VDSS Sodba in sklep Pdp 99/2022

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnika za čas od 18. 11. 2018 do 13. 12. 2018 prijaviti v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in mu za ta čas priznati pravico do zavarovalne dobe s povečanjem od 12 na 15 mesecev ter za račun tožnika skleniti s Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za čas od 18. 11. 2018 do 13. 12. 2018 v znesku 140,00 EUR. Nadalje je zavrnilo zahtevek, da je toženka dolžna za obdobje od 1. 5. 2007 do 13. 12. 2018 v korist tožnikovega osebnega računa pri Kapitalski družbi pokojninskega in invalidskega zavarovanja vplačati znesek prispevkov obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v korist tožnika v višini 13.000,00 EUR. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki stroške tega postopka v znesku 581,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se po svoji pooblaščenki pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Prepričan je, da z 19. 11. 2018 niso nastopili pogoji za prenehanje plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje. Sklicuje se na 204. člen ZPIZ-2 in poudarja, da njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, ne znaša 42 let in 6 mesecev, tako da še ni mogel pridobiti pravice do poklicne pokojnine. Toženka pa tudi ni dokazala, da sredstva na tožnikovem osebnem računu zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine. Zato meni, da bi mu morala toženka še naprej plačevati prispevke za poklicno pokojnino. Izpostavlja, da mu toženka vsaj v letu 2018, do vključno meseca junija, sploh ni plačevala prispevkov za poklicno zavarovanje. Nadalje navaja, da glede na deseti odstavek 202. člena ZPIZ-2 zakon dopušča možnost, da delodajalec, kljub zavarovančevi izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, lahko nadaljuje s plačevanjem prispevkov za to zavarovanje. Toženka je to možnost pri nekaterih zaposlenih tudi udejanila. Meni, da ni opravičljive podlage za takšno razlikovanje med zaposlenimi pri priznavanju pravice do plačevanja prispevkov. Gre za arbitrarno odločitev toženke, ki po njegovem mnenju predstavlja diskriminatorno obravnavo. Prepričan je, da bi mu morala toženka tudi po 19. 11. 2018 plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, in sicer najmanj do 13. 12. 2018, ko naj bi izpolnil pogoje za starostno upokojitev. Navaja še, da toženka ne upošteva tretjega odstavka 202. člena ZPIZ-2, ki predpisuje priznanje sorazmernega dela dodane dobe za tisti čas, ki ga je zavarovanec dejansko prebil na delu.

3Zoper sodbo je vložil tožnik tudi laično pritožbo, ki jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrglo.

4Zoper sklep se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da zaradi pravne nevednosti prosi, da se upošteva vsaj priloga z dne 29. 11. 2021, pridobljena od Kapitalske družbe.

5Toženka je na pritožbo odgovorila. Vendar pa je njen odgovor prepozen, zato ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo (drugi odstavek 344. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.). Pritožba, vložena po tožnikovi pooblaščenki, je bila namreč toženki v odgovor vročena dne 6. 12. 2021 (kot izhaja iz vročilnice, pripete k list. št. 73 spisa), odgovor na pritožbo pa je toženka vložila dne 11. 1. 2022, torej po preteku 30-dnevnega roka, ki je določen za vložitev odgovora na pritožbo (prvi odstavek 344. člena ZPP).

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

8Ker je tožnik vložil laično pritožbo brez svojega podpisa, jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno zavrglo (skladno z določili prvega in tretjega odstavka 343. člena ZPP). Tožnikova pritožba zoper izpodbijani sklep je tako neutemeljena. Posledično pa je neupoštevna tudi priloga k pritožbi, ki jo izpostavlja pritožba. Zato je pritožbeno sodišče v nadaljevanju presojalo (le) pritožbene navedbe iz pritožbe, ki jo je tožnik vložil po pooblaščenki.

9Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo in obrazložitvijo izpodbijane sodbe, v kateri se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh odločilnih navedb in dokazov tega spora. Zato se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, sklicuje za razloge sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja, kot sledi.

10Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje na stališču, da z dnem 19. 11. 2018 niso nastopili pogoji za prenehanje plačevanja prispevkov za tožnikovo poklicno zavarovanje. Iz odgovora Kapitalske družbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja d. d. z dne 27. 9. 2021 izhaja, da je tožnik z dnem 19. 11. 2018 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine, in sicer po tretjem odstavku 204. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.),¹ in ne po prvem odstavku tega člena,² na katerega se sklicuje pritožba, zato niso odločilne pritožbene navedbe, da naj tožnikova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, ne bi znašala 42 let in šest mesecev. S tem, ko iz obvestila Kapitalske družbe d. d. izhaja, da tožnik z dnem 19. 11. 2018 izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, izhaja tudi ugotovitev, da sredstva na njegovem osebnem računu zadoščajo za izplačevanje pokojnine. Zato je neutemeljen nadaljnji pritožbeni očitek, da ni izkazano, da sredstva na tožnikovem osebnem računu zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine. Ker je torej tožnik z dnem 19. 11. 2018 izpolnil pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, mu je toženka skladno z desetim odstavkom 202. člena ZPIZ-2 utemeljeno prenehala plačevati prispevke za poklicno zavarovanje.

11Upoštevaje obrazloženo in glede na to, da tožnik s tožbo zahteva priznanje pravice do poklicnega zavarovanja in prijavo v to zavarovanje za čas od 18. 11. 2018 do 13. 12. 2018 (1. točka tožbenega zahtevka), niso relevantne tožnikove pritožbene navedbe, da naj mu toženka vsaj v letu 2018, do vključno meseca junija (torej pred vtoževanim obdobjem), ne bi plačevala prispevkov za poklicno zavarovanje. Ker tožnik s tožbo ne zahteva plačila odškodnine zaradi diskriminacije, so nerelevantne tudi pritožbene navedbe, da naj bi toženka ravnala diskriminatorno, s tem, ko naj bi nekaterim zaposlenim še vedno plačevala prispevke za poklicno zavarovanje, glede na to, da deseti odstavek 202. člena ZPIZ-2 dopušča možnost, da lahko delodajalec tudi nadaljuje s plačevanjem prispevkov.

12Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje nad polovičnim delovnim časom (2. točka tožbenega zahtevka), koliko je sicer tožnik opravljal delo skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 12. 5. 2007. Tožnik se tako v zvezi s tem zahtevkom zmotno sklicuje na določilo tretjega odstavka 202. člena ZPIZ-2, ki določa, da se zavarovancu-članu iz šestega odstavka 199. člena tega zakona, ki je bil vključen v obvezno dodatno zavarovanje po ZPIZ-1 ali v poklicno zavarovanje po tem zakonu, prizna sorazmerni del dodane dobe, in sicer samo za tisti čas, ki ga je dejansko prebil na delu. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o tem delu zahtevka pravilno uporabilo določilo tretjega odstavka 200. člena ZPIZ-2, skladno s katerim je osnova za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za zavarovanca v delovnem razmerju plača in nadomestilo plače. Delna invalidska pokojnina, ki jo je tožnik prejemal, ne predstavlja osnove za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje.

13Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

14Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Ki določa, da ne glede na določbe prvega odstavka tega člena zavarovanec-član, katerega sredstva, zbrana na njegovem osebnem računu, zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine, pridobi pravico do poklicne pokojnine, ko znaša njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, najmanj 40 let in ko glede na skupino delovnega mesta doseže naslednjo starost: za obdobja, ko zavarovanec-član ni upravičen do poklicnega zavarovanja, starost 60 let ali starost iz četrtega ali petega odstavka 27. člena tega zakona; delovno mesto iz 1. skupine, starost 56 let; delovno mesto iz 2. skupine, starost 55 let; delovno mesto iz 3. skupine, starost 54 let; delovno mesto iz 4. skupine, starost 53 let; delovno mesto iz 5. skupine, starost 52 let.
² Ki določa, da zavarovanec-član pridobi pravico do poklicne pokojnine, ko v skladu z določbami tega zakona njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, znaša 42 let in šest mesecev in če sredstva, zbrana na njegovem osebnem računu, zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine.