UPRS Sodba I U 1104/2020-22

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek stranke z interesom se zavrne.

1Ministrstvo za okolje in prostor (upravni organ) je z izpodbijano odločbo in sklepom zavrnilo zahtevo tožnika za ugotovitev ničnosti gradbenega dovoljenja, št. 35105-53/2019/28 1096-05 z dne 6. 3. 2020, in zavrglo predlog tožnika za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja, št. 35105-53/2019/28 1096-05 z dne 6. 3. 2020, ter predlog tožnika za odlog in zadržanje izvršitve istega akta. V obrazložitvi je upravni organ navedel, da je tožnik vložil zahtevo za ugotovitev ničnosti navedenega gradbenega dovoljenja. Ne gre za gradnjo objekta, za katerega okoljevarstveno soglasje ne bi bilo pridobljeno, kot to uveljavlja tožnik. Investitor je namreč k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložil okoljevarstveno soglasje, št. 35402-24/2014-34 z dne 9. 6. 2015, zato je prišla v poštev določba petega odstavka 106. člena Gradbenega zakona (GZ). Tožnik se tako moti, da bi se moral za ta objekt izvesti integralni postopek po IV. poglavju GZ. Okoljevarstveno soglasje pa je pravnomočno in kot tako tudi zavezujoče. Ničnostni razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) tako ni podan. V zvezi s tožnikovim predlogom za obnovo postopka pa je upravni organ ugotovil, da predloga ni podala upravičena oseba (267. člen ZUP). Postopek se je vodil po določbah II. poglavja GZ, kjer so med drugim opredeljene stranke v tovrstnih postopkih (36. člen GZ), med katere nevladne organizacije, kar tožnik je, ne sodi. Če bi šlo za integralni postopek, bi tožnik kot nevladna organizacija lahko sodeloval. Tako tudi Upravno sodišče RS v sklepu, I U 482/2020 z dne 22. 4. 2020. Ker je predlog za obnovo postopka treba zavreči, je organ zavrgel tudi predlog za odlog in zadržanje izvršitve gradbenega dovoljenja.

2Tožnik vlaga tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da je izdano okoljevarstveno soglasje pomanjkljivo, ker ne vsebuje posebnih pogojev v zvezi s potekom trase preko rudniškega območja, kot bi moralo glede na Zakon o rudarstvu (ZRud). Pomembnost te pomanjkljivosti potrjuje pisni odgovor ministrice za infrastrukturo mag. T. T. poslancu Državnega zbora U. U. (dokument Ministrstva za infrastrukturo, št. 001-13/2018/267 z dne 27. 12. 2019), iz katerega med drugim izhaja, da je prognoza posedanja terena v območju pokritega vkopa narejena na podlagi večletnega opazovanja pomikov, ki so rezultat podzemnih rušilnih procesov v opuščenem delu premogovnika in, da je iz tega dokumenta razvidno, da so posedanja v tem območju še vedno aktivna in neenakomerna. Okoljevarstveno soglasje iz leta 2015 ugotovitev tega dokumenta ne vsebuje. Tožnik je prepričan, da je neupoštevanje ZRud v gradbenem dovoljenju taka nepravilnost, ki po petem odstavku 50. člena ZRud ustreza zahtevi iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Toženka tudi ni ugotovila, da gradbeno dovoljenje omogoča najmanj kaznivi dejanji (morda tudi po 258. in 259. členu Kazenskega zakonika (KZ-1)). To sta povzročitev splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1 in povzročitev nevarnosti pri gradbeni dejavnosti po prvem odstavku 315. člena KZ-1. Opustitev sodelovanja A. v postopku izdaje gradbenega dovoljenja po mnenju tožnika predstavlja razlog za ničnost po tej točki. Tožnik še ugovarja, da toženka ni upoštevala dopolnitve zahteve tožnika z dne 20. 4. 2020, ki jo je tožnik poslal 30. 4. 2020, v kateri je tožnik vložil posebno zahtevo za položaj stranke v postopku v postopku izdaje akta, ki še ni pravnomočen in ni dokončen (I Up 98/2018) po 43. oziroma 229. členu ZUP, zato zavrženje ni utemeljeno. Tožnik je zahteval, da toženka njegov predlog za obnovo ponovno obravnava. Predlagal je, da sodišče po vpogledu v navedene listine tožbi ugodi, odpravi odločbo in sklep ter vrne obe zadevi v ponovno odločanje organu.

3Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v izpodbijanem aktu. Opozorila, da tožnik v zahtevi za ničnost ni navajal trditev glede ničnostnega razloga po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Ne drži niti, da toženka dopolnitve tožnika z dne 20. 4. 2020 ni upoštevala. Predlagala je zavrnitev tožbe.

4Stranka z interesom B. se je v odgovoru na tožbo strinjal z navedbami toženke v odgovoru na tožbo. Poudaril je, da posamezniki, civilne iniciative in nevladne organizacije pri presoji vplivov na okolje niso prikrajšani za uveljavitev pravic do sodelovanja v postopku v skladu z Aarhuško konvencijo, saj jim je bilo to omogočeno v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja po Zakonu o varstvu okolja (ZVO-1). Iz tožbe tudi ni razvidno, katero dejansko stanje naj bi imelo elemente kaznivega dejanja, niti vzročne zveze, niti odgovorne osebe. V predmetnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni treba pridobivati posebnega dovoljenja ali mnenja glede poseganja v rudniški prostor, niti s strani pristojnega ministrstva za infrastrukturo, niti s strani nosilca rudarske pravice za izkoriščanje. A. je 19. 2. 2013 podal soglasje k predlogu državnega prostorskega načrta za državno cesto od priključka Velenje jug do priključka Slovenj Gradec. Za takšne primere ZRud ne predvideva več nadaljnjih soglasij oziroma mnenj v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (sedmi odstavek 93. člena). Ni tudi jasno, kako naj bi dokument, ki ni priložen, Prognoza posedkov terena in podatki meritev A. na območju načrtovane trase 3. razvojne osi, vsebinsko spremenil izpodbijano odločitev. Predlagal je zavrnitev tožbe.

5Sodišče uvodoma navaja, da je senat sodišča s sklepom, I U 1104/2020 z dne 23. 11. 2021, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Gre za spor v zvezi z uveljavljanjem izrednih pravnih sredstev (ničnost in obnova postopka) zoper gradbeno dovoljenje, št. 35105-53/2019/28 z dne 6. 3. 2020. Ker gre za vprašanja, o katerih se je izrekla že sodna praksa (pogoji za uveljavljanje izrednih pravnih sredstev in način njihove obravnave), je senat sklenil, da so v zadevi pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani.

6Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo 21. 12. 2021, ki sta se je udeležila zakoniti zastopnik tožnika in stranka z interesom B. Stranki nista imeli ugovorov v zvezi s sestavo sodišča. Tožnik je vztrajal pri tožbi, dodatno je opozoril na 247. člen ZUP. V spis je vložil mnenje k predlogu DPN za državno cesto od priključka Velenje - jug do priključka Slovenj Gradec - jug z dne 19. 12. 2013, iz katerega po mnenju tožnika izhaja nezakonitost izdanega gradbenega dovoljenja, posledično bi moralo biti soglasje podano, ker trasa poteka po občutljivem prostoru. Osnova za elemente kaznivega dejanja je po mnenju tožnika izostanek navedb ukrepov s strani A., ki jih mora izpeljati investitor, v izogib odgovornosti za škodo. Opozoril je tudi, da A. ni bil v postopku izdaje gradbenega dovoljenja mnenjedajalec, kot tudi ni v postopku sodeloval kot lastnik parcel. Stranka z interesom je prerekal aktivno legitimacijo tožnika, ker tožnik ni bil stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, v zvezi z navedbami tožnika pa še, da je na obravnavi predloženo mnenje že v spisu, da bodo varnostni ukrepi vzpostavljeni, kot izhaja tudi iz mnenja z dne 19. 12. 2013, opozoril je še, da se trasa nahaja ob robu pridobivalnega in ne rudniškega prostora.

7Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in pregledalo listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v upravnem spisu, ter priloge tožnika k tožbi in priloge stranke z interesom k odgovoru na tožbo (med drugim): izpodbijano odločbo in sklep, zahtevo za izrek ničnosti z dne 16. 4. 2020, zahtevo za obnovo postopka z dne 20. 4. 2020, dopolnitev zahteve za obnovo postopka z dne 30. 4. 2020, z dokumentoma Ministrstva za infrastrukturo z dne 18. 7. 2019, dokument Ministrstva za infrastrukturo z dne 27. 12. 2019, mnenje k predlogu DPN za državno cesto od priključka Velenje - jug do priključka Slovenj Gradec - jug z dne 16. 1. 2013 ter mnenje A., d.d. z dne 19. 12. 2013, ter vse ostale listine v upravnem in sodnem spisu.

K I. točki izreka:

8Tožba ni utemeljena.

9V primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi tožnikove zahteve za ugotovitev (izrek - op. sod.) ničnosti gradbenega dovoljenja, št. 35105-53/2019/28 1096-05 z dne 6. 3. 2020, ter zavrženju tožnikovega predloga za obnovo postopka, končanega z izdajo prej navedenega gradbenega dovoljenja in zavrženju tožnikovega predloga za odlog in zadržanje izvršitve tega gradbenega dovoljenja.

10Sodišče se bo najprej opredelilo do ugovorov tožnika v zvezi z zavrnitvijo njegove zahteve za ugotovitev ničnosti gradbenega dovoljenja z dne 6. 3. 2020.

11Tožnik je v upravnem postopku zahtevo za izrek ničnost izdanega gradbenega dovoljenja uveljavljal na podlagi 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, po kateri se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Pri tem se je skliceval na prvi odstavek 50. člena GZ. Po tej določbi (ki se nahaja v IV. poglavju z naslovom Integralni postopek izdaje gradbenega dovoljenja za objekte z vplivi na okolje) se, če je objekt, za katerega je predpisana pridobitev gradbenega dovoljenja, objekt s vplivi na okolje, postopek izdaje gradbenega dovoljenja in postopek presoje vplivov na okolje iz zakona, ki ureja varstvo okolja, združita (integralni postopek); v integralnem postopku se izda gradbeno dovoljenje, ki združuje odločitev o izpolnjevanju pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja in okoljevarstvenega soglasja. Integralni postopek se vodi po določbah četrtega dela tega zakona, razen če je v tem poglavju določeno drugače. V petem odstavku istega člena je še določeno, da je gradbeno dovoljenje za objekt iz prvega odstavka tega člena, ki ni izdano v skladu z določbami tega poglavja ali ga je izdal stvarno nepristojen organ, nično.

12Vprašanje, na katerega je treba najprej odgovoriti, torej je, ali je bilo gradbeno dovoljenje z dne 6. 3. 2020 izdano ob upoštevanju citirane določbe prvega odstavka 50. člena GZ in nadaljnjih v tem poglavju, ki kot posledico neupoštevanja postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, vodenega po določbah tega, IV. poglavja GZ, predpisuje ničnost.

13Kot izhaja iz gradbenega dovoljenja z dne 6. 3. 2020 (s katero je bilo investitorju B., d.d. izdano gradbeno dovoljenje za novogradnjo zahtevnega objekta za cestne ureditve in gradnjo objektov ter pripadajoče komunalne infrastrukture na območju priključka Gaberke - sklop D na tam navedenih zemljiščih in v navedenem obsegu), je bilo to izdano na podlagi določb II. poglavja četrtega dela GZ, ob upoštevanju petega odstavka 106. člena GZ. Po tej določbi se postopek izdaje gradbenega dovoljenja, začet po začetku uporabe tega zakona, vodi po določbah II. poglavja četrtega dela tega zakona, če je okoljevarstveno soglasje izdano pred začetkom uporabe tega zakona ali če se v skladu s prejšnjim odstavkom izda po začetku uporabe tega zakona, pri čemer se v teh primerih ob spremembi okoljevarstvenega soglasja uporablja 61. a in 62. člen ZVO-1. In tako je bilo tudi v tem primeru, saj je bilo okoljevarstveno soglasje za poseg že pridobljeno z odločbo Agencije RS za okolje, št. 35402-24/2014-34 z dne 9. 6. 2015, ki je tudi postalo pravnomočno 30. 6. 2015, zaradi česar se je postopek izdaje gradbenega dovoljenja mogel izvesti po določbah II. poglavja. Tako tudi Upravno sodišče že v sklepu, I U 482/2020 z dne 22. 4. 2020, potrjen s sklepom Vrhovnega sodišča RS, I Up 73/2020 z dne 24. 3. 2021.

14Ker gradbeno dovoljenje torej ni bilo izdano na podlagi določb IV. poglavja GZ, že iz tega razloga ni mogoče slediti tožniku, da je bilo to izdano v nasprotju z določbami tega poglavja (tj. VI. poglavja), ki bi po petem odstavku 50. člena GZ terjala izrek gradbenega dovoljenja za ničnega (če bi se ugotovilo, da v postopku izdaje niso bile upoštevane določbe IV. poglavja GZ).

15Zato so neupoštevne vse tožbene navedbe (ki jih je tožnik pojasnil in dopolnil še na glavni obravnavi) o pomanjkljivem oziroma invalidnem okoljevarstvenem soglasju z dne 9. 6. 2015. Tožnik namreč meni, da bi moralo okoljevarstveno soglasje vsebovati tudi vplive na okolje z vidika gradnje na rudniškem prostoru po ZRud, zaradi česar bi moralo biti za objekt izdano novo okoljevarstveno soglasje oziroma bi se moralo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja izvesti presojo vplivov na okolje vsaj v obsegu trase, ki poteka po rudniškem prostoru, po ZRud.

16Okoljevarstveno soglasje je pravnomočno in kot tako veljavno ter zavezujoče, zato v postopku za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja (ki je bilo izdano v postopku po II. poglavju GZ - kot že povedano) nepravilnosti oziroma invalidnosti okoljevarstvenega soglasja ni mogoče uveljavljati. Iz enakega razloga (torej, ker je bilo gradbeno dovoljenje izdano po določbah II. poglavja GZ) pa tudi ni mogoče upoštevati tožbene navedbe, da bi moralo gradbeno dovoljenje vsebovati še presojo vplivov na okolje z vidika pogojev zaradi izvedbe trase preko rudniškega območja (pri čemer stranka z interesom sicer navaja, da gre za pridobivalno in ne rudniško območje, v kar pa se sodišče ne spušča, ker to za rešitev spora glede na predmet zadeve niti ni pravno relevantno), saj je bila (kot tudi še povedano) presoja vplivov na okolje opravljena v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja. Glede na povedano so zato za odločitev tudi nerelevantni dokazni predlogi (vpogled v listine: dokumenta Ministrstva za infrastrukturo z dne 18. 7. 2019, dokument Ministrstva za infrastrukturo z dne 27. 12. 2019, mnenje k predlogu DPN za državno cesto od priključka Velenje - jug do priključka Slovenj Gradec - jug z dne 16. 1. 2013 ter mnenje A., d.d. z dne 19. 12. 2013), saj se vsi nanašajo na dejstva (vprašanje primernosti oziroma pravilnosti okoljevarstvenega soglasja oziroma gradbenega dovoljenja z vidika presoje vplivov na okolje glede na ZRud), ki za odločitev niso pravno relevantna.

17V tožbi je tožnik ničnost gradbenega dovoljenja uveljavljal tudi iz razloga po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Po tej točki se za nično izreče odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Tako toženka, kot tudi stranka z interesom sta v odgovorih na tožbo opozorili, da tožnik v upravnem postopku tega ničnostnega razloga sploh ni uveljavljal in gre torej za tožbene novote, če pa že, so podane na pavšalni ravni in naj bi jih sodišče ne upošteva (tudi) iz tega razloga.

18Sodišče pritrjuje toženki in stranki z interesom, da tožnik v upravnem postopku ničnostnega razloga po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ni uveljavljal.

19Rok za vložitev tožbe v upravnem sporu je 30 dni od vročitve akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V tožbi mora tožnik (med drugim) navesti razloge, zakaj toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost (prvi odstavek 30. člena ZUS-1). 52. člen ZUS-1 določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

20Tožnik v tožbi ni pojasnil oziroma upravičil, zakaj navedb o ničnostnem razlogu po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ni podal že v upravnem postopku (da bi te mogle biti predmet obravnave v izpodbijanem aktu in tako tudi v sodbi, s katero se presoja pravilnost izpodbijanega akta), zato sodišče teh navedb vsebinsko ne more obravnavati.

21V zvezi z navedbami tožnika, ki jih je podal na glavni obravnavi, ki se nanašajo na morebitno nezakonitost gradbenega dovoljenja (da A. kot mnenjedajalec in lastnik parcel ni naveden med osebami, ki se jim vroči gradbeno dovoljenje), pa sodišče najprej ugotavlja, da so podane prepozno (po poteku 30-dnevnega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu - 28. člen ZUS-1, pri čemer se sodišče zato ne spušča v vprašanje, ali bi bile te navedbe sploh tudi dopustne glede na zgoraj citirani 52. člen ZUS-1), pripominja pa še, da tudi sicer gre v tem postopku za presojo pravilnosti odločitve upravnega organa o zavrnitvi tožnikove zahteve za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja, ne pa presoje pravilnosti in zakonitosti samega gradbenega dovoljenja, na kar bi se ta navedba lahko nanašala. V kolikor pa tožnik s tem dodatno pojasnjuje navedbo v tožbi o podanem ničnostnem razlogu po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP tudi iz razloga opustitve sodelovanja A. v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, pa sodišče - kot povedano v prejšnjih točkah obrazložitve - teh navedb ne obravnava, ker gre za novote, ki jih sodišče ne more obravnavati.

22V nadaljevanju se sodišče opredeljuje do ugovorov tožnika v zvezi z zavrženjem njegovega predloga za obnovo postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja z dne 6. 3. 2020, in (posledično) zavrženjem predloga za odlog in zadržanje izvršitve navedenega gradbenega dovoljenja.

23Kot izhaja iz podatkov izpodbijanega sklepa in upravnih spisov, je tožnik predlog (oziroma ''zahtevo'', kot jo je poimenoval tožnik) za obnovo postopka vložil najprej 20. 4. 2020, nato pa njegovo dopolnitev še 30. 4. 2020 in posebno zahtevo z dne 30. 4. 2020. V vlogi z dne 20. 4. 2020 je utemeljeval pravočasnost vložitve svojega predloga in upravičenost za vložitev predloga, ki jo je z vlogo z dne 30. 4. 2020 dopolnil (in ponovno vložil) z bistveno enakimi navedbami glede pravočasnosti vložitve predloga in upravičenosti za vložitev, hkrati pa dodal posebno zahtevo za priznanje položaja stranke v postopku, ki jo je oprl na 43. oziroma 229. člen ZUP oziroma, če ''organ smatra, da je postopek že končan'', na 9. točko 260. člena ZUP (listovna številka 10 in 11 v upravnem spisu).

24Tudi po presoji sodišča je upravni organ mogel zavreči tožnikov predlog za obnovo postopka, ker ga ni vložila upravičena oseba. Po drugem odstavku 267. člena ZUP pristojni organ zavrže predlog s svojim sklepom, če niso izpolnjeni pogoji za vsebinsko obravnavanje predloga (po prvem odstavku istega člena), ki so: da je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, da ga je podala upravičena oseba in da je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana.

25Kot že povedano, sodišče pritrjuje stališču, da je bilo gradbeno dovoljenje z dne 6. 3. 2020 izdano v postopku, ki je tekel na podlagi določb II. poglavja četrtega dela GZ, ob upoštevanju že citiranega petega odstavka 106. člena GZ.

2636. člen GZ (ki se nahaja v II. poglavju) izrecno našteva osebe, ki so lahko stranke v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja, ki se vodi po določbah tega poglavja, med katerimi pa ni nevladnih organizacij, ki delujejo v javnem interesu na področju varstva okolja, kar tožnik je in na kar tudi opozarja. Tožnik bi kot stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja lahko sodeloval le, če bi se ta vodil kot integralni postopek, v katerem se združita postopek izdaje gradbenega dovoljenja in postopek presoje vplivov na okolje (IV. poglavje, 49. člen GZ in dalje).

