VSK Sodba Cpg 47/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da izvršba ni dopustna. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 30,80 EUR s pp.

2Zoper to sodbo se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja, da sta tožeča stranka in družba A. d.d. pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici v zadevi P 152/2019 sklenili sodno poravnavo. V tej zvezi je tožeča stranka pojasnila, da bo odločitev v tej zadevi učinkovala tudi zoper toženo stranko v tem postopku. V tem postopku sta tožeča stranka in družba B. d.d. sklenili sodno poravnavo, v kateri sta ugotovili, da je tožeča stranka že od leta 1999 lastnica spornih nepremičnin. Sodišče bi moralo upoštevati, da ima sodna poravnava učinke pravnomočne sodbe. Odločitev v tem postopku je neizogibno vplivala tudi na odločitev v predmetnem postopku, ki je bil celo prekinjen zaradi tega. Tožena stranka bi lahko svoje pravice v omenjenem postopku zaščitila in se vključila v pravdo, vendar tega ni storila. Sodišče prve stopnje se z izpodbijano ni opredelilo do vrste argumentov, ki jih je podala tožeča stranka. Glede postopka denacionalizacije pritožba opozarja, da predlagatelje tega postopka v zvezi s spornimi nepremičninami ni izkazal izdaje začasne odredbe, zato ni bil upravičen zahtevati spornih nepremičnin v naravi nazaj. To pa pomeni, da je dolžnik z nepremičninami lahko tudi v času tega postopka prosto razpolagal. Pritožba opozarja, da bi moralo sodišče tudi upoštevati, da je družba B. d.d. 19.9.2019 sprejela sklep o povečanju osnovnega kapitala tožeče stranke s stvarnim vložkom, katerega predmet so bile med drugim tudi sporne nepremičnine. Ta sklep je bil registriran v sodni register 29.10.1999, to pa pomeni, da je potekla priposestvovalna doba in je tožeča stranka tudi na tej podlagi postala lastnica spornih nepremičnin. Sklep o povečanju osnovnega kapitala velja kot veljaven pravni naslov. Tožeča stranka je bila v spornem obdobju tudi ves čas dobroverna.

3Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6Do učinkovitega prenosa lastninske pravice pride, če 1.) obstaja veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico (zavezovalni pravni posel), 2.) odsvojitelj mora imeti razpolagalno sposobnost, 3.) obstajati mora razpolagalni pravni posel (v primeru nepremičnine overjeno zemljiškoknjižno dovolilo) in 4.) če so izpolnjeni drugi zakonski pogoji (40. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pred vpisom prisilne hipoteke pri nepremičninah z ID znaki parcela št. 0000 1220, parcela št. 0000 1225/3 in parcela št. 0000 1225/4 v korist tožene stranke (ta vpis je bil izveden 12.3.2010) tožeča stranka ni bila zemljiškoknjižna lastnica teh nepremičnin, niti ni razpolagala z overjenim zemljiškim dovolilom¹. Zato vpis sklepa o povečanju osnovnega kapitala tožeče stranke s stvarnim vložkom (ki obsega tudi omenjene tri nepremičnine, katerih zemljiškoknjižni lastnik je bila družba B. d.d., sicer družbenica tožeče stranke), ki je bil opravljen v sodnem registru 29.10.1999, nikakor ne pomeni, da je s tem registrskim vpisom oziroma sprejetim sklepom o povečanju osnovnega kapitala s stvarnim vložkom na tožečo stranko prešla tudi lastninska pravica na spornem nepremičnem premoženju. To nepremično premoženje namreč tedaj² v stvarno pravnem pomenu sploh ni bilo izročeno, čeprav tudi Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) predpisuje, da se morajo stvarni vložki pred vpisom za vpis v sodni register v celoti izročiti (peti odstavek 475. člena). Iz teh razlogov pritožbeno sodišče v celoti sledi prepričljivemu zaključku sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v času pridobitve prisilne hipoteke s strani tožene stranke (12.3.2010) še ni razpolagala z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom, temveč je to dovolilo pridobila šele z veljavnostjo sodne poravnave z dne 30.9.2021, ki pa ima učinke le inter partes in ugotovitve v tej poravnavi ne morejo učinkovati zoper tretje osebe, ki v sodnem postopku sploh niso sodelovale.

7Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da v obravnavani zadevi tudi niso izpolnjeni pogoji za priposestvovanje spornih nepremičnin do vpisa prisilne hipoteke tožene stranke pri teh nepremičninah. Dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku desetih let (drugi odstavek 43. člena v zvezi z 269. členom SPZ). Glede na definicijo dobroverne lastniške posesti na podlagi 27. in 28. člena SPZ je izključeno, da bi bil posestnik, ki ne more izkazati pravnega naslova za svojo posest, lahko dobroveren. Pravni naslov je lahko tudi pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico (zavezovalni pravni posel). Nobenega dvoma ni, da tožeča stranka obstoja takšnega zavezovalnega pravnega posla ni dokazala, upoštevaje ob tem, da v tej zvezi nikakor ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je imela tožeča stranka ob sprejetju sklepa o povečanju osnovnega kapitala (to je od 19.7.1999) omenjene nepremičnine v dobroverni in zakoniti posesti. Pa tudi sicer niso izkazani pogoji, da bi bila tožeča stranka v omenjenem obdobju dobroverna, upoštevaje ob tem, da bi kot gospodarski pravni subjekt morala poznati pravo lastniško zemljiškoknjižno stanje pri teh nepremičninah. V tej zvezi je treba navsezadnje tudi upoštevati, da je družbenica tožene stranke B. d.d. vsaj do leta 2005 (kot lastnica je bila vključena tudi v denacionalizacijskem postopku) sporne nepremičnine uvrščala med svoja osnovna sredstva. Zaradi tega v konkretnem primeru tudi ne moremo govoriti o kakršnikoli realizaciji pravnega posla, oziroma ne moremo govoriti o tem, da je bila tožeča stranka po omenjeni dokapitalizaciji v opravičljivi zmoti, da so sporne nepremičnine njene.

8Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Tožena stranka stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila.

¹ Poročilo o stvarnem vložku v zvezi z dokapitalizacijo tega dovolila ne vsebuje.
² Izročitev je bila opravljena šele na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, ki ga vsebuje sodna poravnava z dne 13.9.2021 v zadevi Okrožnega sodišča v Novi Gorici I P 152/2019.