VSRS Sodba I Ips 22556/2018

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 400,00 EUR.

A.

1Okrajno sodišče v Kopru je obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivih dejanj grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen pet mesecev zapora, za drugo pa kazen šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 je ob upoštevanju kazni eno leto in tri mesece zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 22934/2019 z dne 4. 9. 2019, pravnomočni dne 12. 10. 2019, in kazni, določenih s to sodbo, izreklo enotno kazen dve leti in en mesec zapora. V izrečeno enotno kazen je vštelo čas, prestan v priporu, od 6. 5. 2019 od 11.10 ure do 25. 9. 2019 ter del že prestane kazni od 25. 9. 2019, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 22934/2019. Sodišče je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso v skupni višini 655,00 EUR. Oškodovancema A., d.d., in B. B., je prisodilo premoženjskopravna zahtevka, in sicer prvemu v znesku 1.780,00 EUR, drugemu pa znesek 178,60 EUR, medtem ko je B. B. s presežkom premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo (točke I do VI izreka). Pod točko VII izreka pa je sodišče obdolženca na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in v tem delu stroške kazenskega postopka na podlagi drugega odstavka 95. člena ZKP naložilo v breme proračuna.

2Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse v višini 900,00 EUR.

3Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitev 22. in 29. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo, oziroma da ju razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred drugega sodnika.

4Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante, ki meni, da uveljavljane kršitve zakona in Ustave niso podane. Navaja, da je kaznivo dejanje grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1 poškodbeno kaznivo dejanje, konkretni opis kaznivega dejanja pa, upoštevaje tam navedene telesne poškodbe, napolnjuje najmanj grdo ravnanje. Nadalje se strinja s presojo sodišč, da dokazni predlog za pribavo in vpogled v spis v zvezi z drugim kaznivim dejanjem na škodo oškodovanke, ki ni v povezavi z obsojencem, ni pravno relevanten, soglaša tudi z razlogi sodišč. Nadalje ocenjuje, da s tem, ko je prvostopenjsko sodišče ogled opravilo brez obsojenca, ni kršilo njegovih ustavnih pravic iz 22. in 29. člena Ustave oziroma pravice do poštenega postopka iz 6. člena EKČP, saj je bil na ogled pravilno vabljen, na kraju je za njegove pravice skrbel zagovornik, ob zaslišanju priče, katere verodostojnost se je preverjala, je bil navzoč že prej, imel pa je tudi možnost podati pripombe na ugotovitve ogleda. Meni, da kršitev, povezanih z dolžnostjo iz prvega odstavka 395. člena ZKP, ni zagrešilo niti pritožbeno sodišče, saj da se je ob presoji pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja opredelilo tako do pritožbenih navedb, s katerimi je obramba uveljavljala silobran kot razlog za izključitev protipravnosti kaznivega dejanja grožnje, kot tudi do pritožbenih navedb o nezadostnih razlogih prvostopenjskega sodišča v zvezi z zatrjevano skrajno silo glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

5Zagovornik in obsojenec se o odgovoru vrhovne državne tožilke nista izjavila.

B.

Glede kaznivega dejanja grožnje (točka I/1 izreka)

6Vložnik zatrjuje kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrste kršitve ne precizira, nakazuje pa na 1. točko 372. člena ZKP, ko navaja, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1. V opisu kaznivega dejanja so namreč navedene tudi poškodbe, ki jih je obsojenec povzročil oškodovanki s svojim ravnanjem. Po eni strani telesne poškodbe niso zakonski znak kaznivega dejanja po 135. členu KZ-1, po drugi pa so po oceni vložnika poškodbe, ki so navedene v opisu dejanja, takšne, da dosegajo standard lahke telesne poškodbe, zato gre lahko za katero drugo kaznivo dejanje.

