VSM Sodba II Kp 9908/2009

I. Pritožba obsojene A. A. in pritožba njenega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojeno se oprosti plačilo sodne takse.

1Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 16. 2. 2022 spremenilo pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 9908/2009 z dne 23. 12. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9908/2009 z dne 1. 6. 2020, s katero so bile združene kazni po več sodbah zaradi kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in drugih ter obsojeni A. A. izrečena enotna kazen štirinajst let in pet mesecev zapora ter Okrožnega sodišča v Mariboru I K 83720/2010 z dne 16. 11. 2012, s katero je bila obsojeni izrečena enotna kazen eno leto in en mesec zapora zaradi kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ in drugih v zvezi s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 83720/2010 z dne 14. 10. 2015 z upoštevanjem neprestanega dela kazni zapora v trajanju dveh mesecev in dveh dnevov zapora. Sodbi sta bili spremenjeni v odločbi o kaznih tako, da je bila obsojeni po 3. točki drugega odstavka 53. člena, po prvem odstavku 55. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter po 1. točki prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) izrečena enotna kazen štirinajst let in šest mesecev zapora. V tako izrečeno enotno kazen je bil obsojeni nato po 55. in 56. členu KZ-1 vštet čas odvzema prostosti, treh hišnih priporov in štirih prestajanj kazni zapora. Povzeto je v odločilnem navedena vsebina izreka, izdanega v sodbi I Ks 9908/2009.

2Zoper sodbo sta se pritožila obsojena in njen zagovornik. Obsojena se je pritožila, kot je zapisala iz vseh izpodbojnih razlogov s predlogom, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da predlogu višjega državnega tožilca za izrek enotne kazni ne ugodi, ali da se ji izreče nižja enotna kazen ali da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obsojenkin zagovornik se je pritožil zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Obsojenka bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP ni opredelila in tudi v pritožbeni obrazložitvi jih ni bilo razbrati. Sodišče druge stopnje je zato zgolj opravilo preizkus po 1. točki prvega odstavka 383. člena ZKP, ki kršitev, na katere je dolžno samo paziti, ni razkril.

5Različno kot zgoraj, pritožnica izrecno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih nasprotovanj predlogu višjega državnega tožilca za izrek enotne kazni, ki je bil vložen tik pred zastaranjem izvršitve kazni. S tem jo je prikrajšalo v njeni pravici iz 92. člena KZ-1, ki ji zagotavlja, da se zadeve ne odpirajo po več letih od pravnomočnosti sodne odločbe in da je o vseh v okviru enotnega kazenskega postopka enkrat dokončno odločeno.

6S tem, ko je sodišče prve stopnje pritožnici v napadeni sodbi izreklo enotno kazen, ki je večja od vsake posamezne določene kazni in manjša ali nižja od seštevka posameznih kazni ter posebej od 30 let zapora, in ko je hkrati v izrečeno kazen vštelo navedene odvzeme prostosti, ni v ničemer prekoračilo pravic, ki jih ima po zakonu. Prav nasprotno, ravnalo je v okvirjih 3. točke prvega odstavka 53. člena in po prvem odstavku 55. člena KZ-1. Ravnalo je tudi v okviru 92. člena KZ-1, po katerem zastaranje izvršitve kazni ni obsojenčeva pravica (prim. Šorli M. Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, ur. Šepec M., GV Založba, Ljubljana 2021, str. 1054), ampak pravna posledica, ko posamezna kazen v določenem času ni izvršena. Ker se kaj takšnega v pritožničinem primeru ni zgodilo, uveljavljana kršitev kazenskega zakona niti zato ni podana.

7V nadaljevanju pritožbene obrazložitve pritožnica opozarja na obseg pravnomočnih sodb ter časovni razkorak med storitvijo kaznivih dejanj po teh sodbah in višino izrečene enotne kazni, ki je zato čezmerna, tako sama zase kot v primerjavi s kaznimi, izrečenimi storilcem hujših kaznivih dejanj ali storilcem z določenim družbenim položajem.

8Povzeta opozorila je sodišče druge stopnje razumelo kot pritožničino nasprotovanje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje v 6. točki obrazložitve sodbe, s tem, da ne sme biti prezrto, da je po razumljivih razlogih sklepa sodišče prve stopnje enotno kazen odmerilo samo znotraj meja 3. točke prvega odstavka 53. člena KZ-1 in ne znova za vsa kazniva dejanja skupaj, česar glede na pravnomočnost sodb niti ne bi smelo storiti. V tem smislu je bilo dejansko stanje, glede na možni ali dovoljeni obseg popolno ugotovljeno, dejstev, da je pritožnica specialna povratnica in da je kazniva dejanja kontinuirano izvrševala, pa niti sama ni zanikala.

9Končno, pritožničina navedba, da se mnenja obsojenca nikoli do sedaj ni slišalo, kot morebitna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni bila obrazložena, medtem ko je z navedbo o zgornji meji za izrek enotne kazni prezrla razumljivi izrek napadene sodbe, po katerem je bilo odločeno o spremembi pravnomočne sodbe z že združenimi kaznimi oziroma z že izrečeno enotno kaznijo štirinajst let in pet mesecev zapora ter pravnomočno sodbo z izrečeno posamično kaznijo, ki predlaganega izreka enotne kazni osem let zapora iz (nekoč veljavne) 4. točke 53. člena KZ-1, brez kršitve kazenskega zakona v nobenem primeru ne omogočata.

10Obsojenkin zagovornik je uveljavljano kršitev kazenskega zakona opredelil kot napačno uporabo prava, kar kaže na kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP, medtem ko je po vsebini pritožbene obrazložitve ugotoviti, da dejansko uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke tega člena. Pravi namreč, da zgolj zaradi nevarnosti zastaranja izvršitve ene od kazni, pravnomočni sodbi ne bi smeli biti spremenjeni, da je bil s tem obsojenkin položaj slabši kot če pravnomočni sodbi ne bi bili spremenjeni, da so bila začeta zastaranja izvršitve kazni že šestkrat izničena, čeprav obsojenka v nekaterih primerih ni dobila pozivov na prestajanje kazni že 10 let ter da je na takšen način prišla v neenak položaj z obsojenci, katerih pravnomočne sodbe z izrekanjem enotne kazni niso bile spremenjene.

11Da zastaranje izvršitve kazni ni obsojenčeva pravica je sodišče druge stopnje že obrazložilo, glede dopustnosti predloga za spremembo pravnomočne sodbe ali sodb po državnem tožilcu in same spremembe pa se pritožnik moti. Edini pogoj za predlog državnega tožilca za navedeno spremembo je po petem odstavku 407. člena ZKP zahteva državnega tožilca za uvedbo ali izvedbo kazenskega postopka, medtem ko je odločitev o predlogu odvisna od izpolnjenosti pogojev v KZ-1, ki jih je sodišče druge stopnje v tej obrazložitvi enkrat že omenilo. Preostala pritožbena obrazložitev se bodisi nanaša na učinke pravnomočnih sodb Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 9908/2009 z dne 23. 12. 2019, o čemer sodišče prve stopnje ni odločalo, ali jo je razumeti kot pritožnikovo kritiko veljavne pravne ureditve, ki prav tako ne more biti predmet tega pritožbenega preizkusa. Opozoriti je le, da po četrtem odstavku 94. člena KZ-1 zastaranje izvršitve kazni preneha teči z dnem nastopa enotne ali posamične kazni in da različno kot pri pretrganju kazenskega pregona, nikoli ne začne teči znova.

12Glede na obrazloženo, in ko sodišče druge stopnje niti po pritožbi obsojenkinega zagovornika ni zasledilo kršitev iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP je o njunih pritožbah odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13Ker se obsojenka nahaja na prestajanju kazni zapora in ker niso bili pridobljeni podatki o njenih morebitnih zaslužkih v tem času ali o obsegu premoženja, jo je sodišče druge stopnje plačila sodne takse oprostilo (98.a člen ter četrti odstavek 95. člena ZKP in prvi odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah).