UPRS Sodba III U 292/2019-18

I. Tožba A. A. zoper 1. točko izreka odločbe Komisije za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj št. 4930-21/2019/10 z dne 1. 10. 2019 se zavrne.

II. Tožba B. B. zoper 2. točko izreka odločbe Komisije za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj št. 4930-21/2019/10 z dne 1. 10. 2019 se zavrne.

III. Tožba C. C. zoper 3. točko izreka odločbe Komisije za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj št. 4930-21/2019/10 z dne 1. 10. 2019 se zavrne.

IV. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

1Komisija za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju: komisija ali toženka) je dne 1. 10. 2019 pod št. 4930-21/2019/10 izdala najprej sklep, da se postopki na podlagi zahteve A. A. (v nadaljevanju: prva tožnica) pod št. 4930-21/2019, zahteve B. B. (v nadaljevanju: drugi tožnik) pod št. 4930-22/2019 ter zahteve C. C. (v nadaljevanju: tretji tožnik) pod št. 4930-23/2019, ki se nanašajo na uveljavljanje odškodnine po Zakonu o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju: ZOZKD), združijo v en postopek pod št. 4930-21/2019, ter nato odločbo (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je odločila, da se zahteva prve tožnice za odškodnino zaradi posledic kaznivega dejanja zavrne (1. točka izreka), da se zahteva drugega tožnika za odškodnino zaradi posledic kaznivega dejanja zavrne (2. točka izreka), da se zahteva tretjega tožnika za odškodnino zaradi posledic kaznivega dejanja zavrne (3. točka izreka) ter da stroški postopka niso nastali (4. točka izreka).

2Iz obrazložitve navedenega upravnega akta izhaja, da so tožniki 13. 5. 2019 vložili zahteve na podlagi 7.a člena ZOZKD, s katerimi uveljavljajo odškodnino za škodo, ki jim je nastala ob izgubi sina oziroma brata Č. Č., ki je bil žrtev kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe, zaradi posledic katerega je umrl. Zahtevajo odškodnino, ki jim je bila priznana po sodbi v pravdnem postopku, in sicer za duševne bolečine zaradi hude invalidnosti in smrti bližnjega ter povrnitev pogrebnih in prevoznih stroškov, skupaj z zamudnimi obrestmi. Toženka najprej utemelji sklep o združitvi postopkov ter nato v obrazložitvi odločbe navede listine, ki so jih tožniki priložili zahtevam, in dokumente, ki jih je sama pridobila v postopku, ter ugotavlja, da zahteve niso utemeljene. V tej zvezi povzame, kaj je v zvezi z vprašanjem časa storitve dejanja zoper Č. Č. navedel pooblaščenec tožnikov, tj. da je kot čas storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe skladno z našo zakonodajo sicer treba upoštevati 16. 1. 2005, ko je storilec D. D. prizadejal telesne poškodbe Č. Č., vendar pa je ta zaradi povzročenih poškodb umrl šele 3. 1. 2009. Pred realizacijo te posledice (smrti) storilec ne bi mogel biti obsojen za navedeno kaznivo dejanje. Ker so bili vsi znaki tega kaznivega dejanja izpolnjeni šele leta 2009, bi bilo po mnenju tožnikov v nasprotju z bistvom in namenom ZOZKD, če bi se kot relevanten upošteval zgolj dogodek januarja 2005. ZOZKD pravico svojcev do uveljavljanja odškodnine veže na smrt osebe, zoper katero je bilo storjeno dejanje. Ker je do tega prišlo 3. 1. 2009, ko je ZOZKD že veljal, so se šele takrat izpolnili pogoji za postavitev zahtev tožnikov in so ti tudi s tega vidika upravičeni zahtevati odškodnino po ZOZKD. Toženka se s tem ne strinja in obrazlaga, da je skladno z veljavno zakonodajo, tj. 18. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) kaznivo dejanje storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj nastane posledica. To pomeni, da je bilo kaznivo dejanje, za posledice katerega se uveljavlja odškodnina, storjeno 16. 1. 2005. Okoliščine, ki jih navajajo tožniki, čeprav zanje neugodne, niso zadosten, predvsem pa ne z zakonom določen razlog, ki bi dopuščal izjemo glede uporabe zakonske določbe o času storitve dejanja. Le-to je bilo storjeno v času, ko ZOZKD še ni bil v veljavi oziroma uporabi, in zato za uporabo tega zakona v obravnavani zadevi velja ustavna prepoved retroaktivnosti. ZOZKD, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 101/2005, je začel veljati 12. 11. 2005 in se je pričel uporabljati 1. 1. 2006. V skladu s 155. členom Ustave Republike Slovenije zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj; tak učinek lahko določi samo zakon za posamezne svoje določbe, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. ZOZKD v prehodni določbi 42. člena določa, da upravičenci lahko uveljavljajo odškodnino po tem zakonu tudi za dejanja, storjena v obdobju od 1. 7. 2005 do začetka uveljavitve tega zakona. Predmetno kaznivo dejanje, za katero tožniki uveljavljajo odškodnino, pa je bilo storjeno 16. 1. 2005, torej pred uveljavitvijo ZOZKD in pred 1. 7. 2005, ki predstavlja začetek obdobja, ko bi se lahko sklicevali na omenjeno zakonsko določbo. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (novela ZOZKD-A, Uradni list RS, št. 86/2010) prav tako ni vseboval določb, ki bi veljavnost zakona razširjale za nazaj (pred 1. 7. 2005). Glede na navedeno komisija ni ugotavljala izpolnjevanja pogojev po ZOZKD, temveč je zahteve tožnikov zavrnila.