7Kazenskopravni očitek obsojencu je, da je D. D. zato, da bi jo ustrahoval in vznemiril, odrinil s tako silo, da je padla po tleh in je v posledici padca in udarca zadobila udarnino in površinsko poškodbo glave, udarnino desne rame in nadlakti, desne strani prsnega koša in rano na mezincu leve roke, jo pri tem tudi udaril s palico, s čimer je pri njej povzročil močan občutek ogroženosti za svoje življenje in telo, saj jo je porinil s tako silo, da je zadobila več poškodb, zaradi njegovega ravnanja pa se je oškodovanka počutila resno ogroženo in je dejanje prijavila policistom.

8Iz tako povzetega opisa dejanja izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. V abstraktnem delu se zatrjuje namen ustrahovanja in vznemirjanja oškodovanke, kar je ponovljeno v konkretnem delu opisa, kjer je konkretizirana tudi resna grožnja zoper telo oškodovanke v obliki grdega ravnanja. Obsojenec je oškodovanko odrinil s tako silo, da je padla po tleh in se poškodovala, in jo pri tem udaril tudi s palico, s čimer ji je povzročil močan občutek ogroženosti za svoje življenje in telo. S takšnim ravnanjem je bila prizadeta telesna in duševna celovitost oškodovanke, kar je značilnost grdega ravnanja, ki je v tem izvršitvenem načinu poškodbeno kaznivo dejanje¹. Kaznivo dejanje grožnje ni nujno trajajoče kaznivo dejanje, kot to zmotno navaja vložnik, zato ni sprejemljiva navedba, da opisano izvršitveno ravnanje tudi iz tega razloga ni grdo ravnanje.

9Iz navedb zahteve je mogoče razumeti, da iz opisa dejanja izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, vendar to ne drži. V opisu navedene poškodbe (udarnina in površinska poškodba glave, udarnina desne rame in nadlakti, desne strani prsnega koša in rana na mezincu leve roke) ne zadoščajo za konkretizacijo zakonskih znakov 122. člena KZ-1 (začasno okvarjen ali oslabljen del telesa ali organ; začasno zmanjšana zmožnost za delo; prizadeta zunanjost; začasno okvarjeno zdravje). Kolikor pa vložnik zatrjuje, da je oškodovanka utrpela poškodbe takšne intenzitete, da dosegajo prag lahkih telesnih poškodb, ker jih je bilo treba kirurško oskrbeti, pa uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10V okviru te kršitve vložnik navaja še, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja konkretizacija obsojenčevega namena ustrahovanja in vznemirjanja oškodovanke in da bi bil lahko njegov namen povzročitev poškodb, kar izključuje kaznivo dejanje grožnje. Teh navedb obramba v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljala, materialno neizčrpanih navedb pa Vrhovno sodišče ne presoja; za uveljavljanje te kršitve v pritožbi namreč ni bilo ovir (peti odstavek 420. člena ZKP).

11Vložnik zatrjuje kršitev pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 3. alineje 29. člena Ustave, kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog obrambe, podan zaradi presoje oškodovankine verodostojnosti, in sicer za pribavo in vpogled v spis Okrožnega sodišča v Kopru I K 16177/2018 zoper obsojenčevo ženo, ki je bila oproščena kaznivega dejanja izneverjenja na škodo iste oškodovanke. Listine v predlaganem spisu (bančni izpiski) naj bi dokazovale, da je oškodovanka bodisi namerno bodisi zaradi zmotnih predstav organom pregona navajala objektivno neresnična dejstva, in sicer da naj ne bi imela več sredstev na svojem računu, ker si jih je na svoj račun prenakazala obsojenčeva žena. Tako obrazložen dokazni predlog je v povezavi z različnimi navedbami oškodovanke v konkretni zadevi, podanimi pričam in drugim organom, po oceni vložnika izkazoval njegovo materialnopravno relevantnost.

12Vrhovno sodišče je glede na razloge zahteve očitek presojalo skozi pravico obsojenca do zaslišanja obremenilnih prič, ki (prav tako) izhaja iz pravice do obrambe po 29. členu Ustave in iz 6. člena EKČP. Oškodovanka je namreč umrla, preden bi lahko bila zaslišana pred sodiščem, sodišči pa sta obsodbo oprli tudi na njene obremenilne izjave v kazenski ovadbi, ki jo je podala po pooblaščencu (tč. 8 prvostopenjske sodbe in tč. 6 drugostopenjske sodbe). Vložnik poleg tega izpostavlja še obremenilne izpovedbe prič, na katerih v odločilni meri temelji obsodba, o tem, kaj jim je o dogodku povedala oškodovanka, nobena od njih pa dogodka ni videla sama. Bistvo vložnikovih navedb je, da je bil obsojenec prikrajšan za možnost dokaza o oškodovankini neverodostojnosti, ki naj bi izhaja iz njenih osebnostnih lastnosti, kar je za njegov položaj bistveno, saj je obrambo gradil na silobranu (da ga je oškodovanka prva napadla z ostro kovinsko palico), o teh okoliščinah pa ni neposrednih dokazov.

13Vrhovno sodišče sprejema vložnikovo stališče, da je bila obramba zaradi nemožnosti zaslišanja oziroma soočenja z oškodovanko postavljena v slabši položaj, saj ni imela možnosti neposrednega preverjanja njene verodostojnosti, in to kljub temu, da je do tega prišlo iz povsem objektivnih razlogov. Vendar ugotavlja, da sta sodišči poskrbeli za ustrezno uravnoteženje položaja obrambe, in sicer na podlagi skrbne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, vključno z obsojenčevim zagovorom. V prvi vrsti sta sodišči oškodovankino verodostojnost preverjali prav z zaslišanjem petih prič in pri tem ugotovili, da so izpovedovale v bistvenem enako; vsem petim je oškodovanka namreč povedala, da se je obsojenec fizično spravil nanjo tako, da je padla (odrinil/porinil/spotaknil/vrgel na tla), dvema pa še, da jo je s palico udaril po glavi. Kot navaja že vložnik sam, se ta palica pojavlja še v enem od izvidov bolnišnice. Določena odstopanja v navedbah oškodovanke različnim (drugim) organom, in sicer da je, kot to navaja zahteva, večkrat različno reproducirala izvršitveno ravnanje (prim. udaril po glavi in roki ter prijel za obleko in jo vrgel po tleh; odrinil tako, da je padla po tleh; več udarcev z železnim predmetom, tudi v levo nogo, padla je po tleh), je treba umestiti v celokupni rezultat dokazovanja oziroma ob bok teži drugih izvedenih dokazov. Sodišči sta se namreč oprli tudi na medicinsko dokumentacijo, ki govori o oškodovankinih poškodbah iz tega dogodka, in na mnenje sodnega izvedenca, da so te najverjetneje nastale ob padcu na desno stran telesa, torej pravokotno na desno stran. Sodišči sta prav v kontekstu ugotovitev in mnenja sodnega izvedenca ter življenjskih izkušenj razumno ocenjevali tudi zagovor obsojenca, da naj bi do padca oškodovanke prišlo pri tem, ko je k sebi povlekel njeno palico, s katero naj bi ga (prva) napadla. Nenazadnje sta presojali tudi splošnejše značilnosti odnosa med obsojencem in oškodovanko in ob presoji navedb prič, ki so osebno poznale tako obsojenca kot oškodovanko, ugotovili, da se je slednja obsojenca bala zaradi preteklih groženj, vpitja in zmerjanja, da je med njima obstajala velika razlika v telesni konstituciji, jasno je, da tudi v letih (oškodovanka je bila stara 74 let, obsojenec pa 47 let). Na podlagi navedenega je treba zaključiti, da z neizvedbo predlaganega dokaza, tj. pridobitve in vpogleda v kazenski spis zoper obsojenčevo ženo, ni bila prekršena obsojenčeva pravica do obrambe iz 29. člena Ustave niti pravica do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP.

