VSRS Sodba IV Ips 32/2022

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških zoper kršitelja A. A.

ustavi postopek o prekršku

da je kot lastnik oziroma imetnik plavajoče naprave, položene na morsko dno v Valdoltri – Ankaran (na položaju ... in ...), za katero nima dovoljenja za stalni privez, sidranje ali položitev plavajoče naprave na morsko dno, imel vezano svoje plovilo z oznako ... najmanj v obdobju od 25. 3. 2019 dalje,

s čimer naj bi storil prekršek po 29. točki prvega odstavka 978. v zvezi s tretjim odstavkom 978. člena Pomorskega zakonika.

II. Na podlag četrtega odstavka 144. člena Zakona o prekrških bremenijo stroški iz 1. do 9. točke prvega odstavka 143. člena Zakona o prekrških proračun.

A.

1Prekrškovni organ Uprava Republike Slovenije za pomorstvo je kršitelja A. A. spoznal za odgovornega storitve prekrška 29. točki prvega odstavka 978. člena v zvezi s tretjim odstavkom 978. člena po Pomorskega zakonika (PZ). Po 29. točki prvega odstavka 978. člena v zvezi s tretjim odstavkom 978. člena PZ mu je izrekel globo v višini 800,00 EUR ter odločil o plačilu stroškov postopka. Zoper odločbo o prekršku je kršitelj vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Kopru zavrnilo in mu naložilo plačilo sodne takse. Zoper sodbo tega sodišča je kršitelj vložil še pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Kopru zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Naložilo mu je tudi plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, in sicer prvega odstavka 149. člena PZ, vložila vrhovna državna tožilka. V bistvenem zatrjuje kršitev materialnega prava v zvezi z vprašanjem, ali je dejanje, zaradi katerega je bil začet postopek, prekršek, saj meni, da izpodbijane odločbe temeljijo na zmotni razlagi zakonskega znaka „imetnik plavajoče naprave“ iz 29. točke prvega odstavka 978. člena PZ. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril kršiteljev zagovornik Igor Inkret, odvetnik v Celju. Po vsebini navaja, da je podanih več kršitev materialnih določb PZ, in sicer da dejanje, zaradi katerega je bil kršitelj kaznovan, ne izpolnjuje zakonskih znakov prekrška; da se je sodišče prve stopnje v kršiteljevo škodo oprlo na določbo PZ, ki je začela veljati šele po storitvi prekrška; da so prekrškovni organ in sodišči zmotno razlagali zakonski znak „imetnik plavajoče naprave“ iz določbe o prekršku; in da slednji tudi niso ugotavljali, ali kršitelj opravlja kakšno dejavnost, ki je zakonski znak obravnavanega prekrška. Zagovornik se zato pridružuje predlogu zahteve.

B.

4Bistvo očitka kršitelju kot posamezniku je, da v obdobju najmanj od 25. 3. 2019 dalje (kot) imetnik plavajoče naprave, položene na morsko dno v Valdoltri – Ankaranu, ni imel dovoljenja za stalni privez, sidranje ali njeno položitev, na njej pa je imel vezan svoj čoln. Iz obrazložitve odločbe prekrškovnega organa izhaja, da gre pri konkretni plavajoči napravi za betonski blok, položen na morsko dno, s pripadajočimi privezno vrvjo, verigo in privezno bojo, namenjen za privezovanje čolna ali drugih plavajočih naprav.

5Pri obravnavanju prekrška je treba uporabiti tiste materialnopravne določbe, ki so veljale v času izvršitve prekrška, razen če je poznejši predpis za storilca milejši (drugi odstavek 2. člena ZP-1). V času storitve obravnavanega prekrška veljavni prvi odstavek 149. člena PZ je določal, da mora imeti lastnik oziroma imetnik plavajoče naprave dovoljenje za stalni privez, sidranje ali položitev plavajoče naprave na morsko dno. V skladu z 2. točko prvega odstavka 3. člena PZ je plavajoča naprava opredeljena kot stvar, ki je stalno privezana oziroma zasidrana ali položena na morsko dno in ni namenjena za plovbo (plavajoči hoteli, restavracije, delavnice, skladišča, pontonski mostovi, plavajoče ploščadi, kopališčne ploščadi, privezne in signalne boje, školjčišča in druge naprave za izkoriščanje morja). V času storitve prekrška veljavna prekrškovna inkriminacija 29. točke prvega odstavka 978. člena PZ v zvezi z tretjim odstavkom 978. člena PZ je v – z vidika zahteve relevantnem delu – določala, da se z globo od 400 evrov do 5000 evrov kaznuje posameznik, ki (kot) lastnik oziroma imetnik plavajoče naprave nima dovoljenja za stalni privez, sidranje ali položitev plavajoče naprave na morsko dno (prvi odstavek 149. člena PZ).

6Na to prekrškovno določbo se opira tudi pravnomočna sodba. Ugotovljeno je bilo, da je bil kršitelj približno deset mesecev pred storitvijo obravnavanega prekrška že pravnomočno sankcioniran zaradi enake kršitve. Takrat, dne 22. 5. 2019, je bil z obvestilom o prekršku z pozvan tudi k odstranitvi iste plavajoče naprave, kljub temu pa je nadaljeval z njeno uporabo, saj je imel na betonskem bloku stalno privezan svoj čoln, ko ta ni bil v plovbi, tudi v času popisa plavajočih naprav, ki ga je prekrškovni organ opravljal dne 13. 1. 2020. Na podlagi teh dejstev je prekrškovni organ sklepal, da je imel kršitelj nad betonskih blokom, na katerega je stalno privezoval svoj čoln, dejansko oblast, zaradi česar ga je štel za imetnika plavajoče naprave v smislu zakonskega znaka takrat veljavne 29. točke prvega odstavka 978. člena PZ. S takšno pravno razlago se je strinjalo tudi višje sodišče.

7Ob takšni pravni razlagi zakonskega znaka „imetnik plavajoče naprave“ vložnica zatrjuje kršitev materialnega zakona na način iz 4. točke 156. člena ZP-1 (glede obravnavanega prekrška je bil uporabljen predpis, ki se ne bi smel uporabiti). Navaja, da bi morala prekrškovni organ in višje sodišče pri razlagi, kdaj je posameznik imetnik stvari, upoštevati določbo 26. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po kateri pa za imetnika (detentorja) ne zadošča dejanska oblast nad stvarjo. Vložnica meni, da bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega zakona in glede na dejansko stanje ugotoviti, da kršitelj ni bil imetnik plavajoče naprave, in ker ni bil niti njen lastnik, postopek o prekršku ustaviti. Po vsebini vložnica uveljavlja kršitev materialnih določb zakona iz 1. točke 156. člena ZP-1, ki je podana, če obravnavano dejanje ni prekršek.

8PZ za številne pojme, ki jih uporablja, določa njihov pomen v 3. členu, med drugim tudi za plavajočo napravo, medtem ko pravna pojma „lastnik oziroma imetnik“ (plavajoče naprave) v PZ nista posebej opredeljena. Pojmov stvari ter lastnika in imetnika stvari posebej ne ureja niti (širše) kaznovalno pravo, kamor spada tudi pravo o prekrških, ki pri razlagi posameznih pravnih institutov načeloma ni vezano na sprejeta merila drugih pravnih vej in lahko razvija sebi lastne in smislu kaznovanega prava prilagojene institute. Pravice med ljudmi, katerih predmet je stvar in katerih vsebina je izvrševanje oblasti nad stvarjo, pa ureja SPZ kot temeljni stvarnopravni predpis v Republiki Sloveniji. PZ kot lex specialis prav tako vsebuje nekatere stvarnopravne določbe, saj pomorsko pravo tudi na tem področju prinaša nekatere posebnosti, toda predvsem glede stvarnih pravic na ladji. Za plavajoče naprave ne veljajo določila pomorskega prava, ki ureja plovbo po morju, ampak veljajo zanje zgolj določila pomorskega upravnega prava, medtem ko se za obveznostna razmerja v zvezi s temi napravami uporabljajo splošni predpisi¹. V odsotnosti samostojnih, prekršku oziroma pomorskemu pravu prilagojenih pravnih institutov lastnika oziroma imetnika plavajoče naprave, se odpira vprašanje, ali obstajajo prepričljivi razlogi za drugačno razumevanje „imetnika plavajoče naprave“ od imetnika stvari v 26. členu SPZ, glede na to, da je zakonodajalec pri opredelitvi storilca obravnavanega prekrška uporabil pravne pojme, ki izvirajo iz stvarnega prava.

