UPRS Sodba III U 104/2019-14

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na premičnine, je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu prvostopenjski organ ali FURS) zoper tožnika začela davčno izvršbo dolgovanega zneska obveznosti, ki je znašala na dan 11. 7. 2018; višina glavnice 68.676,08 EUR, zamudnih obresti 43.611, 54 EUR, stroškov davčne izvršbe 50,00 EUR, skupaj 112.337,62 EUR (točka 1. izreka). Odločila je, da se neporavnane obveznosti vplačajo na navedeni prehodni račun ter da je od označenih glavnic v tabeli potrebno obračunati in plačati nadaljnje zamudne obresti za obdobje od 12. 7. 2018 do vključno dneva plačila posamezne obveznosti ter v nadaljevanju pod zaporednimi številkami 1 do 12 navedla izvršilne naslove z datumom izvršljivosti z navedbo glavnice, obresti ter skupnega zneska ter označbo, ali je potrebno obračunati in plačati nadaljnje zamudne obresti za obdobje od 12. 7. 2018 do vključno dneva plačila (2. točka izreka). Nadalje je odločila, da se davčna izvršba opravi z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti dolžnika in se nahajajo kjerkoli, predvsem na naslovu dolžnika, ter da rubež po tem sklepu zajema vse dolžnikove premičnine, razen predmetov, ki so po določbi 177. člena ZDavP-2 izvzeti iz izvršbe (točka 4. izreka). Nadalje odločila, da stroške davčne izvršbe plača dolžnik in bo o drugih stroških davčne izvršbe izdan poseben sklep ter da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (točka 4. in 5. izreka).

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da dolžnik ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa, zato je bilo zoper njega v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) potrebno začeti davčno izvršbo. Od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, se v skladu z določili 96. člena ZDavP-2 plačajo zamudne obresti. V skladu s tretjim odstavkom navedenega člena se od zamudnih obresti, ki jih zavezanec ni plačal in od denarnih kazni, glob ter stroškov postopka pobiranja davka, zamudne obresti ne zaračunavajo. Na podlagi četrtega odstavka navedenega člena se od obresti obračunanih na podlagi petega odstavka 48. člena, 95. člena in 104. člena, drugega odstavka 87. člena in četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 od zapadlosti dolga naprej obračunajo obresti. V nadaljevanju povzema zakonske in podzakonske določbe glede določitev obrestne mere zamudnih obresti za davke, obračunavanja stroškov davčne izvršbe in glede vrstnega reda poplačil.

3Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-29-733/2018-3 z dne 5. 3. 2019 pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V zvezi z ugovorom, ki se nanaša na absolutno zastaranje posameznih obveznosti je navedlo, da od spremembe ZDavP-2, ki je bila uveljavljena dne 1. 1. 2014, ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen, če je zastaranje pravice do izterjave zadržano. Upoštevaje določbo 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) po začetku postopka zaradi insolventnosti, kamor sodi tudi postopek osebnega stečaja, ki se vodi nad pritožnikom, proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi in zavarovanju. To pa pomeni, da se izterjava obveznosti v času trajanja stečajnega postopka, v konkretnem primeru od 8. 11. 2014 do 8. 9. 2015 ne more izvrševati, posledično to pomeni, da zastaranje, v skladu z navedenimi določbami šestega odstavka 126. člena ZDavP-2, v tem času ne teče in se lahko nadaljuje šele, ko je stečajni postopek pravnomočno končan. Glede na navedeno pretrganje teka absolutnega zastaralnega roka, absolutni zastaralni rok ni potekel, kar v nadaljevanju utemeljuje za vsak posamezen izvršilni naslov.

