VSRS Sodba XI Ips 25329/2021

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 25329/2021 z dne 12. 7. 2022 zoper obdolženega A. A. odredil pripor iz pripornih razlogov po 3. in 1. točki 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drug po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 25329/2021 z dne 21. 7. 2022 pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep zunajobravnavnega senata o odreditvi pripora zavrnilo kot neutemeljen0.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik, kot navaja v uvodu, zaradi kršitve 19., 20., 22., 23., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), kršitve 5. in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve trdi, da je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je pri odločanju zunajobravnavnega senata kot sodnica poročevalka sodelovala sodnica, ki je hkrati predsednica senata v isti kazenski zadevi, da je bila obdolžencu kršena pravica do izjave in načelo neposrednosti, ker je podal izjavo le pred eno članico zunajobravnavnega senata, da obtožnica ne bi smela biti vložena in v njej predlagana odreditev oziroma podaljšanje pripora in da priporna razloga ter sorazmernost in neogibnost odrejenega ukrepa niso ustrezno obrazloženi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da III. točko izreka sklepa pritožbenega sodišča spremeni tako, da predlog za odreditev pripora zoper obdolženca zavrne in pripor odpravi oziroma da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim zunajobravnavnim senatom.

3Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navedel, da je v zahtevi navedene očitke prepričljivo zavrnilo že pritožbeno sodišče. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena. Slednji je v izjavi izrazil vztrajanje pri trditvah zahteve za varstvo zakonitosti in Vrhovnemu sodišču ponovno predlagal, da zahtevi ugodi.

B.

5Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni formalni pogoji za vložitev obtožnice, zato sodišče ni imelo podlage za odreditev pripora po njeni vložitvi. Kršitev utemeljuje z navedbami, da sklep o preiskavi za obdolženca nikoli ni postal pravnomočen, ker obdolženčevemu zagovorniku ni bil vročen sklep o uvedbi preiskave. Iz tega izpelje zaključek, da obtožnica ni bila formalnopravno vložena, ker ni bilo pogojev za vložitev neposredne obtožnice, kazenska preiskava zoper obdolženca pa ni bila zaključena, ker sklep o preiskavi še ni postal pravnomočen. Uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da je faza postopka bistvena za odločanje o odreditvi pripora, tožilstvo pa obtožnice, v kateri predlaga odreditev pripora, ne more vložiti pred pravnomočnostjo sklepa o preiskavi.

6Iz obrazložitve sklepa pritožbenega sodišča¹ je razvidno, da je sodišče obdolžencu postavilo zagovornika po uradni dolžnosti dne 3. 9. 2021. Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje obdolženčevemu zagovorniku, da bi moralo sodišče prve stopje vročiti sklep o preiskavi tudi zagovorniku, ki ga je obdolžencu postavilo po uradni dolžnosti, pa tega očitno ni storilo. Obdolženčev zagovornik bi lahko zoper sklep o preiskavi vložil pritožbo.

7Za odgovor na to, v zahtevi uveljavljano kršitev, sta pomembni dve v teoriji kazenskega procesnega prava in sodni praksi utrjeni stališči:

‒ 1) z izdajo sklepa o preiskavi začne teči preiskava in s tem kazenski postopek kot sodni postopek. To pomeni, da pritožba zoper sklep o preiskavi nima suspenzivnega učinka, torej ne zadrži izvršitve sklepa, preiskovalni sodnik pa jo mora takoj predložiti v odločanje zunajobravnavnemu senatu² in

‒ 2) preiskovalni sodnik ne izda formalnega sklepa o tem, da je preiskavo končal, temveč z dopisom pošlje spise državnemu tožilcu. Kazenska preiskava je torej, upoštevaje določbo prvega odstavka 184. člena ZKP končana, ko preiskovalni sodnik spozna, da je stanje stvari v preiskavi zadosti razjasnjeno in ko pošlje zbrano gradivo na pristojno državno tožilstvo.³

8V obravnavanem primeru je preiskovalna sodnica, ko je spoznala, da je stanje stvari v tej kazenski zadevi zadosti razjasnjeno, posredovala spise specializiranemu državnemu tožilstvu v pristojno odločitev (drugi odstavek 184. člena ZKP). S tem je bila kazenska preiskava končana in državno tožilstvo je imelo možnost po končani preiskavi vložiti obtožnico in v njej predlagati odreditev in podaljšanje pripora.⁴

9Kršitev po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP vložnik zahteve uveljavlja z navedbami, da je pri odločanju o odreditvi pripora kot članica zunajobravnavnega senata v katerem je imela vlogo sodnice poročevalke sodelovala sodnica, ki je hkratni predsednica (sodečega) senata v isti kazenski zadevi. Poudarja, da predsednik sodečega senata v isti kazenski zadevi ne more sodelovati kot član zunajobravnavnega senata pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico, niti pri odločanju o odreditvi pripora po določbi 272. člena ZKP ali preizkušanju pripornih razlogov po uradni dolžnosti po 207. členu ZKP. Uveljavljano kršitev sklene z nasprotovanjem stališču pritožbenega sodišča, da predsednik sodečega senata lahko sodeluje kot član zunajobravnavnega senata pri odreditvi pripora, ker ZKP tega ni izrecno izključil.

10Pritrditi je treba vložniku zahteve, da je pri odločanju o odreditvi pripora po vloženi obtožnici sodelovala okrožna sodnica, ki jih je bila zadeva dodeljena v sojenje. Ni mu pa mogoče pritrditi, da je zaradi tega podana kršitev po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma da je pripor zoper obdolženca odredil zunajobravnavni senat, ki ni bil zakonito sestavljen.

11Iz ustaljene (ustavno)sodne prakse je razvidno stališče, da v skladu z določbo 39. člena ZKP ni izključena možnost, da sodnik ne bi smel v isti zadevi sodelovati pri izdaji odločb na istem sodišču. Sodelovanje pri izdaji odločbe nižjega sodišča izključuje sodnikovo odločanje o pravnem sredstvu v isti kazenski zadevi pred višjim sodiščem. Tako sodnik, ki je sodeloval pri odločanju v zunajobravnavnem senatu, ni izločen kot član senata, ki odloča na glavni obravnavi o glavni stvari, razen če je sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico oziroma o zahtevi predsednika senata po 271. ali 284. členu ZKP. Na zakonitost odločitve o odreditvi pripora tako nima vpliva okoliščina, da je bila članica zunajobravnavnega senata sodnica, ki ji je kot predsednici senata zadeva dodeljena v sojenje.⁵

12Upoštevaje navedeno je višje sodišče v izpodbijanem sklepu⁶ utemeljeno presodilo, da je bil zunajobravnavni senat, ki je zoper obdolženca odredil pripor, sestavljen zakonito, torej v skladu s pravili letnega razporeda dela sodnikov na Okrožnem sodišču v Ljubljani. Prav tako je utemeljeno presodilo, da lahko sodeči sodnik, če je podan predlog za odreditev pripora med sojenjem, odredi pripor zoper obdolženca iz razlogov po prvem odstavku 201. člena ZKP. Tudi zato sodelovanje sodeče sodnice v zunajobravnavnem senatu, ki je po vložitvi obtožnice zoper obdolženca odredil pripor, ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

13Neutemeljena je tudi trditev obdolženčevega zagovornika, da sodišče pri odreditvi pripora v obravnavanem primeru kršilo načelo neposrednosti in obdolženčevo pravico do izjave iz 22. in 29. člena Ustave in 6. člena EKČP. To kršitev utemeljuje z navedbami, da je obdolženec dne 12. 7. 2022 izjavo pred odreditvijo pripora podal samo pred predsednico sodečega senata oziroma sodnico poročevalko zunajobravnavnega senata, brez prisotnosti ostalih članov zunajobravnavnega senata. V takšnem ravnanju sodišča prepozna kršitev načela neposrednosti v kazenskem postopku, ker bi morala biti obdolžencu pravica do izjave pred sodiščem omogočena v sestavi, v kateri je sodišče odločalo v predlogu za odreditev pripora.

