VSL Sodba II Cp 2003/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 3.480 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati še 582.139,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe) ter še 913,42 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev te obveznosti (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Navaja, da vzročna zveza med nastankom premoženjske škode iz naslova izgubljenega dobička po obdobju, ko je bil tožnik izpuščen iz zapora, ni podana, niti tožnik zanjo ni podal zadostne trditvene podlage. Vzročna zveza med odvzemom prostosti in neupravičeno obsodbo se lahko nanaša le na čas odvzema prostosti. Tako je sodišče odločilo tudi v tem postopku, ko je odločalo o utemeljenosti zahtevka za povračilo škode zaradi izgubljenega osebnega dohodka. Sodba ni odgovorila na ugovor toženke, da je tožnik s svojim aktivnim delovanjem v drugih družbah sam omejeval dobiček družbe A. d. o. o. (pripombe na izvedensko mnenje z dne 26. 3. 2018), sodišče pa je zavrnilo predlog za postavitev novega izvedenca finančne stroke. Pravno relevantna je le tista škoda, ki je v vzročni zvezi z odvzemom prostosti. S tem, ko je sodišče ugodilo zahtevku tožnika in mu prisodilo znesek izgubljenega dobička tudi za obdobje po letu 1998, je odločilo v nasprotju z odločitvijo glede zahtevka za povračilo škode za izgubo škode za izgubo osebnega dohodka tožnika. Izgubljen dobiček po 31. 12. 1998 ni v vzročni zvezi z neupravičenim priporom kot tudi ne z neupravičeno obsodbo, saj ta ni v ničemer preprečevala nadaljnjega poslovanja tožnika. Sodba se do tega vprašanja niti ni opredelila. Škoda, ki nastane zaradi samega teka kazenskega postopka, ni pravno priznana škoda. Sodišče je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zaključku je ves čas govorilo le o vzročni zvezi med škodnim dogodkom – odvzemom prostosti tožniku, iz prisojenega zneska pa izhaja, da kot škodni dogodek šteje obdobje pravnomočne sodbe (do 8. 12. 2005). Zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe pa nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe.

3Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 40/96 z dne 15. 11. 1996 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru I Kp 15/97 z dne 12. 2 1997 pravnomočno obsojen na tri leta (oziroma z izredno omilitvijo kazni na dve leti in 9 mesecev) zapora zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena takrat veljavnega Kazenskega zakonika. Vrhovno sodišče RS je s sodbo I Ips 259/97 z dne 9. 1. 2003 zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Ustavno sodišče RS je z odločbo Up-412/03-21 z dne 8. 12. 2005 navedene sodbe v delu, ki se nanašajo na tožnika, razveljavilo in kazensko zadevo vrnilo v novo sojenje. V nadaljevanju, s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 151/2005 z dne 28. 10. 2008, je bil postopek ustavljen, ker ni bil končan v dveh letih po razveljavitvi pravnomočne sodbe (U-I 25/07). Tožnik je bil v priporu od 14. 4. 1996 do 15. 11. 1996 v zaporu pa od 26. 5. 1997 do 31. 12. 1998, skupaj 794 dni oziroma dve leti, dva meseca in 4 dni.

6Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v prvem odstavku 538. člena določa, da ima pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe tisti, ki mu je bila pravnomočno izrečena kazenska sankcija ali je bil spoznan za krivega, pa mu je bila odpuščena kazen, pozneje pa je bil v zvezi z izrednim pravnim sredstvom novi postopek pravnomočno ustavljen ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe ali je bila obtožba zoper njega zavrnjena ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena. Na podlagi določila prvega odstavka 542. člena ZKP pa ima pravico do povrnitve škode tudi, kdor je bil v priporu, pa je bil zoper njega postopek ustavljen.

7Drži, kot navaja pritožba, da škoda, ki nastane zaradi samega teka kazenskega postopka, ni pravno priznana škoda, vendar pa v obravnavanem primeru tožniku ni bila priznana odškodnina zaradi izgubljenega dobička zaradi teka kazenskega postopka, temveč zaradi neupravičenega pripora (542. člen ZKP) in neupravičene obsodbe (538. člen ZKP), kar izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe na strani 6 in 7, kjer je sodišče prve stopnje navedlo materialnopravno podlago svoje odločitve (538., 542. in 543. člen ZKP ter 26., 27. in 30. člen Ustave RS ter 132. in 168. člen OZ).

8Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, razumljivi in med njimi ni nasprotij, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ne drži, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe.

9V tej pravdi je tožnik med drugim¹ zahteval povrnitev izgubljenega dobička, ki je nastal družbi A. d. o. o.², katere ustanovitelj in edini družbenik je bil. V tožbi je zatrjeval, da je njegovi družbi A. d. o. o. izgubljeni dobiček nastajal v obdobju od leta 1996, ko je bil neupravičeno priprt in kasneje neupravičeno na prestajanju kazni ter ves čas neupravičene obsodbe, to je do leta 2005, ko je Ustavno sodišče pravnomočno obsodilno kazensko sodbo zoper njega razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Navajal je, da je v obdobju od leta 1996 do leta 2005 dejavnost družbe povsem zamrla, od leta 2006 pa je spet oživela, saj je družba A. d. o. o. v letu 2006 že izkazovala čisti dobiček v višini 262.437 EUR, čisti dobiček je izkazovala tudi v vseh nadaljnjih letih. V obdobju tožnikove obsodbe pa je družba stagnirala. Zaradi pečata obsojenca je bil tožnik kompromitiran in se je po izpustitvi iz zapora neuspešno prizadeval za obuditev poslovanja družbe A. d. o. o. Nihče izmed gostincev zaradi tožnikovega pečata obsojenca z njim in njegovo družbo A. d. o. o. ni želel skleniti pogodbenega razmerja.³ Ko so gostinci ugotovili, da je tožnik obsojenec, so sodelovanje z njim odpovedali. Do odločbe Ustavnega sodišča leta 2005 je družba stagnirala. Že po povedanem je očitno neutemeljena pritožbena trditev, da za obdobje po izpustitvi iz zapora ni zadostne trditvene podlage tožnika, saj je v tožbi in naslednji pravočasni pripravljalni vlogi konkretno opredelil tako škodni dogodek kot tudi obdobje nastajanja izgubljenega dobička, obstoj vzročne zveze in višino izgubljenega dobička.

10Toženka je glede odškodnine iz naslova izgubljenega dobička nasprotovala predvsem zatrjevani višini izgubljenega dobička. Navedla je, da tožnik ni predložil bilanc in zaključnih računov. Teza toženke je bila, da je izgubo na dohodku mogoče ugotoviti le na podlagi zaključnih računov, ne pa na podlagi predvidevanj.⁴ Nasprotovala je tudi Poročilu Ekonomske fakultete, s katerim je tožnik dokazoval višino svojega zahtevka iz tega naslova. Naknadno je tožnik predložil tudi dodatno dokumentacijo, in sicer zaključne račune, poročila FURS in bilance družbe A. d. o. o. (priloge A57 do A118). Postavljen je bil tudi izvedenec finančne stroke B. B., ki je izdelal pisno izvedensko mnenje, na katerega toženka ni imela pripomb, in podal tudi ustno izvedensko mnenje.

11Glede na povzete trditve toženke, ki jih je (pravočasno⁵) podala v postopku pred sodišče prve stopnje, pritožbena trditev, da ni vzročne zveze med neupravičenim priporom in neupravičeno obsodbo tožnika ter izgubljenim dobičkom družbe A. d. o. o. za obdobje, ko je bil tožnik po izpustitvi iz zapora na prostosti in do razveljavitve sodbe, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Trditev iz odgovora na tožbo, s katerimi toženka obširno nasprotuje tožnikovim trditvam glede njegove vloge v družbah C. d. o. o., D. d. o. o. in E. d. o. o, ni mogoče šteti za konkretizirano nasprotovanje obstoju vzročne zveze med neupravičeno obsodbo in izgubljenim dobičkom družbe A. d. o. o. za obdobje od tožnikove izpustitve iz zapora do odločbe Ustavnega sodišča. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi tudi pojasnil, da z omenjenimi družbami, v katerih je na različne načine deloval (ne da bi bili v preteklosti poslovni partnerji s tem seznanjeni, saj je svoje sodelovanje zaradi obsodbe prikrival⁶), Ekonomska fakulteta zgolj dodatno utemeljuje, da bi družba A. d. o. o., ki jo je vodil tožnik, delovala vsaj tako uspešno. Toženka v naslednji (še pravočasni) pripravljalni vlogi teh trditev ni prerekala.

