VSRS Sklep I Up 51/2022

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožba Gospodarskega interesnega združenja A. se zavrže.

III. Tožeča stranka in Gospodarsko interesno združenje A. sta dolžna stranki z interesom Zavodu B., k. o., povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 466,65 EUR v 15 dneh od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zoper odločbo tožene stranke št. 31229-1/2014-90 z dne 16. 6. 2020 (I. točka izreka). Zavrglo je tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2Z navedeno odločbo je tožena stranka v postopku med predlagateljem Zavodom B. in nasprotno stranko Gospodarsko interesno združenje A. (v nadaljevanju GIZ-A) določila tarifo o pogojih in načinih uporabe fonogramov v komercialnih radijskih programih ter o višini nadomestil za njihovo uporabo (v nadaljevanju Tarifa).

3Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Upravno sodišče tožbo zavrglo, ker tožeča stranka v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ni bila stranka niti stranski udeleženec. V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na aktivno legitimacijo na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1 je Upravno sodišče ocenilo, da izpodbijana odločba ni predpis v smislu navedene določbe ZUS-1, zato ta določba ni ustrezna pravna podlaga za priznanje aktivne legitimacije. Ker tako niso bile izpolnjene procesne predpostavke za obravnavanje tožbe, je Upravno sodišče zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

4Tožeča stranka zoper I. in III. točko izreka izpodbijanega sklepa vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Upravnemu sodišču očita, da je z izpodbijanim sklepom zmotno presodilo pravno naravo izpodbijane odločbe ter kršilo določbe ZUS-1 glede aktivne legitimacije in obrazloženosti odločbe. Meni, da je izpodbijana odločba splošen akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, ki ima pravno naravo prisilnega predpisa, kar potrjuje tudi sodba VS RS II Ips 26/2018. Hkrati trdi, da izpodbijana odločba, čeprav je izdana v obliki predpisa, ureja posamično razmerje (namreč razmerje med Zavodom B., k. o., in tožečo stranko), ker se glede na njena 2. in 3. člen nanaša na konkretne naslovnike (namreč na izdajatelje komercialnih radijskih programov, ki so vpisani v register Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, v nadaljevanju AKOS), čeprav ti naslovniki v odločbi niso poimensko navedeni. Navaja še, da naj bi ji bila z izpodbijano odločitvijo kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, ker ji je sodišče odreklo vsebinsko obravnavo tožbe, in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ker Tarifa v spornem delu ostaja v veljavi. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v ponoven postopek, skupaj s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

5Zoper I. in III. točko izreka sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tudi GIZ-A. Upravnemu sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb postopka ZUS-1 in kršitev 25. člena Ustave RS. V obrazložitvi pritožbe navaja, da tožeča stranka ni dobila pravnega pouka, da lahko zoper sklep tožene stranke št. 31229‑1/2014‑24 z dne 17. 9. 2014 o zavrnitvi njene zahteve za stransko intervencijo vloži tožbo v upravnem sporu in da po praksi Vrhovnega sodišča (npr. II Ips 488/2002 in X Ips 2/2014) napačen pravni pouk za stranko ne sme imeti škodljivih posledic. Upravno sodišče bi zato tožeči stranki moralo priznati pravico do tožbe zoper končno odločitev Sveta za avtorsko pravo št. 31229‑1/2014-90 z dne 16. 6. 2020 in to tožbo vsebinsko obravnavati v smislu, da ji dopusti stransko intervencijo v postopku pred toženo stranko, namreč Svetom za avtorsko pravo (v nadaljevanju Svet). Za sodelovanje v postopku ima tožeča stranka tudi pravni interes, saj odločitev Sveta neposredno vpliva na to, koliko nadomestila mora plačati. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v ponovni postopek. Priglaša tudi pritožbene stroške.

6Zavod B., k. o., v odgovoru obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam tožeče stranke in GIZ- A. ter zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

7Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

8Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba GIZ-A. pa ni dovoljena.

K I. točki izreka

9Postopek sprejemanja tarife je opredeljen v Zakonu o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (v nadaljevanju ZKUASP). Ta določa, da se tarifa za uporabo avtorskih del določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije (prvi odstavek v zvezi s 1. točko četrtega odstavka 44. člena ZKUASP). Če skupni sporazum ni sklenjen po petih mesecih od začetka pogajanj, lahko kolektivna organizacija ali reprezentativno združenje uporabnikov zahteva, da primerno tarifo določi Svet (prvi odstavek 53. člena ZKUASP). V tem primeru Svet primerno tarifo določi z odločbo (drugi odstavek 54. člena ZKUASP), zoper katero je možna tožba v upravnem sporu (prvi odstavek 56. člena ZKUPASP). Tožbo lahko vložijo stranke, ki so stranke postopka, začetega pred Svetom, glede na določbo prvega odstavka 2. člena ZUS‑1 pa se v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost odločbe Sveta.¹ Ko odločba Sveta postane pravnomočna, postane sestavni del skupnega sporazuma oziroma skupni sporazum nadomešča (tretji odstavek 54. člena ZKUASP), ter se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (četrti odstavek 54. člena ZKUASP).

