VSRS Sodba X Ips 115/2020

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna strankama z interesom povrniti njune stroške revizijskega postopka v višini 183,6 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Kamnik, št. 330-156/2018/20 z dne 6. 6. 2018. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ odobril zahtevo za odobritev pravnega posla, ki sta jo vložila A. A. in B. B. (v nadaljevanju stranki z interesom), glede gozdnih in stavbnih zemljišč parc. št. 459/2, 459/1, 460, 461, 462, 466, 463, 464, 465 in 477, vse k. o. ..., ki so v lasti C. C., po skupni ceni 280.000,00 EUR (1. točka izreka), in zavrnil zahtevo za odobritev pravnega posla, ki jo je vložil tožnik glede istih zemljišč za isto ceno (2. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo, opr. št. 33008-148/2018/2 z dne 19. 10. 2018, tožnikovo pritožbo zoper navedeno prvostopenjsko odločbo zavrnila.

2Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev Upravnega sodišča, da se je upravni organ pri svoji odločitvi oprl na 47. člen Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) in delno tudi na 23. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Upravno sodišče pritrjuje stališču tožnika (v nadaljevanju revident), da je ZG v obravnavanem primeru lex specialis in se pri tem sklicuje na določbo desetega odstavka 47. člena ZG. Ker pa so v obravnavanem primeru tako stranki z interesom kot revident na istem mestu prednostnih upravičencev na tej zakonski podlagi, je upravni organ pri nadaljnjem ugotavljanju prednostnega upravičenca pravilno uporabil določbe ZKZ, na katere napotuje enajsti odstavek 47. člena ZG. Ker ZG v primerih kot je obravnavani ne določa nadaljnjih kriterijev za izbiro, je po oceni Upravnega sodišča po analogiji upravni organ pravilno uporabil četrti odstavek 23. člena ZKZ, po katerem kupca izbere prodajalec. Ni pa mogoče uporabiti drugega odstavka 23. člena ZKZ, saj to določbo upravni organ uporabi v primerih odobritve pravnega posla s kmetijskimi zemljišči, ko imajo po ZKZ uveljavljanih prednostnih upravičenjih pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni drugače določeno, prednostni upravičenci enak vrstni red in se zato uporabijo še nadaljnji kriteriji (solastništvo, kmet mejaš, zakupnik, drug kmet, itd.). ZG pa pri uveljavljanju predkupne pravice določa le lastništvo zemljišča, ki meji na gozd oziroma, če takega potencialnega kupca ni, lastništvo zemljišča, ki je najbližje gozdu, ki se prodaja. V primerih, ko se ugotavlja predkupna pravica glede na kulturo zemljišča, ZKZ in ZG nista v razmerju nadrejenosti oziroma podrejenosti. Upravno sodišče zavrača tudi tožbene ugovore glede pretežnostnega kriterija, kot tudi, da za stavbna zemljišča ZKZ in ZG ne veljata, kadar se prodajajo »v paketu« skupaj s kmetijskimi in/ali gozdnimi zemljišči kot zaščitena kmetija.

3Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 218/2019 z dne 8. 7. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali se v primeru enakega vrstnega reda prednostnih upravičencev, pri prodaji gozdnih zemljišč po desetem odstavku 47. člena ZG, uporabijo nadaljnji kriteriji za določitev prednostnega upravičenca, ki jih določa 23. člen ZKZ.

4Na podlagi navedenega sklepa je revident vložil revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava, konkretno določbe 47. člena ZG v povezavi s 23. členom ZKZ. Meni, da je tudi pri prometu z gozdnimi zemljišči treba uporabiti 23. člen ZKZ v celoti, saj že prvi odstavek tega člena poleg kmetijskih zemljišč navaja tudi »gozd«. Smiselna uporaba določb ZKZ ne more temeljiti na zadnjem odstavku 23. člena, saj je v nasprotju s celotno določbo. Predlaga ugoditev reviziji, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, podredno spremembo sodbe in ugoditev tožbi, vse s stroškovno posledico.

5Tožena stranka ni podala odgovora na revizijo, stranki z interesom pa sta to storili. Menita, da revident sploh nima pravnega interesa za presojo spornega pravnega vprašanja, saj gre za prodajo zaščitene kmetije, katere predmet so le gozdna in stavbna zemljišča. Zato uporaba nadaljnjih kriterijev iz 23. člena ZKZ za upravičence iz desetega odstavka 47. člena ZG sploh ne pride v poštev, saj je treba uporabiti zgolj 18. člen ZKZ, ki ureja prodajo zaščitene kmetije. Opozarjata, da ju tudi po nobenem kriteriju iz 23. člena ZKZ ni mogoče izključiti, saj pridobivata več kot 97% dohodkov iz osnovne kmetijske dejavnosti, kar je bistveno več kot revident. Deseti odstavek 47. člena ZG kmeta ne opredeljuje kot predkupnega upravičenca, ampak kot takega zgolj lastnika sosednjega zemljišča, ne glede na status. ZG je lex specialis in že navadna gramatikalna razlaga desetega odstavka 47. člena ZG izključuje uporabo nadaljnjih kriterijev iz 23. člena ZKZ. Predlagata zavrnitev revizije in zahtevata povrnitev stroškov.

