UPRS Sodba I U 1282/2021-6

I. Tožbi se ugodi in se sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. 11064-51411/2021-2 z dne 23. 7. 2021 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrnitvi stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim sklepom je organ zavrgel tožnikovo vlogo za uveljavljanje pravice do delnega vračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo (1. točka izreka) ter hkrati sklenil, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka) in da je sklep takse prost (3. točka izreka).

2Iz njegove obrazložitve izhaja, da je tožnik 24. 6. 2021 vložil vlogo za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem. V postopku je bilo na podlagi vloge in listin, tako predloženih kot tistih, pridobljenih po uradni dolžnosti, ugotovljeno, da je tožnik za isto obdobje in za iste delavce vložil dve vlogi, s čimer je organ – upoštevaje, da je že izdal sklep o izboru po vlogi št. 11064-51412/2021-1 – tožnikovo vlogo zavrgel.

3Tožnik se z odločitvijo organa ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, saj je ta brez ustrezne obrazložitve oziroma povsem pavšalen. Iz izpodbijanega sklepa namreč ni razvidno, kako je organ prišel do svoje odločitve, saj njegovi zaključki ne temeljijo na nobenem dokazu. S tem so mu bile kršene tudi ustavne pravice. Odločitvi organa nasprotuje tudi po vsebini. Navaja, da je predmetno vlogo vložil za obdobje od 1. 5. 2021 do 30. 6. 2021, pri čemer jo je organ zmotno zavrgel. Njegova odločitev je tudi v nasprotju z vloženimi vlogami, kar podrobneje pojasnjuje. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

K I. točki izreka:

4V tem upravnem sporu je sporna odločitev organa, s katero je ta zavrgel tožnikovo vlogo za uveljavljanje pravice do delnega vračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo, tj. pravice, ki jo je tožnik uveljavljal na podlagi določb Zakona o dodatnih ukrepih za omilitev posledic COVID-19 (ZDUOP).

5Sodišče uvodoma ugotavlja, da so procesne predpostavke za dopustnost upravnega spora po prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izpolnjene. Tožba zoper izpodbijani sklep (izdan 23. 7. 2021) je bila vložena 27. 8. 2021, s čimer je bila – ob upoštevanju 30-dnevnega roka iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 ter okoliščine, da v času poletnega poslovanja (tj. od 15. 7. 2021 do 15. 8. 2021) rok za vložitev predmetne tožbe ni tekel (četrti odstavek 83. člena Zakona o sodiščih) – vložena pravočasno. Izpodbijani sklep je bil izdan v zadevi povračila izplačanih nadomestil plače delavcem na začasnem čakanju na delo po ZDUOP in tako predstavlja dokončen upravni akt, ki se ga lahko (tudi na podlagi izrecne določbe šestega odstavka 45. člena tega zakona) izpodbija v upravnem sporu. Slednji je bil tudi izdan tožniku kot naslovniku in je torej ta legitimiran za vložitev tožbe; z izpodbijanim sklepom pa se tudi posega v njegov pravni položaj. Za dopustnost upravnega spora so podane tudi druge procesne predpostavke iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

6Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi prvega odstavka 37. člena ZUS-1.

7Po prvem odstavku 37. člena ZUS-1 sme sodišče, kadar ima upravni akt take pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, akt s sodbo odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor.

8Tožnik v tožbi v bistvenem navaja, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, saj je njegova obrazložitev povsem pavšalna.

