VSK Sodba I Cp 185/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni v točki I izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da mora toženec v petnajstih dneh plačati tožnici znesek 1.868,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2014 in znesek 1.154,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2014 dalje; v točki III pa tako, da mora tožnica v petnajstih dneh plačati tožencu 1.041,30 EUR pravdnih stroškov.

Sicer pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (glede plačila 341,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2014 dalje) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica mora v petnajstih dneh plačati tožencu tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 210,00 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženec tožnici v petnajstih dneh plačati znesek v višini 3.363,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.868,62 EUR od 3.3.2014, od zneska 1.495,23 EUR pa od 14.3.2014 dalje. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora toženec tožnici v petnajstih dneh povrniti pravdne stroške v znesku 1.496,26 EUR s pp.

2Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil toženec in predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3V pritožbi opozarja, da je izvajalec M d.d. izvedel določena dela v prostorih toženke. To pa niso dela, ki jih je določilo nepravdno sodišče. Dela niso bila izvedena na stavbi kot celoti. V tej zvezi se pritožba sklicuje tudi na okoliščino, da račun ni sestavljen tako kot to določa Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ-1) v 2. točki 68. člena. Tožnica je izvedla vzdrževalna dela oziroma rekonstrukcijo sama v svoji stanovanjski enoti in v delu stopnišča, ki meji na njeno stanovanje. Dela niso bila izvedena v skladu s sklepom nepravdnega sodišča. Za dela, ki jih je solastnik opravil v svojem stanovanju, nima zakonskega upravičenja terjati druge solastnike za plačilo pri njemu opravljenih del. Plačilo stroškov vzdrževanja večstanovanjske stavbe je po 25. členu SZ-1 dolžnost etažnih lastnikov pod pogojem, da so dela izvedena na skupnih delih stavbe kot celote. Tožnica bi bila upravičena terjati toženca le za dela, ki so izvedena v splošnem skupnem delu (hodnik s stopniščem) in ki služijo obema strankama, vendar pod pogojem, da so izvedena v celoti in ne samo v tistem delu skupnih prostorov, ki gravitirajo na tožničino stanovanje. V tej zvezi pritožba opozarja na sodno prakso. Tožnica pred začetkom del toženca sploh ni obvestila o nameravanih delih, čeprav to od nje zahteva Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v četrtem odstavku 76. člena. Toženec ni bil z ničemer obogaten s tem, ko je tožnica izvedla izboljšave oziroma rekonstrukcijo svojega stanovanja. Dokaz z izvedencem je dokazoval pomanjkljive trditve. Tožnica del na skupnih delih stavbe ni izvedla v celoti, temveč v manjšem obsegu. Pritožba opozarja tudi na problem v zvezi z vgrajeno hidroizolacijo in toplotno izolacijo. Tožnica v tožbi ni zatrjevala, da je bil toženec nepošten. Izračun stroškov prevoza je za toženca diskriminatoren in ponižujoč.

4Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

5Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

6Posebna pravna regulacija upravljanja večstanovanjske stavbe je potrebna za upravljanje skupnih delov, pri čemer za posle rednega upravljanja zadostuje, da se zanje odloči večina etažnih lastnikov, katerih deleži pomenijo več kot polovico vrednosti stvari (prvi odstavek 25. člena SZ-1). Med posle rednega upravljanja spadajo ukrepi, ki so potrebni in smiselni za ohranitev stvari v funkciji. V okvir poslov rednega upravljanja sodi tudi vzdrževanje, ki vsebuje ukrepe za ohranitev substance stvari in njene zmožnosti služiti svojemu namenu. Za vzdrževanje se šteje izvedba vseh del v skladu s predpisi o graditvi objektov (četrti odstavek 25. člena SZ-1). Gre za vzdrževalna dela v okviru skupnih delov večstanovanjske stavbe (5. člen SZ-1), saj zakon upravljanja posameznega dela (4. člen SZ-1) ne ureja, ker ni kolizije interesov. Če etažni lastniki zaradi nezadostne večine ne morejo sprejeti sklepa glede rednega upravljanja, posel pa je nujen za vzdrževanje stvari, lahko o izvedbi posla na predlog etažnega lastnika odloči sodišče v nepravdnem postopku (prvi odstavek 28. člena SZ-1). Enako velja tudi za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja (četrti in peti odstavek SZ-1).

7V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki etažna lastnika stanovanj v stavbi na naslovu [...] in solastnika (tožnica do deleža 49,50 %, toženec pa do deleža 50,50 %) skupnih delov v tej stavbi, pri čemer je tožnica (oziroma njena prednica) izposlovala v nepravdnem postopku sklep sodišča, ki nadomešča sklep etažnih lastnikov, da izvede sama ali zaupa izvedbo nekomu drugemu posle rednega upravljanja stavbe: betoniranje talne plošče v pritličju, izvedbo dokončnega tlaka s finalizacijo in izolacijo v skupnih prostorih hodnika in stopnišča, skupaj s sanacijo ometov zidu v delu stopnišča in vhoda, izvedbo stropne plošče (montažne konstrukcije) med stanovanjem tožnice in strešno konstrukcijo, sanacijo fasade stavbe in venca, ureditev žlebov ter ureditev oziroma na novo postavitev elektroinstalacije na stopnišču in skupnem vhodu. Obenem je sodišče tudi odločilo, da stroški navedenih del bremenijo etažna lastnika glede na njuna solastniška deleža na skupnih delih.

8Obveznosti na skupnih delih bremenijo etažne lastnike v sorazmerju z njihovimi solastniškimi deleži. Če pa gre za obveznosti na posameznem delu, takšna obveznost ne more bremeniti vseh etažnih lastnikov, temveč samo tistega etažnega lastnika, na posameznem delu katerega so bila gradbena dela izvedena. Zgolj na tak zakonit način je treba v konkretnem primeru interpretirati oziroma razumeti omenjeni sklep nepravdnega sodišča. Kar pa zadeva obveznosti na skupnih delih, plačilo za delo izvajalca (ali tretje osebe, ki zaradi plačila vstopi v pravni položaj izvajalca), v razmerju do etažnih lastnikov zapade v plačilo, ko je delo izvršeno v celoti, ne pa zgolj v manjšem obsegu, na kar upravičeno opozarja obravnavan pritožba. Izvajalčeva storitvena obveznost (v konkretnem primeru na tej strani po pooblastilu nepravdnega sodišča nastopa tožnica kot plačnica izvajalcu, ki ga je angažirala) ima namreč značilnost obligacije rezultata (641. in 642. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), zato toženec kot etažni lastnik ni dolžan izvršiti plačila za dela na skupnih delih stavbe v sorazmerju z njegovim solastniškim deležem, dokler gradbena dela niso izvršena v celoti.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tlak (dela, povezana z betoniranjem talne plošče) v celoti izdelal v stanovanjskih prostorih tožnice, kar pomeni, da ni šlo za gradbena dela na skupnem delu objekta [...]. Stroški v zvezi s temi delu zato bremenijo izključno etažnega lastnika, torej tožečo stranko. Enako velja glede del v okviru izvedbe stropne plošče med stanovanjem tožnice in strešno konstrukcijo (vgradnja lesenih desk na stropu in obloga iz mavca z izolacijo).

10Gradbena dela izvedba dokončnega tlaka s finalizacijo in izolacijo v skupnih prostorih hodnika in stopnišča, sanacija vseh ometov v delu stopnišča in vhoda ter sanacija fasade in venca, pa so dela, ki so se nanašala na skupne dele omenjene zgradbe v K. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi sicer pravilno ugotovilo, da so bila določena gradbena dela izvedena, vendar pa zagotovo ne v celoti (izvedena so bila samo v tistem delu skupnega dela, ki gravitira na stanovanje tožnice). Zato je po oceni pritožbenega sodišča zahtevek v tem delu zoper toženca preuranjen, saj toženec ni dolžan sprejeti delne izpolnitve, na kar utemeljeno opozarja obravnavana pritožba. Na tem mestu je pravno pomembna tudi okoliščina, da je tožnica sama trdila, da dela ni v celoti opravila, ker ni imela dovolj sredstev, kar pomeni, da ji toženec ni preprečil, da bi del ne zmogla izvesti v celoti.

11Nobenega dvoma pa ni, da so bila v celoti opravljena kleparska dela glede ureditve žlebov na strehi objekta. V tem delu pritožba niti ne oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče v tem delu (glede priznanega zneska 675,32 EUR, ki glede na solastniški delež toženca v višini 50,50 %, znaša 341,07 EUR) pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. To velja tudi glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 341,07 EUR za čas od 14.3.2014 dalje, upoštevaje ob tem, da je toženec od pravnomočnosti omenjenega sklepa nepravdnega sodišča vedel, da je tožnica pooblaščena za izvedbo del in da bo moral za opravljena dela plačati sorazmeren del stroškov. V tej zvezi ne drži pritožbeni očitek, da tožnica ni dokazala, da ji gredo po 193. členu OZ zakonske zamudne obresti od dneva izvršitve plačila izvajalcu.

12V preostalem delu, to je glede zneska 1.868,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2014 in zneska 1.154,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2014 dalje, pa je pritožba toženca utemeljena, zato je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

13Glede na uspeh v pravdi, je toženec upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 1.041,30 EUR s pp (v skladu z odmero sodišča prve stopnje).

14Toženec je s pritožbo v pretežnem delu uspel, zato je upravičen tudi do plačila stroškov pritožbenega postopka v znesku 210,00 EUR (sodna taksa za pritožbo).