4Kot neutemeljen je zavrnilo ugovor glede zastaranja obresti, kar je utemeljilo z določbami drugega in četrtega odstavka 3. člena ZDavP-2 po katerem se med drugim obresti, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, pripadajoče dajatve, štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena in je v posledici glede zastaranja potrebno upoštevati določbe 125. in 126. člena ZDavP-2, to je zastaralne roke, kot veljajo za terjanje obveznosti. V zvezi z ugovorom tožnika, da prvostopenjski organ po vsej verjetnosti ni upošteval pri izdaji izpodbijanega akta denarja dobljenega na dražbi stanovanja tožnika je pojasnilo, da je iz podatkov knjigovodske evidence razvidno, da se je iz kupnine v znesku 32.483,34 EUR (plačilo prejeto dne 28. 1. 2018), poplačal dolg obveznosti iz naslova DDV za obdobje september 2007 (glavnica s pripadajočimi zamudnimi obrestmi) in delno v tem postopku terjano obveznost iz naslova DDV s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Z odločbo o odmeri DDV z dne 24. 10. 2007 je bila tožniku terjana obveznost v znesku 46.119,00 EUR, od tega je bilo s kupnino poravnano 6.031,57 EUR, zato se z izpodbijanim sklepom terja še dolg v višini 40.087,43 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

5Tožnik v tožni izpodbija prvostopenjski sklep o davčni izvršbi na premičnine iz razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb davčnega in upravnega postopka. Kot sporno izpostavlja zastaranje davčnih obveznosti in zastaranje zakonskih zamudnih obresti ter višino izterjevanih davkov, ki naj bi bili v precejšnji meri poplačani. V zvezi z zastaranjem navaja, da pravna teorija stečajni postopek šteje kot generalno izvršbo in pri tem navaja sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 207/2013, Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1138/2015 ter Vrhovnega sodišča RS št. I Ups 70188/2010 po katerem je stečaj le generalna izvršba in je položaj stečajnega upravitelja v bistvenem podoben položaju (sodnega) izvršitelja zato sodi stečajni upravitelj v krog tistih oseb, ki izvajajo javna pooblastila. Glede na to, da je stečajni postopek generalna izvršba nad stečajnim dolžnikom, v konkretnem primeru ne moremo govoriti o zadržanju zastaranja. Drugačno tolmačenje veljavnih predpisov bi bilo v primeru osebnih stečajev nezakonito in neustavno, saj bi omogočajo preveč možnih zlorab s strani davčnih oziroma finančnih organov, ki bi lahko neštetokrat predlagale stečajni postopek nad dolžnikom in tako nikoli ne bi prišlo do zastaranja. V kolikor naslovno sodišče meni, da je potrebno veljavne zakonske določbe razumeti oziroma tolmačiti drugače, predlaga, da se v zvezi s tem sproži postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti omenjenih določb za ZDavP-2 glede pretrganja zastaranja.

6Odmerna odločba za obveznosti iz naslova DDV je bila tožniku izdana 10. 7. 2004 in je z vročitvijo postala izvršljiva. Četudi je bila prvostopna odločba s strani drugostopenjskega organa odpravljena in je bila zadeva vrnjena v ponoven postopek na prvo stopnj0 se izterjevanje in davčna izvršba zoper njega niso ustavile, zato je zastaranje začelo teči od vročitve prve odmerne odločbe z dne 10. 7. 2004, pri tem se sklicuje na sodbo VSRS opr. št. X Ips 1435/2004 z dne 21. 5. 2009 in X Ips 1432/2006 z dne 1. 4. 2010. Enako velja tudi za dohodninsko odmerno odločbo, ki je bila tožniku izdana 14. 11. 2003 in je bila takoj izvršljiva ter je davčni organ tožnika terjal ves čas in izvajal izterjavo in davčno izvršbo od tedaj do danes in sta tako potekla tako relativni kot absolutni deset letni zastaralni rok.

