475. člen ZGD-1

Odločanje po prostem preudarku je na podlagi 31. člena ZSVarPre utemeljeno le, če je pravilno ugotovljena vrednost premoženja. Ta pa v tej zadevi ni bila pravilno ugotovljena. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči v 6. a členu natančno določa, kako se ugotovi vrednost lastniških deležev gospodarskih družb. Toženka te vrednosti ni ugotovila, temveč se je sklicevala zgolj na osnovni kapital v višini 7.500,00 EUR, kar pa glede na 6. a člen Pravilnika ne predstavlja vrednosti lastniškega deleža v relevantnem obdobju.

Lastninske pravice na nepremičninah na podlagi pravnega posla ni bilo (veljavnost ZTLR v letu 1999) in je še vedno (veljavnost SPZ) ni mogoče prenesti le z zavezovalnim pravnim poslom (s sklepom o povečanju osnovnega kapitala), to je brez razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižnega dovolila, ki mu sledi vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi). Predmetnega ne spreminja vpis sklepa v sodni register (op. verjetno s sklepom registrskega sodišča), saj ne gre za vpis v ustrezno javno knjigo oziroma za vpis, ki bi lahko imel izven pravil stvarnega in zemljiškoknjižnega prava za posledico prenos lastninske pravice na nepremičninah. Zaradi izostalega razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižnega dovolila) tožnica s sklepom o povečanju osnovnega kapitala kljub vpisu sklepa v sodni register ni pridobila lastninske pravice na nepremičninah (33. člen ZTLR) in je v tem delu sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodna poravnava med tožnico in dolžnikom, zaradi subjektivnih mej pravnomočnosti ne more pomeniti rešitve predhodnega vprašanja v smislu 13. člena ZPP v sporu, ki poteka med tožnico in toženko. Tudi sicer je treba širjenje subjektivnih me

Zakonec, ki ni družbenik, lahko namreč s tožbo zahteva ugotovitev, da je poslovni delež družbe skupno premoženje zakoncev, in da naj se določita deleža zakoncev v zahtevanem razmerju oziroma da se poslovni delež razdeli na dva nova poslovna deleža z ustrezno vrednostjo.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pred vpisom prisilne hipoteke pri nepremičninah z ID znaki parcela št. 0000 1220, parcela št. 0000 1225/3 in parcela št. 0000 1225/4 v korist tožene stranke (ta vpis je bil izveden 12.3.2010) tožeča stranka ni bila zemljiškoknjižna lastnica teh nepremičnin, niti ni razpolagala z overjenim zemljiškim dovolilom. Vpis sklepa o povečanju osnovnega kapitala tožeče stranke s stvarnim vložkom (ki obsega tudi omenjene tri nepremičnine, katerih zemljiškoknjižni lastnik je bila družba B. d.d., sicer družbenica tožeče stranke), ki je bil opravljen v sodnem registru 29.10.1999, nikakor ne pomeni, da je s tem registrskim vpisom oziroma sprejetim sklepom o povečanju osnovnega kapitala s stvarnim vložkom na tožečo stranko prešla tudi lastninska pravica na spornem nepremičnem premoženju.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Pri izročitvi nepremičnin kot stvarnega vložka je potrebno upoštevati 49. člen SPZ, ki določa da se za pridobitev lastninske na nepremičnini zahteva vpis v zemljiško knjigo, vpis pa se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo. To pomeni, da je treba šteti, da je izročitev nepremičnine kot stvarnega vložka opravljena, ko družba na temelju ustrezne listine pridobi možnost vpisa v zemljiško knjigo2. Takšno možnost pa daje šele zemljiškoknjižno dovolilo, na katerem je podpis overjen. Ker je bil podpis na Dogovoru o vplačilu stvarnega vložka, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, overjen po datumu od katerega učinkuje prepoved odtujitve in obremenitve, je na podlagi 99. člena ZZK-1 zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve ovira za vpis lastninske pravice na predlagatelja.

Po določbi 518. člena ZGD-1 se za povečanje osnovnega kapitala z izročitvijo enega ali več stvarnih vložkov smiselno uporabljajo določbe o stvarnih vložkih pri ustanovitvi družbe. Pri ustanovitvi družbeniki v družbeni pogodbi določijo višino osnovnega kapitala in vsakega posameznega vložka, pri dokapitalizaciji pa višina dokapitalizacije temelji na sklepu skupščine. V obeh primerih je treba pri stvarnih vložkih pred vpisom v sodni register zagotoviti poročilo o stvarnih vložkih, ki mora vsebovati (če gre za vložek nad 100.000 EUR) tudi poročilo revizorja. To poročilo je pri ustanovitvi namenjeno predvsem varstvu pravnega prometa in bodočih upnikov, saj mora v primeru, da se izkaže, da je vrednost stvarnega vložka nižja od vrednosti, zapisane v družbeni pogodbi, družbenik razliko plačati v denarju (peti odstavek 475. člena ZGD-1). Podobno je pri dokapitalizaciji, le da so objekt varstva tudi manjšinski družbeniki, saj lahko do dokapitalizacije pride mimo njihove volje. Pred odločanjem na skupščini morajo biti zato družbeniku zagotovljene informacije, ki jih potrebuje za svojo odločitev. V tem se oba položaja res razlikujeta in bi ju bilo zato lahko treba obravnavati drugače.