12Tudi glede pritožbenega očitka, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora toženke, da je tožnik z aktivno udeležbo v drugih družbah sam zniževal dobiček družbe A. d. o. o., se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati, ker je tudi ta prepozna. Poleg tega, da gre za navedbo toženke v pripombah na izvedensko mnenje (list. št. 186) izvedenca, ki je bil postavljen v zvezi z zahtevkom iz naslova zmanjšanja tržne vrednosti podjetja A. d. o. o. in ne z obravnavanim zahtevkom, glede katerega je bil postavljen drug izvedenec, je bila tudi ta trditev toženke v postopek pred sodiščem prve stopnje uvedena prepozno.

13Pritožbene trditve, da izgubljeni dobiček, ki je družbi A. d. o. o. nastal po tem, ko je bil tožnik izpuščen iz zapora 31. 12. 1998, ni v vzročni zvezi z neupravičeno obsodbo, po vsem povedanem pritožbeno sodišče ni niti moglo niti smelo upoštevati. V izpodbijani sodbi se sodišče prve stopnje res ni izrecno izreklo glede obstoja vzročne zveze tudi po tožnikovi izpustitvi iz zapora, vendar je očitno izhajalo iz neprerekanih trditev o obstoju vzročne zveze za obdobje od 31. 12. 1998 do 8. 12. 2005. Iz njih pa tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da je vzročna zveza podana za celotno vtoževano obdobje nastajanja izgubljenega dobička.

14Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je bilo v tem postopku že pravnomočno odločeno o tem, da se vzročna zveza med odvzemom prostosti in neupravičeno obsodbo glede premoženjske škode lahko razteza le na čas odvzema prostosti, in sicer, ko je sodišče prve stopnje odločalo o utemeljenosti zahtevka za povračilo škode zaradi izgube osebnega dohodka. V obrazložitvi sodbe P 237/2012 z dne 29. 11. 2018 je v 53. točki res zapisano, „da tudi aktivno poslovanje in delovanje tožnika po prihodu iz zapora kaže na njegove sposobnosti, sodišče dodatno utrjuje v prepričanju, da bi si zaposlitev lahko poiskal“, vendar to na obstoj vzročne zveze glede obravnavanega zahtevka nima takšnega vpliva, kot želi prikazati pritožnica. Najprej zato, ker se pravnomočnost sodne odločbe nanaša le na izrek, ne pa tudi na razloge, pa tudi zato, ker ugotovitev, da bi si tožnik lahko po prihodu iz zapora lahko poiskal zaposlitev, še ne pomeni, da bi lahko takoj po njegovem prihodu iz zapora njegova družba A. d. o. o. poslovala tako, kot da škodnega dogodka ne bi bilo.

15ZKP v prvem odstavku 538. člena določa, da ima pravico do odškodnine oseba, ki ji je bila izrečena pravnomočna kazenska sankcija, pozneje pa je bil kazenski postopek zoper njo ustavljen. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je družbi A. d. o. o. izgubljeni dobiček nastajal zaradi neupravičenega pripora in neupravičene obsodbe, ne pa, kot želi prikazati pritožnica, zaradi samega teka kazenskega postopka. Sklicevanje pritožbe na odločbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 46/2015 ni utemeljeno že zato, ker se ne nanaša na odškodnino zaradi neupravičene obsodbe, ampak na odškodnino zaradi neupravičenega pripora, poleg tega pa ni primerljiva z obravnavano zadevo, v kateri obstoj vzročne zveze v zatrjevanem obdobju med pravdnima strankama glede na podano trditveno podlago toženke ni bil sporen. To pa ne velja za zadevo II Ips 46/2015, v kateri je toženka obstoju vzročne zveze ves čas nasprotovala⁷.

16Pritožbeno sodišče bo nazadnje še izjemoma⁸ odgovorilo tožniku, ki v odgovoru na pritožbo prosi, da se pritožbeno sodišče izreče o „navodilu“ toženki, naj od prisojene odškodnine plača akontacijo dohodnine⁹. V sodni praksi¹⁰ se je ustalilo stališče, da se v civilnih postopkih ne odloča (več) o javnopravnih obremenitvah izplačil, tudi zato, ker se s tem posega v pristojnost upravnih organov. Pritožbeno sodišče se zato ne sme izreči o tem, ali mora toženka od prisojene odškodnine plačati akontacijo dohodnine ali kak drug davčni odtegljaj.

17Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Tožniku so v pritožbenem postopku nastali stroški odgovora na pritožbo v višini 3.480 EUR (2.175 EUR x 1,6) po tarifni številki 3210 Zakona o Odvetniški tarifi (ZOdvT). V presežku do priglašene nagrade v višini 3.832 EUR je pritožbeno sodišče nagrado za pritožbeni postopek zavrnilo. Na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je toženka dolžna tožniku plačati 3.480 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

¹ O ostalih zahtevkih iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode je že pravnomočno odločeno oziroma je bila sklenjena delna sodna poravnava.
² Glede aktivne legitimacije se je izreklo že Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 94/2020 z dne 20. 1. 2021.
³ Tožnik oziroma njegova družba A. d. o. o. se je ukvarjal z dejavnostjo prirejanja iger na srečo na igralnih avtomatih, ki so bili nameščeni v različnih lokalih. Med drugim je trdil, da je v tej dejavnosti pri pridobivanju poslov bistvena predkaznovanost, on pa je imel kljub izpustitvi iz zapora do 8. 12. 2005 status obsojenca za kaznivo dejanje prometa z mamili.
⁴ Vrhovno sodišče RS je s sklepom II DoR 124/2020 z dne 24. 7. 2020 v tej zadevi dopustilo revizijo ravno glede vprašanja: „Ali je pravilna materialnopravna interpretacija določbe 168. člena OZ, da je mogoče izgubljeni dobiček izračunati le na podlagi obstoja preteklega dobička?“ V sklepu II Ips 94/2020 z dne 20. 1. 2021 je odgovorilo, da ni.
⁵ To je v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi z dne 31. 12. 2013 (red. št. 21), prvi narok za glavno obravnavo je bil v tej zadevi opravljen 3. 12. 2013.
⁶ Trditev na list. št. 49.
⁷ 6. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 46/2015.
⁸ Odgovor na pritožbo je načelno mišljen kot izrazito obrambno sredstvo, v katerem naj bi se pritožnikov nasprotnik izjavil samo o pritožbenih očitkih, pogledih, stališčih, tezah in o sami dopustnosti pritožbi. Omejen naj bi bil samo na polemiko s pritožnikom, sodbe sodišča prve stopnje naj ne bi grajal. Tako J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, str. 363.
⁹ 32. točka obrazložitve izpodbijane sodbe:“ Glede na tožnikove davčne obveznosti pa je treba uporabiti določbo 5. točke 27. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2), iz katere izhaja, da se dohodnina plača tudi od prisojene odškodnine za izgubljeni dobiček. Tožnikova obveznost iz tega naslova nastane šele z izplačilom. Obračun njene akontacije in plačilo v korist javnih prihodkov pa bo skladno s 127. členom ZDoh-2 in ostalimi kot izplačevalec izplačljivega (pravilno obdavčljivega) dohodka morala izvesti toženka.“
¹⁰ Glej odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 39/2021 z dne 6. 9. 2021 in v njej navedene odločbe VSRS.