7. člen ZVEtL-1

Lastnina posameznega dela ne more obstajati kot neodvisno pravno razmerje, ker je z njo neločljivo povezana solastnina na skupnih delih zgradbe in na zemljišču. Šele oboje skupaj tvori etažno lastnino, ki je prenosljiva samo kot celota. Pritožnik se ne pritožuje zoper I. točko izpodbijanega sklepa, s katero je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj etažne lastnine. Ni oporekal niti temu, da je s prodajnimi pogodbami prenašal svojo lastninsko pravico na posameznih delih stavbe. Jasno je, da je bila predmet teh prodajnih pogodb tudi solastnina na skupnih delih stavbe, četudi v določenih pogodbah ni bila izrecno opredeljena. Tudi v primeru navidezne solastnine (kot ene izmed oblik dejanske etažne lastnine) velja, da se (so)lastnina na skupnih delih in na pripadajočem zemljišču večstanovanjske stavbe lahko prenaša zgolj skupaj z lastninsko pravico na posameznem delu stavbe, zato skupnega dela prodajalec ne more zadržati zase.

Po prvem odstavku 7. člena ZVEtL-1 sodišče dopusti posameznemu udeležencu izjavljanje in sodelovanje pri posameznem procesnem dejanju le v mejah, v katerih to zadeva njegove pravice in pravne koristi, ki jih uveljavlja v postopku. Vsi kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 so enakovredni.

Sodišče se v sklepu glede primernosti strokovne podlage za evidentiranje katastrskih sprememb ni dolžno opredeljevati do vsake posamezne sestavine elaborata, ki je predpisana s podzakonskim aktom, če stranke glede tega niso imele nobenih pripomb. Elaborat je dolžno preizkusiti v mejah obrazloženih pripomb, medtem ko se do nekonkretiziranih, pavšalnih pripomb ni dolžno opredeljevati. Podatek o domnevni povezavi med deli stavbe v različnih etažah utegne biti pomemben pri določitvi posameznih in skupnih delov stavbe, vendar to ni predmet izpodbijanega sklepa, temveč končnega sklepa o vzpostavitvi etažne lastnine (primerjaj prvi odstavek 30. člena ZVEtL-1). Pri izdelavi elaborata za katastrski vpis stavbe je treba upoštevati dejansko stanje in evidentirati vse dele stavbe. Nedostopnost dela stavbe ni razlog, da se prostor ne evidentira. Pri presoji ali elaborat predstavlja primerno strokovno podlago za evidentiranje v katastru nepremičnin, sodišče ne preverja skladnosti elaborata z veljavnimi predpisi varstva pred požarom, temveč njegovo skladnost s pravili geodetske stroke.

Šesta udeleženka ne pojasni, v čem naj bi bilo zaradi domnevnega nesodelovanja drugih udeležencev v postopku in s tem nemožnosti izmere njihovih posameznih delov v naravi poseženo v njene pravice ali pravne koristi. Brez tega pojasnila ne izkazuje pravnega interesa za opozarjanje na nepopolno izveden ogled in izmero prostorov.

V postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča ne velja domneva, da je lastnik zemljišča tisti, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot njegov lastnik, pač pa domneva, da je lastnik zemljišča, ki je namenjeno redni rabi stavbe, lastnik oziroma so lastniki stavbe. Ker so bile večstanovanjske stavbe zgrajene in stanovanja prodana, razlaščenci ne glede na morebitne nepravilnosti v razlastitvenem postopku nimajo več stvarnopravnih zahtevkov. Ker ZK solastniki niso resnični lastniki parcel, za katere je prvo sodišče po kriterijih iz 43. člena ZVEtL-1 ugotovilo, da pripada stavbam v soseski, zaključkov o tem, katere parcele so individualno in katere skupno pripadajoče zemljišče, ne morejo izpodbijati. Skladno s 7. členom ZVEtL-1 namreč lahko udeleženci postopka uveljavljajo le svoje pravice in pravne koristi.

Stranka ima pravico do procesnih dejanj, med katere spada tudi predlog za izdajo dopolnilnega sklepa le, če bi ji to prineslo konkretno in neposredno pravno korist. Okoliščina, da so predlagatelji izpodbijali tudi v celoti odločitev vsebovano v navedeni točki, torej tudi glede dela, v katerem so uspeli, ni terjala zavrženja pritožbe.

Postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča ne določa obveznosti in nujnosti oprave naroka. Zakon sodišču omogoča, da z uporabo meril na najprimernejši način določi obseg pripadajočega zemljišča. To je tudi storilo sodišče v obravnavani zadevi, ko je s pomočjo izvedenke, ki si je ogledala kraj in po pregledu dokumentacije v spisu, ugotavljalo obseg pripadajočega zemljišča k stavbama. Zahteva po omejitvi zemljišča na določeno kvadraturo ne obstaja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predlagatelji nimajo pravice za vložitev predloga za izdajo dopolnilnega sklepa v delu, v kolikor se predlog nanaša na pritožbo zakonitega udeleženca A. d. o. o. - v stečaju. ZVEtL-1 namreč v prvem odstavku 7. člena določa, da sodišče dopusti posameznemu udeležencu izjavljanje in sodelovanje pri posameznem procesnem dejanju le v mejah, v katerih to zadeva njegove pravice in pravne koristi, ki jih uveljavlja v postopku. Predlagatelji prav tako ne izkažejo pravnega interesa za vložitev predloga za dopolnitev sklepa v delu, kolikor se predlog nanaša na pritožbo zakonitega udeleženca A. d. o. o. - v stečaju. Zato je pritožbeno sodišče predlog predlagateljev za izdajo dopolnilnega sklepa v tem delu zavrglo.

Pojma redna raba stavbe ni mogoče razlagati tako široko, kot si to predstavlja tožeča stranka. Predvsem redna raba ni odvisna od (gospodarske) dejavnosti, ki se slučajno v nekem trenutku izvaja v tej stavbi, temveč se ta pojem nanaša na normalno rabo in funkcioniranje stavbe. Taki rabi stavb so namenjene nepremičnine in njihovi deli, ki v naravi predstavljajo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno, pri čemer te nepremičnine služijo lastnikom za uporabo stavbe, ne pa za izvajanje gospodarske dejavnosti v njej (kar bi predstavljalo posebno rabo stavbe).

V času družbene lastnine je imel lastnik stavbe po samem zakonu pravico uporabe na zemljišču, namenjenem oziroma potrebnem za njeno redno rabo (funkcionalno oziroma pripadajoče zemljišče). Vse od uvedbe etažne lastnine v pravni red so imeli lastniki posameznih delov stavbe tudi skupno trajno pravico uporabe, skupno lastnino ali solastnino na zemljišču, na katerem je stavba stala in na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo.

Ovire za vračilo v naravi predstavljajo izjemo od splošnega načela ZDen, da se upravičencem podržavljeno premoženje primarno vrača v naravi. Le če to ni mogoče zaradi ovir po ZDen ali drugem zakonu, upravičencem pripada odškodnina. Zato mora obstoj ovir dokazati tisti, ki se nanje sklicuje.