Okrožno sodišče v Celju je s sklepom Srg 2019/000 z dne 30. 10. 2019 vpisalo ustanovitev družbe U. o. o., ta pa z listinami, ki jih je predložila predlogu za vpis sebe namesto J. Z. kot družbenika v družbi A., d. o. o., ni izkazala, da je že ob ustanovitvi njen poslovodja pridobil pravico razpolaganja s poslovnim deležem J. Z. v družbi A., d. o. o. Ker se morajo stvarni vložki v celoti izročiti pred prijavo za vpis v sodni register in sicer tako, da lahko poslovodja družbe z njimi prosto razpolaga, je registrsko sodišče na podlagi predloženih listin in kronološki potek dejanj pravilno sklepalo, da ne gre za prenos zaradi izročitve poslovnega deleža kot stvarnega vložka ob ustanovitvi družbe U. d. o. o. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene, ker iz priloženih listin ne izhajajo. Pritožnika neutemeljeno vztrajata pri materialno pravno neutemeljenem stališču, da gre le za tehnično izvedbo že opravljenega prenosa poslovnega deleža.

Po določbi drugega odstavka 29. člena ZLPPTR zemljišč na območju Triglavskega narodnega parka, ki so v lasti sklada (tožeče stranke), ni dopustno odtujiti brez soglasja Vlade RS. V četrtem odstavku je za posle, sklenjene v nasprotju s to zahtevo, predpisana ničnost. Za veljavnost stvarnega vložka tožeče stranke v toženo stranko v obliki zemljišča na območju Triglavskega narodnega parka bi bilo potrebno soglasje Vlade RS. Ker soglasje ni bilo podano, stvarni vložek ni bil veljavno zagotovljen. Vrnitev zemljišč zaradi ničnosti stvarnega vložka zato ni podvržena prepovedi vračila vložka po prvem odstavku 495. člena ZGD-1. Določila ZGD-1 o ohranjanju osnovnega kapitala bi bila namreč pravno relevantna šele, ko bi bil osnovni vložek pravilno zagotovljen.

Posest tožeče stranke je temeljila na Pogodbi o ustanovitvi delniške družbe, v kateri je lastnica nepremičnine to vložila kot stvarni vložek. Tak naslov daje podlago za pridobitev lastninske pravice (ne le pravico uporabe stvari).

Tožeča stranka je torej trdila, da naj bi tožena stranka dala vložek v smislu 475. člena ZGD-1, in sicer kot stvarni vložek. Za to bi bilo treba spremeniti družbeno pogodbo tožeče stranke. Tega že tožeča stranka ni trdila. Izpovedi in zaslišanja prej navedenih oseb pa tudi niso izkazala prav ničesar, kar bi kazalo na to, da bi tožena stranka takšen izdatek nameravala napraviti za vložek v smislu 475. člena ZGD-1. Prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da bi stranki Pogodbe o sodelovanju pri projektu kadarkoli poskusili spremeniti družbeno pogodbo tožeče stranke. Že glede na to okoliščino zaslišanja in izpovedi navedenih prič niso potrdili trditev tožeče stranke. Pritožbeno sodišče v izjavah U. P., D. P. in F. K. tudi sicer ne najde ničesar takšnega, kar bi potrjevalo trditve tožeče stranke o vložku v smislu določb ZGD-1, niti ne o dogovoru o vložku posebne vrste (sui generis). Kakšen naj bi takšen dogovor o vložku posbne vrste bil tožeča stranka ni nikoli pojasnila in ga niti pritožbeno sodišče ne najde. Utemeljena pa je pritožba, kolikor se nanaša na odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Prvostopenjsko sodišče je namreč odločilo, da vsaka stranka nosi svoje

Pravilno in skladno s 102. členom ZDoh-2 je upoštevati kot datum odsvojitve delnic datum sklenitve družbene pogodbe. Družba se ustanovi že s sklenitvijo pogodbe in po katerih se stvarni vložki morajo v celoti izročiti pred prijavo za vpis v register, izročeni pa morajo biti družbi tako, da lahko poslovodja družbe z njimi prosto razpolaga (475. člen ZGD-1). Delnice A. že s sklenitvijo družbene pogodbe več ne pripadajo tožniku, temveč pripadajo družbi in so s tem podani vsi elementi pravnega dejstva odsvojitve kapitala, ki se zahteva po določbah 102. oziroma 94. člena ZDoh-2. Čim pa se pravilno upošteva kot datum odsvojitve delnic A. datum sklenitve družbene pogodbe, ki je še v letu 2007, je upoštevaje izgube (in tudi dobička), dosežene z njihovo odsvojitvijo, pri odmeri davka v letu 2008 v očitnem nasprotju z 97. členom ZDoh-2, kot se to pravilno in skladno z zakonom ugotavlja v izpodbijani odločbi. Prvo in vrhovno načelo v davčnih zadevah je načelo zakonitosti. Zato so lahko nekoliko drugače kot po ZUP opredeljeni posamezni instituti v ZDavP, med drugim tudi razlogi in pogoji za odločanje po nadzorstveni pravici, ki jih vsebuje 88. člen ZDavP-2. Tako je po ZDavP-2 zaradi