10V obravnavani zadevi ni sporno, da je Zavod B., k. o., po neuspelih pogajanjih za določitev primerne tarife za radiodifuzno oddajanje fonogramov v komercialnih radijskih programih začel postopek pred Svetom. V postopku je Svet izdal odločbo, s katero je določil Tarifo, zoper to odločbo pa je GIZ-A. vložil tožbo v upravnem sporu. O tožbi je Upravno sodišče odločilo s sodbo I U 1003/2020-31 z dne 10. 6. 2021. S tem je izpodbijana odločba Sveta postala pravnomočna in je bila dne 30. 7. 2021 objavljena v Uradnem listu RS št. 125/21.

11Iz tožbe, vložene v tem upravnem sporu, izhaja, da jo je tožeča stranka vložila zoper objavljeno, torej pravnomočno odločbo Sveta in da je po vsebini izpodbijala v tej odločbi določeno Tarifo. Za odločitev o dopustnosti te tožbe in s tem o utemeljenosti pritožbe tožeče stranke je bistveno vprašanje, kakšna je pravna narava omenjene odločbe – torej ali ta odločba ustreza pojmu predpisa kot sinonimu za splošni in abstraktni pravni akt ali pa gre, kot to trdi tožeča stranka, za predpis, ki dejansko ureja posamična razmerja. V drugem primeru bi namreč moralo Upravno sodišče tožbo sprejeti v obravnavo na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1.

12Pravna narava tarife kolektivne organizacije je bila (med drugim) predmet presoje pred Ustavnim sodiščem RS v zadevi U-I-149/98. V tej zadevi je Ustavno sodišče v obrazložitvi sklepa z dne 28. 6. 2001 izrecno pojasnilo, da je pravilnik, ki ga je sprejela kolektivna organizacija za uveljavljanje malih glasbenih pravic (sestavni del pravilnika je bila tudi tarifa), splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil.² Po enotni sodni praksi ima enak učinek, torej učinek splošnega podzakonskega akta, sprejetega za izvrševanje javnopravnih upravičenj, tudi skupni sporazum.³

13Po presoji Vrhovnega sodišča vse navedeno velja tudi za pravnomočno odločbo Sveta, na katero se nanaša ta zadeva. Kot je bilo obrazloženo, je s to odločbo določena tarifa za uporabo avtorskih del, ki po izrecni zakonski ureditvi nadomešča tarifo kolektivne organizacije. Njena pravna narava je torej smiselno enaka naravi akta, ki ga nadomešča, torej naravi tarife kolektivne organizacije, ta pa ima po prej navedeni presoji Ustavnega sodišča RS pravno naravo splošnega akta. Že zato je treba Odločbo obravnavati kot splošen podzakonski pravni akt.

14Odločba pa ima tudi nadaljnje značilnosti, ki ustrezajo pravni naravi splošnega podzakonskega akta. Tako jo je treba objaviti v Uradnem listu (četrti odstavek 54. člena ZKUASP), predvsem pa pravnomočna odločba Sveta postane sestavni del skupnega sporazuma oziroma ga lahko nadomešča (tretji odstavek 54. člena ZKUASP). Zato se glede na deveti odstavek 44. člena ZKUASP tudi za to odločbo smiselno uporabljajo določbe 44. člena ZKUASP, med drugim tudi sedmi odstavek, ki določa, da sporazum velja za vse „istovrstne uporabnike avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije“. V obravnavani zadevi so istovrstni uporabniki avtorskih del vsi izdajatelji, ki z dovoljenjem AKOS za izvajanje radijske dejavnosti v analogni ali digitalni tehniki razširjajo enega ali več v razvid medijev Ministrstva RS za kulturo vpisanih komercialnih radijskih programov (3. člen Tarife).

15Iz navedene določbe ZKUASP v povezavi s 3. členom Tarife tako izhaja, da se pravnomočna odločba Sveta, s katero je bila Tarifa določena, nanaša na vse subjekte, ki razširjajo komercialne radijske programe, torej na kateri koli subjekt, ki v Republiki Sloveniji opravlja to dejavnost⁴. To pa pomeni, da so naslovniki Odločbe določeni splošno, saj v taki opredelitvi ni nobene specifične lastnosti, na podlagi katere bi bilo mogoče prepoznati tožečo stranko kot povsem konkretno določeno osebo, torej tako, kot je značilno za individualne upravne akte, v katerih je naslovnik konkretiziran (individualiziran) npr. z navedbo imena in priimka oziroma firme.⁵

16Pritožbeno stališče, da se pravnomočna odločba Sveta nanaša na konkretne naslovnike je torej napačno, saj uporaba splošnih pojmov, kot je določitev kroga subjektov iz posameznih dejavnosti, tega kroga ne vzpostavlja, temveč določa brezimen (nedoločen) krog, to je množico.⁶ Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, katerih bistvo je, da sporna odločba oziroma Tarifa de facto ni predpis, ker ga zadeva kot konkretno opredeljenega naslovnika.