3Tožniki so vložili tožbo v upravnem sporu, ker se ne strinjajo s 1., 2. in 3. točko izreka odločbe komisije, s katerimi so bile zavrnjene njihove zahteve za uveljavljanje odškodnine, vložene na podlagi 7.a člena ZOZKD.

4V tožbi navajajo, da je D. D. dne 16. 1. 2005 v prostorih ... Č. Č., sina prve tožnice in tretjega tožnika ter brata drugega tožnika, tako hudo telesno poškodoval, da je ta zaradi tega 3. 1. 2009 umrl. D. D. je Č. Č. zadal najmanj pet močnih udarcev v glavo, s čimer je prišlo do uničenja dela živčnih poti med centri v podaljšanem hrbtnem mozgu in možgansko skorjo, kar je povzročilo vegetativno nepovratno stanje ter sekundarne komplikacije in nazadnje smrt, ki je nastopila štiri leta po zadanih poškodbah. D. D. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. I K 3323/2009 z dne 21. 1. 2010 obsojen zaradi kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (v nadaljevanju: KZ), pri katerem gre za odgovornost za hujšo posledico - smrt. Navedena sodba je postala pravnomočna na podlagi sodbe Višjega sodišča v Kopru št. II Kp 3323/2009, in sicer 17. 3. 2011. Tožniki so zoper D. D. vložili tožbo zaradi plačila odškodnine, na podlagi katere je Okrožno sodišče v Novi Gorici s sodbo št. I P 186/2012 z dne 22. 6. 2015 (med drugim) razsodilo, da je D. D. dolžan prvi tožnici plačati znesek 48.148,90 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, drugemu tožniku znesek 20.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tretjemu tožniku znesek 25.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi obrestmi od 10. 8. 2012 do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe. V tem delu je navedena sodba v zvezi z drugostopenjsko sodbo št. I Cp 785/2015 z dne 1. 3. 2016 postala pravnomočna 1. 3. 2016 in izvršljiva 31. 3. 2016. Na podlagi te sodbe so tožniki zoper D. D., ker jim ni plačal ničesar, vložili predlog za izvršbo zaradi izterjave 93.148,69 EUR, v zvezi s katerim je Okrajno sodišče v Piranu 27. 11. 2017 izdalo sklep o izvršbi št. 0325 I 369/2017, s katerim je dovolilo predlagano izvršbo z rubežem in cenitvijo dolžnikovih premičnih stvari (zavrnilo pa predlog v delu, v katerem so predlagali izvršbo z rubežem dolžnikovih denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet, ker pri teh dolžnik ni imel odprtega nobenega računa). Dne 25. 4. 2019 je bil izdan sklep, da se izvršilni postopek ustavi, ker je po opravljenem rubežu premičnin izvršitelj vse zarubljene predmete prodal na javni dražbi, pri čemer izkupiček ni zadoščal za poplačilo terjatev oziroma se z njim niso pokrili niti stroški izvršilnega postopka, dolžnik pa drugih za rubež primernih premičnin ni posedoval.

5Kot pojasnjujejo tožniki, so se ob nastopu navedenih okoliščin izpolnili pogoji za vložitev zahtev za uveljavljanje odškodnine na podlagi 7.a člena ZOZKD, ki pa jih je komisija zavrnila, po mnenju tožnikov neutemeljeno. Res je, da kot čas storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe, posledica katerega je bila smrt Č. Č., skladno z našo zakonodajo velja 16. 1. 2005, ko je D. D. Č. Č. prizadejal telesne poškodbe. Vendar pa je ta zaradi povzročenih poškodb umrl šele po štirih letih, 3. 1. 2009. Tožniki ponovno navajajo, da pred realizacijo posledice (smrti) storilec ne bi mogel biti obsojen za navedeno kaznivo dejanje. Ker so bili vsi znaki tega kaznivega dejanja izpolnjeni šele leta 2009, je v nasprotju z namenom ZOZKD kot relevanten upoštevati le dogodek januarja 2005. Gola jezikovna razlaga sicer res vodi do zaključka toženke, vendar smisel (jezikovne) razlage ni v dobesednosti, ampak je to zgolj izhodišče in jezikovni okvir, ki ga soopredeljujejo ostale uveljavljene metode razlage. Okoliščine, da so bili vsi znaki predmetnega kaznivega dejanja izpolnjeni šele leta 2009, ko je Č. Č. zaradi povzročenih poškodb umrl, da je od delovanja storilca do nastopa posledic minilo štiri leta in da pred tem storilec ne bi mogel biti obsojen za kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe, so potrebne posebne obravnave. Zaključek komisije je formalistično ustrezen, vendar je njegov učinek v nasprotju z bistvom ZOZKD, saj tožnikom odreka pravico do odškodnine skladno s tem zakonom, čeprav je smrt sina oziroma brata nastopila leta 2009, ko je zakon že več let veljal. Obravnavani primer je izreden, zato je treba pojem časa storitve kaznivega dejanja opredeliti življenjsko, saj je le tako mogoče slediti duhu zakona. ZOZKD pravico svojcev do uveljavljanja odškodnine veže na smrt osebe, zoper katero je bilo storjeno dejanje. Odškodnina žrtvam kaznivih dejanj je po naravi stvari odvisna od nastopa posledic kaznivega dejanja in ne od samega ravnanja storilca. Po mnenju tožnikov tako ni ustrezno, da bi se v primeru (večjega) časovnega odmika nastopa posledice od časa delovanja storilca kot relevanten glede časovne veljave zakona upošteval čas delovanja storilca. Zaključek komisije je v nasprotju s teleološko in sistemsko ter logično metodo razlage. Povezava vseh razlag narekuje stališče, da je relevanten čas nastopa smrti Č. Č. in ne čas, ko mu je storilec prizadejal telesne poškodbe.

6Kot predlagane dokaze so tožniki v tožbi navedli spis komisije št. 4930-21/2019, svoje zahteve za uveljavljanje odškodnine s spremnim dopisom pooblaščenca z dne 13. 5. 2019 in prilogami, toženkina obvestila o obravnavi zahtev in pozive št. 4930-21/2019/2, 4930-22/2019/2 in 4930-23/2019/2, vse z dne 28. 5. 2019, dopis pooblaščenca tožnikov z dne 13. 6. 2019, sklep in odločbo komisije št. 4930-21/2019/10 z dne 1. 10. 2019, sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. I P 186/2012 z dne 22. 6. 2015, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu št. 0325 I 369/2017 z dne 27. 11. 2017 s predlogom za izvršbo ter poročilo in končni obračun upniku št. IZV 355/2017 z dne 18. 4. 2018 s prilogami. Tožniki so podali tudi dokazni predlog za zaslišanje strank ter predlagali, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v 1., 2. in 3. točki izreka odpravi ter zadevo vrne v ponovno upravno obravnavanje in odločanje, toženki pa naloži, da tožnikom povrne stroške tega postopka.

7Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, v odgovoru na tožbo meni, da tožba ni utemeljena. Izpostavlja, da je bil ZOZKD sprejet na podlagi Direktive Sveta 2004/80/ES z dne 29. aprila 2004 o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju: Direktiva 2004/80/ES), ter opozarja na drugi odstavek 18. člena te Direktive, ki mu je sledil ZOZKD s prehodno določbo 42. člena. Namen te določbe o uporabi ZOZKD za dejanja, storjena pred njegovo uveljavitvijo, ki je vezana na čas storitve dejanja, je postaviti jasen in določljiv objektivni kriterij za vključitev primerov, v katerih se lahko uveljavlja odškodnina po tem zakonu.

8V nadaljevanju odgovora toženka poudarja, da je v skladu z 18. členom veljavnega KZ-1 kaznivo dejanje storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj nastane posledica (delavnostna teorija). V bistvenem enako določbo je imel tudi prej veljavni KZ. Komisija je bila to dolžna upoštevati in je tako ugotovila, da je bilo kaznivo dejanje, za čigar posledice tožniki uveljavljajo odškodnino, storjeno 16. 1. 2005, ko je storilec deloval in žrtvi povzročil usodne telesne poškodbe. Ker ZOZKD ne vsebuje posebne pojasnilne določbe oziroma specialne definicije glede časa storitve dejanja, je pri razlagi treba, tudi zaradi pravne varnosti, uporabiti splošni materialnopravni predpis, ki obravnava kazniva dejanja. Niti KZ niti KZ-1 ne določata nobene izjeme od navedenega pravila za ugotavljanje časa storitve kaznivega dejanja; oba imata izrecno določbo, da se čas nastanka posledice ne upošteva. V sodni praksi je uveljavljenih več kazenskopravnih institutov, ki se navezujejo na čas storitve dejanja (npr. posledična, trenutna, trajna, trajajoča, enovita kazniva dejanja), in v vseh primerih kot čas storitve kaznivega dejanja velja čas, ko je storilec deloval (tako tudi Ivan Bele: Kazenski zakonik s komentarjem (splošni del), GV Založba, d.o.o., 2001, ki v komentarju k 9. členu KZ navaja, da se z navedbo "ne glede na to, kdaj je nastala posledica" smiselno izključuje, da bi se čas storitve lahko drugače opredeljeval pri posledičnih, dejavnostnih ali poskušenih in dokončanih kaznivih dejanjih. V sodni praksi (sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. VII Kp 38520/2015 z dne 27. 9. 2017) je bilo kot zmotno zavrnjeno stališče, da je kaznivo dejanje dokončano šele, ko nastopi objektivni pogoj kaznivosti (kot posledica kaznivega dejanja). Sodišče je tam razlogovanje, da bi se moralo kot čas storitve kaznivega dejanja upoštevati dejstvo, kdaj je nastopil objektivni pogoj kaznivosti, zavrnilo, ker je v nasprotju z 18. členom KZ. Omenjena stališča je mogoče uporabiti tudi v obravnavanem primeru. Sicer pa po mnenju toženke za odločanje v tej zadevi vprašanje časa izpolnitve vseh znakov predmetnega kaznivega dejanja niti ni bistveno. Komisija namreč svoje odločitve ne opira na podlage za vodenje (in tudi ne na učinke) kazenskega postopka, ampak na obstoj utemeljenega suma, da je bilo storjeno nasilno naklepno dejanje (prva alineja prvega odstavka 6. člena ZOZKD). Zato izpostavljanje kazenskopravnih pogojev, pod katerimi storilec ne bi mogel biti obsojen za kaznivo dejanje, ni relevantno.

9Toženka še pripominja, da se v konkretni zadevi uveljavlja odškodnina po 7.a členu ZOZKD, ki velja od 1. 1. 2011, tj. šele za čas po dnevu smrti Č. Č. Izpostavlja, da tožniki ne navajajo nobene sodne prakse, ki bi vsebovala drugačno razlago glede časa storitve kaznivega dejanja. Ne strinjajo se s formalistično uporabo jezikovne razlage, ki bi se po njihovem morala povezovati z drugimi zakonskimi določbami, vendar takih določb konkretno niso navedli. Toženka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

10S sklepom št. III U 292/2019-13 z dne 2. 6. 2022 je sodni senat na podlagi določb 3. alineje drugega odstavka in tretjega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sklenil, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik.

11Sodišče je v tem upravnem sporu dne 28. 6. 2022 opravilo javno glavno obravnavo, na kateri je tožnike zastopala pri njihovem pooblaščencu, odvetniku E. E. zaposlena odvetniška kandidatka F. F. (v nadaljevanju: pooblaščenka), udeležila pa sta se je tudi prva tožnica in drugi tožnik osebno; medtem ko se toženka obravnave, čeprav je bila nanjo pravilno povabljena, ni udeležila. Pooblaščenka tožnikov je v zvezi z vloženo tožbo pojasnila, da prva tožnica s tožbo izpodbija odločitev iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe, drugi tožnik izpodbija odločitev iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe, tretji tožnik pa odločitev iz 3. točke izreka te odločbe. Sicer pa tožniki vztrajajo pri svojih navedbah in dodajajo, da so se soočili s tragedijo, ki jih je za vedno močno zaznamovala. Sin in brat je bil žrtev nasilja, poškodovan leta 2005, nato dolga štiri leta v vegetativnem stanju, kar je zanje predstavljalo neznosno obdobje, umrl je leta 2009. Za družino je bilo breme tragedije pretežko, še vedno jim vsak s tem povezan dogodek povzroči bolečine. Kljub obsodilni sodbi in pravnomočno dosojeni odškodnini ne uspejo doseči zadoščenja, ki bi jim vsaj deloma dalo občutek poprave krivice, zato zadoščenje iščejo v tem postopku. ZOZKD pravico svojcev do uveljavljanja odškodnine veže na smrt osebe, zoper katero je bilo storjeno kaznivo dejanje, smrt pa je v konkretnem primeru nastopila leta 2009, torej v času veljavnosti tega zakona, zato njegova uporaba ne bi pomenila retroaktivnosti. Prva tožnica je navedla, da ves čas od dogodka trpi in želi, da se storilca D. D. dejansko kaznuje; če nima denarja, naj se zaposli in plača, kar dolguje, čeprav je sicer zelo verjetno, da dela na črno. Drugi tožnik je navedel, da je bil še otrok, ko se je kaznivo dejanje zgodilo, spominja se, da je bilo to neznosno. Želi, da bi se zadeva čim prej rešila, predvsem zaradi staršev, ki niso dobrega zdravja, tako da ne bi več hodili po sodiščih. Sina in brata ne more vrniti noben denar; če bi se zadeva zaključila, pa bi lahko vsaj naprej zaživeli. Pooblaščenka tožnikov je izjavila, da tožniki umikajo dokazni predlog za zaslišanje strank ter da so seznanjeni z vsebino listin, ki se nahajajo v upravnih spisih, in njihovo vsebino.

12V dokaznem postopku na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo listine v upravnih spisih zadeve, med katerimi so tudi izpodbijana odločba, zahteve tožnikov za uveljavljanje odškodnine s spremnim dopisom njihovega pooblaščenca z dne 13. 5. 2019 in prilogami, obvestila toženke o obravnavi zahtev s pozivi tožnikom z dne 28. 5. 2019, dopis pooblaščenca tožnikov z dne 13. 6. 2019, sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. I P 186/2012 z dne 22. 6. 2015, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu št. 0325 I 369/2017 z dne 27. 11. 2017 s priloženim predlogom za izvršbo, poročilo izvršitelja in končni obračun upniku z dne 18. 4. 2018 s priloženim računom št. 594/2018 ter zapisnikom II. javne dražbe na dan 13. 4. 2018, sklep Okrajnega sodišča v Piranu št. 0325 I 369/2017 z dne 25. 4. 2019 ter sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. I K 3323/2009 z dne 21. 1. 2010 in sodba Višjega sodišča v Kopru št. II Kp 3323/2009 z dne 17. 3. 2011. Pooblaščenka tožnikov je po sprejetem dokaznem sklepu in izvedenem dokazovanju izjavila, da tožniki ugovorov ali dodatnih navedb nimajo.

