VSM Sodba II Kp 33197/2019

I. Pritožbe in dopolnitev pritožbe obdolžene A. A., njenega zagovornika in zagovornika obdolžene B. B. se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena A. A. je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso v višini 380,00 EUR, obdolženo B. B. pa se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, izdatki in nagrada zagovornikov obdolženk bremenijo proračun.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), opisanega v točki I.a izreka napadene sodbe, in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, opisanega pod točko I.b izreka napadene sodbe, obdolženo B. B. pa storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1, opisanega pod točko II izreka napadene sodbe. Sodišče prve stopnje je obdolženima izreklo skladno z določilom člena 57 in 58 KZ-1 pogojni obsodbi, ter obdolženi A. A. za kaznivo dejanje pod točko I.a določilo kazen osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko I.b pa določilo kazen šest mesecev zapora, nakar ji je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto zapora, s preizkusno dobo dveh let; obdolženi B. B. za kaznivo dejanje opisano pod točko II določilo kazen šest mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi A. A. naložilo plačilo polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do. 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, obdolženo B. B. pa je sodišče prve stopnje po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa nagrada in potrebni izdatki zagovornikov M. M. in N. N., ki sta bila postavljena po odločbi brezplačne pravne pomoči, bremenijo proračun. Obdolženi A. A. in B. B. sta v skladu z 8. točko drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžni nerazdelno in solidarno plačati stroške pooblaščenca oškodovancev, odvetnika O. O., ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Po drugem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanko C. C. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom 12.000,00 EUR in D. D. s premoženjskopravnim zahtevkom 6.500,00 EUR, oba z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2020 dalje, napoti na pravdo.

2Zoper takšno sodbo so se pritožili:

- obdolžena A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev Evropske konvencije in Ustave, zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o stroških postopka; z dopolnitvijo pritožbe pa prav tako uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drug senat;

- zagovornik obdolžene A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, Ustave, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava ter odločbe o stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga izrek oprostilne sodbe oziroma razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drug senat;

in

- zagovornik obdolžene B. B. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženo oprosti obtožbe oziroma kazenski postopek zoper njo ustavi, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

K pritožbi obdolžene A. A.:

4Obdolžena uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, in sicer kršitev pravice do obrambe, s čimer je sodišče prve stopnje kršilo tudi Evropsko konvencijo za človekove pravice ter Ustavo Republike Slovenije. Uveljavljano kršitev pritožnica vidi v tem, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagane dokaze, s čimer ji ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njeno korist.

5Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi navedlo, katere dokazne predloge je zavrnilo, takšno svojo odločitev pa je tudi tehtno obrazložilo, kot to izhaja iz točke 5 prvostopne sodbe. S temi razlogi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Za kršitev pravice do obrambe bi namreč šlo, če bi sodišče prve stopnje predlagane dokaze zavrnilo, v napadeni sodbi pa takšne svoje odločitve ne bi obrazložilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Zato tudi ne more biti govora o kršitvi zajamčene pravice do pravnih sredstev in v zvezi s tem kršitev Ustave in EKČP.

6Iz navedenih razlogov tako sodišče prve stopnje ni kršilo niti Ustave Republike Slovenije, niti EKČP, kot trdi obdolžena, ki sodišču prve stopnje zaradi zavrnjenih dokazov očita tudi nepristransko sojenje, ko navaja, da napadena sodba ni ustrezno obrazložena. Po oceni pritožbenega sodišča, zaradi zavrnjenih dokazov, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je bilo sojenje pristransko, saj za takšno trditev ni nobene podlage v podatkih kazenskega spisa, pritožnica pa si napačno razlaga okoliščine, ki kažejo na pristransko sojenje, zato ne more biti uspešna.

7Nadalje obdolžena uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz člena 372 ZKP, ne da bi pri tem konkretizirala in obrazložila katero točko iz člena 372 uveljavlja. V nadaljevanju pritožbe pa se sklicuje na to, da je podano izvedensko mnenje dvomljivo in pomanjkljivo ter bi bilo v postopek potrebno pritegniti novega izvedenca, s čimer graja dejansko stanje očitanih kaznivih dejanj. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik ni uporabilo, oziroma ga je uporabilo napačno. Sicer pa morajo biti predlagani dokazi glede na njihovo vsebino in vrednost sposobno bistveno vplivati na ugotavljanje relevantnih dejstev, morajo biti torej materialnopravno relevantni in primerni za ugotavljanje predmeta dokazovanja. Takšnim zahtevam pritožnica ni zadostila, kar je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje. Z navedbami, da se pritožnica ne strinja z izpovedbo oškodovanke in z ugotovitvami izvedenca ter v sklicevanju na zavrnjene dokaze, pritožnica v bistvu izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8Uspešna pa tudi ne more biti pritožnica, ki uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, zagovor obdolžene in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženko utemeljeno spoznalo za krivo očitanih kaznivih dejanj. Svojo odločitev pa je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še glede na pritožbo obdolžene dodaja:

9Bistvo pritožbe je v sklicevanju na zavrnjene dokaze ter v graji dokazne ocene prič, ki so potrdile izpovedbe oškodovancev, za katere trdi, da so nepopolne in nasprotujoče ter se sklicuje na svoj zagovor, ki je ves čas postopka bil enak. Nadalje graja tudi prepoznavo po fotografijah in postopanje policije, ki ni opravila ogleda kraja dejanja in si priskrbela posnetkov video nadzora, zaradi česar ji je bila tudi kršena pravica do pravičnega sojenja, saj meni, da je izvedensko mnenje nestrokovno.

