VSM Sodba II Kp 24370/2019

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanke kot tožilke A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišče prve stopnje.

II. Oškodovanka kot tožilka mora plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR ter v pritožbenem postopku nastale potrebne izdatke obdolženca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega zagovornika, B. B., odvetnika v S.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega C. C. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, s katero se mu očita storitev kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Oškodovanka kot tožilka A. A. mora po drugem odstavku 96. člena ZKP povrniti in plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega zagovornika, odvetnika B. B., in sicer od dneva prevzema pregona s strani državnega tožilca, to je od dne 12. 11. 2020, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom, stroški, nastali do dne 12. 11. 2020 pa bremenijo proračun.

2Zoper sodbo je pooblaščenec oškodovanke kot tožilke vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakonika, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev 22., 34. in 35. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu temeljnih človekovih pravic in svoboščin (v nadaljevanju ESČP). Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat.

3Obdolženčev zagovornik je na pritožbo pooblaščenca oškodovanke kot tožilke odgovoril. Z uveljavljenimi pritožbenimi razlogi se ne strinja in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo pooblaščenca oškodovanke kot tožilke kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnik v pritožbi z navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih bistvenih okoliščin obravnavanega dogodka, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje zanemarilo obremenilne dokaze oziroma se do njih ni opredelilo, predvsem do videoposnetkov nadzornih kamer, obremenilnih delov izpovedb zaslišanih prič in mnenja izvedenke za psihiatrijo, otroško in mladostniško psihiatrijo dr. D. D.

6Pritožnik s povzetimi navedbami posredno zatrjuje, da pri izdaji sodbe ni bil uporabljen sedmi odstavek 364. člena ZKP, vendar takšnim navedbam ni slediti, saj v podkrepitev svojih navedb selektivno izpostavlja le del vsebine zgoraj navedenih dokazov, ki je za obdolženca sicer res obremenjujoča, ob tem pa prezre preostalo vsebino teh dokazov, ki pa je za obdolženca razbremenjujoča. Vsebino vsakega dokaza je namreč potrebno ocenjevati celostno in ne na način, kot to počne pritožnik v pritožbi, ko izpostavlja zgolj posamezne izseke izpovedb prič oziroma mnenje sodne izvedenke. Res je, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni povzelo celotne vsebine vsakega posameznega dokaza, vendar zgolj zato zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ne more biti podana. Sodišče namreč v skladu z uveljavljeno sodno prakso v svojo odločbo ni dolžno povzemati celotne vsebine vsakega dokaza, saj to ni smotrno, zlasti kadar gre za obsežno dokazno gradivo, kot je to primer v obravnavani zadevi. Zato je dovolj, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe povzame zgolj bistvene poudarke zbranih dokazov, ki so glede na objektivne in subjektivne znake očitanega kaznivega dejanja odločilni in relevantni za konkretni primer, kar je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi storilo. Ustrezno in jedrnato je izpostavilo ključno vsebino posameznih dokazov, ki se nanašajo na odločilna dejstva in okoliščine obravnavnega kaznivega dejanja, nakar se je z jasnimi razlogi ustrezno opredelilo do vseh ključnih dokazov, na katere je oprlo svojo odločitev, ob tem pa tudi posebej pojasnilo, zakaj posameznim izvedenim dokazom ni sledilo. To velja tako za izpovedbe zaslišanih prič in mnenje sodne izvedenke dr. D. D., ki jih pritožnik v pritožbi izpostavlja. Glede na navedeno tako pritožnik neutemeljeno pogreša razloge o odločilnih dejstvih, zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa ni podana.

7Pritožnik nadalje neutemeljeno uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi po njegovem mnenju bilo podano nasprotje med v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzetimi navedbami izvedenca dr. E. E. in dejansko podanega celovitega mnenja izvedenca tekom postopka. S takimi navedbami pritožnik sodišču prve stopnje očita, da naj bi protispisno povzemalo navedeni dokaz, čemur pa ni mogoče pritrditi. Protispisnost je podana, ko sodišče napačno reproducira izvedeni dokaz, pritožnik pa s svojimi obširnimi navedbami uveljavlja le kritiko dejanske presoje navedenega dokaza. Pritožnik namreč v zvezi s tem navaja, da naj sodišče ne bi upoštevalo izvedenčevih navedb glede možnosti intoksikacije oškodovanke z drogo GHB, vendar ob tem prezre, da je izvedenec to možnost ovrgel in pri tem tekom postopka tudi vztrajal, sodišče prve stopnje pa se do nadaljnjih izvedenčevih navedb v tej smeri glede na očitek po obtožbi ni posebej opredeljevalo, saj se niti ni bilo dolžno, glede na to, da ne gre za odločilno dejstvo (točka 9 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zakaj je bila pri oškodovanki podana začasna duševna motnja, je po presoji sodišča druge stopnje glede na naravo očitanega kaznivega dejanja z vidika vzročne zveze in tudi glede na subjektivne zakonske znake očitanega kaznivega dejanja nedvomno odločilno dejstvo, glede na očitek obtožbe je to močna alkoholiziranost. Glede na navedeno tako zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ne more biti podana. S preostalimi pritožbenimi navedbami, na podlagi katerih poskuša pritožnik utemeljiti svoje stališče, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa pritožnik izraža zgolj nestrinjanje z dokazno oceno, kar je predmet samostojnega preizkusa v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bo podrobneje obrazložen v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.