7Prvostopni in drugostopni organ tudi napačno tolmačita plačilo, ki ga je FURS dobil od prodaje stanovanja tožnika na katerem je imel hipoteko. V letu 2010 je FURS zoper tožnika predlagal izvršbo na podlagi seznama izvršilnih naslovov z dne 30. 8. 2010 št. 464-02-423/2004, 124-11032-3. Gre za izvršilni naslov iz leta 2004, kar je razvidno tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska, saj je bil sklep o zavarovanju št. 214/2004 izdan v letu 2004. FURS je kupnino v znesku 32.483,34 EUR dne 28. 1. 2011 prejel na podlagi zavarovanja iz leta 2004 torej iz izvršilnih naslovov iz leta 2003 in 2004. Na podlagi druge odločbe o DDV iz leta 2007 in druge odločbe o dohodnini iz leta 2009 namreč ni bilo leta 2004 v zemljiški knjigi vpisanega nobenega zavarovanja. Po izdaji novih odločb iz leta 2007 in 2009 je namreč FURS opravljal izvršbo in se poplačeval na podlagi prvotnih odločb iz leta 2003 in 2004 in na njih temelječih seznamov izvršilnih naslovov ne da bi se spoštovalo pravo in njegove zakonitosti. V zvezi s poplačilom od prodaje stanovanja navaja, da iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da se je z njo poravnala obveznost po odločbi o odmeri DDV v višini 6.031,57 EUR ni pa navedeno, kaj je bilo poplačano s preostankom kupnine od prodaje stanovanja. Sodišču zato predlaga, da se pribavi izvršilna spisa Okrajnega sodišča v Novi Gorici opr. št. In 214/2010 in opr. št. In 106/2005. V nadaljevanju vztraja, da je absolutni zastaralni rok potekel najkasneje 14. 11. 2013, saj je zastaranje začelo teči najkasneje 14. 11. 2003 za dohodninske obveznosti iz leta 2002, za obveznosti plačila DDV, ki se nanaša na opravljanje dejavnosti in izvira iz inšpekcijske odločbe iz leta 2004, ki je bila odpravljena in popravljena, je absolutni zastaralni rok potekel najkasneje julija meseca leta 2014. Davčnemu organu očita, da želi z izdajanjem novih in novih sklepov o izvršbi zamegliti dejansko stanje in prekriti dejanski izvor obveznosti. Zaradi razjasnitev dejanskega stanja predlaga, da tožena stranka predloži vse sklepe in odločbe in obračune, ki jih navaja prvostopenjski organ v tabelah na straneh 1 in 2 izpodbijanega sklepa ter sklepe in odločbe na podlagi katerih so bili ti sklepi izdani in iz katerega izhajajo ti izvršilni sklepi.

8Sodišču predlaga, da se izpodbijani sklep v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa odpravita in se zadeva vrne v ponovno obravnavanje toženi stranki. Toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

9Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnika kot neutemeljene in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe dopolnjene z odločbo drugostopenjskega organa. V zvezi s prejeto kupnino pa navaja, da je iz obrazložitve drugostopne odločbe razvidno, da je poleg obveznosti iz naslova DDV (delno glavnica in pripadajoče zamudne obresti, ki se jo terja v izpodbijanem sklepu pod zap. št. 4), poravnala trudi obveznost iz naslova DDV za obdobje september 2004 (v obrazložitvi napačna navedba letnice 2007, vendar so točni podatki razvidni iz kartice DURS, ki se nahaja v spisu zadeve), ravno tako glavnica in pripadajoče zamudne obresti. Tako je bila s kupnino poravnana naslednja obveznost - glavnica v znesku 7.501,03 EUR in pripadajoče obresti v znesku 5.136,85 EUR ter delno terjana obveznost (pod zap. št. 4) - glavnica v znesku 6.031,57 EUR in pripadajoče zamudne obresti v znesku 13.813,89 EUR. Dodatno pa pojasnjuje, da je bilo tožniku pokrivanje te kupnine pojasnjeno že v pritožbenem postopku z odločbo št. DT-499-29-780/2016 z dne 16. 5. 2017, v katerem upravni spor ni bil sprožen.

10Sodišče je v navzočnosti tožnika, njegovega pooblaščenca ter pooblaščenke tožene stranke, dne 4. 11. 2021 opravilo javno glavno obravnavo, na katerih je izvedlo dokaze z vpogledom v listine upravnega spisa št. DT 4934-98916/2018-1 z izpodbijanim sklepom, pritožbo tožnika zoper ta sklep z dne 10. 9. 2018, izvršilne naslove, iz katerih izhajajo obveznosti dolžnika, ki se terjajo s predmetno davčno izvršbo na premičnine z vročilnicami, sklepe o davčni izvršbi z dne 12. 5. 2011, 23. 4. 2012, 4. 5. 2012, 8. 5. 2012, 7. 11. 2012, 20. 1. 2016, 22. 1. 2016 in 11. 12. 2017 s priloženimi povratnicami, sklep Okrajnega sodišča v Novi Gorici o poplačilu In 106/2005 z dne 4. 1. 2011, izpisek iz knjigovodske evidence davčnega organa ''kartica DURS z davčno številko ... svetovanje in posredovanje A., s.p. z dne 13. 10. 2016" ter vpogledalo dokaze, ki jih je predlagal tožnik, in sicer odgovor na poslansko vprašanje B. B. z dne 15. 6. 2017, izpisek iz zemljiške knjige za stanovanje tožnika, katastrska občina ..., vložek št. 2827/7 etažna lastnina ID stavbe: ... z dne 15. 7. 2010, predlog za izvršbo in pristop k že začeti izvršbi, ki se vodi pri naslovnem sodišču pod opr. št. In 106/2005 iz naslova neplačanih obveznosti po seznamu izvršilnih naslovov 464-02-423/2004 in 124-11032-03 z dne 30. 8. 2010, ki ga je v imenu upnika DURS vložilo Državno pravobranilstvo, oddelek v Novi Gorici dne 1. 9. 2010 na Okrajno sodišče v Novi Gorici, kjer se je vodila izvršba zoper tožnika kot dolžnika pod opr. št. In 214/2010 zaradi izterjave 71.469,83 EUR A., s.p. iz naslova davčnega dolga. Zavrnilo pa je predlog tožnika za izvedbo dokaza za postavitev izvedenca finančne stroke v zvezi s tem, da je tožena stranka s kupnino, ki jo je prejela od prodaje stanovanja v izvršilnem postopku zapirala svoje terjatve po odločbi iz leta 2004, s čimer je tožnik želel dokazati, da je treba šteti tek absolutnega zastaralnega roka od leta 2004 dalje. Tožnik je predlog za postavitev izvedenca substanciral šele na glavni obravnavi, kar je prepozno, gre pa dejansko za dokazovanje uporabe prava in ne za predlog, ki se nanaša na ugotavljanje za odločitev relevantnega dejanskega stanja, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve. Ostale predlagane dokaze tudi z zaslišanjem tožnika pa je zavrnilo zato, ker za razjasnitev za odločitev relevantnega dejanskega stanja niso pomembni.

11Pooblaščenec tožnika je na glavni obravnavi vztrajal pri tožbenih navedbah in poudaril, da tožena stranka niti ne zanika dejstev, ki so podana v tožbi, med drugim tega, da je od leta 2004 dalje vodila izvršbo zoper tožnika in je na podlagi odločbe iz leta 2004 prišlo do prodaje stanovanja v izvršilnem postopku v letu 2011, s katerim si je poplačevala obveznosti po odločbi iz leta 2004 in ne po odločbi iz leta 2007. Navedeno je razvidno tako iz predloga za izvršbo, kot tudi iz zemljiško knjižnega izpiska, ki je vložen kot dokaz v tem postopku. Glede na navedeno, ne vzdrži teorija tožene stranke, da naj bi zastaranje terjatev iz leta 2002 in 2003 oziroma leta 2004 začelo teči šele po izdaji odločbe v letu 2007. Glede na navedeno je za terjatve, ki so predmet izpodbijanega sklepa treba šteti tek zastaralnega roka od leta 2004 dalje.

12Pooblaščenka tožene stranke (v nadaljevanju tožena stranka) je vztrajala pri razlogih prvostopenjskega sklepa in drugostopenjske odločbe, v celoti je prerekala tožbene navedbe tožnika in menila, da tožnik glede ugovora zastaranja nima prav. Pri tem se je sklicevala na razloge drugostopne odločbe ter sodno prakso Upravnega sodišča RS. Vztrajala je pri tem, da zastaranje ni teklo v času postopka osebnega stečaja nad tožnikom, saj v skladu z določbo 126. člena ZDavP-2 in določbo ZFPPIPP vpliva na zadržanje zastaranja postopka. V zvezi s samim poplačilom pa dodala, da v primeru, če izterjani znesek ne zadostuje za poplačilo posamezne vrste davka s pripadajočimi dajatvami, se davek in pripadajoča dajatev v skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZDavP-2 plačajo po tam navedenem vrstnem redu in zavezanec za davek v postopku davčne izvršbe ne more vplivati na vrstni red poplačila davka.

K točki I izreka:

13Tožba ni utemeljena.

14Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih spisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb tožnika. Sodišče zato zavrača očitek tožnika glede nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter v posledici bistvenih kršitev pravil postopka v tem smislu. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in odločbi drugostopenjskega organa v celoti sledi in se nanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami tožnika pa še dodaja:

15Za tožnika je predvsem sporno zastaranje terjatve tožene stranke, ki se nanaša na izvršilni naslov pod zaporedno številko 4 tabele 2. točke izreka izpodbijanega sklepa, opr. št. DT 0610-53/2007-15 (1104-21) z dne 24. 10. 2007 (v nadaljevanju številka 4), ki je postal izvršljiv, kakor izhaja iz vročilnice dne 18. 12. 2007. Tožnik ima prav, da se je tožniku z navedeno odločbo odmerilo dodatno davek na dodano vrednost za čas od junija 2002 do meseca februarja 2004, pri čemer se je upoštevalo plačila obveznosti davka na dodano vrednost z dne 5. 1. 2005, 1. 4. 2005 in 1. 9. 2006. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je le ta bila izdana v ponovnem postopku po tem, ko je drugostopenjski organ z odločbo št. DT-499-04-164/2004 z dne 14. 12. 2006 pritožbi tožnika ugodil, prvostopenjsko odločbo št. 06202-112/2004-10-11-94/KV z dne 10. 7. 2004 odpravil in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponoven postopek. Kot navedeno, med tožnikom in toženo stranko ni sporno, da je izvršilni naslov, to je nova odmerna odločba z dne 24. 10. 2007 postala izvršljiva dne 18. 12. 2007.

16Enako velja za izvršilni naslov pod številko 7 tabele 2. točke izpodbijanega sklepa (v nadaljevanju številka 7), to je za odločbo o odmeri dohodnine za leto 2002, št. DT 424-01-1024-26/2005 (1102-04) z dne 18. 9. 2009. V tej zadevi je bila tožniku dne 14. 11. 2003 izdana odločba o odmeri dohodnine za leto 2002, s številko 2401458 0, ki mu je bila vročena 9. 12. 2003. Po dokončnosti navedene odločbe je DURS na podlagi zapisnika s številko 46202-112/2004-10-11-49/KV z dne 15. 5. 2004 po uradni dolžnosti dne 24. 6. 2004 izdal sklep o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2002 in v obnovljenem postopku izdal odločbo DT 2401458 0, po kateri je bila tožniku na novo odmerjena dohodnina za leto 2002. Zoper odločbo, izdano v obnovljenem postopku se je tožnik pritožil, drugostopenjski organ pa je s svojo odločbo št. DT-499-01-16/2006-3 z dne 18. 2. 2009 izpodbijano odločbo odpravil ter zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponoven postopek z napotili, kako naj zadevo reši. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ, zaradi odprave prejšnje odločbe, izdal novo odmerno odločbo z dne 18. 9. 2019, ki predstavlja v tem postopku izvršilni naslov za slednjo obveznost, s katero je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2002 v znesku 18.838,64 EUR. Glede na razliko med odmerjeno dohodnino in med letom odmerjenimi oziroma že obračunanimi in plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 103,83 EUR, znaša na novo odmerjena dohodnina 18.535,81 EUR. Navedena odločba je bila tožniku, kot izhaja iz fotokopije vročilnice, vročena 28. 9. 2009 in je postala izvršljiva 29. 10. 2009, kar med tožnikom in toženo stranko niti ni sporno.

17Sodišče meni, da v navedenih primerih, opisanih v točki 15. in 16. obrazložitve, ni utemeljen ugovor tožnika, da je absolutni zastaralni rok za izterjavo terjatev pod številko 4 iztekel 10. 7. 2014 oziroma za terjatev pod številko 7 koncem leta 2013. Po tretjem odstavku 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. V primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru, teče relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Po drugem odstavku 126. člena ZDavP-2 pa tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil tožnik obveščen. Po šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega rok. Kakor je bilo že obrazloženo v točki 15. in 16. te sodbe sta bili glede spornih terjatev izdani novi odmerni odločbi, s katerima je bilo (ponovno) odločeno o tožnikovi obveznosti in sta ti dve odločbi (nov) izvršilni naslov. Na podlagi teh odločb je bil po njuni izvršljivosti izdan izpodbijani sklep o izvršbi. Z odpravo odločb iz leta 2003 in 2004 so bile odpravljene tudi pravne posledice, ki so z njima nastale. Z odpravo se vzpostavi pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe prve stopnje, torej se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko o upravni stvari še ni bilo odločeno (prvi odstavek 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP)¹. Z navedenima odločbama je bilo tudi odločeno, da morata biti odmerjena dohodnina za leto 2002 in odmerjeni davek na dodano vrednost skupaj z obrestmi plačani v roku 30 dni od vročitve odločbe na tam navedeni podračun. Od dneva izvršljivosti te odločbe pa sta začela teči tako relativni (tretji odstavek 125. člena ZDavP-2), kot absolutni (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2) zastaralni rok za izterjavo s tema odločbama naloženih davčnih obveznosti. Na podlagi šestega odstavka 126. člena ZDavP-2, davčna obveznost sicer preneha ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči. To pomeni, da na tek tega, to je absolutnega zastaralnega roka, ne vplivajo prekinitve teka petletnega relativnega zastaralnega roka, ne pa, da začne absolutni zastaralni rok za izterjavo teči hkrati z absolutnim zastaralnim rokom za odmero davčne obveznosti. Stališče, po katerem zastaranje pravice do izterjave obveznosti začne teči šele po izvršljivosti odmerne odločbe (po preteku paricijskega roka za izpolnitev obveznosti), je Vrhovno sodišče z vidika določb ZDavP-2 presojalo in potrdilo že v sodbah X Ips 256/2012 z dne 11. 4. 2013 in X Ips 391/2009 z dne 13. 1. 2011 ter drugih.

18Neutemeljen je tudi ugovor, ki se nanaša na protiustavnost določbe 6. točke 126. člena ZDavP-2, da se čas zadržanja pravice do izterjave ne šteje v čas zastaralnega roka. Navedeni institut zadržanja zastaranja je bil v pravni red Republike Slovenije uveden z novelo ZDavP-2 z dne 27. 12. 2013 (Ur. list RS 111/2013, v nadaljevanju ZDavP-2G). Iz obrazložitve predloga novele ZDavP-2G² na strani 8 izhaja, da se zadržanje zastaranja predlaga zaradi razlogov dejanske in pravne narave, ki niso na strani davčnega organa in vplivajo na zastarali rok. V praksi se pojavljajo primeri, ko davčni dolg zastara, ker davčni organ zaradi postopkov (na primer sodnih, insolvenčnih), urejenih v drugih predpisih, ne more opraviti davčne izvršbe. Na primer davčni organ v insolvenčnih postopkih uveljavlja terjatve, ki jih zaradi določb ZFPPIPP ni mogoče izterjati. Ti postopki praviloma trajajo zelo dolgo, posledica česar je odpis terjatve zaradi zastaranja. Po mnenju sodišča gre za legitimen razlog, s katerim se ščiti javna korist. Učinkovito pobiranje davkov je v korist državi in vsem državljanom. Država z davki zagotavlja državljanom dobrine in storitve, v odvisnosti od njene splošne ekonomske in socialne politike. Tako se država pri izvajanju svoje socialne, servisne in razvojne funkcije pojavlja kot pomemben partner pri vzpostavljanju različnih razmerij do državljanov in gospodarstva. Po eni strani z obveznimi dajatvami pobira javno finančne prihodke, po drugi pa dodeljuje socialne transferje prebivalstvu ter v skladu z dovoljeno politiko državnih pomoči tudi subvencijo gospodarstvu. S predpisovanjem in izterjavo neplačanih davkov, ki predstavljajo pretežni del javno finančnih virov, država tudi pomembno vpliva na ekonomsko politiko. Glede na navedno po mnenju sodišča, napadena zakonska ureditev prestane test prepovedi čezmernih posegov države oziroma sorazmernosti, ker je zakonodajalec izkoristil ustavne možnosti za dosego javne koristi. Zato sodišče ni sledilo predlogu tožnika, da postopek prekine zaradi ugotovitve ustavnosti in zakonitosti določb šestega odstavka 126. člena ZDavP-2 o pretrganju teka absolutnega zastaralnega roka.