10Iz celotne pritožbe obdolžene je razbrati, da skuša sodišču prve stopnje pripisati pristranskost in nepravično sojenje, zaradi tega, ker sodišče ni sledilo njenemu zagovoru in izpovedbam prič, ki so ga potrdile, ampak je sledilo izpovedbam oškodovancev in izpovedbam prič, ki so njuni izpovedbi potrdili. Navedeno pa nikakor ne kaže na pristranskost sodišča, prav tako pa ne na nepravično sojenje. Sodišče je potem, ko je zaslišalo obdolženo, saj se je obdolžena B. B. branila z molkom ter po izvedbi dokazov sprejelo dokazno oceno, ki je razvidna iz obrazložitve napadene sodbe. V razlogih je sodišče prve stopnje glede kaznivega dejanja pod točko I.a izreka navedlo, da ni sledilo zagovoru obdolžene A. A., da ni udarila oškodovanke C. C., ko je navajala, da je do poškodbe oškodovanke prišlo ob metu kozarca s strani obdolžene B. B. v oškodovanko. Takšen zagovor obdolžene je namreč v nasprotju z izpovedbami oškodovancev, priče E. E. ter medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami izvedenca. Tako je oškodovanka C. C. določno povedala, da je dobila udarec v nos ob obdolžene A. A., in sicer s pestjo, kar je potrdila tudi priča D. D., ki je dogajanje opisal popolnoma enako kot oškodovanka, in sicer, da je obdolžena A. A. udarila oškodovanko v predel nosu, zaradi česar se ji je iz nosu vlila kri. Enako je povedala tudi priča E. E., sicer partnerka oškodovanca D. D., ki je videla, kako je obdolžena A. A. s pestjo udarila oškodovanko tako, da ji je iz nosu tekla kri ter sta zato odšli na WC. Glede na navedeno sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženke, niti izpovedbi priče F. F., ki je njen zagovor potrdil ter trdil, da oškodovanke ni nihče udaril. Da je oškodovanka utrpela poškodbo nosu, izhaja tudi iz izvedenskega mnenja, ki je podal pisno mnenje in bil na glavni obravnavi tudi zaslišan ter je povedal, da je oškodovanka zaradi udarca v nos utrpela udarnino z oteklino in krvavim podlivom korena nosu, manjšo krvavitev in prelom nosnih kosti s premikom, kar je bilo povzročeno z udarcem s pestjo, in sicer je bil udarec usmerjen z leve strani oškodovankinega obraza proti nosu. Da je šlo za zlom nosu, potrjujejo tudi slike RTG posnetkov, iz katerih je vidnih več linij preloma nosnih kosti in premik nosnega pretina. Sodišče prve stopnje je ugotovitvam izvedenca utemeljeno sledilo, saj ni imelo nobenega razloga, da bi podvomilo v njegovo strokovnost, svoje ugotovitve pa je izvedenec, ko je bil zaslišan, tudi ustrezno pojasnil. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog o postavitvi novega izvedenca, kot že navedeno. Zaradi tega dejansko stanje ni bilo ne zmotno ne nepopolno ugotovljeno. Pritožba, ki skuša strokovnost izvedenca omajati s tem, ko navaja, da ni določno znal povedati v kateri smeri je prišlo do premika nosnih kosti, saj je izvedenec brez vsakega dvoma ugotovil, da je oškodovanka utrpela prelom nosnih kosti s premikom, kar pa pomeni, da je utrpela hudo telesno poškodbo, saj je zaradi utrpljene poškodbe bil začasno in znatno oslabljen pomemben del oškodovankinega telesa ter je bilo začasno hudo okvarjeno njeno zdravje, ne more biti uspešna, saj je razen navedenih poškodb pri oškodovanki bil ugotovljen premik nosnih kosti v desno, kot to izhaja iz poškodbenega lista. Sicer pa okoliščina, ali je šlo za premik nosnih kosti v levo ali desno, glede na ugotovljeno hudo telesno poškodbo, nima takšne teže, kot ji pripisuje pritožba. Glede na ugotovljene poškodbe je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je oškodovanka C. C. utrpela hudo telesno poškodbo, ki je bila povzročena s pestjo in ne s kozarcem, kot je to sicer neuspešno skušala prepričati obdolžena. Iz navedenih razlogov pa je sodišče prve stopnje tudi sledilo izpovedbi oškodovanke na kak način je prišlo do poškodbe. Sicer je izvedeni dokazni postopek pokazal, da je prišlo do nesoglasja med obdolženima in oškodovanima že na plesišču, vendar to za nadaljnje dogajanje v lokalu ni pomembno, niti ne opravičuje ravnanj obeh obdolženk.