27V zvezi s konkretno gradnjo (gradbenim dovoljenjem z dne 6. 3. 2020) bi tožnik imel možnost sodelovati v postopku izdaje (že pravnomočnega) okoljevarstvenega soglasja, št. 35402-24/2014-34 z dne 9. 6. 2015, kjer bi varoval javni interes. O tem tudi že (kot že navedeno) Upravno sodišče RS v sklepu, I U 428/2020 z dne 20. 4. 2020, potrjenem s sklepom Vrhovnega sodišča RS, I Up 73/2020 z dne 24. 3. 2021. Ker tožnik torej ni upravičena oseba, je organ njegov predlog mogel zavreči, (posledično) hkrati z njegovim predlogom za odlog in zadržanje izvršitve gradbenega dovoljenja.

28Tožnik še ugovarja, da upravni organ ni upošteval njegove dopolnitve predloga z dne 30. 4. 2020 (podan dvakrat z isto vsebino, v dveh vlogah), v kateri je izrecno zahteval položaj stranke po 43. oziroma 229. členu ZUP.

29Citirani določbi se nanašata na položaj, ko bi v postopku, v katerem še ni dokončno odločeno, morala sodelovati kot stranski udeleženec tudi oseba, ki izkaže pravni interes (43. člen) oziroma ki ji ni bila vročena odločba, izdana na prvi stopnji, pa bi ji morala biti, ker bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec (229. člen ZUP). Za tak primer pa v tem primeru ne gre. Postopek je bil z izdajo gradbenega dovoljenja z dne 6. 3. 2020 končan (šlo je za enostopenjski postopek glede na podano pristojnost ministrstva po drugem odstavku 7. člena GZ), gradbeno dovoljenje je bilo z izdajo dokončno in je tudi pravnomočno. To pomeni, da organ tožnikovega predloga oziroma dopolnitve ni mogel obravnavati po 43. in/oziroma 229. členu ZUP, temveč (le) kot predlog za obnovo postopka, vloženem na podlagi 9. točke 260. člena ZUP, in kot je navedel tudi sam tožnik v svoji dopolnitvi z dne 30. 4. 2020 pod točko II oziroma v posebni zahtevi (IV) za priznanje položaja stranke v postopku. Zato trditev tožnika, da njegova zahteva ni bila v celoti obravnavana, ne vzdrži sodne presoje, saj je organ njegovo vlogo pravilno obravnaval glede na stanje zadeve in pri tem sledil tudi tožnikovemu zahtevku.

30Na naroku za glavno obravnavo je tožnik ugovarjal odločitvi organa še s sklicevanjem na 247. člen ZUP. Uvodoma sodišče tožniku pojasnjuje, da je z uveljavljanjem tega ugovora prekludiran. Tožnik mora namreč vsebinsko uveljavljati (procesnopravno) kršitev, čim je to mogoče, v tem primeru, ko je šlo za enostopenjsko upravno odločanje, torej v tožbi v upravnem sporu (28. člen ZUS-1). Ker tožnik te kršitve ni uveljavljal že v tožbi, temveč šele na naroku za glavno obravnavo, je sodišče ne more vsebinsko obravnavati (tako tudi sodna praksa, npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, X Ips 40/2019). Ob tem sodišče še pripominja, da se 247. člen ZUP nahaja v poglavju, ki obravnava odločanje o pritožbi, torej o rednem pravnem sredstvu zoper prvostopenjsko upravno odločbo, za kar v tem primeru ne gre.

31Sodišče je zato, ker je spoznalo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in zakonit, odločitev pa pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

32Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

K II. točki izreka:

33Ker ZUS-1 nima posebnih določb v zvezi z vprašanjem stroškov strank z interesom oziroma prizadetih strank, je treba v teh primerih uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po 154. členu ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker si je stranka z interesom v tem upravnem sporu prizadeval, da sodišče tožbo zavrne, tako pa je sodišče tudi odločilo, bi bil na tej podlagi upravičen do povrnitve stroškov, vendar le, če so bili ti stroški potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ob upoštevanju vsebine odgovora na tožbo in navajanj na glavni obravnavi sodišče sodi, da navedbe stranke z interesom niso prispevali poglavitno k odločitvi o zadevi, zaradi česar je njegov stroškovni zahtevek zavrnilo.