19V skladu s prvim odstavkom 131. člena ZFPPIPP po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku, ni dovoljeno izdajati sklepa v izvršbi ali zavarovanju. Navedeno pravilo se glede na določbo drugega odstavka 130. člena ZFPPIPP smiselno uporablja tudi za začetek davčne izvršbe. Davčni organ tako v času trajanja postopka osebnega stečaja ne more izdajati sklepa o davčni izvršbi in s tem začeti postopek davčne izvršbe zoper tožnika. Z začetkom postopka zaradi insolventnosti namreč nastane pravna ovira (negativna procesna predpostavka) za dovolitev izvršbe, kar pomeni, da se obveznost, v času trajanja stečajnega postopka (v konkretnem primeru osebnega stečaja tožnika od dne 18. 11. 2013 do 8. 9. 2015) kar med strankami ni sporno, ni mogla izvrševati. Kakor je pravilno pojasnila tožniku tožena stranka, se izterjava zapadlih obveznosti ne more izvrševati, posledično pa to pomeni, da zastaranje v skladu z navedenim določbami ZDavP-2 v tem času ne teče in se lahko nadaljuje šele, ko je stečajni postopek pravnomočno končan. Glede na to, da v času uveljavitve ZDavP-2G (Uradni list RS št. 111/2013) dne 1. 1. 2014 terjane terjatve še niso absolutno zastarane, tudi ni mogoče očitati, glede na ustaljeno sodno prakso, morebitne retroaktivne uporabe sprejete novele ZDavP-2G. Sodišče tako zaključuje, da za nobeno od terjanih obveznosti ni nastopilo niti relativno niti absolutno zastaranje pravice do izterjave dolga, kajti s predhodno izdanimi sklepi se je tožnika že terjalo za zadevne obveznosti, nad tožnikom pa je bil tudi voden postopek osebnega stečaja, kot je bilo že navedeno. Iz podatkov spisov zadeve je razvidno, da sta se obveznosti, številka 4 in 7 že terjali s sklepi z dne 8. 5. 2012, obveznosti navedeni, v tabeli 2. točke izreka izpodbijanega sklepa pod zap. št. 5 in 6, sta se že terjali s sklepoma z dne 4. 5. 2012 in 12. 1. 2016, obveznosti, navedeni v tabeli 2. točke izreka izpodbijanega sklepa pod zap. št. 8 in 9 pa sta se že terjali s sklepoma z dne 12. 5. 2011 in 22. 1. 2016, obveznosti, navedeni v tabeli 2. točke izreka izpodbijanega sklepa pod zap. št. 10 in 11 pa sta se že terjali s sklepi z dne 7. 11. 2012, 20. 1. 2016 in 22. 1. 2016. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da so pritožbeni ugovori tožnika v zvezi z zastaranjem obveznosti neutemeljeni. V zvezi z ugovorom, ki se nanaša na izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici, pa sodišče dodaja, da le ta na sam tek roka relativnega oziroma absolutnega zastaranja ni imel vpliva. Izvršba zoper tožnika v tem postopku je bila podana tudi na podlagi seznama izvršilnih naslovov DURS št. 124-11032-03 z dne 30. 8. 2010. Predlagana izvršba, oziroma pristop DURS kot upnika k že začeti izvršbi z dne 1. 9. 2010, je bila podana na podlagi 171. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) tako, da je bila izvršba razširjena še z dodatnim pravnim naslovom, kar je razvidno iz predloga državnega pravobranilca z dne 1. 9. 2010 v zadevi Okrajnega sodišča v Novi Gorici In 214/2010 in sklepa In 214/2010 z dne 8. 9. 2010, s katerim se je toženi stranki dovolil pristop k izvršbi pod opr. št. In 106/2005 (točka II. izreka).

20V zvezi z ugovorom, da prvostopenjski organ po vsej verjetnosti ni upošteval pri izdaji izpodbijanega sklepa, denarja prejetega na dražbi stanovanja tožnika, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka od prodaje deleža na stanovanju tožnika prejeto kupnino pravilno upoštevala v znesku 32.483,43 EUR, kar izhaja iz sklepa o poplačilu Okrajnega sodišča v Novi Gorici št. In 106/2005 (7. alineja 4. točke izreka), ki se nahaja v upravnem spisu, s katero se je poplačal dolg obveznosti iz naslova DDV za leto 2004, kar je razvidno tudi iz knjigovodske evidence "kartica DURS z davčno številko ..." (v nadaljevanju knjigovodska evidenca), ki je v upravnem spisu in ju je sodišče vpogledalo.

21V zvezi s samim poplačilom pa sodišče dodaja, da je davčni organ plačane davke in prispevke pravilno knjižil v skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZDavP-2, ki določa, da če pobrani znesek ne zadostuje za poplačilo posamezne vrste davka s pripadajočimi dajatvami, se davek in pripadajoče dajatve plačajo po naslednjem vrstnem redu: 1. stroški postopka pobiranja davka, 2. obresti, 3. davek, 4. denarne kazni ter globe in stroški tega postopka. Pri tem v postopku davčne izvršbe zavezanec za davek ne more vplivati na vrstni red poplačila davka. Upoštevaje obrazložitev te sodbe, priložene listinske dokaze ter trditveno podlago tožnika, pa ne izhaja, da pri tožniku niso obstajali razlogi za poravnavo obveznosti po tretjem odstavku 93. člena ZDavP-2. Po mnenju sodišča iz tega razloga tudi prihaja do razhajanja pri ugotavljanju pokrivanja plačil, kot jih neutemeljeno zatrjuje tožeča stranka. Pri tem sodišče dodaja, da naj bi bilo tožniku vse to natančno že pojasnjeno v odloči št. DT 499-29-789/2016-2 z dne 16. 5. 2017, čemur tožnik ni ugovarjal.

22Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, glede zastaranja obresti. V skladu z drugim odstavkom 3. člena ZDavP-2 je davek po tem zakonu vsak denarni prihodek državnega proračuna, proračuna Evropske Unije ali proračuna samoupravne lokalne skupnosti, ki ne predstavlja plačila za opravljeno storitev ali dobavljeno blago in se plača izključno na podlagi zakona o obdavčevanju oziroma predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti, izdanih na podlagi zakona o obdavčevanju. Četrti odstavek istega člena pa določba, da so obresti, stroški postopka pobiranja davkov, denarne kazni in globe ter stroški postopka o prekršku, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena, če ni s tem zakonom drugače določeno. Glede zgoraj navedene zakonske določbe, je torej nedvomno, da se tudi za obresti glede zastaranja, upoštevajo določbe 125. in 126. člena ZDavP-2, torej tudi za njih veljajo zastaralni roki kot veljajo za terjanje drugih davčnih obveznosti.

23Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

24Odločitve o stroških strank v postopku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 388/2015 z dne 16. 2. 2017.
² Poročevalec DZ št. 690 2013-1611-077 z dne 26. 9. 2013 Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2G) EPA 1450 IV.