Če ustanovitelji namenoma ali iz hude malomarnosti odškodujejo družbo s stvarnimi vložki ali ustanovitvenimi stroški, morajo škodo povrniti kot solidarni dolžniki. Ustanovitelj, ki je ravnal kot dober gospodarstvenik, za to škodo ni odgovoren. Pravilna izbira metode vrednotenja podjetij, ki je podlaga za določitev višine premoženjskih upravičenj družbenikov oziroma delničarjev, je vprašanje pravilne uporabe materialnega (korporacijskega) prava. Eden od splošnih načinov ocenjevanja vrednosti kapitala je tudi na sredstvih zasnovan način, ki temelji na vrednostih sredstev, zmanjšanih za vrednost obveznosti. Ta način je statični način prikaza vrednosti kapitala, katerega izraz je knjigovodska vrednost kapitala. Tega načina ocenjevanja vrednosti praviloma ne uporabljamo za ocenjevanje vrednosti delujočega podjetja. Pri metodi diskontiranega denarnega toka pa predpostavljamo, da bo podjetje nadaljevalo poslovanje še relativno dolgo časovno obdobje. Metoda poskuša na podlagi analize preteklega poslovanja in ocene poslovnih možnosti v prihodnosti načrtovati donose lastnikov v obliki denarja, ki jim nato z ustrezno diskontno stopnjo poišče sedanjo vrednost.

Ker se morajo stvarni vložki izročiti pred prijavo za vpis v register, tega pa tožeča stranka (protipravno) ni storila, je pravilen zaključek, da gradi tožbo na podlagi svoje kršitve obveznosti ob ustanovitvi družbe. Tožeča stranka bi lahko neizročitev nepremičnin kot stvarnega vložka ob ustanovitvi sanirala še pred pričetkom poslovanja z odločitvijo o prenehanju družbe ali pa v primeru, če bi družba tretjim že povzročila škodo, s plačilom odškodnine družbi v vrednosti poslovnega deleža.

Osnovni kapital tožnice se je povečal iz sredstev družbe, tj. s preoblikovanjem drugih postavk lastnega kapitala (preoblikovanje čistega dobička v osnovni kapital) in torej nedvomno ne na način, kakršnega je kot relevantnega, ob upoštevanju njegovega namena (razvoj podjetja in uspešen prenos razvojnih idej podjetnih posameznikov in skupin v tržno uspešne podjeme in ustvarjanje novih inovativno naravnanih podjetij s potencialom rasti, s poudarkom na razvoju in komercializaciji proizvodov, procesov in storitev), določal razpis.

Že pojmovno vplačilo pomeni določeno količino denarnega zneska in ne more predstavljati izročitve stvarnega vložka. ZGD -1 namreč tudi v 475. členu govori o tem, da se osnovni vložek lahko zagotovi v denarju ali kot stvarni vložek, pri čemer zagotovilo v denarju pojmuje kot vplačilo, zagotovilo stvarnega vložka pa kot izročitev družbi. V 486. členu ZGD -1 je tako urejen kaducitetni postopek le za primer družbenikovega nevplačila (torej denarnega zneska) osnovnega vložka.

Po določilu 5. odst. 481. čl. ZGD-1 mora družbenik, ki namerava prodati svoj poslovni delež, o tem pisno obvestiti vse družbenike, iz predloženih dokazov pa ni razvidno, da je bilo obvestilo o pridobitvi poslovnih deležev z dne 15. 12. 2010 namenjeno oziroma poslano vsem družbenikom prve tožeče stranke.

V poglavju zakona, ki ureja prenehanje delniške družbe, je pooblastilo sodišču, da po uradni dolžnosti izvede postopek likvidacije delniške družbe v primeru, če se zmanjša osnovni kapital družbe pod zakonsko določen najnižji znesek osnovnega kapitala, dano v 5. odstavku 404. člena ZGD-1. Ob smiselni uporabi te določbe za družbo z omejeno odgovornostjo, sodišče v primeru, če obstajajo razlogi za prenehanje družbe z omejeno odgovornostjo po 7. alineji 1. odstavka 521. člena ZGD-1, brez predloga in sodne odločbe o prenehanju pravne osebe, po uradni dolžnosti začne postopek prisilne likvidacije take družbe.

V primeru iz 8. alineje 1. odstavka 402. člena ZGD, ki določa, da družba preneha, če se zmanjša osnovni kapital družbe pod minimum, izvede postopek likvidacije sodišče po uradni dolžnosti in ne na predlog. Zato iz tega razloga predloga za prenehanje družbe ni upravičen vložiti predlagatelj, ki navaja, da je upnik nasprotnega udeleženca. V postopkih likvidacije družb, kadar je ta v pristojnosti sodišča, odloča okrožno sodišče.