45. člen ZDUOP

Zahtevek za vračilo sredstev praviloma ni upravna odločba. Kljub temu pa je takšen zahtevek mogoče šteti za upravno odločbo, če ima (ne glede na naslov) njegova vsebina elemente upravne odločbe. Iz obrazložitve zahtevka na vračilo sredstev z dne 13. 12. 2021 izhaja, da je z njim ZRSZ na podlagi 45. člena ZDUOP ter 7. člena Sklepa, tožnici naložil povrnitev sredstev v višini 28.331,97 EUR. Hkrati je navedel vsa dejstva, ki so podlaga za takšen zahtevek, določil je tudi rok za izpolnitev naložene obveznosti in pravne posledice v primeru neizpolnitve obveznosti. V zahtevku na vračilo sredstev je bil razviden datum izvršljivosti, znesek obveznosti in tek zamudnih obresti. Glede na tako vsebino, zahtevek za vračilo sredstev z dne 13. 12. 2021 upravna odločba, s katero je bilo odločeno o obveznosti tožnice. 45. člen ZDUOP, ki določa, da zoper sklep ni pritožbe. Sodišče se z navedenim ne strinja in pritrjuje tožnici, ki pravilno opozarja, da 45. člen ZDUOP ureja postopek in način uveljavljanja povračila nadomestila plače, torej ureja vlogo, s katero se pridobi pravica do nadomestila in ne postopek vračila morebitnih neutemeljeno izplačanih sredstev. Vračilo neupravičeno prejetih

Po oceni sodišča iz drugega odstavka 45. člena ZDUOP jasno izhaja, da je v primeru podaljšanja ukrepa mogoče pravočasno vlogo za uveljavljanje pravice do povračila izplačanih nadomestil plače vložiti le, kadar je vložena v roku osmih dni, šteto od napotitve delavca na začasno čakanje na delo. Kot skrajni datum, do katerega ZDUOP dopušča uveljavljanje ukrepa napotitve delavca na začasno čakanje na delo, pa je določen 30. 6. 2021. Po tem datumu vloge za uveljavljanje predmetne pravice ni več mogoče vložiti, tudi če osemdnevni subjektivni rok od napotitve še ni potekel.

Določbo drugega odstavka 45. člena ZDUOP je treba razlagati tako, da je v primeru podaljšanja ukrepa mogoče pravočasno vlogo za uveljavljanje pravice do povračila izplačanih nadomestil plače vložiti le, kadar je vložena v roku osmih dni šteto od napotitve delavca na začasno čakanje na delo. Po presoji sodišča je namreč pravočasna le tista vloga, ki je podana v roku osmih dni od napotitve delavca na začasno čakanje na delo ter je hkrati v primeru podaljšanja ukrepa podana najkasneje do 30. 6. 2021. Pravočasnosti vloge (68. člen ZUP) ni mogoče enačiti z nepopolno vlogo v smislu 66. člena ZUP. Nepravočasnost vložitve vloge ni odpravljiva, medtem ko je nepopolnost vloge odpravljiva na način, ki ga predpisuje 67. člen ZUP.

V primeru podaljšanja ukrepa delnega povračila nadomestila plače delavca za začasnem čakanju na delo je mogoče pravočasno vlogo za uveljavljanje pravice do povračila izplačanih nadomestil plače vložiti le, kadar je vložena v roku osmih dni šteto od napotitve delavca na začasno čakanje na delo. Dalj časa trajajočih oziroma kontinuiranih napotitev na čakanje zaradi razglašene epidemije COVID-19, ki je izredna in nepredvidljiva situacija, ZDUOP sploh ne dopušča, kar ne nazadnje izhaja tudi iz naziva ukrepa, ki se glasi „na začasno čakanje“. Gre torej za krajše obdobje čakanja. Zato niso utemeljene tožbene navedbe, da osem dnevni rok od napotitve ne velja v primeru kontinuiranih oziroma dalj časa trajajočih napotitev, saj za slednje delodajalci kot potencialni upravičenci pravice do nadomestila plače delavcem za začasnem čakanju na delo - glede na časovno omejitev ukrepa, niti ne morejo uveljavljati.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno za katero obdobje ter za katere delavce je tožnik uveljavljal pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem ter na podlagi česa je ugotovljeno da je tožnik delavce napotil na čakanje dne 1. 5. 2021. Poleg navedenega toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sprva navaja, da vloga tožnika ni bila vložena v roku iz prvega odstavka 45. člena ZDUOP, nato pa ugotavlja, da je vloga nepopolna, zaradi česar je tožnika pozvala k odpravi pomanjkljivosti, ki jih tožnik v postavljenem roku ni odpravil, zaradi česar je vlogo tožnika zavrgla. Navedeno po sodni presoji pomeni, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa sama s seboj v nasprotju, saj ni jasno ali je bila vloga tožnika zavržena, ker ni bila pravočasna, ali ker tožnik ni odpravil pomanjkljivosti vloge.

Zaključek, da se tožnikova vloga zavrže iz razloga, ker je organ o isti zadevi že odločil, bi moral temeljiti na ugotovljenih pravno relevantnih dejstvih, ki pa iz izpodbijanega sklepa niso razvidni. Resda organ navede, da je bil že izdan sklep o izboru po vlogi št. 11064-51412/2021-1, vendar to ne spremeni dejstva, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja na katero obdobje in na katere delavce se je nanašala predmetna zavržena vloga, kot tudi ne na katero obdobje in na katere delavce se je nanašala vloga, s katero je organ o tožnikovi vlogi, podani na podlagi 45. člena ZDUOP, že odločil.

Rok iz prvega odstavka 45. člena ZDUOP je materialni rok, s potekom katerega upravičenec izgubi pravico uveljavljati nadomestilo. Pravočasnosti vloge ni mogoče enačiti z nepopolno vlogo v smislu 66. člena ZUP. Nepravočasnost vložitve vloge ni odpravljiva, medtem ko je nepopolnost vloge odpravljiva na način, ki ga predpisuje 67. člen ZUP.

Pravočasna je le tista vloga, ki je podana v roku osmih dni od napotitve delavca na začasno čakanje na delo ter je hkrati v primeru podaljšanja ukrepa podana najkasneje do 30. 6. 2021, kar za obravnavani primer pomeni, da je bila tožnikova vloga prepozna, saj je bila podana po izteku osemdnevnega roka od napotitve delavca na začasno čakanje na delo iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 45. člena ZDUOP.

Toženčev zaključek, da se tožniku pravica do povračila izplačanih nadomestil plač ne prizna za pri njem zaposlene A. A, B. B., C. C. in D. D., ker ima za njih sklenjeno pogodbo o subvencioniranju zaposlitve v okviru programov aktivne politike zaposlovanja, bi moral temeljiti na navedbi konkretnih pravnih (zakonskih) norm, ki izključujejo hkratno prejemanje subvencije v okviru programov aktivne politike zaposlovanja in delno povračilo nadomestila plače zaradi napotitve na začasno čakanje na delo (4. točka prvega odstavka 214. člena ZUP).