K I., II. in III. točki izreka:

13Tožbe niso utemeljene.

14V tem upravnem sporu se izpodbijajo 1., 2. in 3. točka izreka izpodbijane odločbe, in sicer, kot so tožniki izrecno pojasnili na glavni obravnavi, prva tožnica izpodbija 1. točko izreka izpodbijane odločbe, drugi tožnik izpodbija 2. točko izreka navedene odločbe, tretji tožnik pa 3. točko izreka odločbe. Vsak od tožnikov torej izpodbija tisti del izreka odločbe komisije, s katerim je odločeno o njegovi pravici oziroma pravni koristi, oziroma konkretno, o njegovi zahtevi za odškodnino po določbah ZOZKD. Formalno gre tako za tri tožbe, pri čemer pa je dejansko stanje, na katero so oprte izpodbijane odločitve, isto; enaka je tudi pravna podlaga za odločitev.

15Kot je razvidno iz upravnih spisov, so tožniki 13. 5. 2019 vložili zahteve za uveljavljanje odškodnine na podlagi 7.a člena ZOZKD, in sicer so uveljavljali odškodnino po tem zakonu kot svojci pokojnega Č. Č., ki je bil žrtev nasilnega naklepnega dejanja, za škodo, ki jim je nastala ob njegovi izgubi.

16Materialnopravno podlago za odločanje v zadevi tako pomenijo določbe ZOZKD. Ta zakon ureja pravico do odškodnine žrtvam nasilnih naklepnih dejanj in njihovim svojcem, postopek za uveljavljanje teh pravic in organe, ki odločajo in sodelujejo v postopku odločanja o teh pravicah (prvi odstavek 1. člena ZOZKD). Z določbami tega zakona se v slovenski pravni red implementira pravo EU, tj. Direktiva 2004/80/ES (drugi odstavek 1. člena ZOZKD). Po določbah tega zakona je žrtev oseba, ki je zaradi nasilnega naklepnega dejanja utrpela škodo, priznano po tem zakonu (prva alineja 2. člena ZOZKD); svojci so osebe, ki jih je umrli preživljal, in osebe, ki so imele po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje (druga alineja 2. člena); nasilno naklepno dejanje pa je dejanje, storjeno z neposrednim napadom na življenje in telo, z uporabo sile ali kršitvijo spolne nedotakljivosti in za katero se sme po kazenskem zakoniku izreči kazen enega ali več let zapora (tretja alineja 2. člena). ZOZKD v II. poglavju ureja pravico do odškodnine po tem zakonu, pri čemer v 4. členu opredeljuje, kdo so upravičenci po tem zakonu, v 5. členu formalne pogoje ter v 6. členu materialne pogoje za priznanje odškodnine po tem zakonu, in sicer kot slednje določa: - da obstaja utemeljen sum, da je bilo proti prosilcu storjeno nasilno naklepno dejanje, - da je bilo dejanje storjeno na ozemlju Republike Slovenije, na slovenski ladji ali slovenskem zrakoplovu ne glede na to, kje se nahaja ob storitvi dejanja, - da je bilo dejanje zaznano ali pristojnemu organu naznanjeno in obravnavano kot kaznivo dejanje, - da na strani prosilca ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju: OZ) ni mogoče zahtevati povrnitve škode, - da je zaradi dejanja prosilec utrpel telesno poškodbo, okvaro zdravja ali duševne bolečine, - da je bila prosilcu z dejanjem storjena škoda, priznana s tem zakonom, - če je verjetno, da storilec dejanja ne bo mogel izplačati odškodnine za škodo iz prejšnje alineje (prvi odstavek 6. člena ZOZKD). V skladu z drugim odstavkom istega člena v primeru, če je bila posledica dejanja iz prejšnjega odstavka smrt osebe, pravice po tem zakonu lahko uveljavljajo svojci, če zakon ne določa drugače. Po 7.a členu ZOZKD je upravičenec dolžan (razen v primerih iz prejšnjega, 7. člena, ki določa, kdaj se domneva, da storilec ne bo mogel izplačati odškodnine) zoper storilca uveljavljati premoženjskopravni zahtevek v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek, ali vložiti odškodninsko tožbo; če oškodovanec ravna skladno z navedenim je upravičen do odškodnine po ZOZKD, če v skladu s tem zakonom izkaže, da izvršba ni bila uspešna. ZOZKD opredeljuje vrste priznane škode (8. člen in sledeči), v IV. poglavju pa ureja postopek in v tem okviru tudi rok za vložitev zahteve za uveljavljanje odškodnine (29. člen).

17V obravnavanem primeru iz listin v upravnih spisih zadeve izhaja, da je storilec D. D. dne 16. 1. 2005 Č. Č. z nasilnim dejanjem prizadejal telesne poškodbe, zaradi katerih je ta nato 3. 1. 2009 umrl. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo št. I K 3323/2009 z dne 21. 1. 2010, ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. II Kp 3323/2009 z dne 17. 3. 2011, razsodilo, da je D. D. kriv, da je drugega tako hudo telesno poškodoval in mu prizadel tako hudo škodo na zdravju, da je ta zaradi tega umrl, s tem, da je dne 16. 1. 2005 okoli 4.00 ure zjutraj v prostorih ... z najmanj petimi brcami z obuto nogo v glavo tako poškodoval Č. Č., da mu je uničil del živčnih poti med centri v podaljšanem hrbtnem mozgu in možgansko skorjo, predvsem pa pomembne centre v srednjih možganih, kar je povzročilo vegetativno nepovratno stanje, zaradi česar je Č. Č. ob prisotnosti sekundarnih komplikacij dne 3. 1. 2009 umrl, s čimer je D. D. storil kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ, za kar mu je bila izrečena kazen šest let in šest mesecev zapora. Okrožno sodišče v Novi Gorici je nato v pravdnem postopku s sodbo št. I P 186/2012 z dne 22. 6. 2015 razsodilo med drugim, da je tam prvotoženi D. D. dolžan plačati prvi tožnici znesek 48.148,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 30.000,00 EUR od 10. 8. 2012, od zneska 1.028,53 EUR od 23. 1. 2009 in od zneska 17.120,16 EUR od 28. 9. 2011, vse do plačila; drugemu tožniku znesek v višini 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2012 do plačila in tretjemu tožniku znesek v višini 25.000,00 EUR z zakonskimi obrestmi od 10. 8. 2012 do plačila, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe (ta del, tj. I. točka izreka navedene sodbe je, v zvezi s sodbo drugostopenjskega sodišča št. I Cp 785/2015 z dne 1. 3. 2016, postala pravnomočna 1. 3. 2016 in izvršljiva 31. 3. 2016). Na tej podlagi je na predlog tožnikov kot upnikov Okrajno sodišče v Piranu s sklepom o izvršbi št. 0325 I 369/2017 z dne 27. 11. 2017 zoper D. D. kot dolžnika dovolilo izvršbo z rubežem in cenitvijo dolžnikovih premičnih stvari, v kateri pa do poplačila terjatev tožnikov ni prišlo ter je bil izvršilni postopek s sklepom z dne 25. 4. 2019 ustavljen. Opisanih dejstev, ki jih izpostavljajo tožniki v tožbi (glej 4. točko te obrazložitve), toženka ne prereka, med strankami torej niti niso sporna.

18Sporno je, ali bi bilo ob takšnem dejanskem stanju glede na predpisano ureditev zahtevam tožnikov za priznanje odškodnine po ZOZKD (kolikor bi bili izpolnjeni tudi drugi pogoji) mogoče ugoditi ali pa je to, glede na čas storitve nasilnega dejanja zoper Č. Č., izključeno, kot je odločila toženka.