11Obdolžena A. A. v dopolnitvi svoje pritožbe navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo kot pričo zaslišati obdolženo B. B., ki se tekom postopka ni zagovarjala, saj bi le z njenim zaslišanjem lahko sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pritožnica v tej smeri ne more biti uspešna. Obdolžena v lastni zadevi nikoli ne more biti priča, saj gre za kolizijo pravic oziroma dolžnosti dveh procesnopravnih položajev, ki sta si med seboj bistveno različna in nezdružljiva. Obdolžena B. B. je namreč izkoristila pravico do molka, ki ima pomembno dokazno procesnopravno posledico, saj se preko nje zagotavlja domneva nedolžnosti v skladu z ZKP in Ustavo, po katerih lahko ostane obdolžena popolnoma pasivna in mora vse prvine obtožnice dokazati tožilec. Pri tem pa je potrebno opozoriti, da zakon od priče zahteva aktivno ravnanje, saj je priča (praviloma) dolžna izpovedovati in pri tem vedno tudi govoriti resnico. Ker obdolženo v obravnavani zadevi ni mogoče zaslišati kot pričo ter ji je na ta način zagotovljeno spoštovanje njenih jamstev v kazenskem postopku, ki jih ne more nadomestiti niti pravni pouk po členu 238 v zvezi s členom 240/II ZKP. Tako se zavzemanje obdolžene A. A. za zaslišanje soobdolžene B. B. pokaže kot neuspešno.

12Tako so tudi vsi ostali pomisleki pritožbe, ki skušajo prepričati, da bi sodišče prve stopnje moralo slediti zagovoru obdolženke in ne izpovedbi oškodovanke in prič, ki so njeno izpovedbo potrdile, neuspešni, kakor tudi prizadevanja pritožnice za pritegnitev novega izvedenca. Dokazovanje z novim izvedencem namreč ni potrebno, kadar sodišče zaključi, da sta izvid in mnenje enega izvedenca popolna in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z ostalimi podatki kazenskega spisa, kot je to primer v obravnavani zadevi. Sicer pa sodišče prve stopnje po načelu proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in z zavrnitvijo dokazov, ki očitno ne morejo biti uspešni, ne more kršiti obdolženčeve pravice do obrambe, kot že obrazloženo.

13V dopolnitvi pritožbe obdolženka navaja, da sodba sodišča prve stopnje v napadeni sodbi ni navedlo razlogov, na podlagi katerih zaključuje, da je oškodovanka C. C. utrpela hudo telesno poškodbo in na podlagi česa zaključuje, da je oškodovanec D. D. utrpel lahko telesno poškodbo, s čimer meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo ustrezne razloge o objektivnem znaku obdolženki očitanega kaznivega dejanja iz člena 123/I KZ-1 na škodo oškodovanke C. C., kot to izhaja iz točke 27 napadene sodbe, prav tako pa je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ustrezno obrazložilo objektivne znake obdolženki očitanega kaznivega dejanja na škodo D. D., kot to izhaja v točkah 60 do 64 napadene sodbe. Sodišče prve stopnje pa je v napadeni sodbi ustrezno obrazložilo tudi subjektivni element obdolženki očitanih kaznivih dejanj, tako da ima napadena sodba razloge tako o objektivnem kot subjektivnem elementu obdolženki očitanih kaznivih dejanj. Zato pritožba, ki te razloge pogreša, ni utemeljena. Podlago za tak zaključek pa je sodišče imelo v izvedenem dokaznem postopku, ki je brez vsakega dvoma potrdil, da je obdolženka hudo telesno poškodovala C. C. in lahko telesno poškodovala D. D. s sredstvom, s katerim se lahko telo hudo poškoduje in zdravje hudo okvari, ko mu je v glavo vrgla steklenico od piva. Oškodovanec je namreč povedal, da je, ko je stal pri šanku, dobil steklenico v glavo, kar je potrdila tudi C. C. in priči E. E. in G. G., kateri so tudi zanikali, da bi oškodovanec napadel katero od oškodovank. Z navedenim pa je bil tudi ovržen zagovor obdolžene, s katerim je zanikala storitev kaznivega dejanja. Takšnemu zagovoru obdolženke namreč utemeljeno ni sledilo že sodišče prve stopnje, kot to izhaja iz razlogov napadene sodbe, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče. Zato so vsi pomisleki obdolženke v tej smeri neutemeljeni.