8S tem, ko se pritožnik ne strinja z zavrnitvijo izločitve sodnega izvedenca dr. E. E., smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Pritožnik vztraja, da je zaradi izvedenčevih izjav v tem postopku podan dvom v njegovo pristranskost v smislu 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, saj je izvedenec s svojimi izjavami posegel v oškodovankino pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave ter pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave, z zavrnitvijo predloga za izločitev izvedenca pa je sodišče oškodovanki kršilo pravico do poštenega postopka iz 22. in 23. člena Ustave in 6. člena EKČP.

9Takšne pritožbene navedbe je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v točkah 12 in 13 obrazložitve izpodbijane sodbe s prepričljivimi in tehtnimi argumenti pojasnilo, da v obravnavanem primeru ni podanih razlogov za izločitev izvedenca in posledično njegovega mnenja in prepisa zvočnega posnetka njegovega zaslišanja. Čeprav se je strinjati s pritožnikom v delu, da uporaba slovenskega pregovora „Baba pijana, kikla prodana“ ni najbolj primeren opis obnašanja oseb ženskega spola, katerim se zaradi vpliva alkohola med drugim sprostijo zavore tudi na spolnem področju, pa to samo po sebi ne pomeni, da je zato podan dvom v nepristranskost izvedenca, kot to zmotno meni pritožnik. Izvedenec namreč s tem ni podal vrednostne sodbe o ravnanju oškodovanke. Pregovori so po definiciji Slovarju slovenskega knjižnega jezika ljudska književna vrst, ki kratko, navadno v prispodobi, izražajo kakšno življenjsko izkušnjo in so se izoblikovali skozi daljši čas, izvedenec pa z uporabo (neprimernega) pregovora tudi ni opisoval izključno oškodovankino obnašanje kritičnega dne, temveč je zgolj na splošno karikirano podal opis vpliva alkohola na ravnanje oseb, ki ga zaužijejo v prekomernih količinah, to je razuzdanost. Po pojasnilih izvedenca bi se tudi moški lahko obnašal tako, vendar za moški spol podoben slovenski pregovor ne obstaja. Tudi iz preostale vsebine izvedenskega mnenja in izjav izvedenca ni razbrati, da bi izvedenec ob tem podajal kakršnekoli negativne vrednostne sodbe o oškodovankinem obnašanju tega dne oziroma da bi jo imel namen žaliti oziroma okrniti njeno osebno dostojanstvo, zato pritožnik z izpostavljanjem posameznih izjav izvedenca, ki so izvzete iz konteksta njegovih pojasnil, ne more uspeti.

10Prav tako pritožnik ne more uspeti z nadaljnjimi navedbami, da naj bi bil dvom v izvedenčevo nepristranskost podan tudi zato, ker izvedenec ni hotel odgovoriti na vprašanje v zvezi z drogo GHB, ker je presegel meje svoje naloge s tem, ko je presojal, kaj bi morali narediti starši oškodovanke po dogodku in ker se je izrekal o konsistentnosti izjav oškodovanke in prič ter o tem, kakšne „materialne dokaze“ naj bi imeli v predmetni zadevi. Izpostavljene navedbe pritožnika pa dvoma v izvedenčevo nepristranskost ne vzbujajo, saj gre pri tem za izkrivljeno interpretacijo izvedenčevih pojasnil glede podlage, na podlagi katere je prišel do ugotovitev v zvezi z začasno duševno motnjo oškodovanke kritičnega dne. Izvedenec je namreč strokovno pojasnil, zakaj se je glede popite količine alkohola oprl zgolj na oškodovankine izjave, in sicer zato, ker drugih objektivnih podatkov v obravnavnem primeru ni bilo, preostale priče pa v svojih izpovedbah glede količine alkohola, ki ga naj bi zaužila oškodovanka, niso bile konsistentne. Objektivne podatke za izdelavo svojega mnenja bi imel le v primeru, če bi oškodovanki po dogodku bile odvzete telesne tekočine (kri in urin). V takšnem kontekstu tako navedb izvedenca glede obstoja materialnih dokazov in glede ravnanja oškodovankinih staršev, ki slednje po dogodku niso odpeljali k zdravniku na pregled, slednjih ni mogoče razumeti drugače kot zgolj pojasnilo, na podlagi katerih podatkov v spisu je izdelal svoje mnenje o oškodovankinem psihofizičnem stanju in zakaj. To pa strokovnost njegovega mnenja le podkrepi, ker se je oprl zgolj na podatke, ki so bile po njegovi oceni najbolj zanesljivi in objektivni, zato so obširne pritožbene navedbe, s katerimi poskuša v zvezi s tem prepričati v nasprotno, neutemeljene.

11Dodatno je pritožnik bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP smiselno zatrjeval še z navedbami, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog oškodovanke po postavitvi novega sodnega izvedenca za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo. Relevantnost tega dokaznega predloga si pritožnik neuspešno prizadeva utemeljiti s podobnimi razlogi, kot jih je navajal tekom sojenja na prvi stopnji, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno in argumentirano zavrnilo v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje se s temi razlogi strinja, saj tudi po njegovi oceni postavitev novega izvedenca s področja toksikologije in alkoholometrije ne bi prispevala k boljši razjasnitvi zadeve in glede na dolgoletne izkušnje dr. E. E. s tega področja tudi sodišče druge stopnje nima razloga, da bi dvomilo v njegovo strokovno usposobljenost, četudi ni vpisan v imenik sodnih izvedencev kot sodni izvedenec za toksikologijo in alkoholometrijo, kot to izpostavlja pritožnik. Izvedenec je namreč pojasnil, da v času njegove specializacije ni obstajala specializacija sodne medicine in forenzične toksikologije in so to delo opravljali specialisti patologi, za katerega so se tudi usposabljali. Šele s kasnejšim razvojem tega področja je prišlo do razlikovanja med specialisti patologije in specialisti, ki opravljajo preiskave analize krvi in telesnih tekočin glede alkohola in drog, sam pa je v času svoje kariere v zadnjih 30 letih v vsaj 50% njegovih izvedeniških mnenj opravil delo, vezano na računanje koncentracije alkohola v krvi preiskovancev. Ob upoštevanju navedenega je tako sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zaključilo, da je izvedenec svoje delo opravil strokovno in je svoje zaključke nanj utemeljeno oprlo, posledično pa postavitev novega izvedenca iz teh razlogov ne bi z ničemer prispevala k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja. S tem v zvezi ni prezreti, da je sodni izvedenec dr. E. E. vztrajal, da ob odsotnosti objektivnih podatkov glede popite količine alkohola, natančne koncentracije alkohola v krvi oškodovanke ni mogoče izračunati. Zato po prepričanju sodišča druge stopnje tudi nov izvedenec ne bi mogel priti do drugačnih in natančnejših ugotovitev glede koncentracije alkohola v krvi oškodovanke.

12Po obrazloženem sodišče druge stopnje zaključuje, da zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, in s tem zatrjevane kršitve določb Ustave in EKČP, niso podane. Iz vsebine preostalih pritožbenih navedb v tej smeri izhaja, da pritožnik izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih bo sodišče druge stopnje podrobno obravnavalo v nadaljevanju, ko bo obravnavalo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

13Kršitev kazenskega zakona pritožnik uveljavlja le uvodoma, saj v nadaljevanju pritožbene obrazložitve ne navede, katero kršitev iz kazenskega zakona iz 372. člena ZKP uveljavlja, česar tudi ni mogoče razbrati iz nadaljnjih pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje pa ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

14V nadaljevanju pritožnik neutemeljeno graja tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa utemeljeno zaključilo, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje ni dokazano in ga zato iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo očitka po obtožbi. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, na katere se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

15Bistvo navedb pritožnika je v zavzemanju za drugačno oceno izvedenih dokazov, saj navaja, da je bila v kritičnem trenutku oškodovankina zmožnost za razumevanje in presojo, s tem pa tudi za upiranje in primerno izražen odpor, zaradi njene opitosti oziroma pijanosti odsotna ali pa vsaj tako zmanjšana, da bi to moglo biti prepoznano s strani povprečno sposobne osebe, obdolženec pa bi lahko kljub temu, da je sam bil vinjen, prepoznal neustrezno stanje oškodovanke, ki ni bila sposobna ustreznega oblikovanja volje v zvezi s spolnim odnosom oziroma ni bila sposobna sprejeti takšne odločitve.

16Takšne navedbe je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v razlogih izpodbijane sodbe utemeljeno zaključilo, da izvedeni dokazni postopek ni potrdil zavesti obdolženca o zlorabi oškodovankinega stanja vinjenosti neposredno pred in med spolnim odnosom (točki 17 in 18 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožnik pri tem poskuša z obširnimi pritožbenimi navedbami prepričati v nasprotno, vendar je ugotoviti, da ob tem le podaja drugačno dokazno oceno izvedenih dokazov, kateri ni mogoče pritrditi. To velja tudi za pritožbene navedbe, s katerimi polemizira ugotovitve izvedenca dr. E. E., pri čemer je bilo že v točkah 10 in 11 obrazložitve te sodbe pojasnjeno, zakaj sodišče druge stopnje ne dvomi v strokovnost njegovega mnenja. Izvedenec je namreč strokovno in argumentirano pojasnil potek absorpcije alkohola in kako se je stopnja opitosti oškodovanke v danem trenutku povečevala, pri čemer je dovolj natančno opredelil tudi čas, ko je oškodovanka iz stopnje vinjenosti prešla v stopnjo pijanosti, v zvezi s tem pa tudi argumentirano pojasnil oškodovankino vedenje v posamezni fazi opitosti. Pritožnik sicer v zvezi s tem zatrjuje, da bi izvedenec moral v svojih izračunih upoštevati možnost, da je oškodovanka popila večjo količino alkohola od zatrjevane, saj je to možnost izvedenec vendarle dopustil, vendar pa v spisu ni podlage, da bi izvedenec v svojih izračunih upošteval drugačno količino zaužitega alkohola, kot ga je navajala oškodovanka. Kot je že bilo pojasnjeno, izjave zaslišanih prič po pravilnih ugotovitvah izvedenca v zvezi s tem niso zanesljive, saj nobena izmed zaslišanih prič ni vedela povedati točno, koliko je oškodovanka kritičnega dne popila. Zato se sodišče druge stopnje strinja z sodiščem prve stopnje, ki je sledilo navedbam izvedenca, da je pri svojih izračunih uporabil podatke, ki so bili za oškodovanko najbolj ugodni, saj bi v nasprotnem primeru šlo zgolj za špekulacije, kar pa za obsodilno sodbo ne zadostuje. Sicer pa v zvezi s stopnjo opitosti oškodovanke v kritičnih trenutkih, to je ob odhodu iz lokala in ob prihodu nazaj, ni prezreti, da je izvedenec pri svojih ugotovitvah glede stopnje opitosti vztrajal tudi po tem, ko je videl posnetek videonadzornih kamer, na katerih je bila vidna oškodovanka skupaj z obdolžencem, kot je to pravilno poudarilo sodišče prve stopnje v točki 9 razlogov izpodbijane sodbe, in je v zvezi s tem pojasnilo, da se njegove ugotovitve iz pisnega mnenja skladajo s posnetki. Njegove ugotovitve v obravnavanem primeru so tako podprte z edinim objektivnim dokazom, zaradi česar ni mogoče slediti obširnim pritožbenim navedbam, s katerim pritožnik poskuša prikazati, da je bila stopnja oškodovankine opitosti v času spolnega odnosa že tako visoka, da ni bila sposobna ustreznega oblikovanja volje v zvezi s spolnim občevanjem oziroma ni bila sposobna sprejeti takšne odločitve.

17V obravnavanem primeru je nadalje ključno tudi vprašanje, ali se je obdolženec zavedal, da za dosego spolnega odnosa izkorišča oškodovankino stanje vinjenosti oziroma nesposobnost upiranja, kot to zatrjuje pritožnik. Glede na okoliščine primera je namreč obravnavan dogodek potrebno presojati tudi z vidika obdolženca, saj ni mogoče zanemariti, kako je v danem trenutku obdolženec dojemal izjavo volje oziroma obnašanje oškodovanke, za katero je bilo na podlagi izvedenih dokazov nedvoumno ugotovljeno, da je bila kritičnega dne razposajena in družabna. Pritožnik svoje argumente, s katerimi nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, gradi predvsem na mnenju sodne izvedenke dr. D. D. Slednja je v izvedenskem mnenju res poudarila, da obnašanje oškodovanke kritičnega dne ni bilo tipično za njo in da je bila koncentracija alkohola znatna že v času neposredno pred dogodkom, in da je bila v času obravnavanega dogodka njena zmožnost za razumevanje in presojo, s tem pa tudi za upiranje in primerno izražen odpor, odsotna ali vsaj močno zmanjšana in da bi bilo to prepoznano s strani povprečne osebe. Sodišče prve stopnje pa takim njenim zaključkom utemeljeno ni sledilo. Ne samo, da njenega mnenja glede psihofizičnega stanja oškodovanke v obravnavanem času ne potrjuje izvedensko mnenje izvedenca dr. E. E., ampak tudi iz izpovedb številnih zaslišanih prič ne izhaja, da bi bila v tako slabem psihofizičnem stanju, da se neželenemu spolnemu odnosu ne bi zmogla upreti, kot je to sodišče prve stopnje argumentirano obrazložilo v točki 15 razlogov izpodbijane sodbe. Res je, da sta priči F. F. in G. G. potrdili mnenje sodne izvedenke v delu, da se oškodovanka običajno ni tako obnašala (plesanje, poljubljanje s fanti), vendar nobena od njiju ni zaznala, da bi bila, preden je izginila, tako močno pijana, kot potem, ko so se ponovno videli. Pritožnik sicer pravilno izpostavlja, da je F. F. povedala, da bi oškodovanka po njenem mnenju takrat odklonila spolni odnos, a hkrati prezre, da je v nadaljevanju tudi povedala, da je bila po njeni oceni takrat sposobna izraziti takšno voljo in odnos odkloniti. Navsezadnje je tudi sama izvedenka dopustila možnost, da je pri oškodovanki vendarle obstaja možnost, pa čeprav majhna, da nudi primeren odpor (točka 17 obrazložitve izpodbijane sodbe).

18Poleg tega nikakor ni prezreti, da je izvedenka dr. D. D. na glavni obravnavi dodala, da oseba, ki oškodovanke ni poznala od prej, bi znake glede oškodovankinega stanja prepoznala manj in bi lahko mislila, da gre za živahno, družabno in osvajajočo deklico. In ko poleg vsega navedenega upoštevamo še, da sta se oškodovanka in obdolženec prvič videla šele kritičnega dne na zabavi, na kateri sta bila oba pod vplivom alkohola, oba mlada (16 in 18 let) in praktično brez življenjskih izkušenj, ko oškodovanka stiku po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi ni nasprotovala in je ob vrnitvi v lokal glede na posnetek nadzorne kamere obdolženca držala za roko, iz katerega tudi ni videti, da bi jo obdolženec ob hoji podpiral, se pokaže zaključek sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru podan dvom, da je obdolženec zavestno zlorabil oškodovankino stanje vinjenosti neposredno pred in med spolnim odnosom, kot pravilen, zato so vsa pritožbena izvajanja, s katerimi pritožnik zatrjuje nasprotno, neutemeljena.

19Pritožnik tudi neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, češ da bi moralo raziskati možnosti intoksikacije oškodovanke z drogo GHB. Sodišče prve stopnje se je do te možnosti v razlogih izpodbijane sodbe opredelilo in to možnost na podlagi mnenja izvedenca dr. E. E. izključilo, saj je slednji strokovno in prepričljivo pojasnil, da klinična slika oškodovanke v obravnavanem primeru pred in po dogodku ni značilna za eventualno intoksikacijo z navedeno drogo. Pri tem je vztrajal tudi na glavni obravnavi in poudaril, da je v obravnavanem primeru prisotnost te droge nemogoče dokazati, saj v spisu ni nikakršnih podatkov o tem, da bi oškodovanka to drogo dejansko zaužila. Zgolj na podlagi pavšalnih pritožbenih navedb, da naj bi bila oškodovanka pod vplivom droge, pa tudi ni mogoče graditi zaključka, da bi obdolženec s tem zavestno izrabil kakšno drugačno oškodovankino začasno duševno motnjo, pri čemer slednja niti ni zajeta v obtožnici, zaradi česar so vsa pritožbena izvajanja v tej smeri neutemeljena in brez podlage.

20Po obrazloženem in ker pritožba v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopenjski oprostilni izrek, medtem ko sodišče druge stopnje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je o pritožbi pooblaščenca zasebnega tožilca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

21Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP in drugem odstavku 96. člena ZKP, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena v skladu s tar. št. 7222 Zakona o sodnih taksah.