14Načelo neposrednosti se nanaša na način uporabe dokaznih sredstev z namenom, da se čim bolj zanesljivo spozna njihova dokazna vrednost. ZKP izrecno določa, da sme sodišče opreti sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi in da mora v ta namen pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi take presoje sklepati, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne (355. člen ZKP). Jedro tega načela je v tem, da mora sodišče vzeti za podlago sodbe praviloma le tista dejstva, ki jih je zaznalo neposredno na glavni obravnavi ob izvedbi dokazov. Tako si sodišče ustvarja neposreden vtis o dokazni vrednosti posameznega dokaza in zato lažje izoblikuje psihološko oceno njegove verodostojnosti in tehtnosti.

15Iz takšne ureditve je razvidno, da načelo neposrednosti v prvi vrsti velja za fazo glavne obravnave, ne pa tudi v postopku odrejanja pripora, v katerem je bistveno, da se ima obdolženec pred odreditvijo pripora možnost izjaviti se o predlogu za njegovo odreditev. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je namreč razvidno, da sodišče pri odrejanju pripora dokazov ne presoja po načelu proste presoje v smislu, ali so posamezna odločilna dejstva dokazana ali ne. Ne spušča se torej v presojo verodostojnosti dokazov ter tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP. Presoja zgolj, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje, ocena medsebojno nasprotujočih si dokazov pa je pridržana razpravljajočemu senatu na glavni obravnavi.⁷

16V obravnavanem primeru je sodišče obdolžencu dalo možnost izjaviti se o predlogu za odreditev pripora pred sodnico poročevalko v zunajobravnavnem senatu. S tem je zadostilo temeljnim jamstvom poštenega postopka iz 22. in 29. člena Ustave in 6. člena EKČP. Obdolženec je namreč imel možnost izjasniti se glede kaznivih dejanj, ki so podlaga za obstoj utemeljenega suma. To možnost je na naroku dne 12. 7. 2022 tudi izkoristil na način, da je očitana kazniva dejanja zanikal in poudaril, da pred policisti v Španiji ni bežal. Izjavil je tudi, da se bo do očitkov opredelil v nadaljevanju kazenskega postopka in da na vprašanja ne bo odgovarjal.

17Prav tako je neutemeljena trditev zahteve, da so v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora razlogi v zvezi z obdolženčevo begosumnostjo "tako pavšalni, da v pravni državi na njihovi podlagi ni dopustno odrejati tako resnega ukrepa, kot je pripor". Sodišče je zaključek o obstoju pripornega razloga begosumnosti⁸ razumno utemeljilo predvsem s težo in načinom storitve očitanega kaznivega dejanja, za katerega je predpisana visoka zaporna kazen. Poleg tega je upoštevalo, da obdolženec dobro pozna transportne poti po Evropi, da je njegov odhod iz Slovenije v Španijo predstavljal beg pred represivnimi organi, da bi mu lahko ostali člani hudodelske združbe, ki so še na prostosti, omogočili zakritje identitete, da je hudodelska združba v preteklosti že uporabljala ponarejene dokumente in da ima obdolženec v tujini povezave, ki bi mu utegnile pomagati pri begu. Takšni razlogi sodišča kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti lahko pobegnil in se na takšen način izognil kazenskemu postopku.

18Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da obdolženčeva ponovitvena nevarnost ni ustrezno obrazložena oziroma da sodišče ni obrazložilo nobene okoliščine subjektivne narave. Sodišče je obstoj pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP utemeljilo s težo in načinom storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Med drugim je upoštevalo, da se obdolžencu očita eno najhujših kaznivih dejanj zoper človekovo zdravje, da naj bi imel v hudodelski združbi pomembno vlogo v zvezi s komunikacijo med posameznimi člani in finančnim poslovanjem hudodelske združbe, da se mu očita kar 48 posameznih dejanj, kar kaže na njegovo vztrajnost in odločnost, da je več članov hudodelske združbe še na prostosti, zaradi česar bi se lahko na prostosti z njimi povezal in nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, da si je očitno sredstva za preživljanje pridobival z izvrševanjem kaznivih dejanj, saj je brez prihodkov in premoženja. Takšni razlogi o obstoju objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki kažejo na visoko stopnjo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti so logični in razumno obrazloženi ter kažejo na visoko stopnjo realne in konkretne nevarnosti, da bi obdolženec lahko na prostosti nadaljeval z izvrševanjem istovrstnih kaznivih dejanj.

19Prav tako ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da sodišče sorazmernosti in neogibnosti odreditve pripora ni ustrezno obrazložilo. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora⁹ presodilo, da je pripor zoper obdolženca v konkretnem primeru sorazmeren in neogibno potreben ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z odreditvijo katerega od milejših ukrepov. Takšne razloge v zvezi z neogibnostjo pripora in nezmožnostjo njegove nadomestitve s hišnim priporom je treba povezati s konkretnimi okoliščinami, ki izkazujejo visoko stopnjo obdolženčeve begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, ki omogočajo razumen sklep, da življenja in zdravja odjemalcev prepovedanih drog ni mogoče zavarovati drugače, kakor z odreditvijo pripora.

20Obdolženčev zagovornik s ponavljanjem pritožbenih navedb - da ni nobenega dokaza, da je obdolženec iz Slovenije pobegnil v Španijo, da je neutemeljen zaključek sodišča, da bi se na prostosti ukvarjal s kakršnokoli prepovedano dejavnostjo, da gre "za gola namigovanja, da ima obdolženec poznanstva v tujini, da pozna transportne poti in da ima dostop do ponarejenih dokumentov in finančnih sredstev" in da je zgrešena trditev, da bi lahko, če mu ne bi bil odrejen pripor, na prostosti skrbel za SKY komunikacijo - uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

21Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

¹ 12. točka razlogov sklepa.
² Primerjaj npr. Horvat, Š. (2004): Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, str. 393, Dežman, Z. in Erbežnik, A. (2003): Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana, str. 792 in Vavken, L. (2014): Začetek kazenskega postopka, Pravna praksa, št. 11, str. 10.
³ Tako Horvat Š. (2004): navedeno delo, str. 421 in odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi XI Ips 63499/2019 z dne 2. 7. 2020.
⁴ V obravnavanem primeru je Specializirano državno tožilstvo RS zoper obdolženega A. A. v obtožnici predlagalo podaljšanje pripora. Vrhovno sodišče je s sodbo X Ips 25329/2021 z dne 11. 7. 2022 presodilo, da je glede na specifično procesno situacijo, ko obdolženec vse od izročitve Republiki Sloveniji še ni bil zaslišan, treba predlog za podaljšanje pripora šteti kot predlog za njegovo odreditev in obdolžencu pred odločitvijo zagotoviti pravico do izjave.
⁵ Primerjaj npr. odločbo Ustavnega sodišča Up-604/02-13, Up-601/02-14 z dne 6. 3. 2003 in sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 191/2004 z dne 30. 9. 2004.
⁶ 6. do 9. točka obrazložitve sklepa pritožbenega sodišča.
⁷ Primerjaj npr. sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah XI Ips 13973/2012 z dne 19. 4. 2012 in XI Ips 46301/2014 z dne 22. 12. 2014.
⁸ 12. točka razlogov sklepa zunajobravnavnega senata, 15. točka razlogov sklepa pritožbenega sodišča.
⁹ 14. in 15. točka razlogov sklepa zunajobravnavnega senata, 17. točka razlogov sklepa višjega sodišča.