14Ker obdolžena niti v preostalem v pritožbi in dopolnitvi pritožbe, ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni krivdni izrek, je pritožbeno sodišče o pritožbi in dopolnitvi pritožbe obdolžene odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

15Obdolžena se pritožuje tudi zoper odločbo o stroških kazenskega postopka, ko sodišču prve stopnje očita, da je glede stroškov napačno ugotovilo dejansko stanje. Navaja namreč, da ji je Covid onemogočil delo v X, da dela sicer priložnostno, kar pa ji ne zagotavlja stalnega in varnega prihodka. Še vedno ni stalno zaposlena in se preživlja s priložnostnimi deli, ne soglaša pa tudi z naložitvijo dela stroškov pooblaščenca oškodovanca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je obdolženki naložilo polovico stroškov kazenskega postopka, kakor tudi stroškov pooblaščenca oškodovancev, ki jih je obdolžena dolžna nerazdelno in solidarno plačati skupaj z obdolženo B. B. Za plačilo navedenih stroškov se je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP, ko je ugotovilo, da obdolžena A. A. prejema dohodek s priložnostnimi deli, katera opravlja še sedaj, kot je sama navedla v pritožbi. V času sojenja je obdolžena prav tako opravljala priložnostna dela v X in navedla prihodke med 800,00 EUR in 900,00 EUR, kar glede na to, da je dolžna skrbeti le zase, pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje o delni naložitvi stroškov kazenskega postopka. Okoliščine, na katere se sklicuje v pritožbi, pa niso takšne, ki bi pripeljale do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Za odločitev o solidarnem plačilu stroškov pooblaščenca oškodovancev je imelo sodišče prve stopnje podlago v 8. točki drugega odstavka 92. člena ZKP, ko je odločilo, da jih je obdolžena A. A. dolžna plačati skupaj z obdolženo B. B. nerazdelno in solidarno. Po oceni pritožbenega sodišča tako ni nobenih razlogov za drugačno odločitev, kot jo je glede stroškov kazenskega postopka sprejelo sodišče prve stopnje, zato pritožbi obdolženke tudi v tem delu ni sledilo.

16Glede na uveljavljane pritožbene razloge je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v njeni odločbi o kazenski sankciji (člen 386 ZKP). Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije. Obdolženkina nekaznovanost, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot olajševalno okoliščino, pri čemer ni prezrlo, da obdolženka ni bila kaznovana niti na področju prekrškov, je tudi po oceni pritožbenega sodišča narekovala izrek pogojne obsodbe, kot sankcije opozorilne narave. Sodišče prve stopnje pa je obdolženki v okviru pogojne obsodbe določilo povsem primerni kazni, in sicer za hudo telesno poškodbo osem mesecev zapora, za lahko telesno poškodbo pa šest mesecev zapora ter obdolženki po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo ustrezno enotno kazen eno leto zapora ter primerno preizkusno dobo dveh let. Po oceni pritožbenega sodišča bo izrečena pogojna obsodba tako vplivala na obdolženko, da ta v bodoče ne bo ponavljala tovrstnih kaznivih dejanj, saj na strani obdolženke pritožbeno sodišče ni našlo nobenih okoliščin, ki bi narekovale spremembo z napadeno sodbo izrečene pogojne obsodbe.

17Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti (člen 383/I ZKP), je pritožbo in dopolnitev pritožbe obdolženke zavrnilo kot neutemeljeno.

K pritožbi zagovornika obdolžene A. A.:

18Zagovornik obdolžene uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve Ustave, ko sodišču prve stopnje očita, da je bil celotni sodni proces, v katerem je bila izdana napadena sodba, zaznamovan s kršitvijo ustavne pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS in pravice do izvajanja dokazov v obdolženkino korist. Pritožbeno sodišče navaja, da je obdolženka A. A. uveljavljala enake pritožbene razloge, zato se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev sodbe v tem delu ter še dodaja:

19Zagovornik se nadalje sklicuje na to, da je bila obdolženka najprej obravnavana za prekršek, kar je posledica tega, da nista bila opravljena ogled kraja dejanja niti ta ni bil fotografiran. Navedene okoliščine pa nikakor ne morejo vplivati na dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi, kljub pomanjkljivo opravljenemu predkazenskemu postopku, ugotovilo sodišče prve stopnje. Okoliščina, da je bil zoper obdolženko najprej vložen obtožni predlog in šele kasneje obtožnica, je posledica kvalifikacije kaznivega dejanja, ki izhaja iz izreka napadene sodbe pod točko I.a, ki spada pod okrožno pristojnost, zato je tudi dejanje, ki sicer spada pod okrajno pristojnost in je opisano pod točko I.b izreka napadene sodbe, postalo del obtožnice, kar je v skladu z ZKP.