9V 26. členu SPZ je določeno, da je imetnik tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo za drugega in se je dolžan ravnati po njegovih navodilih. Lastnik pa je tisti, ki ima lastninsko pravico na stvari (plavajoči napravi). Dopolnilna norma, v konkretnem primeru 26. člen SPZ, je sicer (le) razlagalno pravilo, ki omogoča razumevanje znaka prekrška in ki mora ostati v okviru vsakokratne blanketne norme². Vsebino izraza „imetnik“ (plavajoče naprave) je zato treba napolniti tako, da ustreza pomenu besedila prekrška. Vendar upoštevanje (zgolj) dometa oziroma pomena prekrškovne norme 29. točke prvega odstavka 978. člena PZ ne daje ustreznega odgovora na vprašanje, kako ozko ali široko je treba razlagati pojem „imetnik plavajoče naprave“, s katerim je opredeljen možni storilec tega prekrška. Zapovedna norma 149. člena PZ, po kateri mora imeti lastnik oziroma imetnik plavajoče naprave dovoljenje za njeno stalno namestitev v morju, je namreč uvrščena v del zakona o varnosti plovbe, namenjena pa je zagotovitvi, da se uporabljajo samo plavajoče naprave, ki so sposobne za varno uporabo in se nahajajo na takšnem mestu, da ne ovirajo plovbe in ne ogrožajo človeškega življenja, premoženja in okolja (71. člen Pravilnika o čolnih in plavajočih napravah). Dovoljenje za plavajočo napravo je torej v funkciji varnosti. Na tej podlagi je logično, da je obveznost pridobitve (oziroma podaljšanja) dovoljenja z zakonom naložena lastniku plavajoče naprave, ker lahko nad njo izvaja različna lastninska upravičenja in svojo stvar izroča v pravno in dejansko oblast drugim osebam.

10Utemeljenost zahteve je odvisna od razlage pojma imetnika plavajoče naprave, ki na stvari značilno izvršuje dejansko oblast, vendar na njej nima pravic. Pravo razlago tega pojma ponudi ugotovitev, da je po izdaji odločbe prekrškovnega organa in pred pravnomočnostjo izpodbijane sodbe v obravnavanem primeru prišlo do spremembe prekrškovne norme. Z Zakonom o o spremembah in dopolnitvah Pomorskega zakonika (novela PZ-H), ki je začel veljati dne 24. 2. 2021, sta bila prvi odstavek 149. člena PZ ter 29. točka prvega odstavka 978. člena PZ spremenjena tako, da se beseda „imetnik“ nadomesti z besedo „uporabnik“. Razlogi za spremembo v predlogu zakonske novele niso navedeni, razen da gre za „manjši popravek“ oziroma „redakcijsko spremembo“, ki „pomeni, da mora poleg lastnika plavajoče naprave imeti tudi uporabnik plavajoče naprave dovoljenje za stalni privez, sidranje ali položitev plavajoče naprave na morsko dno“³. Sprememba kaže, da se je zakonodajalec z novelo odločil za deskriptivnejšo opredelitev storilca tega prekrška, saj je pomen „uporabnika“ plavajoče naprave mogoče spoznati brez posebnega vrednotenja na podlagi običajnih življenjskih izkušenj, kar za „imetnika“ plavajoče naprave ne velja. Potreba po posebnem vrednotenju slednjega se kaže ravno skozi primerjavo obeh zakonskih znakov, saj je za njuno razmejitev treba poseči po določenem pravnem pravilu. V obravnavanem primeru gre torej za t.i. tiho blanketo, saj je za pravo razumevanje norme 29. točke prvega odstavka 978. člena PZ potrebno poznavanje drugih pravnih pojmov oziroma pravnih pravil. Tega pa – kot rečeno že zgoraj – opredeljuje stvarno pravo oziroma SPZ v 26. členu. Bistveno za imetnika po tej določbi je nesamostojnost položaja v odnosu do drugega, za katerega izvaja dejansko oblast na stvari (npr. za lastnika), takšna dejstva pa v konkretnem primeru ne izhajajo ne iz opisa prekrška ne iz obrazložitve pravnomočne odločbe. Dejanska oblast nad plavajočo napravo, ki se zatrjuje in ugotavlja v obravnavanem primeru, ne obsega več kot uporabljanja betonskega bloka za privez čolna skozi daljši čas, saj se obstoj pravnega razmerja med kršiteljem in lastnikom plavajoče naprave oziroma drugim nosilcem pravic na njej ne zatrjuje. Dejanske ugotovitve konkretnega primera potemtakem napolnjujejo zakonski znak „uporabnik plavajoče naprave“, saj je kršitelj dalj časa uporabljal v morje za stalno položen betonski blok kot privez za svoj čoln, ko ta ni bil v plovbi, zato ga ni mogoče šteti za imetnika plavajoče naprave.

C.

11Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da dejanje, ki je opisano v pravnomočni odločbi, ni prekršek, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 1. točke 136. člena zvezi s 171. členom zakona o prekrških (ZP-1) in v zvezi s 426. členom Zakona o kazenskem postopku spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper kršitelja ustavilo.

12Ker je bil postopek ustavljen, stroški bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1).

13Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Vlačič, P. (ur.) (2008) Pomorsko pravo: 1. in 2. knjiga. Ljubljana, Uradni list RS.
² Prim. sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 16/2021 z dne 18. 5. 2021.
³ Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Pomorskega zakonika. EVA 2019-2430-003.