VSM Sodba IV Kp 32269/2020

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 315,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici, Oddelek za kazensko sodstvo v Mariboru, je s sodbo VII K 32269/2020 z dne 29. 9. 2021 spoznalo obdolženega A. A. za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po drugem odstavku 44. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 mu je še izreklo stransko denarno kazen 40 dnevnih zneskov po 26,00 EUR, kar skupaj znaša 1.040,00 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP in krivdne stroške po prvem odstavku 94. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožil obdolženčev zagovornik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega ostavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navajanji, da so razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih v precejšnji meri s seboj v nasprotju oziroma da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj verjame direktorju družbe A. d.o.o., B. B., da ni vedel, da je v družbi kdo zaposlen, ne pa oškodovani C. C., ki je povedala, da je pogodbo o zaposlitvi sklenila prav z direktorjem družbe B. B. Takšnim pritožbenim zatrjevanjem ni mogoče pritrditi. Uveljavljana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri med seboj v nasprotju ali v nasprotju z izrekom. Odločilna dejstva, ki predstavljajo dejanski temelj sodbe, so tista dejstva, ki se nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanja in na katerih temelji obdolženčeva kazenska odgovornost. Glede teh pa ima izpodbijana sodba prepričljive razloge. Sodišče prve stopnje je namreč jasno, določno in tehtno obrazložilo svoje zaključke, da je obdolženec izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 in da je pri tem ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa. Razlogi niso v ničemer pomanjkljivi ali sami s seboj v nasprotju, pač pa so podrobni in konkretni. Prav tako je sodišče prve stopnje v točkah 7 in 8 obrazložitve natančno pojasnilo, da je bil obdolženec, ki je bil prokurist družbe A. d.o.o., tudi dejansko poslovodeča oseba. Okoliščina, s kom je oškodovana C. C. podpisala pogodbo o zaposlitvi, pa niti ni bistvena. Odločilno je namreč, da je obdolženec dejansko vodil posle družbe, kar izhaja iz izpovedb B. B., Č. Č., oškodovanega D. D. ter tudi v pritožbi izpostavljene oškodovanega C. C. Slednja je namreč na glavni obravnavi povedala, da ji je obdolženec rekel, da prispevki ne bodo plačani, prav tako se je sklicevala na uradni zaznamek o zbranih obvestilih, iz katerega je razvidno, da je policistom med drugim povedala, da je bilo poslovanje družbe ter plačevanje plač v pristojnosti obdolženega A. A. Nenazadnje pa je tudi obdolženec v svojem zagovoru potrdil, da je bil zadolžen in odgovoren za plačilo prispevkov za socialno varnost, zaradi česar pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je bil obdolženec dejansko poslovodeča oseba družbe A. d.o.o., medtem ko pritožba z uveljavljanjem pritožbenega razloga po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ne more biti uspešna.

5Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženi A. A. storil v izreku prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Svojo odločitev je prepričljivo obrazložilo, pritožbene navedbe zagovornika v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe ne morejo omajati. Z razlogi, ki jih je v sodbi o odločilnih dejstvih navedlo sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema.

6Bistvo pritožbene obrazložitve je v nestrinjanju z dokazno oceno izpodbijane sodbe ter navajanju, da je družba A. d.o.o. iz naslova najemnin pričakovala prihodke, s katerimi bi lahko plačala prispevke za socialno varnost, in da obdolženec kot prokurist družbe ni mogel predlagati uvedbo ustreznih postopkov v skladu z določbami Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), saj je to bilo v pristojnosti poslovodstva, torej direktorja B. B.

7S pritožbenimi razlogovanji v tej smeri ni mogoče soglašati. Za zaključek, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah oškodovanih D. D. in C. C., prič B. B., Č. Č. in mag. E. E. ter v listinski dokumentaciji. Zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj mu ni mogoče pritrditi. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči ter je le še pritrditi oceni sodišča prve stopnje o kazenski odgovornosti obdolženca.

8Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje, da se je obdolženec kot prokurist in dejansko poslovodeča oseba družbe A. d.o.o. v inkriminiranem časovnem obdobju zavestno odločil, da prispevkov za socialno varnost ne bo plačal, saj je sredstva, ki jih je družba pridobila s sprotnim poslovanjem družbe, namenil za poplačilo dobaviteljem (točke od 11 do 15 razlogov izpodbijane sodbe). Gre torej za terjatve, ki so v primerjavi z obveznostmi do delavcev, neprednostne. Kot bistveno je potrebno izpostaviti, da slabo finančno stanje družbe, kjer sta bila zaposlena delavca, na škodo katerih je bilo izvršeno kaznivo dejanje, obdolženca ne more razbremeniti odgovornosti za očitano kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah zavzelo stališče, da poslovanja podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem. Izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov je prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Če poslovanje podjetja ne dosega pričakovanih in potrebnih (finančnih) rezultatov, je potrebno sprejeti ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata ZDR oziroma ZDR-1 in ZFPPIPP. Reševanje gospodarske družbe mimo določil ZFPPIPP delodajalca ne more razbremeniti izpolnitve temeljnih obveznosti do svojih delavcev.¹ V skladu s 1. točko prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP predstavljajo plače in nadomestila plače delavcev prednostne terjatve, pri čemer so uvrščene na prvo mesto. Slednje imajo v primeru insolventnosti prednost tudi pred ostalimi nujnimi stroški poslovanja (1. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP) in tekočimi stroški rednega poslovanja družbe (elektrika, voda in podobno – 2. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIP). Gospodarska družba je tako dolžna vselej dati prednost plačam delavcev, šele nato, če ima presežek sredstev, pa lahko, ne glede na insolventnost, plača tudi ostale obveznosti, ki predstavljajo nujne stroške poslovanja. Kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 je podano, kadar storilec ravna v nasprotju s prednostno naravo terjatev delavcev iz naslova delovnega razmerja, celo, kadar to počne z namenom ohranitve dejavnosti.²

