VSL Sklep VI Kp 38512/2021

Ob odločanju o pritožbi zagovornika obtoženega B. B. se izpodbijana sodba razveljavi po uradni dolžnosti, prav tako tudi glede obtoženega A. A. in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega B. B. in A. A. spoznalo za kriva kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi s drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obtoženemu A. A. je po prvem odstavku 206. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto in štiri mesece zapora ter na podlagi osmega odstavka 86. člena KZ-1 določilo, da se izvrši tako, da obtoženi A. A. namesto kazni zapora opravi v obdobju treh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Obenem mu je na podlagi desetega odstavka 86. člena KZ-1 izreklo ukrep varstvenega nadzorstva za čas opravljanja dela v splošno korist oziroma treh let od izvršljivosti sodbe.

2Obtoženemu B. B. je po prvem odstavku 206. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in enajst mesecev zapora. Nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 55. člena KZ-1, upoštevaje, kot določeno kazen zapora iz te sodbe in enotno kazen dve leti in devet mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VI K 25588/2020 z dne 22. 12. 2021, ki je postala pravnomočna 4. 2. 2022, izreklo enotno kazen štiri leta in sedem mesecev zapora. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 je obtoženemu B. B. v izrečeno kazen zapora vštelo deloma prestano kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani VI K 26788/2020 z dne 22. 12. 2021.

3Po prvem in drugem odstavku 75. člena KZ-1 je obtožencema nerazdelno naložilo plačilo denarnega zneska, ki ustreza protipravno pridobljeni premoženjski koristi v višini 200,00 EUR. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oba obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki je bil obtoženemu B. B. postavljen po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračuna, potrebni izdatki in nagrada zagovornika, ki je bil obtoženemu A. A. postavljen na podlagi brezplačne pravne pomoči, pa bremenijo proračun v skladu z določili Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP).

4Zoper sodbo je pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji vložil zagovornik obtoženega B. B., ki je predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženemu izrečeno zaporno kazen zniža.

5Ob odločanju o pritožbi je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti po uradni dolžnosti. Glede obtoženega A. A. je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti ravnalo na podlagi določbe 387. člena ZKP, po kateri mora pritožbeno sodišče, kadar odloči v korist enega obdolženca, enako ravnati tudi v korist soobdolžencev, ki se niso pritožili ali se niso pritožili v smeri, v kateri se je pritožil obdolženec, v korist katerega je odločilo pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uporaba t. i. beneficium cohaesionis (t. i. privilegij pridruženja) upoštevna, ker gre za soobtožena, ki jima je bila v istem postopku izdana ena sodba.

6Sodišče druge stopnje je pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določil kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je izrek sodbe nerazumljiv.

7Sodišče prve stopnje je sprejelo priznanje krivde od obeh obtožencev in ju spoznalo za kriva kaznivega dejanja ropa v sostorilstvu po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, kljub temu, da je v opisu kaznivega dejanja med drugim navedeno, da je obtoženi B. B. z nožem v rokah stekel za oškodovancem in ko se je le-ta ustavil pri Kavalirju, z nožem v rokah zagrozil rekoč, „vrni denar, vrni 250 EUR, daj mi vse“ in mu pri tem nož pritisnil pred obraz. Tako izrečena grožnja nakazuje na drugo kaznivo dejanje kot pa je dejanje pravno opredelilo sodišče prve stopnje, ko je obtoženca spoznalo za kriva kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Iz opisa kaznivega dejanja se torej nakazuje, da bi lahko šlo pri predmetnem kaznivem dejanju za nedovoljeno izterjavo dolga, ki je zasnovana kot posebna kvalificirana oblika kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem odstavku 310. člena KZ-1. Torej iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da naj bi obtožena z uporabo sile in grožnje prisilila dolžnika v izplačilo dolga. Sodišče prve stopnje pa je obtoženca spoznalo za kriva kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1, ki ga stori kdor vzame tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, tako da uporabi silo zoper kakšno osebo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo. Kot je bilo že izpostavljeno je v dejstvenem opisu navedeno, da je med drugim obtoženi B. B. od oškodovanca zahteval vrnitev denarja, saj mu je eksplicitno rekel naj vrne denar, naj vrne 250,00 EUR. Glede na to, da je obtoženi B. B. od oškodovanca zahteval naj vrne točno določen znesek, po presoji pritožbenega sodišča ni nesporno ugotovljeno, ali sta obtožena od oškodovanca z uporabo sile želela izterjati dolg ali pa vzeti tujo premično stvar. Izrek sodbe je torej nerazumljiv, saj iz njega ni mogoče ugotoviti, katero kaznivo dejanje sta obtožena B. B. in A. A. storila.

8Glede na pojasnjeno je sodišče druge stopnje zaradi ugotovljene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje v fazo glavne obravnave (prvi odstavek 392. člena ZKP), v katerem bo sodišče prve stopnje moralo po zaslišanju oškodovanca in obeh obtožencev ter po izvedbi morebitnih drugih dokazov presoditi, ali sta obtožena s silo želela izterjati dolg ali pa oškodovancu odvzeti njegove stvari ter nato ponovno odločiti o utemeljenosti očitkov obtožbe in v zvezi s tem navesti prepričljive razloge.

9Glede na odločitev, ki jo je sprejelo se do pritožbenih navedb zagovornika obtoženega B. B. ni opredeljevalo.