VSK Sodba PRp 548/2022

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilec mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 20,00 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper sklep o zavrnitvi njegovega predloga z dne 30.7.2022.

2Zoper sodbo se kršitelj pritožuje po svojem zagovorniku. Sodišču očita kršitev postopka in njegovih ustavnih pravic, ker ga ni zaslišalo in to kljub temu, da je to zahteval. Pri tem sploh ni obravnavalo njegovih obrazloženih trditev in se očitno ni seznanilo z obstojem listinskih dokazov v prekrškovnem spisu. Sodišče niti ni izvedlo dokaznega postopka, na podlagi katerega bi se lahko prepričalo, ali je nezakonita uporaba ovojnice bistveno pripomogla k temu, da je storilec na podlagi obstoja pogodbe o uporabi poštnega predala upravičeno pričakoval, da bo obvestilo o pošiljki puščeno v poštnem predalu in ne na vratih nebivalne hiše. Prav tako sodišče ni sledilo načelu materialne resnice in ni raziskalo okoliščin v storilčevo korist (glede nezakonite uporabe ovojnice). Samovoljno je interpretiralo določbo 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in spregledalo določbo 41. člena Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2) s tem, ko je zavzelo stališče, da ima hišni predalčnik prednost pred poštnim predalom. Sodišče je arbitrarno pritrdilo prekrškovnem organu, ki je storilčev predlog obravnavalo kot predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti, čeprav ta to ni bil. Njegov glavni namen je bil odprava plačilnega naloga, zato bi bilo treba šteti predlog kot pobudo za odpravo plačilnega naloga (izredno pravno sredstvo). Sodišče se ni opredelilo do očitka, da je upravni organ prekršil določbo prvega odstavka 58. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Pri odmeri sodne taks pa je samovoljno ravnalo v škodo storilca.

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetni zadevi je bil zoper storilca izdan plačilni nalog, ki je postal pravnomočen 11.7.2022. Storilec je nato po svojem zagovorniku dne 30.7.2022 primarno vložil predlog za obnovo postopka, podrejeno pa predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Prekrškovni organ je predlog zavrnil. Iz razlogov izhaja, da očitana procesna kršitev pri vročanju (uporaba drugačne ovojnice) ni bila podana in je bila vročitev plačilnega naloga opravljena pravilno. Zato je predlog storilca neutemeljen¹. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa je neutemeljen, ker se storilec sklicuje na nepravilno vročitev in ne na zamudo, ki bi se primerila njemu. Sodišče prve stopnje je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo, ker je ugotovilo, da očitane kršitve niso bile podane, pri čemer se je opredelilo do vseh odločilnih navedb in ugovorov ter dokaznih predlogov v zahtevi za sodno varstvo. Izhajalo je iz nespornega dejanskega stanja in sicer, da je bilo pisanje storilcu poslano v modri ovojnici in obvestilo puščeno na vratih hiše na naslovu, ki ga je imel storilec v Centralnem registru prebivalstva vpisanega kot naslov za vročanje (naslovnik ni imel urejenega hišnega predalčnika). Storilec je imel s Pošto Slovenije podpisano pogodbo o odprtju poštnega predala. Ker se dokazi izvajalo le zaradi ugotavljanja spornih dejstev, odločilna dejstva pa v predmetni zadevi niso sporna, sodišču ni bilo treba zaslišati storilca, oziroma izvajati drugih dokazov. Svojo odločitev, da dokazov ne bo izvajalo, je tudi obrazložilo, zato očitana kršitev postopka ni podana.

5Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (in pred njim prekrškovni organ) dejstvo, da je bil plačilni nalog v modri ovojnici namesto v beli ovojnici, ni vplivalo na pravilnost vročitve, saj je vročitev potekala po pravilih ZUP, ki se niso v ničemer spremenila. Res je na novih ovojnicah alternativno puščena tudi možnost vložitve v poštni predal, vendar to ne pomeni, da mora poštar prvenstveno vročati v poštni predal. Postopanje vročevalca, če naslovnika ne najde na naslovu, določa tretji odstavek 87. člena ZUP. Če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. Določba je jasna. Le v primeru, da sporočila ni mogoče pustiti v hišnem predalčniku ali na vratih stanovanja, lahko vročevalec pisanje pusti v poštnem predalu. Kljub spremembi ovojnic je torej način vročanja po pravilih ZUP ostal enak. Pritožnik ne trdi, da na vratih stanovanja, na katerem ima naslov za vročanje, ne bi bilo mogoče pustiti sporočila, zato je zaključek, da je bila vročitev opravljena skladno z zakonom², pravilen.

6Predloga storilca z dne 30.7.2020 pa ni mogoče šteti kot predlog za odpravo pravnomočne odločbe, saj je za to izredno pravno sredstvo legitimiran le prekrškovni organ, tudi sicer pa v predlogu storilec ni navedel nobenih dejstev, ki bi omogočala uporabo 171. a člena ZP-1.

7Drži, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prekrškovni organ napačno odmeril takso in da bi ta morala znašati 30,00 EUR in ne 20,00 EUR, vendar sodišče prav zaradi 12. točke 65. člena ZP-1, po kateri se odločba o prekršku ne sme spremeniti v škodo storilca, v odločitev ni poseglo. Upoštevalo pa je, da mora po določbi 144. člena ZP-1 stroške postopka, tudi sodne takse, plačati tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek.

8Na podlagi vsega povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9Pritožnik mora na podlagi taksne tarife 8407 Zakona o sodnih taksah plačati 20,00 EUR sodne takse za pritožbo.

¹ V postopku o prekršku obnova postopka ni dovoljeno izredno pravno sredstvo, zato je predlog storilca prekrškovni organ pravilno obravnaval kot predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti.
² 41. člen ZPSto-2 ne določa ničesar drugega.