VSL Sklep II Cp 673/2022

Pritožba enajste predlagateljice se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je parcela 378/1, k. o. ..., skupno pripadajoče zemljišče stavbe z naslovom ..., z ident. št. 0000-1225, ki stoji na parc. št. 378/2, k. o. ..., in stavbe brez naslova z ident. št. 0000-1233, ki stoji na parceli št. 378/3, k. o. ..., v skupni lastnini vsakokratnih lastnikov teh stavb (I. točka izreka). Sklenilo je, da se izbriše prepoved razpolaganja ID 000, ki je vpisana pri parc. št. 378/1, k. o. ... (II. točka izreka) in izvede sklep v zemljiški knjigi v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka (III. točka izreka).

2Enajsta predlagateljica A. A. se pritožuje zoper I. in II. točko sklepa, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, s predlogom, naj višje sodišče odmeri minimalno pripadajoče zemljišče nasprotnemu udeležencu B. B. od njegovega stanovanja do javne ceste ob ograji, ostali del zemljišča pa naj postane etažna lastnina solastnikov po pokojnima C. C in D. D.

V postopku ji je bila kršena pravica do kontradiktornega obravnavanja, saj ni bila vabljena na narok in na ogled, niti ni bila pozvana kot pravna naslednica v vse tri nepravdne postopke. Zato šele sedaj lahko predstavi svoje mnenje.

Izpodbijana odločitev je škodljiva za solastnika C. C. in D. D. Obseg pripadajočega zemljišča predstavlja tretjino celokupnega zemljišča, na katerem stojita tudi stavbi. Sodišče je z ugotovitvijo pripadajočega zemljišča vnaprej izključilo, da bi bil kakršenkoli del tega zemljišča spremenjen v deleže etažne lastnine, ki jih je možno imeti v solastnini in tudi prodati. Solastniki so oškodovani, saj pripadajočega zemljišča ne morejo prodati po kvadraturi kot svojo lastnino. Za 600 m2 bi se danes dobilo 1,2 milijona EUR in za toliko so solastniki oškodovani z izpodbijano odločitvijo. To je škoda zaradi udeleženca B. B., ki je vsiljeni solastnik z odkupom hišniškega stanovanja. Ni denacionalizacijski upravičenec, kot sta to pok. C. C. in D. D., po njima pa njuni dediči.

V sklepu gre za dve nesorazmerji, eno je od sodišča določena etažna lastnina v zadevah II N 449/2014 in II N 244/2014. Kvadratura etažne lastnine je malo večja kot pripadajoče zemljišče. Drugo nesorazmerje se kaže med kvadraturo stanovanja udeleženca B. B. in z izpodbijanim sklepom pridobljeno pravico uporabe 600 m2 pripadajočega zemljišča. Etažna lastnina po dveh sklepih sodišča ni etažna lastnina v pravem pomenu, ampak kar nekaj nedoločenega.

3Ostali udeleženci postopka na pritožbo niso odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba neutemeljeno očita kršitev načela kontradiktornosti. Tožnica je bila s sklepom III N 591/2016 z dne 24. 9. 2020 pozvana v postopek kot udeleženka, namesto pokojne E. E. Po podatkih spisa je razvidno, da se je s potekom postopka in z vlogami udeležencev seznanila. Sodišče prve stopnje je dalo vsakemu udeležencu postopka, tudi pritožnici, možnost, da se izjavi o predlogu predlagateljev in navedbah drugih udeležencev, v mejah, v katerih to zadeva njegove pravice in pravne koristi, ki jih uveljavlja v postopku (7. člen ZVEtL-1). Da je temu tako, je razvidno iz dveh vlog pritožnice v spisu, ki ju omenja (in obravnava) tudi izpodbijani sklep in v katerih je podala svoje mnenje o obravnavanem predlogu za določitev pripadajočega zemljišča dvema stavbama.