14Vložnik zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo zagrešilo pritožbeno sodišče, in hkrati tudi kršitev 22. člena Ustave, ker naj se ne bi opredelilo do navedb pritožbe, da je obsojenec ravnal v silobranu in je zato podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Po vsebini gre za uveljavljanje kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP, ki jo pritožbeno sodišče stori, če se ne opredeli do odločilnih pritožbenih navedb.

15Drži, da pritožbeno sodišče ni izrecno odgovorilo na te pritožbene navedbe, vendar je iz razlogov sodbe razvidno, da se je z njimi seznanilo oziroma da jih ni spregledalo, ter da je pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča. Slednje se je do zagovora obsojenca, v katerem je zatrjeval ravnanje v silobranu, obrazloženo opredelilo v tč. 10 sodbe, saj je primerjalo zagovor obsojenca z mnenjem sodnega izvedenca o najverjetnejšem mehanizmu nastanka oškodovankinih poškodb in z medicinsko dokumentacijo o vrsti in obsegu teh, vse skupaj pa je povezalo z življenjskim izkustvom. Pritožbeno sodišče je v tej točki prvostopenjske sodbe ugotovljeno dejansko stanje presojalo prav z vidika obsojenčevega zagovora (tč. 7 sodbe), na katerega se edino opira zahteva, in sprejelo razloge prvostopenjskega sodišča. Navedeno zadošča z vidika standardov, ki veljajo za obrazložitev odločb sodišča druge stopnje, zadoščeno pa je tudi enakemu varstvu pravic iz 22. člena Ustave, saj ni v nasprotju z njim, če se obrazložitev instančnega sodišča v večji meri sklicuje na obrazložitev v sodbi nižjega sodišča.

Glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari (točka I/2 izreka)

16Vložnik zatrjuje kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave in kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, ker je sodišče prve stopnje opravilo ogled, ne da bi bil obsojenec navzoč. Ker obsojenec ni imel pravice do izjave na ogledu, naj bi bila podana tudi kršitev 22. člena Ustave. Po vsebini vložnik s tem zatrjuje (tudi) kršitev tretjega odstavka 337. člena ZKP, saj navaja, da je bila obsojenčeva navzočnost na ogledu nujna, ter da se pravici do navzočnosti na ogledu obsojenec ni odpovedal, pač pa mu je to onemogočilo sodišče oziroma država, ker mu je bila odvzeta prostost in ga ni pripeljala na kraj.

17Ogled je posebno preiskovalno dejanje, ki ga opravi sodišče z namenom, da se na podlagi neposrednega opazovanja ugotovijo za kazenski postopek pomembna dejstva. Sodišče je strankam in oškodovancu dolžno sporočiti, kdaj in kje bo opravilo ogled ter jih poučiti, da smejo biti pri tem navzoči. Če je obtoženec v priporu, odloči senat, ali je potrebna njegova navzočnost pri teh dejanjih. /.../ (tretji odstavek 337. člena ZKP). To senat napravi tako, da sprejme sklep, ali je pri izvedbi dokaza potrebna obtoženčeva navzočnost.

18Obsojenec je bil med sojenjem na prestajanju zaporne kazni v ZPKZ Koper. Sklepa o tem, ali je obsojenčeva navzočnost na ogledu potrebna ali ne, sodišče prve stopnje ni sprejelo. Je pa sodišče, ko je na naroku za glavno obravnavo dne 10. 6. 2019 sprejelo sklep o datumu, uri in kraju zbirnega mesta, zapisnik, poleg strankam, dalo v podpis tudi pravosodnim policistom iz ZPKZ, ki so obsojenca privedli na obravnavo. Ko pa obsojenec na ogled ni pristopil, je sodišče ugotovilo: (i) da je obsojenec še v zavodu, (ii) da so določitev datuma ogleda na znanje vzeli tudi pravosodni policisti, (iii) da obsojenec iz pripora ni bil priveden in (iv) da iz ZPKZ niso obvestili o morebitnih zadržkih.

