VSL Sklep I Cpg 482/2021

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 39.638,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2019 do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.569,35 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba tožene stranke je utemeljena.

5Predmet obravnavane zadeve je regresni zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, s katerim od tožene stranke (delodajalca) terja povrnitev nadomestila plače ter stroškov zdravljenja, zdravil, rehabilitacije, diagnostike in medicinsko tehničnega materiala za delavca B. B. (zavarovanca tožeče stranke), ki se je 20. 2. 2017 poškodoval pri opravljanju dela. Podlago za zahtevek predstavlja prvi odstavek 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, po katerem ima Zavod pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.

6B. B. je bil delavec C., d. o. o., ta pa je bila podizvajalka tožene stranke. Nadzor nad podizvajalkinimi delavci je opravljal delavec tožene stranke D. D., ki je bil zadolžen za organizacijo gradbišča, razporejanje ljudi in vodenje del. B. B. je pri opravljanju dela uporabljal premični delovni oder. Ta je bil prvotno postavljen v eni sobi, na dan nezgode pa so ga delavec B. B. oz. delavci med delom prestavili v drugo sobo. Okrog 11.00 ure dopoldan se je delovni oder zložil skupaj, zgornji del podesta (pohodne plošče) je padel na delavca in ga ukleščil v predelu hrbtenice.

7Glede vzroka nesreče je sodišče prve stopnje navedlo, da je prišlo do nestrokovnih premikov odra in tekom nestrokovnih premikov odra do poškodb le-tega ter da iz dokumentacije ni razvidno, ali so delavci po premiku in pred ponovno uporabo oder fiksirali, tj. zablokirali njegovih koles. Zaključilo je, da je tožena stranka ravnala protipravno, ko je opustila izvajanje ukrepov varstva pri delu, ki so predpisani v Zakonu o varnosti in zdravju pri delu, Uredbi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (v nadaljevanju Uredba)¹ ter Navodilih za varno delo za tipske odre Layher, izdanih s strani Zbornice varnosti in zdravja pri delu (priloga C2; v nadaljevanju Navodila). Ugotovilo je namreč, da tožena stranka delavca B. B. oz. podizvajalkinih delavcev ni seznanila z navodili, kako ravnati z delovnim odrom, ter odra pred uporabo ni ponovno ustrezno pregledala, oz. je oder predala podizvajalki v nadaljnjo uporabo brez ustrezne predaje, tj. navodil za uporabo, usposabljanja oz. zadolžitve glede varne uporabe.²

Glede trditvene podlage

8Pritožnica uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, in sicer kršitev 214. člena ZPP.

9Sodišču prve stopnje očita, da bi moralo vsa dejstva, ki jih je tožena stranka navedla v odgovoru na tožbo, na katerega tožeča stranka ni odgovorila, šteti za priznana. S trditvami, da tožeča stranka v tožbi ni navedla nobenih konkretnih okoliščin nastanka škodnega dogodka, prav tako pa ne okoliščin, iz katerih bi izhajala konkretna kršitev, ki se očita toženi stranki, pritožnica smiselno zatrjuje, da je tožba nesklepčna. Navedeno ne drži.

10Kadar oškodovanec temelji svoj odškodninski zahtevek na pravilih o krivdni odgovornosti, mora trditvena podlaga obsegati navedbe o nedopustnem ravnanju odgovorne osebe, obstoju škode in obstoju vzročne zveze med prvima dvema predpostavkama. Krivda povzročitelja se v primeru krivdne odgovornosti domneva (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika). Tožeča stranka je v tožbi opisala nastanek škodnega dogodka, in sicer je navedla, da je delavec opravljal delo na gradbišču E. kot posojeni delavec toženi stranki, da je pri uporabi delovnega odra zgornji del podesta padel nanj in ga ukleščil v predelu hrbtenice ter da mu je bila kot posledica poškodbe ugotovljena invalidnost II. kategorije in priznana pravica do poklicne rehabilitacije. Prav tako je opredelila konkretno dolžnostno ravnanje tožene stranke, ki bi zmoglo odvrniti škodo, ter kršitve takšnega ravnanja. Navedla je namreč, da je bila tožena stranka odgovorna za varno postavitev in nadzor brezhibnosti delovnega odra ter za ustrezno organizacijo delovnega procesa. Tožena stranka naj bi opustila nadzor nad odrom in naj odra ne bi redno pregledovala. Če bi navedeno storila, naj bi ugotovila, da je oder neustrezno postavljen oz. sestavljen oz. da podest ni varno pritrjen, in naj bi na ta način preprečila delovno nesrečo. Za (vse) navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo torej ne velja domneva priznanih dejstev. Konkretno katerih dejstev iz odgovora na tožbo naj tožeča stranka ne bi zanikala in bi se zato morala šteti za priznana, pa pritožnica ne pove.