17Glede na zapisano se sicer kot materialnopravno zmotno izkaže (v izpodbijani sodbi implicitno izraženo) stališče Upravnega sodišča, da je izpodbijana pravnomočna odločba Sveta upravni akt oziroma da ni predpis. Kot je bilo obrazloženo, je pravnomočna odločba Sveta splošen in abstrakten podzakonski pravni akt. Ker pa zoper takšne akte upravni spor ni dopusten (za presojo podzakonskih predpisov je v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave RS pristojno Ustavno sodišče RS), je izpodbijana odločitev Upravnega sodišča vseeno pravilna, čeprav iz drugih razlogov (tožba je nedopustna iz razloga po 4. točki, ne po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

18Pravico do pravnega sredstva ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se izkazalo, da je utemeljena, prineslo konkretno in neposredno pravno korist. To smiselno pomeni tudi primere, ko pritožnik ne zahteva varstva lastnega pravnega položaja, temveč varstvo ali pravne koristi koga drugega oziroma splošnega interesa.⁷

19GIZ-A v pritožbi v bistvenem navaja, da bi Upravno sodišče tožničino tožbo (zaradi napačnega pravnega pouka) moralo šteti za pravočasno in ji priznati stransko intervencijo v postopku določanja Tarife pred Svetom. GIZ-A torej ne uveljavlja lastne prizadetosti, temveč uveljavlja kršitev pravice tožeče stranke do sodelovanja v postopku. To pomeni, da pritožnik ne potrebuje sodnega varstva svoje pravice oziroma zanj nima pravnega interesa.

20Poleg tega GIZ-A ni mogel vložiti pritožbe niti kot zastopnik tožeče stranke, saj za tovrstno zastopanje nima podlage v zakonu (da bi jo imel v kakšnem drugem pravnem aktu pa tudi ne zatrjuje). Glede na navedeno je Vrhovno sodišče njegovo pritožbo na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS‑1 kot nedovoljeno zavrglo. Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da se pritožbene navedbe tudi sicer nanašajo na postopek pred Svetom. Uveljavljanje teh kršitev s pritožbo pa v nobenem primeru ni več dopustno, saj je odločba Sveta do vložitve pritožbe že postala pravnomočna.

K III. točki izreka

21Tožeča stranka in GIZ-A s pritožbama nista uspela, zato sta dolžna v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 povrniti Zavodu B., k. o., stroške odgovora na pritožbo v znesku 466,65 EUR (625 točk po 4. točki v zvezi z drugo alinejo 1. točke tarifne št. 34 Odvetniške tarife, administrativne stroške v višini 2% po tretjem odstavku 11. člena, oboje povečano za 22% DDV po 12. členu). Zakonske zamudne obresti tečejo od naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

¹ Prim. smiselno VS RS Sodba in sklep U 3/2008 z dne 13. 1. 2010, 9. in 14. tč. obrazložitve.
² Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 26/2018 z dne 6. 9. 2018 presodilo, da ima tarifa, je sestavni del tega pravilnika in določa nadomestilo za javno predvajanje glasbe v poslovnih prostorih, kot veljavna tarifa kolektivne organizacije naravo prisilnega predpisa (gl. 16. tč. obrazložitve).
³ Gl. sodbe VSL V Cpg 730/2019 z dne 22. 1. 2020, VSL V Cpg 37/2019 z dne 7. 3. 2019, VSL V Cpg 792/2019 z dne 23. 12. 2019, VSL V Cpg 154/2019 z dne 18. 4. 2019.
⁴ V obravnavani zadevi so istovrstni uporabniki avtorskih del iz sedmega odstavka 44. člena ZKUASP vsi izdajatelji, ki z dovoljenjem AKOS za izvajanje radijske dejavnosti v analogni ali digitalni tehniki razširjajo enega ali več v razvid medijev Ministrstva RS za kulturo vpisanih komercialnih radijskih programov (3. člen Tarife).
⁵ Mogoči so tudi drugi načini individualizacije, glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-86/04 z dne 22. 9. 2005.
⁶ Prim. VS RS sklep I Up 189/2021 z dne 17. 11. 2021, 12. tč. obrazložitve.
⁷ Prim. Zobec J. in ostali, ZPP s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 351, in Kerševan E. in Androjna V., Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana, 2017, str. 566.