VSM Sodba I Cp 614/2022

I. Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke zoper točki I in II izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke zoper točki III in IV izreka sodbe sodišča prve stopnje se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v točki III izreka spremeni tako, da odslej glasi:

"III. Zavrne se tožbeni zahtevek v delu, ki glasi:

Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni po pravnomočnosti te sodbe dovoliti prepis 50 % poslovnega deleža v gospodarski družbi A. d.o.o., matična št. ..., davčna št. ..., v nominalni vrednosti 7.500,00 EUR, vpisanega v sodni register in evidenco Ajpes pod zaporedno številko ..., na tožečo stranko, sicer to dovoljenje za prenos 50 % deleža nadomesti ta sodba.";

- v točki IV izreka spremeni tako, da odslej glasi:

"IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 55 %, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 45 %, pri čemer bo o višini pravdnih stroškov sodišče odločilo s posebnim sklepom."

III. Vsaka pravdna stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) imetnica 50 % poslovnega deleža v gospodarski družbi A. d.o.o., v nominalni vrednosti 7.500,00 EUR, vpisanega v sodni register in evidenco AJPES pod zaporedno številko ... (točka I izreka), v presežku od prisojenih 50 % do vtoževanih 90 % poslovnega deleža v navedeni gospodarski družbi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe dovoliti prepis 50 % poslovnega deleža v navedeni gospodarski družbi na tožnico, sicer dovoljenje za prenos 50 % poslovnega deleža nadomesti ta sodba (točka III izreka). Posledično je sodišče prve stopnje odločilo še, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v višini 50 %, pri čemer bo o višini teh stroškov sodišče prve stopnje odločilo s posebnim sklepom (točka IV izreka).

2Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnica sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženca.

Bistvo pritožbene graje je, da je bil prispevek tožnice k skupnemu premoženju pravdnih strank višji od prispevka toženca, saj je bila več čas trajanja zakonske zveze redno zaposlena, ob tem pa je prejemala bistvo višje prihodke od toženca. Iz dohodninskih odločb namreč izhaja, da je tožnica v letih od 1998 do 2014 skupno zaslužila 327.188,83 EUR, toženec pa le 91.694,93 EUR, torej trikrat manj od tožnice. Poleg tega je slednja občasno pomagala tudi pri opravljanju gostinske dejavnosti, kar pa ni bila njena dolžnost, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje, ampak dodatni, neobvezni in prostovoljni prispevek, zaradi katerega je gospodarska družba bolje poslovala in delovala. Upoštevajoč navedeno in pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki enakovredno skrbeli za dom in družino, je potrebno zaključiti, da je bil prispevek tožnice v skupno premoženje pravdnih strank višji od prispevka toženca, kar se mora odraziti tudi v večjem deležu poslovnega deleža. V tej zvezi pritožba še dodaja, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo koliko naj bi dejansko znašali prihodki toženca, če naj ne bi ustrezali vsebini dohodninskih odločb, saj ni opravilo dokazne ocene v smeri, koliko prihodkov naj bi prinesel posamezni dogodek in koliko dogodkov je imela A. d.o.o. v posameznih letih. Dokazna ocena namreč v skladu s sodno prakso ne pomeni zgolj povzemanja izpovedb zaslišanih pravdnih strank in prič, temveč mora sodišče argumentirano pojasniti moč posameznega dokaza pri ugotavljanju pravno odločilnih dejstev in njegovo vpetost v celoto, ki bodisi pritrjuje ali ovrže s strani pravdnih strank postavljene trditve. V konkretnem primeru pa sodišče prve stopnje takšne dokazne ocene glede dejanskih prihodkov toženca ni opravilo.

4Toženec izpodbija točke I, III in IV izreka sodbe sodišča prve stopnje, in sicer prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnico.