11Nadalje pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi, da je nepravilno kot nesporno štelo dejstvo, da je pri uporabi delovnega odra zgornji del podesta padel na delavca in ga ukleščil v predelu hrbtenice. Tožena stranka je sicer res trdila, da je bil oder nepravilno sestavljen, za kar naj bi bil kriv delavec, ter da se je oder zaradi nepravilne postavitve zložil oz. sesedel. Ni pa zanikala dejstva, da je prišlo do porušenja zgornjega dela podesta in padca tega dela na delavca, kar pomeni, da se to dejstvo šteje za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP). Tožena stranka pa tudi sama priznava, da je delavec potek nastanka delovne nesreče v izpovedbi potrdil. Iz izpovedb drugih prič pa ne izhaja, da navedeno ne bi držalo. Tudi sicer pa navedeni očitek ni bistven. Za ugotovitev vzroka nastanka nesreče je bistvena ugotovitev, da se je delavec poškodoval, ker se je oder zložil skupaj.³ Sodišče pa mora na podlagi dokaznega postopka ugotoviti, kaj je neposredni vzrok zložitve odra in v katero odgovornostno sfero sodi ta vzrok.

12Pritožnica utemeljuje tudi, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke, saj naj bi ugotavljalo dejstva, ki jih ta ni zatrjevala, tj. nestrokovne premike odra oz. nefiksacijo koles. S temi trditvami uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, in sicer kršitev 7. člena ZPP, oz. iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13Višje sodišče pojasnjuje, da trditve tožeče stranke, da oder ni bil ustrezno sestavljen oz. postavljen, „vključujejo“ tudi morebitne nestrokovne premike oz. razstavitev in ponovno postavitev odra. Trditev o nestrokovnem premiku odra, ki je terjala njegovo razstavitev in ponovno sestavitev, pa je tudi sicer postavila tožena stranka in je tožeča stranka ni bila dolžna vključevati v svojo trditveno podlago. Prav tako je treba glede konkretnih dejanskih okoliščin nezgode upoštevati spoznavno stisko tožeče stranke, ki o okoliščinah nezgode ve samo toliko, kolikor je o njej zapisano v spremni dokumentaciji, nastali o in v zvezi z nesrečo. Z ozirom na obseg in kvaliteto informacij, s katerimi razpolaga, in ki jih lahko pridobi, se tožeča stranka ni dolžna izjavljati o trditvah tožene stranke (ki se nekako šteje za neposrednega udeleženca nezgode), temveč je dolžnost sodišča, da izvede dokazni postopek in ugotovi, kaj in kako se je zgodilo. V takšni situaciji o okoliščinah nezgode ni uporabno pravilo o priznanju neprerekanih dejstev in tudi ne pravilo o prepovedi informativnih dokazov. Nasprotno, sodišče mora na podlagi dokaznega postopka ugotoviti, ne glede na trditve strank, kaj je vzrok nezgodi (izvedenec lahko torej kot vzrok nezgode odkrije nekaj, česar nobena stranka ni zatrjevala, kot npr. nefiksacijo koles).

Glede dokazne ocene

14Višje sodišče pritrjuje pritožnici, da dokazna ocena sodišča prve stopnje glede vzroka nezgode ter ugotovljene protipravnosti in vzročne zveze ni skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Ta sodišču zapoveduje, da mora pri ugotavljanju dejstev, ki jih šteje za dokazana, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokazovanja. Kršitev v tej določbi postavljenih formalnih pravil dokazne ocene načeloma pomeni relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa lahko preraste v absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.⁴

15Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, kot da bi sodišče za nestrokovni premik odra štelo (le), da delavec oz. delavci po premiku in pred ponovno uporabo odra niso fiksirali, tj. zablokirali njegovih koles. Drugih okoliščin, ki bi predstavljale „nestrokovni premik odra“, sodišče ni navedlo. V zvezi s tem je sicer povzelo mnenje izvedenca, ki je zapisal, da je verjetno prišlo do nestrokovnega premika odra, nato pa, da iz dokumentacije tudi ne izhaja, ali so delavci kolesa zablokirali po premiku. Višje sodišče se strinja s pritožnico, da gre v zvezi z nefiksacijo koles zgolj za predvidevanje sodišča in izvedenca. Slednji je v izvedenskem mnenju le dodatno omenil še nefiksacijo koles, pri tem pa se je celo spraševal (in ne trdil), ali je bil delavec seznanjen s tem, da je treba delovni oder po premiku ponovno fiksirati, glede na to, da to iz dokumentacije ne izhaja. V zvezi s tem drži pritožbeni očitek, da ni jasno, kakšna dokumentacija bi lahko obstajala, ki bi potrjevala, da je delavec kolesa po premiku zablokiral. Delavci zagotovo po vsakem premiku odra ne zapisujejo, da so kolesa fiksirali. Pravni predpis, ki bi kaj takega določal, ne obstaja. Zaključek sodišča, da kolesa niso bila zablokirana, torej temelji zgolj na spraševanju izvedenca, ali so delavci zablokirali kolesa. Priče slednjega niso potrdile, ker jim sodišče tega vprašanja niti ni postavilo. Nadalje ima pritožba prav, da nefiksacija koles ni v nikakršni logični vzročni zvezi z nezgodo. Ni namreč mogoče, da bi se oder zložil oz. sesedel skupaj, če zgolj kolesa ne bi bila zablokirana. Verjetno bi se zapeljal naprej, že ko bi delavec začel plezati nanj.⁵ Glede na navedeno bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku najprej odgovoriti na vprašanje, kakšen „nestrokovni premik“ je sploh povzročil nezgodo. Seveda pa to ne more biti vsak premik s koleščki po prostoru, saj je ravno premikanje ena od značilnosti premičnega delovnega odra (lahko pa je to npr. premik odra, ki zajema njegovo razstavljanje in ponovno sestavljanje).

16Tožena stranka je trdila, da je vzrok nesreče, da je delavec oder samoiniciativno razstavil (skupaj s sodelavcem) in nato ponovno (napačno) sestavil. Pritožnica utemeljeno uveljavlja, da je dokazna ocena sodišča v zvezi s tem pomanjkljiva. Zaključek, da delavec odra ni uporabljal napačno, ga kakorkoli razstavljal, sestavljal, demontiral, je sodišče prve stopnje pavšalno utemeljilo s tem, da navedenega iz dokumentacije ni razbrati,⁶ pri tem pa je povsem zanemarilo izpovedbi prič D. D. in F. F. (ter tudi delavca B. B.). Sodišče je sicer delno povzelo (le) izpovedbo F. F. (da je moral biti oder zaradi premikov v drugo sobo skozi nižjo odprtino delno razstavljen in potem ponovno sestavljen, kar pa niso izvedli delavci tožene stranke), nato pa je povsem nerazumno in neutemeljeno zaključilo, da iz njegove izpovedbe ne izhaja, da bi podizvajalkini delavci prestavljali oder iz ene sobe v drugo in ga pri tem kakorkoli razstavljali, demontirali ali drugače posegali v njegovo konstrukcijo oz. da iz njegove izpovedbe izhaja, da ni znano, ali je bil oder vmes razstavljen. Višje sodišče pojasnjuje, da iz izpovedbe te priče izhaja ravno nasprotno, in sicer, da je moral biti oder ob premikanju preko preklade razstavljen in sestavljen ter da so navedeno izvedli podizvajalkini delavci (glede na izpovedbo, da tega niso izvedli delavci tožene stranke in da so takrat na tem odru delali zgolj podizvajalkini delavci) oz. konkretno delavec B. B. in njegov sodelavec (ki sta na dan nezgode delala na tem odru). Navedeno izhaja tudi iz izpovedbe D. D. Oba sta povedala še, da sta si po padcu ogledala oder, da so bili njegovi deli nepoškodovani, da pa so bile prečne diagonale nepravilno postavljene oz. pritrjene. Delavec je sicer priznal, da je oder premaknil, da je po tem, ko ga je premaknil, splezal nanj, nakar je podest padel nanj. Je pa zanikal, da bi bila kakšna ovira in da bi oder vmes razstavljal. Do vsega tega pa se sodišče prve stopnje (kot že pojasnjeno) ni opredelilo.

17V skladu z Navodili delovodja opravlja dnevne preglede pred začetkom del na odru. Sodišče prve stopnje je zgolj pavšalno zaključilo, da iz pričevanj in dokumentacije ni razvidno, da bi bil oder na dan nezgode pred uporabo ponovno ustrezno pregledan s strani delovodje. Predvsem je sodišče zgolj prepisalo mnenje izvedenca, ki pa je (ravno tako) svojo ugotovitev glede tega, da pregled na dan nesreče ni bil opravljen, temeljil na tem, da to iz dokumentacije ne izhaja. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napravilo pomanjkljivo dokazno oceno, saj je povsem prezrlo izpovedbo priče D. D., ki je zatrjeval ravno nasprotno. Sodišče je sicer njegovo izjavo povzelo, nato pa v zvezi s tem ni napravilo nikakršne dokazne ocene. Glede na to, da sta sodišče prve stopnje in izvedenec trdila, da iz dokumentacije ne izhaja, da bi bil pregled na dan nezgode opravljen, višje sodišče še opozarja, da Navodila le za mesečne preglede odgovornega vodje del določajo, da se ti vpisujejo v kontrolni list odra.⁷ Za dnevne preglede delovodje pa Navodila takšne zahteve (torej vpisovanja pregledov v kontrolni list odra) ne vsebujejo. Nadalje pa domnevni nepregled odra pred začetkom del tudi ne more biti v vzročni zvezi z nesrečo glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka oder pravilno sestavila in da je vzrok za nesrečo „nestrokovni premik“ odra, torej dejanje, ki je nastalo po obveznem pregledu odra. Če pa sodišče meri na to, da bi moral biti oder še enkrat pregledan po premiku in pred uporabo, pa višje sodišče pojasnjuje, da te obveznosti Uredba in Navodila ne določata.⁸

18Tudi dokazna ocena, da tožena stranka delavca B. B. oz. podizvajalkinih delavcev ni seznanila z navodili, kako ravnati z delovnim odrom, je pomanjkljiva. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje pavšalno utemeljilo zgolj z navedbo, da to iz dokumentacije ne izhaja. Tudi v zvezi s tem je sodišče povzelo mnenje izvedenca, ki je enako pavšalno navedel, da iz dokumentacije ni razvidno, da bi bili delavci ustrezno poučeni in seznanjeni z navodili uporabe. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedbe D. D., ki je trdil, da je podizvajalkinim delavcem, vključno z B. B., pojasnil pravila v zvezi z varnim rokovanjem z delovnim odrom. Prav tako ni ocenilo izpovedbe delavca B. B. Sodišče je sicer povzelo nekatere navedbe tožene stranke iz njenih pripomb na izvedensko mnenje, in sicer, da je D. D. potrdil, da so bili vsi delavci ustrezno seznanjeni z delovanjem delovnega odra ter da je B. B. vedel, kako ravnati z delovnim odrom, saj je imel v tistem času že 16 oz. 17 let izkušenj v gradbeništvu, vendar pa v zvezi s tem ni napravilo nikakršne dokazne presoje. Prav tako ima pritožnica prav, da bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti, kaj je tisto, s čimer delavec ni bil seznanjen in kar ni zaobjeto že v izobraževanju delavca o varni uporabi delovnega odra (npr. zaradi določenih posebnosti konkretnega odra). Povedati bi torej moralo, katero konkretno pravilo (s katerim delavec ni bil seznanjen) bi nezgodo preprečilo. Pritožba pravilno opozarja še, da je sodišče prve stopnje nelogično ugotovilo, da je bil vzrok za poškodbo delovnega odra, da delavec (oz. delavci) ni bil seznanjen z navodili za uporabo delovnega odra, ter hkrati, da je delavec delovno sredstvo uporabljal pravilno in da njegovo ravnanje z delovnim odrom ni bilo vzrok za nastanek nezgode. Obrazložitev sodbe je glede teh odločilnih dejstev v nasprotju sama s seboj, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

19Tudi glede ugotovitve, da oder ni bil ustrezno predan v uporabo podizvajalkinim delavcem, je sodišče prve stopnje zaradi nasprotujočih si razlogov o odločilnih dejstvih zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je najprej (ko je utemeljevalo pasivno legitimacijo) ugotovilo, da je bila tožena stranka neformalni delodajalec, da je dejansko odrejala in organizirala delo, razporejala in izvajala nadzor nad podizvajalkinimi delavci, nato pa zaključilo, da bi moral biti oder podizvajalki ustrezno predan. Če so bili namreč podizvajalkini delavci t. i. „posojeni“ delavci toženi stranki, potem ni mogoča hkrati tudi ugotovitev o (neustrezni) predaji odra podizvajalki (da oder podizvajalki ni bil predan, je zatrjevala tudi tožena stranka).⁹

20Ker zaradi navedenih pomanjkljivosti v dokazni oceni ni mogoče preizkusiti, ali je bilo dejansko stanje, pomembno za odločitev o utemeljenosti zahtevka, pravilno in popolno ugotovljeno, je podana kršitev postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

21Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ugotovljene pomanjkljivosti se nanašajo na celoten sklop dejstev, pomembnih za odločitev o zahtevku. Vsebinska odločitev o zahtevku pred višjim sodiščem bi terjala ponovitev vseh neposredno izvedenih dokazov, kar v novem sojenju pred sodiščem prve stopnje ne bo potrebno. Varstvo pravice do pritožbe je zato terjalo razveljavitev sodbe.

22V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene kršitve pravdnega postopka. Obrazložitev dokazne ocene bo morala slediti kriterijem vestne in skrbne analitično-sintetične dokazne ocene, ki jo zahteva 8. člena ZPP. Sodišče bo moralo najprej (tudi in predvsem na podlagi dokazne ocene zaslišanih prič) ugotoviti in argumentirano pojasniti, kako je prišlo do nezgode, kaj (katero dejanje ali opustitev) je njen neposredni vzrok in kaj je sploh „nestrokovni premik“ odra. Nadalje bo moralo v okviru trditvene podlage strank ugotoviti, katero je konkretno dolžnostno ravnanje tožene stranke, ki bi zmoglo odvrniti škodo, kaj so bile kršitve takšnega ravnanja ter ali oz. v kakšni meri je k nezgodi prispeval delavec. Podati bo moralo jasne in argumentirane zaključke glede vzročne zveze, in sicer, zakaj sta domnevni nepregled odra na dan nesreče in domnevna neseznanitev delavca z delom na odru povzročila nezgodo oz. kakšno konkretno navodilo bi jo preprečilo. Upoštevati bo moralo tudi v gornji obrazložitvi ugotovljene pomanjkljivosti.

23Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Priloga IV, poglavje C, točka 11.
² Sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožena stranka oder sicer pravilno sestavila in pregledala, ga pa je bodisi oddala v nadaljnjo uporabo brez ustrezne predaje, torej navodil za uporabo, usposabljanja oz. zadolžitve glede varne uporabe, bodisi je dovolila uporabo odra „svojim“ delavcem, brez da bi delovodja oder predhodno pregledal in odobril uporabo.
³ Glej tretji odstavek točke 12 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁴ Prim. sodno odločbo VSRS II Ips 225/2017.
⁵ Višje sodišče zgolj dodaja, da je popolnoma nelogičen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da delavec oz. delavca nista bila seznanjena s tem, da morata kolesa zablokirati po premiku in pred uporabo, če je očitno, da sta morala kolesa odblokirati, če sta hotela oder premakniti naprej, če je delavec sam izpovedal, da že 16. oz. 17 let dela v gradbeništvu ter če je bil seznanjen z varnostnimi ukrepi uporabe delovnih odrov, saj je imel opravljeno tehnično in praktično usposabljanje iz varstva pri delu.
⁶ Glede razstavljanja odra pri premiku v drugo sobo je izvedenec zapisal, da se do tega ne opredeljuje, saj so pričevanja različna.
⁷ Kot so tudi se 16. 2. 2017, 21. 2. 2017 in 6. 3. 2017.
⁸ Sodišče bi lahko toženi stranki očitalo kvečjemu opustitev dolžnega nadzora (kar je zatrjevala tožeča stranka).
⁹ Prim. tudi sodbo in sklep VSRS II Ips 21/2012.