6ZVEtL-1¹ v poglavju, ki ureja postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča, ne določa obveznosti in nujnosti oprave naroka, ob analogni uporabi 29. člena ZVEtL-1 (v poglavju postopek za vzpostavitev etažne lastnine) pa ga lahko sodišče opravi, če je po njegovem mnenju to smotrno. Po podatkih spisa nižje sodišče v obravnavanem postopku ni opravilo naroka, saj to ni bilo dolžno storiti, očitno pa je tudi ocenilo, da to ni smotrno. Zato pritožnica nanj tudi ni bila vabljena. Če je nižje sodišče v pritožbi omenjenih postopkih za vzpostavitev etažne lastnine opravilo ogled brez prisotnosti pritožnice (ker tedaj še ni bila udeleženka postopka), to ne zadošča za sklep o kršitvi njene pravice do izjave v obravnavanem postopku.

7V obravnavani zadevi gre za postopek o ugotovitvi pripadajočega zemljišča k parcelama 378/2 (na kateri stoji stavb z ident. št. 1225) in 378/3, k.o. ... (na kateri stoji stavba z ident. št. 1233). Zato so vse pritožbene navedbe (ki so tudi sicer nerazumljive in nejasne), ki se nanašajo na postopka vzpostavitve etažne lastnine na dveh objektih, ki ju sodišče prve stopnje vodi ločeno od določitve pripadajočega zemljišča k njima in je o njima (kot je razbrati iz podatkov spisa in javno dostopnih podatkov) že odločeno, brez tehtnega pomena.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo pravne podlage pridobitve pripadajočih zemljišč (10. in 11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), v 5., 12. in 13. točki pa je pojasnilo, kako je s pomočjo izvedenskega mnenja (izvedenke urbanistične stroke F. F.) ta načelna izhodišča udejanjilo v konkretnem primeru in v posledici ugotovilo, da je sporno zemljišče skupno pripadajoče zemljišče stavbe na naslovu ... na zemljišču s parc. št. 378/2 in stavbe brez naslova na zemljišču s parc. št. 378/3, v skupni lastnini vsakokratih lastnikov stavb.²

9Ti razlogi sodišča prve stopnje so pravilni. Pritožba pa z njimi niti ne vzpostavi vsebinskega dialoga, temveč le pavšalno navaja, da so lastniki stavb, razen udeleženca B. B. (ki je pritožbeno nesporno eden izmed lastnikov stavbe, in sicer enega posameznega dela v stavbi ...), oškodovani z izpodbijano odločitvijo. Pritožba je samostojno pravno sredstvo, zato mora pritožnica pritožbene razloge navesti konkretizirano, brez slednjih pa je pritožba prazna.

10Pritožba argumentirano ne oporeka razlogom prvostopenjskega sklepa, da je izvedenka na podlagi prostorskih aktov iz časa izgradnje, pretekle redne rabe in urbanističnih standardov ugotovila, da je sporna parcela (v izmeri, kot je bila ugotovljena s parcelacijo prvotne parcele 378 v parcele 378/1, 378/2 in 378/3) neposredna okolica dveh stavb³ (ki stojita v neposredni bližini), da gre za zamaknjen prostor med stavbama, ter da zemljišče predstavlja skupno transportno in dostopno pot do vhodov v obe stavbi v smislu dvorišča in minimalne ozke zelene površine, ki je hkrati emisijska bariera. Iz izvedenskega mnenja (in njemu priloženih grafičnih izsekov) je razvidno, da gre za površino, ki jo pretežno omejujeta stavbi skupaj z ograjami in zunanjimi stopnicami, na eni strani pa stavba z ozkim zelenim pasom meji z javno cesto (ki ni del sporne parcele), kar še dodatno potrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje, da gre za zemljišče, ki je potrebno za redno rabo (le) dveh stavb oziroma gre za enotnost dveh stavb in zemljišča, ki je že od njune izgradnje v njuni funkciji in se namenska vezanost spornega zemljišča ni spreminjala.

11Neutemeljene so pritožbene navedbe, da za tak obseg pripadajočega zemljišča, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko zemljišče za parcelo 378/1, k. o. ..., ni podlage. Merila, po katerih sodišče ugotavlja obseg pripadajočega zemljišča, določa 43. člen ZVEtL-1, definicijo pripadajočega zemljišča ter skupnega pripadajočega zemljišča pa 42. člen. Pri tem se šteje, da je zemljišče, ki ga sodišče kot pripadajoče zemljišče ugotovi po kriterijih iz 43. člena, last lastnika stavbe, če ni dokazano drugače (44. člen ZVEtL-1). Kot je bilo že pravilno poudarjeno v izpodbijanem sklepu, ZVEtL-1 pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča terja upoštevanje in sočasno uporabo različnih meril (načrtovanost v prostorskih in upravnih aktih iz časa pred (ali ob) gradnji, ureditev v naravi, pretekla redna raba in urbanistični standardi po izgradnji), ki kažejo na namembnost/potrebnost za redno rabo. Zakon sodišču omogoča, da z uporabo vseh naštetih enakovrednih meril na najprimernejši način določi obseg pripadajočega zemljišča. To je storilo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, ko je s pomočjo izvedenke, ki si je ogledala kraj, in po pregledu dokumentacije v spisu v luči zakonskih meril ugotavljalo obseg pripadajočega zemljišča k navedenima stavbama. Zaključka sodišča prve stopnje o obsegu pripadajočega zemljišča ne uspe ovreči pritožbeno navajanje, da gre za nesorazmerno odločitev, ker je kvadratura obeh stavb malo večja od obsega pripadajočega zemljišča. Iz meril 43. člena ZVEtL-1 zahteva po omejitvi zemljišča na določeno kvadraturo ne izhaja. Vsak lastnik stavbe oziroma posameznega dela v njej pa ima ne glede na njeno oziroma njegovo velikost stvarno upravičenje na pripadajočem zemljišču in s tem pravico njegove uporabe. Pravica uporabe splošnega skupnega dela teh stavb ni pogojena z velikostjo posameznega dela. Z izpodbijano odločitvijo tudi ni izključena možnost, da se lastniki obeh stavb, ki so skupni lastniki spornega zemljišča, dogovorijo o določenem načinu rabe skupnega zemljišča, ali pa ga sporazumno ali v primeru nesoglasja v drugem nepravdnem postopku razdelijo tako, da se v korist posamezne stavbe določi njeno pripadajoče zemljišče (prim. 55. člen ZVEtL-1). V skladu z utrjeno sodno prakso pa je stališče, da razpolaganje s skupnimi deli stavb, kamor sodi tudi skupno pripadajoče zemljišče, ni dovoljeno.⁴

12Glede na obrazloženo in ob tem, da iz trditev predlagateljice ne izhaja, da bi med udeleženci postopka obstajal sporazum, da se v okviru tega postopka sporno pripadajoče zemljišče razdeli tako, da bi ga v manjšem delu ob ograji obdržal izključno le udeleženec B., v preostalem večjem delu pa ostali lastniki obeh stavb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena. Ker tudi ni ugotovilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo (2. točka 365. člena ZPP⁵ v zvezi s 37. členom ZNP⁶ in 3. členom ZVEtL-1).

¹ Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (Ur. l. RS, št. 34/2017).
² V primeru, da zemljišče služi več stavbam, je tako zemljišče skupna lastnina vseh etažnih lastnikov posameznih delov stanovanjskih/stanovanjsko-poslovnih stavb, ki jim služi (23. člen Stanovanjskega zakona - SZ-1, prim. odl. VSL II Cp 20/2019 id.)
³ Ki sta bili zgrajeni v osnovi za namen proizvodnje kisa, z vsemi spremljajočimi prostori, in tudi za stanovanjski namen, v okviru podjetja.
⁴ Prim. odločbe VSRS II Ips 364/2009, II Ips 110/2011, II Ips 420/2011, III Ips 60/2014 in VSL I Cp 203/2019, I Cp 210/2020 id.
⁵ Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.).
⁶ Zakon o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/1986), ki se uporablja na podlagi 216. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1, Ur. l. RS, št. 16/19).