UPRS Sodba III U 201/2020-15

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Nova Gorica, št. 214-118/2020/20 z dne 21. 9. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Nova Gorica (v nadaljevanju tožena stranka ali upravni organ) zavrnila prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo A. A. (v nadaljevanju tožnik ali tujec) rojenem 2. 9. 1975 v kraju Linz v Avstriji, državljanu Kosova (1. točka izreka). Odločila je, da mora tujec Republiko Slovenijo zapustiti v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka) in da posebnih stroškov postopka ni bilo niti niso bili priglašeni (3. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je tujec pri toženi stranki vložil prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, med katerimi so bile tudi plačilne liste za mesece od avgusta 2019 do novembra 2019 z dne 17. 2. 2020 in za december 2019 in januar 2020 z dne 6. 3. 2020 in potrdilo FURS-a, Finančni urad Nova Gorica (v nadaljevanju FURS) o vseh do 6. 3. 2020 plačanih evidentiranih davkih in drugih obveznih dajatvah, ki jim je potekel rok plačila.

2Po tem, ko navede določbe 1. alineje prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) in tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2 ter za odločanje v zadevi relevantne določbe Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje (v nadaljnjem besedilu Pravilnik) je povzela potek upravnega postopka, v katerem je na podlagi četrtega odstavka 37.a člena ZTuj-2 prejela soglasje Zavoda za zaposlovanje za izdajo enotnega dovoljenja za namen zaposlitve. Iz evidence Agencije RS za javno upravne evidence in storitve je ugotovila, da je tujec direktor družbe A., d.o.o. iz Šempetra. Iz posredovanih podatkov FURS-a izhaja, da so bili tožniku za mesec oktober in november 2019, dohodki izplačani 13. 2. 2020 ter predloženi iREK obrazci 5. 3. 2020 ter za december in januar 2020 izplačani 17. 2. 2020 ter predloženi REK in iRek obrazci 5. 3. 2020. Za mesec avgust 2019 in za mesec februar in april pa delodajalec za tožnika ni oddal REK obrazcev. Po tem, ko je z ugotovljenim dejanskim stanjem seznanila tožnika, je le ta v odgovoru navedel, da FURS nima urejenega stanja preko e-davkov zaradi epidemije COVID 19 ter vztrajal, da iz predloženih podatkov na plačilnih listah ter analitičnih podatkov izhaja, da plača zadostuje za njegovo preživljanje, kar je dokazoval s priloženim izpisom analitičnih podatkov za mesece avgust 2019, februar, marec in april 2020 ter plačilne liste za mesece februar, marec in april 2020.

3Tožena stranka je po prejetju odgovora ponovno zaprosila FURS za posredovanje podatkov ali je delodajalec tožnika za tožnika predložil obračun davčnih odtegljajev za dohodke za mesece od avgusta 2019 do aprila 2020 ter za maj in junij 2020 ter posredoval REK obrazce in ali je delodajalec pri njihovem organu za zaposlene v družbi oddajal obračune davčnih odtegljajev redno in v predpisanem roku in ali ima družba poravnane vse davčne obveznosti. Na podlagi odgovora FURS z dne 22. 7. 2020 in 8. 9. 2020 je zaključila, da iz izvedenih dokazov izhaja, da tožnik nima zadostnih sredstev za preživljanje v Republiki Sloveniji, saj izkazuje le nakazilo v mesecu februarju 2020 v znesku 1.000,00 EUR in v mesecu maju 2020 v znesku 1.296,25 EUR, kar znaša za šest mesečno obdobje 382,70 EUR mesečno, to pa je manj od predpisanega zneska, zagotovljenih sredstev v Republiki Sloveniji, ki znaša 402,18 EUR, zato je v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 odločila, kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe. V zvezi z 2. točko izreka je povzela določbe tretjega odstavka 60. člena ZTuj-2, na katerem ta točka izreka temelji.

4Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. V tožbi navaja, da je tožnik v upravnem postopku predložil vrsto listin, s katerimi je dokazal obstoj zadostnih sredstev za preživljanje in s tem izpolnjevanje pogojev v skladu z ZTuj-2. Tožnik je upravnemu organu predložil analitične podatke za mesec avgust, februar, marec in april 2020 ter plačilne liste za mesece februar, marec in april 2020, ki dokazujejo zadostno višino sredstev, saj je na podlagi predloženih izpiskov z bančnega računa tožnika moč ugotoviti, da je znašala njegova povprečna plača za osem mesecev 432,61 EUR, kar je več, kot znaša predpisan znesek zagotovljenih sredstev v RS. Tožnik pa je poleg tega prejemal tudi druge dohodke in je imel na računu v povprečju več kot 1.000,00 EUR prihrankov, kar bi bilo tudi potrebno upoštevati.

5Tožena stranka je pri izdaji izpodbijane odločbe upoštevala dohodke tožnika za mesec julij 2020 in se je v utemeljitvi svoje odločitve sklicevala na to, da REK obrazec za mesec julij dne 7. 9. 2020 ni bil predložen. Upravni organ je spregledal dve nakazili plač in sicer za mesec julij in avgust 2020, ki bi morali biti upoštevani, upoštevani pa bi mu morali biti tudi ostali prejemki iz delovnega razmerja, ki jih je tožnik prejel v letu 2020 in so razvidni iz fotokopije potrdila banke. Kot izhaja iz potrdila, ki ga je upravni organ pridobil po uradni dolžnosti ima podjetje, v katerem je zaposlen tožnik, poravnane vse zapadle obveznosti, kar pomeni, da ima poravnane vse obveznosti iz naslova plač in prispevkov za tožnika. Tožnik ima pooblaščen računovodski servis za urejanje dokumentacije s FURS-om. Pravočasna oddaja REK obrazca na FURS po prepričanju tožnika nima nobenega vpliva na rešitev prošnje za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje. Tudi sicer pa so bili po zagotovilu računovodskega servisa vsi REK obrazci za podjetje A., d.o.o. pravočasno dostavljeni FURS-u. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema podatke upravnega spisa in navaja, da je davčni organ zaradi ugotovitve zadostnih sredstev za preživljanje tožnika zaprosil za podatke evidenc. Iz podatkov FURS na dan 18. 5. 2020 je razvidno, da imenovani ni oddal REK obrazcev za mesec avgust 2019, februar, marec in april 2020, zato v skladu s prvim odstavkom 284. člena Zakona o davčnem postopku izkazuje neizplačane dohodke. Upravni organ je tožnika pozval, da se o tem izreče. Tožnik je poziv dopolnil s plačilnimi listami za mesec februar, marec in april 2020. Po ponovljenem preverjanju podatkov na FURS pa je bilo ugotovljeno, da tožnik še vedno ni predložil podatke za mesec avgust 2019, ostali davčni obračuni pa so bili predloženi z zamudo. Iz prejetih uradnih podatkov FURS, drugi dohodki tožnika, (plača plus izplačilo materialnih stroškov) navedeni za izplačilo v obdobju 1. 2. 2020 do 31. 7. 2020, niso razvidni. Prav tako iz odgovora FURS z dne 8. 9. 2020 izhaja, da davčni obračun za mesec julij 2020 ni bil oddan.

7Dodatno navaja, da je tožena stranka obravnavala več zadev izdaje dovoljenj za začasno prebivanje tujcev v Republiki Sloveniji, v katerih tožnik kot odgovorna oseba pravne osebe A., d.o.o. za svoje zaposlene ni oddajala REK obrazcev FURS-u oziroma izplačevala plač v skladu s pogodbo o zaposlitvi. V nadaljnji pripravljalni vlogi tožena stranka navaja, da ima tožnik z računovodskim servisom sklenjeno pogodbo, za kar prilaga dokaz. Servis opravlja svoje storitve v skladu s pravili stroke, zaradi zamude pri oddaji obrazcev na FURS tožnik do sedaj tudi ni bil v nobenem postopku.

K točki I izreka:

8Tožba je utemeljena.

9Iz izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je bila prošnja tožnika za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo zavrnjena zaradi tega, ker ni izkazal zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi, oziroma mu za preživljanje niso bila zagotovljena sredstva, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji (tretji odstavek 33. člena ZTuj-2), kar je pogoj za izdajo dovoljenja za prebivanje v RS iz 1. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2.

10Tretji odstavek 33. člena ZTuj-2 med pogoji, ki jih mora tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, izpolnjevati, določa tudi to, da mora imeti zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi, oziroma mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno in sicer mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. Na podlagi ZTuj-2 je bil sprejet Pravilnik o načinu zagotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje (v nadaljevanju Pravilnik). Ta Pravilnik določa način izpolnjevanja pogojev zadostnih sredstev za preživljanje, ki jih tretji odstavek 33. člena in drugi odstavek 36. člena ZTuj-2 določata kot pogoj za izdajo podaljšanja dovoljenja za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 1. člena Pravilnika). Pravilnik v prvem odstavku 2. člena določa, da tujec, ki je v Sloveniji že zaposlen, izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje s plačo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, plačo, nadomestilom plače, povračilom stroškov v zvezi z delom, bonitetami in regresom za letni dopust. Plačo, nadomestilo plače, povračilo stroškov v zvezi z delom, bonitete in regres za letni dopust izkaže s plačilnimi listami za preteklih šest mesecev in za mesec, v katerem se vlaga prošnja oziroma mesecem odločanja pristojnega organa o prošnji. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik kot dokaz v upravnem postopku predložil plačilne liste za mesec avgust, september, oktober, november in december 2019 ter januar 2020 ter za mesec, v katerem se vlaga prošnja oziroma mesec odločanja pristojnega organa o prošnji. Iz plačilnih list pa izhaja, da naj bi bile plače za navedene mesece izplačane 29. 1. 2020 oziroma 17. 2. 2020, to je po vložitvi prošnje tožnika za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.

11V upravni spis predložene plačilne liste tožnika ne izkazujejo, da bi tožnik v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo prošnje za podaljšanje dovoljenja za prebivanje in delo prejel denarna sredstva, saj je sredstva prejel dne 13. 2. in 17. 2. 2020, to je po vložitvi vloge za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, na kar bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika opozoriti, kar pa iz upravnega spisa ne izhaja in je zato podana bistvena kršitev pravil postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

12Skladno s prvim odstavkom 5. člena Pravilnika lahko tujec izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje tudi s sredstvi na računu, odprtem pri banki ali hranilnici v Republiki Sloveniji ali tujini, na kar bi po mnenju sodišča v skladu s 7. členom Zakona o upravnem postopku (ZUP) tožena stranka morala tožnika opozoriti. Na tožniku pa je dolžnost, da izkaže izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za izpolnjevanje pogoja za preživljanje. Zaradi nepravilnega načina izplačevanja dohodka s strani delodajalca tujec ne more trpeti posledic v tem smislu, da se mu ne bi priznalo, da teh dohodkov sploh ni prejel. Pri tem sodišče dodaja (upoštevaje sodno prakso tega sodišča (sodba III U 8/2015 z dne 8. 5. 2015)), da od tujca ni mogoče zahtevati več, kot določa Pravilnik, saj za to ni pravne podlage.

13Dejansko stanje v zadevi, je upoštevaje zakonska določila ZTuj-2 in Pravilnika ostalo nepopolno ugotovljeno. Zaključek, kot ga je naredila tožena stranka, da tožnik ne izpolnjuje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje, ker v zadnjih 6 mesecih pred izdajo izpodbijane odločbe ni imel zagotovljenih sredstev v višini minimalnega dohodka v RS, pa nima zakonske podlage v citiranih določbah ZTuj-2 in Pravilniku.

14Sodišče se o obstoju zavrnilnega razloga iz 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 (podrejanje pravnemu redu RS), ki ga v odgovoru na tožbo navaja tožena stranka, ni opredeljevalo, saj izpodbijana odločba temelji le na neizpolnjevanju pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2.

15Glede na navedeno, sodišče zaključuje, da so v konkretnem primeru podane bistvene kršitve pravil postopka, da ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in da je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Sodišče je zato na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ nakazane pomanjkljivosti ustrezno odpraviti.

16Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi podatkov sodnega spisa, saj sta se tožnik in tožena stranka v skladu z drugim odstavkom 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 22. člena ZUS-1 uporablja v upravnih sporih, glavni obravnavi odpovedali.

K točki II izreka:

17Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ob upoštevanju, da je zadevo rešil sodnik brez glavne obravnave in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, tožniku priznalo stroške v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Tožena stranka mora prisojeni znesek povračila stroškov tožniku plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka tečejo zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in 299. členom Obligacijskega zakonika (OZ)).