Bistvo pritožbene graje je, da je osnovni kapital gospodarske družbe A. d.o.o. v višini 7.500,00 EUR plačal izključno toženec, in sicer iz naslova bančnega posojila, kar potrjuje tudi dejstvo, da je navedena gospodarska družba dne 22. 10. 2008 na račun Banke plačala znesek v višini 7.500,00 EUR, pri čemer iz potrdila o izvršenih transakcijah izhaja, da gre za vračilo posojila, ki ga je najel toženec. Sodišče prve stopnje je tako zmotno presodilo, da znaša delež tožnice na poslovnem deležu v navedeni gospodarski družbi 50 %. V nadaljevanju pritožba izpodbija še stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in poudarja, da uspeh tožnice v predmetnem pravdnem postopku ne znaša 50 %, kot je to zmotno izračunalo sodišče prve stopnje. Slednja je namreč zahtevala 90 % poslovnega deleža A. d.o.o., uspela pa je le s 50 %, pri čemer tudi uspeh toženca znaša 40 %.

5Pravdni stranki se vsaka v svojem odgovoru na pritožbo nasprotne stranke zavzemata za zavrnitev le – te kot neutemeljene, pri tem pa ponavljata svoja, že v postopku na prvi stopnji zastopana stališča in priglašata stroške odgovora na pritožbo.

6Pritožba tožnice je neutemeljena. Pritožba toženca je delno utemeljena.

7ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbama zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, ob tem pa zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

O pritožbi tožeče stranke:

8Uvodoma sodišča druge stopnje pojasnjuje, da iz podatkov spisa izhaja, da sta pravdni stranki razvezana zakonca, katerih zakonska zveza je trajala od leta 1998 do leta 2014, ko je bila razvezana s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 69/2013 z dne 29. 8. 2014. Zaradi razveze zakonske zveze je (bilo¹) med pravdnima strankama pred sodiščem prve stopnje v teku več pravdnih postopkov za ureditev premoženjskih razmerij, in sicer P 129/2015, P 168/2015 in P 15/2018, v katerih pa gre za ugotovitev obsega in delitev zgolj posameznih delov skupnega premoženja, kot je to tožnica izpostavila v pripravljalni vlogi z dne 16. 8. 2018 (list. št. 81 – 82), s katero je tudi predlagala združitev navedenih pravdnih postopkov in pri tem pravilno opozorila na enotno stališče sodne prakse, da je celotno skupno premoženje zakoncev praviloma nedeljiv materialnopravni pojem, saj je posledica celovite presoje razmerij med zakoncema, kar narekuje njegovo enotno obravnavanje in posledično določitev enotnih deležev na vseh delih skupnega premoženja. Delež posameznega zakonca se namreč ugotavlja na skupnem premoženju kot celoti in ne na posamezni stvari. Ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot skupnega premoženja tako praviloma ni mogoče, zato je tudi pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju in delitvi le-tega treba upoštevati vse premoženje, pridobljeno v zakonski zvezi².

9Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje o tožničinem predlogu za združitev navedenih pravdnih postopkov odločilo, o njem se ni izrekel niti toženec, dokazni predlog tožnice po vpogledu v pravdni zadevi P 129/2015 in P 195/2015 pa je sodišče prve stopnje kot nepotreben zavrnilo. S takšnim postopanjem pa je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z zgoraj izpostavljenim stališčem sodne prakse o enotnem obravnavanju skupnega premoženja (razvezanih) zakoncev.

10V predmetnem pravdnem postopku je sodišče prve stopnje odločalo zgolj o vprašanju ali v skupno premoženje pravdnih strank sodi tudi gospodarska družba A. d.o.o. in kakšen poslovni delež ima tožnica v navedeni gospodarski družbi. O tem, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi 100 % poslovni delež toženca v navedeni gospodarski družbi, v nominalni vrednosti 7.500,00 EUR, je že bilo pravnomočno odločeno z delno sodbo sodišča prve stopnje P 15/2018 z dne 10. 5. 2019 v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje I Cp 829/2019 z dne 19. 11. 2019. Sodišče prve stopnje je tako z izpodbijano sodbo odločilo še o višini deležev na tem skupnem premoženju. Kot je sodišče druge stopnje že pojasnilo v zgoraj citirani sodbi, pa je le – ta odvisen od prispevka in vložka vsakega od (bivših) zakoncev posebej.

