VSL Sklep I Cpg 71/2022

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodna odločba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), razveljavilo sklep o izvršbi z dne 10. 11. 2017 (II. točka izreka), razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 11.654,28 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 645,34 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in zakonskih zamudnih obresti od zneska 5,1502 EUR od 1. 8. 2017 do 9. 11. 2017 (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v roku 15 dni v višini 4.388,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2Zoper III. (v delu, ki se nanaša na plačilo 3.043,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.434,90 EUR od 31. 5. 2015 dalje in od zneska 1.608,10 EUR od 1. 5. 2015 dalje) in V. točko izreka izpodbijane sodne odločbe se iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodno odločbo v izpodbijanem delu III. točke izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek v tem delu zavrne ter temu ustrezno (glede na uspeh) spremeni odločitev o stroških postopka v V. točki izreka, podrejeno pa, da izpodbijano sodno odločbo v III. in V. točki izreka razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne ter toženi stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno je sporno le vprašanje, ali sta pravdni stranki glede iztoževanih računov z dne 30. 4. 2015 in 31. 3. 2015 v skupni višini 3.043,00 EUR sklenili ustno izvensodno poravnavo in je zato obveznost tožene stranke prenehala.

6Tožena stranka je trdila, da sta se s tožečo stranko dogovorili, da bo s tem, ko bo tožena stranka plačala večino spornih zapadlih računov, dolg tožene stranke po do tedaj izdanih računih v celoti poravnan. Tožena stranka naj bi se dogovora držala in naj bi novembra 2015 in januarja 2016 plačala večino spornih računov v skupnem znesku 13.271,65 EUR, tožeča stranka pa naj bi v zadevi VL 158585/15 skladno z dogovorom 21. 3. 2016 sodišču dala izjavo, da je tožena stranka svoj dolg po spornih računih poravnala. Tožeča stranka je obstoj dogovora prerekala ter navedla, da je očitno v umiku predloga za izvršbo prišlo do napačnih navedb oz. do pomote.

7Ni bilo sporno, da je tožeča stranka v zadevi VI Pg 518/2016 (VL 158585/15) dne 21. 3. 2016 umaknila tožbo, s katero je od tožene stranke terjala plačilo istih terjatev, kot jih terja tudi v tem sporu, ter v umiku navedla, da je tožena stranka popolnoma in v celoti poravnala svoj dolg po teh računih (priloga B10).

8Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala spornega dogovora. Pojasnilo je, da ni opredelila, s kom na strani tožeče stranke ga je sklenila, kdaj in ob kateri priliki, da pa je navedla osebe, s katerimi je bila v kontaktu. Nadalje je navedlo, da glede na to, da je tožeča stranka zanikala, da bi katera od teh oseb imela pooblastilo za sklepanje dogovorov v smeri poravnave, česar naj tožena stranka dokazno ne bi prerekala, sodišče zaslišanj ni izvedlo.

9Višje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zatrjevala obstoj ustnega dogovora o izvensodni poravnavi spornih terjatev in opredelila njegovo vsebino ter ga tudi dokazovala z izjavo tožeče stranke v umiku tožbe v zadevi VI Pg 518/2016 (v kateri je tožeča stranka izrecno priznala, da je tožena stranka sporne terjatve poravnala). Prav tako je pojasnila, da se več ne spomni, s kom se je to dogovorila, saj da naj bi se odgovorni za upravljanje tega objekta na strani tožeče stranke stalno menjali. S tem je prevalila procesno trditveno in dokazno breme na tožečo stranko. Ta je prerekala navedbe o sklenjenem ustnem dogovoru o izvensodni poravnavi ter pojasnila, da je pomotoma navedla, da je tožena stranka dolg poravnala.¹ Nadalje je trdila, da je tožena stranka v zvezi z neplačevanjem računov kontaktirala zgolj z A. A., B. B. in C. C. ter da so neresnične navedbe tožene stranke, da so se odgovorni stalno menjali. S tem je izpolnila svoje procesno trditveno breme. Pravilno je stališče pritožnice, da je bilo na tožeči stranki (procesno) dokazno breme, da je pri njeni izjavi v umiku tožbe prišlo do zmote. Ne drži pa, da tožeča stranka tega bremena ni zmogla. V potrditev navedenega je namreč predlagala zaslišanje A. A., B. B. in C. C., ki naj bi izpovedali, da dogovori med strankama o izvensodni poravnavi niso potekali oz. da ta ni bila sklenjena (ter posledično torej potrdili tudi zmoto v izjavi o umiku tožbe). Teh pa sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim neutemeljeno ni zaslišalo. Tožena stranka je v nadaljevanju sicer res navedla tudi, da je poleg oseb, ki jih je navedla tožeča stranka, kontaktirala vsaj še naslednje osebe oziroma delavce tožeče stranke, in sicer D. D., E. E., F. F. in G. G.,² vendar pa zaslišanja teh oseb ni predlagala.