19V tej zvezi pa je tudi po presoji sodišča bistveno, da ZOZKD - ki je v skladu s svojim 46. členom začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, to je 12. novembra 2005, uporabljati pa se je začel 1. januarja 2006 - v prvem odstavku 42. člena (z naslovom: dejanja, storjena pred uveljavitvijo zakona) izrecno določa, da lahko upravičenci uveljavljajo odškodnino po tem zakonu tudi za dejanja, storjena v obdobju od 1. julija 2005 do začetka uveljavitve tega zakona. Iz navedene določbe prvega odstavka 42. člena ZOZKD jasno izhaja zakonsko pravilo, da odškodnine po tem zakonu ni mogoče uveljavljati za nasilna naklepna dejanja, ki so bila storjena pred 1. julijem 2005. Kot je navedla že toženka, je zakonodajalec za takšno ureditev imel izrecno podlago v določbi drugega odstavka 18. člena Direktive 2004/80/ES, po kateri države članice lahko določijo, da se ukrepi, potrebni za uskladitev s to direktivo, uporabljajo le za prosilce, katerih poškodbe so povzročila kazniva dejanja, zagrešena po 30. juniju 2005. Iz citirane določbe Direktive 2004/80/ES pa je obenem tudi razvidno, da je že evropski normodajalec imel pred očmi, da lahko posledice kaznivega dejanja nastopijo šele kasneje, po storitvi kaznivega dejanja, vendar je ureditev zadevnega roka za uporabo ukrepov po Direktivi kljub temu jasno vezal na čas storitve kaznivega dejanja in ne na čas nastopa njegovih posledic.

20V konkretnem primeru je bilo nasilno naklepno dejanje zoper Č. Č. storjeno 16. 1. 2005, ko je deloval storilec D. D., in je bilo tedaj storjeno kaznivo dejanje, na katero se nanašajo obravnavane zahteve tožnikov, tako ob upoštevanju tedaj veljavnega KZ (9. člen), kot tudi upoštevajoč nato uveljavljeni KZ-1 (18. člen). Te zakonske določbe je namreč, kot pojasnjuje že toženka, treba upoštevati pri opredelitvi časa storitve kaznivega oziroma nasilnega naklepnega dejanja glede na to, da ZOZKD drugačne ureditve o tem nima. Vse to pa pomeni, da dejstvo, da je sama posledica smrti nastopila kasneje, 3. 1. 2009, in ostale okoliščine, ki jih izpostavljajo tožniki (da je od delovanja storilca do nastopa posledic minilo štiri leta; da so bili šele takrat izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja, za katero je bil obsojen D. D.; da ta pred tem ne bi mogel biti obsojen za kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe; kot tudi, da so se šele po tem lahko izpolnili pogoji za vložitev zahtev tožnikov), glede na predstavljeno, za odločanje relevantno zakonsko ureditev, do drugačnega zaključka, kot ga je napravila toženka, ne morejo pripeljati. Splošno sklicevanje na namen in cilj ZOZKD podlage za to ne daje, saj tudi po presoji sodišča ob določbi prvega odstavka 42. člena ZOZKD, ki ima izrecno podlago v Direktivi 2004/80/ES, zgoraj navedenega pomena te zakonske določbe oziroma z njo postavljenega okvira ni mogoče prebiti. Sodišče se torej v opisanem smislu v bistvenem strinja z razlogi, ki jih je toženka navedla v izpodbijani odločbi, in z njeno argumentacijo iz odgovora na tožbo, povzeto v 7. in 8. točki te obrazložitve, ki jo je zato (v izogib ponavljanju na tem mestu) že predhodno tudi bolj izčrpno povzelo.

21Sklepno sodišče dodaja, da razume tožnike in njihovo bolečino zaradi izgube sina Č. Č., pa tudi njihovo razočaranje zaradi neuspešne izvršbe zoper storilca D. D., vendar pa je pri odločanju v upravnem sporu vezano na ustavo in zakon. Glede na zakonsko ureditev, ki je po obrazloženem v relevantnem delu skladna z Direktivo 2004/80/ES kot pravom EU in za katero tudi nasprotja z Ustavo Republike Slovenije ni videti (tega tožniki obrazloženo niti ne zatrjujejo), pa podlage za ugoditev tožbam zoper izpodbijano odločbo ni.

22Ker je torej izpodbijana odločba v 1., 2. in 3. točki izreka pravilna in zakonita, pravilen pa je bil tudi postopek njene izdaje, je sodišče tožbo prve tožnice zoper 1. točko izreka izpodbijane odločbe, tožbo drugega tožnika zoper 2. točko izreka izpodbijane odločbe in tožbo tretjega tožnika zoper 3. točko izreka navedene odločbe kot neutemeljene zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K IV. točki izreka:

23Odločitev o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.