11Upoštevajoč obrazloženo in določbo drugega odstavka 471. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1), ki določa, da na podlagi osnovnega vložka in sorazmerno z njegovo vrednostjo v osnovnem kapitalu pridobi družbenik svoj poslovni delež, ki je izražen v odstotkih, je za odločitev v predmetni pravdi bistveno zgolj, v kakšnem deležu sta pravdni strani prispevali denarna sredstva za plačilo osnovnega vložka v višini 7.500,00 EUR, na podlagi katerega je nato toženec pridobil svoj poslovni delež v navedeni gospodarski družbi. Sodišče prve stopnje bi tako moralo po pravnomočnosti delne sodbe presoditi še zgolj, v kakšnem deležu sta pravdni stranki prispevali denarna sredstva za osnovni vložek oziroma osnovni kapital družbe (drugi odstavek 471. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 475. člena ZGD-1), in se mu ne bi bilo potrebno ukvarjati s prihodki pravdnih strank tekom celotnega trajanja zakonske zveze. Pri odgovoru na to vprašanje pa bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati zakonsko domnevo iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR, ki določa, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju in zgoraj izpostavljeno stališče sodne prakse o praviloma enotnem deležu zakoncev na vsem skupnem premoženju, ki sicer dopušča določene izjeme, ki pa je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pravdni stranki nista izkazali³.

12Glede na navedeno in dejstvo, da je tožnica ves čas pravdnega postopka zatrjevala zgolj, da je bil osnovni vložek v navedeno gospodarsko družbo vplačan iz skupnih sredstev pravdnih strank, zaradi česar poslovni delež toženca v tej družbi spada v skupno premoženje pravdnih strank, pri tem pa ni izrecno zatrjevala, da je sama prispevala več kot polovico osnovnega vložka v višini 7.500,00 EUR, temveč zgolj, da je ves čas trajanja zakonske zveze na splošno prejemala večje prihodke od toženca, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo zakonski domnevi iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR in posledično pravilno presodilo, da sta deleža pravdnih strank na spornem poslovnem deležu enaka (polovična). Tožnica je namreč šele zaslišana kot stranka na naroku za glavno obravnavo z dne 8. 3. 2019 izpovedala, da ocenjuje, da je sama prispevala vsak ¾ (tri četrtine) denarja za plačilo osnovnega vložka, pri čemer pa je zaslišanje pravdne stranke zgolj izvedba dokaza, ki ne more nadomestiti pravočasne trditvene podlage (257. člen v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP). Nenazadnje tožnica tudi v pritožbi znova ponavlja zgolj, da je del poslovnega deleža v gospodarski družbi pridobila zato, ker je bil ustanovitveni kapital izplačan iz skupnega premoženja pravdnih strank in ne zatrjuje, da je sama prispevala več kot polovico denarnih sredstev za osnovni vložek, ampak le, da je zaradi redne zaposlitve, občasne pomoči pri opravljanju gostinske dejavnosti ter skrbi za dom in družino, v skupno premoženje pravdnih strank generalno prispevala več od toženca.

13Pri tem sodišče druge stopnje v okviru pritožbene graje pojasnjuje še, da za odločitev v zadevi ni bistveno, če in koliko je tožnica pomagala pri opravljanju gostinske dejavnosti, če in kako sta si pravdni stranki delili skrb za gospodinjstvo in družino ter koliko prihodkov je dejansko ustvarila A. d.o.o., ampak le kakšen delež denarnih sredstev je posamezna pravdna stranka prispevala k plačilu osnovnega vložka, na podlagi katerega in sorazmerno z njegovo vrednostjo v osnovnem kapitalu je nato pridobila svoj poslovni delež v predmetni gospodarski družbi (drugi odstavek 471. člena ZGD-1). Vse predhodno navedeno je lahko namreč pravno odločilno zgolj v zgoraj navedenih pravdnih postopkih za ugotovitev skupnega premoženja in deležev pravdnih strank na njem.

14Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo točki I in II izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi tožene stranke:

15Pritožba neutemeljeno navaja, da je osnovni kapital gospodarske družbe A. d.o.o. v višini 7.500,00 EUR plačal zgolj toženec in da njegov poslovni delež v navedeni gospodarski družbi ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank. O tem vprašanju je namreč že bilo pravnomočno odločeno (res iudicata) z delno sodbo sodišča prve stopnje P 15/2018 z dne 10. 5. 2019 v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje I Cp 829/2019 z dne 19. 11. 2019, iz katere izhaja, da so bila sredstva za ustanovitev navedene gospodarske družbe pridobljena z delom obeh pravdnih strank, zato tudi sporni poslovni delež v navedeni družbi nedvomno sodi v njuno skupno premoženje.

16Upoštevajoč obrazloženo in dejstvo, da pritožba argumentirano ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje o višini 50 % deleža tožnice na spornem poslovnem deležu, je sodišče druge stopnje obravnavano pritožbo v tem delu v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo točko I izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Ima pa obravnavana pritožba prav, da toženec tožnici ne more "dovoliti" prepisa 50 % poslovnega deleža v navedeni gospodarski družbi, kot je to v točki III izreka zmotno razsodilo sodišče prve stopnje. Zakonec, ki ni družbenik, lahko namreč s tožbo zahteva ugotovitev, da je poslovni delež družbe skupno premoženje zakoncev, in da naj se določita deleža zakoncev v zahtevanem razmerju oziroma da se poslovni delež razdeli na dva nova poslovna deleža z ustrezno vrednostjo. Pri tem pa ne more zahtevati izstavitve listine za vpis v sodni register ali evidenco AJPES, saj ne bo pridobil novega poslovnega deleža na pravno posloven način, ampak originarno, na podlagi pravnomočne sodbe⁴.

18Posledično je sodišče druge stopnje pritožbi toženca v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki III izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem del zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

19Prav tako pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno izračunalo uspeh pravdnih strank v predmetnem pravdnem postopku. Tožnica je namreč zahtevala ugotovitev, da je imetnica 90 % poslovnega deleža v navedeni gospodarski družbi, sodišče prve stopnje pa je pravilno presodilo, da ji pripada zgolj 50 % poslovni delež, kar pomeni, da njen uspeh v predmetnem pravdnem postopku znaša 55 %. Posledično uspeh toženca v predmetnem pravdnem postopku znaša 45 %.

20Sodišče druge stopnje stroškovne odločitve sodišča prve stopnje ni spremenilo, saj sta se zoper točko IV izreka sodbe sodišča prve stopnje pritožili obe pravdni stranki, toženec pa se s pritožbo zavzema za 40 % uspeh v predmetnem pravdnem postopku, kar je dejansko manj, kot mu je s to sodbo priznalo sodišče prve stopnje (5. alineja 358. člena v zvezi z 359. členom ZPP).

O stroških pritožbenega postopka:

21Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

22Ker je toženec s pritožbo uspel zgolj v sorazmerno majhnem delu, je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

23Navedbe toženca v odgovoru na pritožbo tožnice niso v ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednji dolžan sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

24Navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo toženca niso v ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednja dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Iz k spisu priloženega pravdnega spisa P 168/2015 izhaja, da je sodišče prve stopnje s sodbo P 168/2015 z dne 26. 5. 2020 v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje I Cp 782/2020 z dne 8. 3. 2021 v navedeni pravdni zadevi že pravnomočno odločilo in razsodilo, da sta pravdni stranki solastnici vsaka do ½ (ene polovice) celote nepremičnin, ki so bile predmet tega pravdnega postopka.
² Tako tudi sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 231/2008 z dne 5. 11. 2009, sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 571/2011 z dne 6. 7. 2011 ter sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 778/2009 z dne 20. 1. 2010.
³ Kot npr. posebnega vložka enega izmed zakoncev v osnovni vložek v osnovni kapital gospodarske družbe, ki predstavlja skupno premoženje razvezanih zakonec (primerjaj sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 571/2011 z dne 6. 7. 2011).
⁴ Tako tudi sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1114/2010 z dne 8. 4. 2010.