9Tudi po ugotovitvah sodišča je obrazložitev izpodbijanega sklepa pavšalna oziroma brez navedb pravno relevantnega dejanskega stanja, čeprav bi bile slednje za presojo njegove zakonitosti nujne, s čimer gre torej za bistveno pomanjkljivost izpodbijanega sklepa. Zaključek, da se tožnikova vloga zavrže iz razloga, ker je organ o isti zadevi – tj. vlogi, vloženi na podlagi 45. člena ZDUOP za isto obdobje in iste delavce – že odločil, bi moral namreč temeljiti na ugotovljenih pravno relevantnih dejstvih, ki pa iz izpodbijanega sklepa niso razvidni. Iz slednjega je tako smiselno sicer moč razbrati, da je bila tožnikova vloga zavržena iz razloga po 4. točki prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da organ s sklepom zahtevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti (čeprav te pravne podlage v izpodbijanem sklepu niti izrecno ne navede). Vendar pa naveden zaključek ostane brez kakršnekoli pravno relevantne dejanske podlage, ki bi narekovala sprejem navedene odločitve organa. Resda organ navede, da je bil že izdan sklep o izboru po vlogi št. 11064-51412/2021-1, vendar to ne spremeni dejstva, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja na katero obdobje in na katere delavce se je nanašala predmetna zavržena vloga, kot tudi ne na katero obdobje in na katere delavce se je nanašala vloga, s katero je organ o tožnikovi vlogi, podani na podlagi 45. člena ZDUOP, že odločil. Opisana pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki se torej kaže v odsotnosti navedb dejanske podlage, tako tistih, podanih s strani vlagatelja (tožnika) kot ugotovitev organa, podkrepljenih z dokazi (prvi odstavek 214. člena ZUP), pa je bistvena, saj – upoštevaje konkretne tožbene navedbe, ki nasprotujejo odločitvi organa tudi po vsebini – onemogoča preizkus zakonitosti izpodbijanega sklepa. Opisana pomanjkljivost izpodbijanega sklepa pa je tudi očitna (prima facie spoznavna) ter se tako za njeno prepoznavo ne zahteva nikakršna podrobnejša analiza.¹

10V okviru opisanega preizkusa izpodbijanega sklepa glede tega, ali je upravni spor, ki po vsebini pomeni odločanje o zakonitosti upravnega akta, sploh mogoč, sodišče tako ugotavlja, da glede na navedeno bistveno pomanjkljivost (odsotnost navedbe konkretne dejanske podlage) izpodbijani sklep nima vsebine, ki bi bila lahko predmet presoje zakonitosti in s tem sklep predmet upravnega spora.

11Sodišče je tako na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, zadevo pa ob smiselni uporabi določb tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu v ponoven postopek. Pri tem je ta vezan na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Organ bo tako v ponovljenem postopku v obrazložitvi svoje odločitve dolžan poleg vključitve navedb vlagatelja o dejstvih, navesti tudi ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto. Obrazložitev upravnega akta pa mora sicer obsegati tudi razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov ter navedbo določbe predpisa, na katerega je organ oprl svojo odločitev (prvi odstavek 214. člena ZUP).

12Kadar sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 upravni akt odpravi, ker ima take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, sme takšno odločitev sprejeti, ne da bi tožbo poslalo v odgovor. Ker je torej sodišče v obravnavanem primeru tožbi ugodilo na podlagi določbe 37. člena ZUS-1, tožbe tudi ni poslalo v odgovor tožencu. Po stališču teorije namreč takšna očitno spoznavna bistvena pomanjkljivost upravnega akta izključuje potrebo po kontradiktornosti.²

13Tožnik je sicer v tožbi odločitvi organa nasprotoval tudi po vsebini ter navedeno podrobneje pojasnil. Vendar pa se sodišče, ker je ugodilo tožbi že iz razloga po prvem odstavku 37. člena ZUS-1, v samo vsebinsko presojo odločitve organa ni spuščalo. Iz navedenega razloga tudi ni izvedlo glavne obravnave.

14Po četrti alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odloča o tožbi v primeru, če ima izpodbijani upravni akt take pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, sodnik posameznik.

K II. točki izreka:

15Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena po sodnici posameznici, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika) ter 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Priznane stroške mora toženec tožniku plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika).

¹ Glej Kmecl, A.: 37. člen, v: Kerševan, E. (ur.): Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem. Lexpera d. o. o. (GV Založba), Ljubljana 2019, str. 251 in nasl.
² Prav tam.