19Iz povzetega izhaja, da je sodišče ocenilo, da je bila obsojenčeva navzočnost na ogledu potrebna, čeprav o tem ni sprejelo posebne odločbe. Ker je bila obsojencu v času ogleda odvzeta prostost, bi moralo sodišče odrediti njegovo privedbo (prvi odstavek 82.a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ZIKS-1)², vendar tega ni storilo. Glede na konkretne okoliščine primera, čeprav je obsojenec pred izvedbo ogleda že podal svoj zagovor in se je do obtožbe že opredelil, bi lahko sodišče ogled opravilo brez obsojenca le, če bi ta podal izrecno soglasje, da se ogled opravi brez njegove navzočnosti.

20Zahteva tako utemeljeno navaja, da je sodišče s tem, ko obsojencu, ki mu je bila odvzeta prostost, ni zagotovilo, da bi bil navzoč na ogledu, ki je posebno procesno dejanje, ki se opravi izven glavne obravnave na zunanji lokaciji, prekršilo tretji odstavek 337. člena ZKP. Presoja pritožbenega sodišča, da prvostopenjsko sodišče ni prekršilo tretjega odstavka 337. člena ZKP, ker navzočnost strank na ogledu že po dikciji te določbe ni nujna in da je tudi sodišče na ogledu (očitno) odločilo, da obsojenčeva navzočnost ni nujna, je torej zmotna.

21Ugotovljena kršitev pa ne pomeni hkrati tudi kršitve jamstev poštenega postopka iz 22. in 29. člena Ustave oziroma iz 6. člena EKČP, ko to neutemeljeno zatrjuje vložnik. Slednji ima sicer prav, da je navzočnost obsojenca na ogledu ključna z vidika obsojenčevega osebnega izvajanja obrambe, ogled pa je dejanje, ki ga je sodišče izvedlo zaradi ugotavljanja pomembnih dejstev in okoliščin obravnavanega kaznivega dejanja. Obtožni predlog je obsojencu očital, da je s traktorjem z dvorišča odrinil parkiran osebni avtomobil, last B. B., z lastnikom vred, ki mu je zapiral dovozno pot na polje. Obsojenec je v zagovoru priznal, da je s traktorjem odrinil oškodovančev avtomobil, navajal pa je določene okoliščine glede ravnanja oškodovanca, ki so po oceni obrambe šle v smeri skrajne sile³. Oškodovanec na drugi strani, kar je potrdila kot priča zaslišana njegova hči C. C., je navajal še druga za obsojenca obremenilna dejstva, s katerimi je zanikal vsak svoj „prispevek“⁴, medtem ko je obramba verodostojnost C. C. vseskozi izpodbijala z zatrjevanjem in dokazovanjem, da zaradi rastja na lokaciji ni mogla videti tistega, o čemer je izpovedovala. V konkretnem primeru je bila obsojenčeva navzočnost na ogledu ključna tudi za izvrševanje pravice do neposrednega zaslišanja obremenilne priče, saj je bila na ogledu ponovno zaslišana priča C. C., ki je ponovila za obsojenca obremenilno izjavo. Prav tako ni dvoma, da je razlog za poseg v navedeni jamstvi na strani države oziroma sodišča, kot to izhaja iz zgornjih točk te sodbe. Nenazadnje ni mogoče spregledati, da je bila obsojencu v času izvedbe ogleda odvzeta prostost in je bil zato v posebej ranljivem položaju.

