene naloge ter po čigavem ukazu. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je v trditvah za vsak posamezen dan tožnik opisal, katere naloge je opravljal.

Tožnica ni za noben dan, ko naj bi ji bila kršena pravica do tedenskega počitka, navedla, ob kateri uri naj bi se ji počitek pričel, niti kdaj naj bi se ta končal, oziroma kdaj je pričela z delovnimi nalogami in kdaj z njimi končala, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme na njej. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno zaključilo, da okoliščina, da je tožnica na prost dan (na nedeljo) opravila kakšno delovno nalogo, sama pa sebi še ne pomeni, da ji tak počitek ni bil zagotovljen. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje bi namreč morala zatrjevati, kdaj je prenehala opravljati naloge pred dnem počitka (ob kateri uri v soboto) kot tudi kdaj (ob kateri uri) in koliko časa je na dan počitka opravljala naloge, s katerimi naj bi ji bila kršena pravica do počitka.

Zmotno pritožba izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo večjo težo pokloniti listinski dokumentaciji (načrtom dela, poročilom in evidencam obremenjenosti) in preizkusiti njeno verodostojnost in da zgolj zaslišanje tožnika in njegovih prič ne more imeti zadostne oziroma višje dokazne moči. Sodišče prve stopnje je namreč jasno in natančno obrazložilo, da listinski dokumentaciji (predvsem evidencam) ni sledilo, ker sta priči C. C. in E. E. potrdili izpoved tožnika, da evidence ne odražajo dejanskega stanja, in da so jih podpisovali, ker so jih morali.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v času, ko je delo opravljal na način šest ur dela, šest ur pripravljenosti in šest ur počitka, opravil več ur dela, ko bi izrabil dnevni počitek, saj je v pripravljenosti opravljal delo (ves čas pripravljenosti), s tem pa ni imel možnosti v celoti izrabiti dnevnega počitka.

Pritožba pravilno opozarja, da se sodbe ne da preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je ugotovilo, da je tožnik opravil prav 395 ur dela, niti iz sodbe ne izhaja, katere delovne naloge naj bi takrat opravljal. Za ugoditev zahtevku ne zadostuje splošna ugotovitev, da je tožnik delal oziroma opravljal resne in odgovorne naloge. Sodišče prve stopnje bi moralo pojasniti, na podlagi česa je prišlo do ugotovitve, da tožnik v vtoževanem obdobju ni imel zagotovljenih prav 395 ur dnevnega počitka in zaradi opravljanja katerih nalog.

Sodišče prve stopnje jasno zapisalo, kaj je tožnik ob nedeljah (in ostale dni) delal, pri čemer je na podlagi izpovedi prič in listinskih dokazov tudi konkretizirano navedlo, katere od teh nalog je tožnik opravljal na posamezen dan, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek, in ne držijo pritožbene navedbe, da so te navedene zgolj splošne, brez natančnih opredelitev, niti da tožnik ni dokazal, da je na določen dan določeno nalogo opravil.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niti iz izpovedi tožnika niti iz izpovedi prič ne izhaja, katere konkretne naloge (in koliko časa) naj bi opravljal v tistih dneh, ko je bil po evidenci prost. Pravilno je obrazložilo, da zgolj stanje pripravljenosti oziroma dosegljivosti na telefon upoštevajoč novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ne pomeni kratenja pravice do tedenskega počitka.

Podobno kot velja v sporih, ki so se nanašali na tedenski počitek, je treba, da bi bil tožnik do vtoževane odškodnine za premoženjsko škodo oziroma plačila za več opravljeno delo upravičen, ugotoviti, ali je v času pripravljenosti in počitka oziroma v urah, ko bi mu bil zagotovljen dnevi počitek, dejansko opravljal določeno (konkretno) nalogo (in koliko časa jo je opravljal).

Toženka v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do odškodnine za ves dan tedenskega počitka, če ni 24 ur neprekinjeno prost vseh delovnih obveznosti. Glede na novejšo sodno prakso je pripadnik Slovenske vojske na mednarodni misiji upravičen do plačila za ure več opravljenega dela v času, ko bi moral biti zaradi izrabe dneva tedenskega počitka po evidencah prost (premoženjska škoda).

Četudi sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo, koliko ur dela je zahtevala posamezna naloga, to ne pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o bistvenih dejstvih.

Formalna razporeditev tožnika v hitre odzivne sile ni poseg v pravico do tedenskega počitka, saj to pomeni, da bi se moral tožnik, če bi bilo to treba, aktivirati. Tožnik ni znal pojasniti, kdaj so bili dejansko aktivirani za hitro posredovanje, da bi bile te sile aktivirane, pa se med zaslišanjem ni spomnila niti priča. Tako je pravilen zaključek sodišča, da tožnik ni dokazal, da je bil v okviru hitroodzivnih sil aktiviran in s tem opravljal delo. Sama dosegljivost na telefon na dela prost dan ne pomeni, da je bil tožniku, če ni bil klican in ni opravljal nobenih nalog, iz tega razloga kršen tedenski počitek.

Tožnik je bil tisti, ki je vtoževal denarno terjatev. Na njem je bilo torej dokazno breme v zvezi z zatrjevanim dejstvom, da je na dneve, ki so v evidenci tožene stranke opredeljeni kot tedenski počitek, dejansko delal ter v kakšnem obsegu. Tožnik tega bremena v konkretnem sporu ni zmogel, zaradi česar je sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o višini odškodnine izhajalo iz zmotnega stališča, da ni pomembno, koliko ur dela je tožnik opravil na dan, ko naj bi bil prost, oziroma da mu za vsak posamezen dan pripada odškodnina v vrednosti osmih ur dela.