9Sodišče prve stopnje je v točkah 10 in 11 razlogov izpodbijane sodbe pojasnilo, da je bila družba A. d.o.o. dalj časa insolventna. Pri tem je izhajalo iz bilanc stanja družbe, sklepa o začetku stečajnega postopka, sklepa o davčni izvršbi ter izpovedbe stečajnega upravitelja mag. E. E. Zaključkov v tej smeri pritožba z ničemer ne graja, pač pa meni, da obdolženec kot prokurist ni mogel predlagati uvedbe stečaja, saj je to v pristojnosti direktorja kot zakonitega zastopnika družbe. Takšnim trditvam ni mogoče pritrditi. V skladu s prvim odstavkom 35. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) namreč prokura upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen. Prokurist pa v mejah navedenih upravičenj zastopa družbo pred sodišči in drugimi organi (tretji odstavek 35. člena ZGD-1). Iz navedenih določil tako ne izhaja, da bi zakon omejeval prokurista v zvezi z vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka,³ zaradi česar so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Razen tega pa je obdolženec v svoj zagovor povedal, da mu naj bi družba dolgovala 22.000,00 EUR, kar pomeni, da bi lahko obdolženec nenazadnje uvedbo stečaja predlagal tudi kot upnik družbe (3. točka 231. člena ZFPPIPP).

10Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da si je obdolženec obetal dohodke iz naslova najemnin za oddajo kletnih prostorov družbe A. d.o.o. in da ni vedel, da uporabnica kleti, družba B. d.o.o., najemnine ne bo plačala lastniku prostorov, pač pa družbi C. d.o.o. Že sodišče prve stopnje je v točki 16 razlogov izpodbijane sodbe prepričljivo zavrnilo obdolženčev zagovor v tej smeri ter se pri tem utemeljeno sklicevalo na izpovedbo direktorja družbe A. d.o.o., B. B., katere pritožba ne izpodbija, in sicer da je družba B. d.o.o. brezplačno uporabljala kletne prostore družbe A. d.o.o., ta pa je v zameno brez plačila uporabljala njeno opremo. Slednje je z izpovedbo, da družba B. d.o.o. ni imela obveznosti do družbe A. d.o.o., potrdil tudi stečajni upravitelj družbe A. d.o.o., mag. E. E. Glede na navedeno in ker je družba C. d.o.o. pogodbo o skladiščenju vina sklenila z družbo B. d.o.o., ne pa z družbo A. d.o.o., je povsem brez uspeha pritožbeno zatrjevanje, da bi obdolženec lahko prispevke za socialno varnost plačal iz naslova najemnin. Glede v pritožbi splošno izpostavljenih terjatev, ki jih je A. d.o.o. imela do družbe Č. d.o.o., pa se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe in nima ničesar dodati. Obdolženec je namreč sam povedal, da je že en mesec po sprožitvi izvršilnega postopka postalo jasno, da na te terjatve ne bo mogoče računati.

11Zagovornik pritožbi prilaga sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru, s katero je bil postopek o prekršku zoper obdolženca ustavljen, pri tem pa ne navede, kaj konkretno z njo dokazuje. Kljub temu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se dejanska stanja zapisa prekrška in opisa očitanega kaznivega dejanja v celoti ne prekrivata in da sodišče v kazenskem postopku ni vezano na ugotovljena dejstva iz prekrškovnega postopka. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi podrobno obrazložilo, zakaj je obdolženec z očitanimi ravnanji izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1, njegova krivda pa je dokazana tudi po prepričanju pritožbenega sodišča.

12Ker zagovornik tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

13Odločbe o kazenski sankciji zagovornik ne graja. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo kaznivega dejanja in stopnjo obdolženčeve krivde je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave in stransko denarno kazen, ki ju nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. Pri tem je kot olajševalne okoliščine pravilno upoštevalo predhodno nekaznovanost obdolženca, seznanitev delavcev s slabim premoženjskim stanjem družbe in neplačilom prispevkov, relativno kratko obdobje neplačil in nizko povzročeno škodo. Kot obteževalne okoliščine je utemeljeno upoštevalo, da obdolženec, kljub insolventnemu stanju družbe, ni predlagal ustreznih postopkov po ZFPPIPP, pač pa so takšen postopek predlagali šele upniki.

14Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifno številko 7113 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, upoštevaje premoženjske razmere obdolženca.

¹ Primerjaj sodbe VS RS Ips 50655/2012 z dne 5. 3. 2020, I Ips 27748/2013 z dne 21. 12. 2017 in I Ips 61453/2011-123 z dne 18. 1. 2017.
² Primerjaj sodbe VS RS I Ips 37440/2014 z dne 25. 11. 2021, VSM IV Kp 37440/2014 z dne 25. 5. 2021 ter VSL VII Kp 14695/2018 z dne 12. 6. 2020.
³ Tako tudi sklep VSL Cst 408/2017 z dne 18. 7. 2017.