K I. točki izreka

6Revizija ni utemeljena.

7Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Pri odločanju je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi njegove zmotne ali nepopolne ugotovitve (drugi odstavek 370. člena ZPP).

8V obravnavanem primeru je bila dana ponudba za prodajo zaščitene kmetije, v okviru katere je bilo predmet prodaje sedem gozdnih in tri stavbna zemljišča. Tako revident kot stranki z interesom so imetniki zaščitene kmetije in njihova gozdna zemljišča mejijo na gozdna zemljišča prodajalca. Revident in stranki z interesom torej izpolnjujejo pogoj iz desetega odstavka 47. člena ZG, ki določa, da ima (razen v primerih iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena, kar v obravnavanem primeru ni relevantna zakonska podlaga) lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja, prednostno pravico pri nakupu tega gozda.

9Tudi po presoji Vrhovnega sodišča Upravno sodišče pravilno ugotavlja, da je v primeru prometa z gozdnimi zemljišči za ugotavljanje vrstnega reda predkupnih upravičencev ZG lex specialis. Kljub temu, da tudi ta zakon, tako kot smiselno enako ZKZ za kmetijska zemljišča, ureja varstvo, gojenje, izkoriščanje in rabo gozdov ter razpolaganje z njimi kot naravnim bogastvom s ciljem, da se zagotavlja trajnostno sonaravno ter večnamensko gospodarjenje v skladu z načeli varstva okolja in naravnih vrednot, trajno in optimalno delovanje gozdov kot ekosistema ter uresničevanje njihovih funkcij, pa so določbe, ki urejajo promet z gozdovi glede prednostnih upravičencev bistveno manj restriktivne kot pri prometu s kmetijskimi zemljišči.

10Promet z gozdovi celovito ureja 47. člen ZG, ki zaradi zagotavljanja trajnega in optimalnega delovanja gozdov kot prednostne upravičence pri nakupu gozdov, z določenimi omejitvami, določa Republiko Slovenijo, lokalno skupnost in pravno osebo, ki gospodari z gozdovi v lasti Republike Slovenije. Kot zadnjega prednostnega upravičenca pri nakupu pa ZG v desetem odstavku 47. člena določa lastnika, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja. Drugih prednostnih upravičencev ZG ne določa.

11Vprašanje, ki se v obravnavani zadevi postavlja, pa je, ali je v primeru dveh ali več prednostnih upravičencev iz desetega odstavka 47. člena ZG, treba uporabiti določbe 23. člena ZKZ, ki določajo predkupne upravičence za nakup kmetijskega zemljišča. Po presoji Vrhovnega sodišče ne. Že iz jezikovne razlage prvega odstavka 23. člena ZKZ izhaja, da lahko pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije predkupni upravičenci uveljavljajo predkupno pravico po določenem vrstnem redu, če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno drugače. V obravnavanem primeru ZG glede prodaje gozda prednostne upravičence določa drugače, manj restriktivno. Bistvena razlika med ZKZ in ZG je, da ZG ob izpolnjevanju enakih pogojev predkupnih upravičencev prednosti ne daje predkupnemu upravičencu s statusom kmeta. Taka omejitev (dodaten pogoj) bi bistveno presegla omejitve, ki jih je za prodajo gozdov določil zakonodajalec.

12Upravno sodišče se je zato pri argumentaciji svoje odločitve v primeru dveh enakovrednih prednostnih upravičencev pravilno sklicevalo na načelo svobodne izbire pogodbenega partnerja. Pri tem se je sicer sklicevalo na četrti odstavek 23. člena ZKZ, vendar nepotrebno. Udeleženci obligacijskih razmerij ta prosto urejajo, kar kot splošno načelo določa že 3. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Avtonomija strank je omejena samo v primeru, da je obligacijsko razmerje v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. V obravnavanem primeru odločitev prodajalca, da proda gozd enemu izmed predkupnih upravičencev enakega položaja, ne nasprotuje ničemur od navedenega. Odgovor na dopuščeno vprašanje je torej nikalen.

K II. točki izreka

13Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Revident z revizijo ni uspel, zato je dolžan povrniti stroške revizijskega postopka stranskima udeležencema (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče je strankama z interesom na podlagi 6. točke v zvezi z drugo alinejo 1. točke tarifne številke 32 Odvetniške tarife (OT) priznalo 300 točk po vrednosti točke 0,60 EUR (180 EUR) in manipulativne stroške na podlagi tretjega odstavka 11. člena OT v višini 2% od skupne vrednosti storitve (3,6 EUR), skupaj torej 183,6 EUR. Stranki z interesom povečanja tega zneska za DDV nista zahtevali. Odmerjene stroške je revident dolžan povrniti v 15. dneh od vročitve te sodbe, od takrat dalje pa z zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena OZ).

Glasovanje

Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.