20Tudi zagovornik se sklicuje na zavrnjene dokaze, in sicer pritegnitev izvedenca ORL, vendar ne more biti uspešen. Sodišče prve stopnje odloča katere dokaze bo izvedlo in kako bo vrednotilo njihovo verodostojnost, izvede pa le tiste dokaze, ki so pravno relevantni, kar pa pritegnitev novega izvedenca tudi po oceni pritožbenega sodišča ni, saj je sodišče prve stopnje že razpolagalo z izvedenskim mnenjem, ki ga je tudi po oceni pritožbenega sodišča podal prepričljivo, razumljivo in argumentirano v svojem pisnem mnenju, ki ga je pojasnil, ko je bil neposredno zaslišan na glavni obravnavi, odgovoril na vsa vprašanja, tudi na vprašanja obrambe obdolžene. Zato pritegnitev novega izvedenca ni potrebna, saj je dejansko stanje glede poškodb, ki sta jih utrpela oškodovanca, bilo ugotovljeno z že postavljenim izvedencem, kot je to pritožbeno sodišče pojasnilo že v odgovoru na pritožbo obdolžene ter se na te razloge v preostalem sklicuje. Sicer pa ni spregledati, da iz ambulantnega kartona za oškodovanko C. C., izhaja, da je bila napotena iz urgentne ambulante k specialistu otorinolaringologu, dne 15. 7. 2018, ki je v kartonu zapisal frakturo, dr. H. H. pa je oškodovanki namestila nosne kosti na levo, kar si pritožba razlaga napačno, ko navaja, da je zdravnica ugotovila premik nosnih kosti na levo. Dr. I. I. je pri oškodovanki C. C. ugotovil deviacijo v desno. Z navedenimi podatki, in sicer zdravniško dokumentacijo za oškodovanko C. C. je razpolagal tudi izvedenec, ko je podal svoje izvedensko mnenje. Ker je že izveden dokazni postopek brez vsakršnega dvoma potrdil, na kak način je oškodovanka C. C. utrpela hudo telesno poškodbo, in sicer jo je obdolženka s pestjo udarila v predel nosu, kot je to povedala oškodovanka sama ter tekom postopka zaslišane priče, in sicer je njeno izpovedbo potrdila priča D. D., ki je povedal, da je videl, da je obdolženka oškodovanki s stisnjeno pestjo zadala udarec v predel nosu. Enako je izpovedala tudi priča E. E., ki je prav tako videla obdolženkin udarec. Zaradi takšnih skladnih izpovedb, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedbi priče J. J. in F. F., saj so njihove izpovedbe tudi v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, ki je določno povedal, da je do preloma nosnih kosti s premikom prišlo z udarcem s pestjo. Z navedenim pa je ovržen zagovor obdolženke, s katerim je skušala prepričati, da je do poškodbe nosu prišlo zaradi meta kozarca. Zato zagovornik, ki trdi, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo načina nastanka poškodbe oškodovanke, ne more biti uspešen. Ker je sodišče prve stopnje, kot že navedeno, v napadeni sodbi navedlo tehtne razloge o tem zakaj je zavrnilo dokazne predloge po pritegnitvi novega izvedenca, kakor tudi sicer o zavrnitvi vseh dokazov tudi rekonstrukciji dogodka oziroma ogled kraja, ne more biti govora o kršitvi pravice do obrambe obdolženke, kot to trdi zagovornik. Zagovornik, ki v pritožbi trdi, da sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni ustrezno obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov, ne more biti uspešen, saj kot že navedeno ima napadena sodba povsem ustrezne razloge o zavrnitvi dokaznih predlogov, te pa je potrebno gledati skupaj s celotno obrazložitvijo. Okoliščina, da je bila obdolžena najprej obravnavana za prekršek, glede na to, da se je z zbiranjem dokazov ugotovilo, da je izpolnila znake kaznivih dejanj, za kar je bil vložen tudi obtožni akt, nima nobenega vpliva na pravilnost in zakonitost napadene sodbe. Navedena okoliščina bi bila pomembna le, če bi bila obdolžena tudi kaznovana za prekršek, kar bi lahko bilo predmet ugotavljanja res iudicata, kar pa ni primer v obravnavani zadevi.

21Zagovornik uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede pravne kvalifikacije kaznivega dejanja in posledično kršitev materialnih določb po členu 372 ZKP. Za navedeno kršitev gre po trditvi zagovornika zato, ker je izvedenec izvedensko mnenje spreminjal, ko je najprej navajal, da je prišlo do preloma nosnih kosti s premikom v desno, nato pa, da je prišlo do premika v levo ter bi zaradi tega sodišče prve stopnje moralo pritegniti novega izvedenca, saj gre po mnenju zagovornika zgolj za kaznivo dejanja lahke telesne poškodbe iz člena 122 KZ-1. Pritožba zagovornika, ki uveljavlja kršitev kazenskega zakona kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ne more biti uspešna. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Sicer pa je po oceni pritožbenega sodišča opis kaznivega dejanja iz točke I.a izreka napadene sodbe jasen in določen in vsebuje vse zakonite znake kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, zato ne more biti govora o kršitvi kazenskega zakona. Stvar dejanske presoje pa je ali je obdolžena izpolnila vse očitane ji znake kaznivega dejanja.

22Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ki uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno, kot je to že navedeno pri odgovoru na pritožbene navedbe obdolžene.

23Bistvo pritožbe zagovornika je v sklicevanju na zavrnjene dokaze, zagovor obdolžene A. A. ter da sta oškodovanca z obravnavanim postopkom želela pridobiti primerno odškodnino ter da sta bila kritičnega večera vinjena, ter da bi sodišče prve stopnje moralo bolj kritično presojati izpovedbe prič, ki so potrdile izpovedbi oškodovancev in izpovedbe prič, ki so potrdile zagovor obdolžene in da je za poškodbe oškodovancev odgovorna soobdolžena B. B. ali nekdo drug, ki se je temu postopku spretno izognil.

24Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Kot že navedeno pri odgovoru na pritožbo obdolžene A. A., je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je sledilo določnim in prepričljivim izpovedbam obeh oškodovancev, izpovedbam prič, ki so njuni izpovedbi potrdile ter ugotovitvam izvedenca, ki je v svojem mnenju in ko je bil zaslišan na glavni obravnavi, ugotovil, da je oškodovanka C. C. utrpela poškodbe opisane v točki I.a izreka napadene sodbe, kot posledico udarca s pestjo v predel nosu oškodovanke, oškodovanec D. D. pa je poškodbe desnega senčničnega in temenskega dela glave utrpel tako, da mu je v glavo priletela steklenica piva. Sodišče prve stopnje pa je v napadeni sodbi navedlo tudi ustrezne razloge o tem zakaj ni sledilo zagovoru obdolžene in pričam, ki so ga smiselno potrdile. V posledici navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlagane dokaze, saj je pravilno zaključilo, da ne gre za pravno relevantne dokaze in da sta obdolženki z že izvedenimi dokazi očitani kaznivi dejanji v celoti dokazani. Zato pritožba, ki se ponovno sklicuje na zavrnjene dokaze in opozarja na nebistvene navedbe v ugotovitvah izvedenca, ko jih primerja z listinsko dokumentacijo spisa, ne more biti uspešna. Izvedenec je namreč pri oškodovanki C. C. ugotovil, da je bilo zaradi utrpljene poškodbe, in sicer kot je navedeno v točki I.a izreka sodbe, začasno in znatno oslabljen pomemben del njenega telesa ter je bilo začasno hudo okvarjeno njeno zdravje, na podlagi tega pa je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo kvalifikaciji kaznivega dejanja iz obtožbe, ko je zaključilo, da je oškodovanka utrpela hudo telesno poškodbo po prvem odstavku 123. člena KZ-1. Izvedenec je za oškodovanca D. D. glede na to, da je s tem, ko je dobil steklenico od piva v glavo, ki je sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje in zdravje hudo okvari, utrpel pa je udarnino in vreznini desnega senčničnega in temenskega dela glave, da je bil zaradi tega začasno okvarjen del njegovega telesa, začasno je bilo okvarjeno njegovo zdravje, njegova zmožnost za delo je bila začasno zmanjšana ter je bila prizadeta njegova zunanjost, s čimer je utrpel lahko telesno poškodbo po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1, kot je to pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Takšne ugotovitve izvedenca so za obravnavani kaznivi dejanji bistvene, kot jih je takšne pravilno ocenilo tudi sodišče prve stopnje, v posledici česar je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe v tej smeri. Pravica stranke, da v dokaznem postopku predlaga dokaze, je ena izmed sestavin pravice do obrambe po členu 29 Ustave RS. Iz navedene ustavne pravice izhaja obveznost za sodišče, da dokazne predloge pretehta in predlagane dokaze, ki so pravno relevantni, tudi izvede. Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo, da ne gre za pravno relevantne dokaze, jih je utemeljeno zavrnilo in takšno svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Zato so vsi pomisleki zagovornika, ko se sklicuje na zavrnjene dokaze, neutemeljeni, še posebej, ko skuša prepričati, da je oškodovanko poškodovala obdolžena B. B. oziroma neka druga neznana oseba, saj za takšne trditve nima nobene podlage v podatkih kazenskega spisa oziroma v izvedenih dokazih. Tudi okoliščina, da je bilo v lokalu temno in je bila gneča, ne more omajati verodostojnost izpovedb prič, ki jim je sodišče prve stopnje sledilo, kot že obrazloženo.

25Glede na navedeno, in ker pritožba zagovornika niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni krivdni izrek, je pritožbeno sodišče o njej odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

26Skladno z določilom člena 386 ZKP, glede na uveljavljane kršitve zagovornika je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v njeni odločbi o kazenski sankciji izrečeni obdolženi A. A. ter ni ugotovilo nobenih okoliščin, ki bi kazale na spremembo izrečene pogojne obsodbe obdolženki v korist. V ostalem se v tem delu pritožbeno sodišče sklicuje na razloge v točki 16 te sodbe.

27Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, pritožbo zagovornika obdolžene A. A. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

28Pritožbeno sodišče je sicer že odgovorilo na pritožbo obdolžene glede stroškov kazenskega postopka, ki jih je obdolženki naložilo sodišče prve stopnje, saj meni, da ni nobenih razlogov za spremembo te odločbe obdolženki v korist. Zagovornik obdolžene, ki trdi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno obdolženki naložilo delno povračilo stroškov kazenskega postopka ter v bistvu pri tem navaja enake razloge kot obdolženka v svoji pritožbi, ne more biti uspešen. Glede na dejstvo, da je obdolženka sama navajala, da se preživlja s priložnostnimi deli v X in da mesečno zasluži med 800,00 EUR in 900,00 EUR, in da po ukrepih zaradi Covid-a, ponovno dela v X, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo plačilo polovice stroškov kazenskega postopka in sodno takso, prav tako pa nerazdelno in solidarno plačilo stroškov pooblaščenca oškodovancev, za kar je imelo podlago v 8. točki drugega odstavka 92. člena ZKP.

29Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse, temelji na določilu člena 95/I v zvezi s členom 98/I ZKP, višina sodne takse je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo, pri odmeri katere je pritožbeno sodišče upoštevalo materialne in družinske razmere obdolženke, izdatki in nagrada zagovornika obdolžene bremenijo proračun.

K pritožbi zagovornika obdolžene B. B.:

30Zagovornik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, navaja pa, da je napadena sodba nepravilna in nezakonita ter da očitkov obtožbe ni mogoče preizkusiti in so neutemeljeni, ko trdi, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker je zavrnilo predlagane dokaze, in sicer ogled kraja in rekonstrukcijo dogodka, s čimer je kršilo pravico obdolženke do učinkovite obrambe ter poštenega sojenja. Z navedenim zagovornik meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP.

31Pritožbeno sodišče takšnim pritožbenim navedbam ne more pritrditi, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo ustrezne razloge o tem, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze, in sicer ogled kraja in rekonstrukcijo dogodka, ko je pravilno ugotovilo, da že izvedeni dokazi dajejo zadostno podlago za razsojo v obravnavani zadevi. V kolikor bi sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge, pa takšne odločitve v napadeni sodbi ne bi ustrezno obrazložilo, bi lahko šlo za kršitev pravice do obrambe iz člena 371/II ZKP. Zaradi procesne odločitve sodišča prve stopnje glede zavrnjenih dokazov, ne more biti govora o kršitvi poštenega sojenja, niti zaradi tega ni sodba nepravilna in nezakonita, kot to navaja zagovornik. Res je sicer, da v predkazenskem postopku niso bili zavarovani dokazi, vendar navedeno nima nobenega vpliva na nadaljnji postopek, ki je rezultiral vložitvi obtožnega akta.

32V skladu z načelom proste presoje dokazov (člen 18/I ZKP) namreč sodišče samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Če sodišče ugotovi, da predlagani dokaz ni v relevantni materialnopravni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ali da ni izkazana verjetnost, da bo s predlaganim dokazom mogoče ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev ali okoliščin, pomembnih za razsojo, potem lahko izvedbo takega dokaza zavrne, ne da bi s tem kršilo pravico obdolženke do obrambe. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge, saj bi tudi po oceni pritožbenega sodišča bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

33Iz obrazložitve pritožbe zagovornika je nadalje razbrati, da sodišču prve stopnje očita, da je kršilo načelo kazenskega postopka, to je iskanje materialne resnice, saj je izveden dokazni postopek pokazal, da ni dokazov za obsodbo obdolžene, ki bi jo moralo sodišče v dvomu oprostiti. Z navedenim zagovornik uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka, ne da bi pri tem konkretiziral katero kršitev iz člena 371 ZKP uveljavlja. Da pa se iz nadaljnjih navedb pritožbe zaključiti, da v bistvu s tem, ko sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno ocenilo izpovedb oškodovancev in prič, v bistvu graja dejansko stanje, saj za pritožbene navedbe, da je napadena sodba nepravilna in nezakonita, zagovornik nima podlage v podatkih kazenskega spisa, niti v napadeni sodbi.

34Nadalje zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar ne more biti uspešen. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, sprejelo pravilno dokazno oceno, kar vse je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge napadene sodbe ter le še na pritožbene navedbe zagovornika obdolžene B. B. dodaja:

35Bistvo pritožbe je v sklicevanju na zavrnjene dokaze ter trditvi, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje avtoritativna in samovoljna, saj je obdolžena B. B. ravnala v samoobrambi oziroma silobranu ter se pri tem sklicuje na izpovedbe prič F. F., K. K. in E. E., pri čemer ne soglaša z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke, saj meni, da bi sodišče prve stopnje moralo obdolženo oprostiti obtožbe, pri čemer se v preostalem sklicuje na besedo strank.

36Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno zavrnilo zagovor soobdolžene A. A., ko je navajala, da je obdolžena B. B. vrgla kozarec v obrambi, saj je njo in B. B. pred WC-jem napadel oškodovanec D. D. Da je takšna odločitev sodišča prve stopnje pravilna, izhaja iz izpovedb oškodovancev in prič L. L., G. G. in E. E. ter ugotovitev izvedenca. Oškodovanca C. C. je povedala, da je šla v zgornje nadstropje, kjer je WC, da bi si obrisala kri, z njo pa je bila tudi E. E., oškodovanec D. D. pa je stal pri vratih WC-ja. Ko jo je zagledala obdolžena B. B., ji je rekla „a tu si“ in v tistem proti njej vrgla kozarec, kar je potrdila tudi priča E. E., ki je ob metu kozarca stala ob oškodovanki, oškodovanec D. D. pa je stal pod obodom WC-ja deloma obrnjen v notranjost. Ko sta obdolženi prišli do WC, je imela obdolžena B. B. v roki kozarec, kot je to povedal tudi D. D., ki je videl, da je kozarec zadel oškodovanko v obraz. Glede na navedeno ne more biti govora o samoobrambi obdolžene B. B., niti o trditvi, da je kozarec vrgla v steno, kjer se je razbil in so črepinje povzročile poškodbo C. C. Takšne navedbe pritožbe je namreč ovrgel izvedenec medicinske stroke. Sicer pa že sodišče prve stopnje ni sledilo takšnim navedbam, kar je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo. S temi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje tudi v celoti sklicuje. Zagovornik, ki v pritožbi ponovno skuša prepričati, da je šlo za samoobrambo obdolžene in da ne gre verjeti izvedencu glede poškodbe, ki jo je utrpela oškodovanka, ne more biti uspešen, saj je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo ugotovitvam izvedenca. Izvedenec je namreč ugotovil, da je met kozarca v obraz oškodovanke povzročil vreznini nad levo in desno obrvjo in udarnino zunanjega dela levega nadočesnega loka. Kozarec, ki se je ob udarcu v obraz razbil, pa predstavlja sredstvo, s katerim se telo lahko hudo poškoduje in zdravje hudo okvari. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženka izpolnila vse znake očitanega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1, ki je podrobneje opisano v točki II izreka napadene sodbe. Razen tega pa je izvedeni dokazni postopek potrdil, da oškodovanec D. D. pred WC-jem ni napadel obdolženk, pri čemer ni spregledati, da sta prav obdolženki prišli za oškodovancema na WC, pri čemer je obdolžena B. B. v roki držala kozarec. Iz navedenih razlogov sodišče prve stopnje ni sledilo zagovoru obdolžene A. A. o domnevnem napadu oškodovanca D. D. na njo in obdolženo B. B., kot je to pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

37Ker je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča z že izvedenimi dokazi imelo zadostno podlago za odločitev v obravnavani zadevi, z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni kršilo obdolženkine pravice do učinkovite obrambe, prav tako pa izvedeni dokazni postopek ni niti najmanj nakazoval na načelo in dubio pro reo, torej v dvomu v korist obdolženki, pritožba, ki skuša prepričati nasprotno, ni utemeljena. Načelo in dubio pro reo pomeni, da mora sodišče odločiti na način, ki je obdolženki v korist, če po presoji dokazov ostane v dvomu, ali je določeno dejstvo dokazano ali ne. V obrazložitvi napadene sodbe takšne situacije ni mogoče zaznati. Sodišče je v tej zadevi presodilo vse izvedene dokaze, svojo presojo pa utemeljilo z razumnimi razlogi. Pritožnik dvom v dokazanost odločilnih dejstev izvaja v bistvu iz lastne presoje izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, zato ne more biti uspešen, niti ko se sklicuje na podano besedo strank, saj ta ne more biti predmet obravnave te pritožbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov obdolženo B. B. utemeljeno spoznalo za krivo kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1, pravilno ugotovilo tudi njeno krivdo, in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Ker sodba vsebuje ustrezne razloge o obsojenkini krivdi, zato pritožnikove navedbe, da je sodišče sklepalo in ugibalo o krivdi, niso utemeljene. Napadena sodba ima ustrezne razloge tako o znakih obdolženki očitanega kaznivega dejanja, kot o krivdi, na te razloge pa se v preostalem, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje pritožbeno sodišče.

38Iz navedenih razlogov, in ker zagovornik niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni krivdni izrek, je pritožbeno sodišče o njegovi pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

39Zagovornik graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o izrečeni kazenski sankciji, ko navaja, da je odločitev o dolžini preizkusne dobe v trajanju dveh let predolga, prav tako pa je predolga določena kazen šest mesecev zapora. Pri tem se sklicuje na to, da gre za lahko telesno poškodbo, pri čemer je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo odmaknjenost dejanja in osebne lastnosti obdolženke ter njeno nekaznovanost. S takšnimi pritožbenimi navedbami ne soglaša pritožbeno sodišče, ki ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki pridejo v poštev pri izbiri vrste in višine kazenske sankcije, ostale okoliščine, na katere posebej opozarja zagovornik, pa niso takšne, da bi vplivale na spremembo izrečene pogojne obsodbe obdolženki v korist. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bo namreč izrečena pogojna obsodba tako vplivala na obdolženko, da v bodoče ne bo ponavljala tovrstnih kaznivih dejanj, saj okoliščina, da je obdolžena brez premoženja in dohodkov, nima nobenega vpliva na spremembo izrečene pogojne obsodbe, kot to sicer zmotno meni zagovornik.

40Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, je pritožbo zagovornika obdolžene B. B. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

41Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženo B. B. oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP), izdatki in nagrada zagovornika obdolžene bremenijo proračun.