10Višje sodišče se nadalje strinja s pritožnico, da tudi če zgoraj navedene osebe, s katerimi naj bi se tožena stranka dogovarjala, niso imele pooblastila za sklenitev izvensodne poravnave (kot je to trdila tožeča stranka in ugotovilo sodišče prve stopnje),³ pa je tožeča stranka z izjavo v umiku tožbe sklenitev domnevne izvensodne poravnave odobrila (prvi odstavek 73. člena Obligacijskega zakonika, OZ)⁴. Tožena stranka je trdila, da je to izjavo podala tožeča stranka, torej po pooblaščeni osebi, tožeča stranka pa ni prerekala, da za podajo take izjave ni imela veljavnega pooblastila. Glede na navedeno je neutemeljen očitek tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da navedbe tožene stranke, da je izjavo podpisal zakoniti zastopnik tožeče stranke (kar sicer izhaja tudi iz same izjave; priloge B10), predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki je višje sodišče ne sme upoštevati.

11Pritožnica navaja še, da so glede na vsebino izjave tožeče stranke v umiku predloga za izvršbo (pravilno tožbe) in opisano dejansko stanje izpolnjeni tudi pogoji za prenehanje obveznosti po prvem odstavku 319. člena OZ. Ta določa, da obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja. Če tožena stranka meri na to, da že sama izjava tožeče stranke v umiku tožbe predstavlja izjavo v smislu navedene določbe, višje sodišče pojasnjuje, da to ne drži. Izjava o odpustu dolga mora biti namreč jasna in nedvoumno usmerjena na posledico (da želi upnik svoj dolg odpustiti).⁵ Tem kriterijem pa izjava tožeče stranke, da je tožena stranka popolnoma in v celoti poravnala svoj dolg po navedenih računih, ne zadosti.

12Neutemeljene so navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da že same listine v spisu dokazujejo, da dogovor ni obstajal. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka novembra 2015 plačala 10.003,43 EUR, tožeča stranka pa je (kljub temu) 16. 12. 2015 vložila predlog za izvršbo, še ne dokazuje, da dogovor ni bil sklenjen. Tožena stranka je namreč trdila, da je novembra 2015 in januarja 2016 plačala večino spornih računov v skupnem znesku 13.271,65 EUR, s čimer je izpolnila domnevni dogovor, tožeča stranka pa ni ugovarjala, da je bila večina računov plačana že novembra 2015. Držijo navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da je tožena stranka najprej (v ugovoru zoper sklep o izvršbi in odgovoru na tožbo) trdila, da je sporna računa plačala ter da je to priznala tudi tožeča stranka v umiku predloga za izvršbo (pravilno tožbe), šele nato pa je navedla, da sta stranki sklenili dogovor o izvensodni poravnavi, vendar pa navedeno samo po sebi (glede na izrecno izjavo tožeče stranke v umiku tožbe, da je tožena stranka sporni dolg v celoti poravnala) še ne izkazuje, da dogovor ni bil sklenjen.

13Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravno odločilnega dejstva, in sicer do vsebine sporne izjave tožeče stranke, s čimer naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je do navedene izjave opredelilo v točki 15 obrazložitve.

14Zaradi zmotne porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena med pravdni stranki (7. in 212. člen ZPP) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (neuporabe določbe prvega odstavka 73. člena OZ) je dejansko stanje glede sklenitve pogodbe o poravnavi oz. prenehanja sporne obveznosti ostalo neugotovljeno. Sodišče prve stopnje naj tako glede slednjega vprašanja ob upoštevanju navedenega in na podlagi pravilne porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena dopolni dokazni postopek ter dokaze oceni v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

15Višje sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbi tožene stranke je ugodilo in sodno odločbo razveljavilo v izpodbijanem delu ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP). V konkretnem primeru namreč ne gre za pomanjkljivosti, ki bi jih bilo mogoče odpraviti zgolj z dopolnitvijo postopka pred višjim sodiščem, saj bi moralo slednje prvič izvajati celoten dokazni postopek za ugotovitev pravno odločilnih dejstev v zvezi s sklenitvijo pogodbe o poravnavi. Višje sodišče ocenjuje, da razveljavitev ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter da bi v primeru drugačne odločitve višje sodišče poseglo v ustavno zagotovljeno pravico strank do pritožbenega preizkusa.

16Skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP je višje sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

¹ Stališče tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da tožena stranka ni prerekala njenih navedb glede zmote v izjavi, je napačno. Osnovni argument tožene stranke je namreč bil, da sta stranki sklenili dogovor o izvensodni poravnavi, zaradi česar je nato tožeča stranka umaknila tožbo. Že sama ta navedba vsebuje implicitno sporočilo, da ne gre za pomoto v izjavi. Tudi sicer pa je tožena stranka izrecno ugovarjala navedbam tožeče stranke o tem, da gre za zmoto.
² Višje sodišče se sicer strinja s stališčem tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da je bila s temi trditvami tožena stranka že prekludirana (prim. 286. člen ZPP).
³ Višje sodišče pripominja, da je bila sicer tožeča stranka s temi navedbami že prekludirana (prim. 286. člen ZPP), vendar pa tožena stranka te kršitve, ki predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), na katero višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ne uveljavlja v pritožbi (drugi odstavek 350. člena ZPP).
⁴ Ki določa, da pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri.
⁵ Prim. M. Juhart v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik (OZ), splošni del s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2003, str. 413.