22Ne glede na to, pa slednje ne zadošča za sklep, da kazenski postopek (kot celota) ni bil pošten. Nasprotno; prikrajšanje obsojenca zaradi kršitve tretjega odstavka 337. člena ZKP v zadostni meri odtehtajo naslednje okoliščine: (1) obsojenec je med ogledom imel zagovornika, ki je bil pri ogledu navzoč in se je izjavljal o poteku ogleda in vsebini pričinih izjav; (2) priča C. C. je smiselno enako izpovedovala pred in med ogledom, obsojenec pa je imel osebno možnost, da ji postavlja vprašanja na naroku dne 16. 1. 2019; (3) obsojenec se je naknadno, na naslednjem naroku glavne obravnave, izjavil o vsebini zapisnika o ogledu, tudi o izjavi obremenilne priče, in nanj podal pripombo; (4) predloga z ogledom ne zagovornik ne obsojenec nista ponovila, in vložnik ne zatrjuje, da bi zagovornik ali obsojenec zahtevala od ZPKZ, naj mu zagotovijo sodelovanje pri ogledu; (5) sodišče je opravilo zadosti skrbno dokazno oceno glede vprašanja preglednosti (in s tem verodostojnosti priče C. C.), pri čemer ni spregledalo obrambnih navedb, prednost pa je dalo fotografijam C. C., ki so časovno najbližje obravnavanemu dogajanju (in čemur obramba ob ogledu ni nasprotovala); (6) sodišče je opravilo tudi zadosti skrbno dokazno oceno glede vprašanja možnosti obida oškodovančevega vozila (kakor se je zagovarjal obsojenec), pri čemer je obsojenec ravnanje priznal (pred in po opravljenem ogledu), njegovemu orisu dejanja pa pritrjujejo tudi ugotovitve ogleda (da oškodovančevega vozila ni mogel obvoziti) in izpovedba E. E. (da ga je oškodovanec brez razloga pustil čakati).

23Vložnik zatrjuje še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo zagrešilo pritožbeno sodišče, kar naj bi bila hkrati tudi kršitev 22. člena Ustave. Navaja, da se slednje ni opredelilo do navedb pritožbe, s katerimi je uveljavljal kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker bi se naj prvostopenjsko sodišče ne opredelilo do zagovora obsojenca in sklicevanja na skrajno silo.

24Pritožbeno sodišče je odgovorilo na v pritožbi uveljavljano kršitev. Ocenilo je, da je obrazložitev prvostopenjskega sodišča, zakaj v ugotovljenem dejanju obsojenca ne prepoznava skrajne sile, skromna, toda zadostna. Navedlo je točke sodbe, v katerih prepoznava takšne (še) zadostne razloge, hkrati pa je dopolnilo prvostopenjsko sodbo z navedbo, da parkiran avtomobil, čeprav v okoliščinah, ki bi obsojenca ovirale, ne predstavlja nobene nevarnosti, kar je primerjalo z določbo prvega odstavka 32. člena KZ-1 o skrajni sili (tč. 9 sodbe). Uveljavljanih kršitev torej ni zagrešilo.

C.

25Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 425. člena ZKP).

26Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenčev zagovornik z zahtevo ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 400,00 EUR po tar. št. 7112 v zvezi s tar. št. 7152 Taksne tarife in petim odstavkom 3. člena ter 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju kazni, določenih (le) za obravnavana kazniva dejanja, ter ob upoštevanju premoženjskega stanja obsojenca in zapletenosti kazenskega postopka.

27Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za ugoditev zahtevi in za delno razveljavitev pravnomočne sodbe je glasovala sodnica Barbara Zobec.

¹ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 37297/2016 z dne 7. 5. 2020.
² Privedbo obsojenca na pristojno sodišče /.../ se sme opraviti, če je to potrebno zaradi izvedbe predkazenskega ali kazenskega postopka in na podlagi pisnega naloga ter na stroške pristojnega sodišča /.../.
³ Da drugače ni mogel mimo parkiranega avtomobila, mudilo se mu je zaradi pozne ure in jutranjih obveznosti, bil je obupan, zato se je s traktorjem naslonil na avtomobil, oškodovanec pa ga je izzival, je bremzal, dal v vzvratno in se mu tako z avtomobilom upiral; nato je obsojencu „popustilo“ in ga je zrinil po klancu navzdol.
⁴ Da ga je obsojenec začel potiskati, še preden se je usedel v avtomobil, da se je sam vlekel v vozilo, imel eno nogo zunaj in vlekel vrata, ker ni mogel v avto; med potiskanjem ni mogel spustiti ročne zavore, ker se je poskušal povleči v avtomobil.