VSL Sklep in sodba I Cpg 129/2022

I. Pritožba zoper sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, z izpodbijano sodbo pa toženi stranki naložilo plačilo zneska 7.320 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2020 ter pravdne stroške v znesku 190,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper navedeni sklep in sodbo se je pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa ter razveljavitev sodbe. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4Pritožbi zoper sklep in sodbo nista utemeljeni.

Pritožba zoper sklep

5Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje oprlo na nosilne razloge, da ne sprejema ugovora tožene stranke, da ni prejela sodnega pisanja, katerega del je bilo opozorilo o možnosti izdaje sodbe brez naroka in pravici strank, da zahtevata izvedbo naroka. Pojasnilo je, da se v spisu nahaja vročilnica (pripeta na l. št. 49), iz katere izhaja, da je tožena stranka sodno pisanje prejela 19. 10. 2021. Glede navedb o skrbnosti tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih je mogoče razumeti na dva načina: da je bila tožena stranka skrbna v zvezi s prevzemanjem pošte ali pa da je pisanje sicer prejela (kar bi bilo v nasprotju z njeno izrecno trditvijo, da pisanja ni prejela), a ga ob dolžni skrbnosti ni dobro razumela. Ker je ugotovilo, da tožena stranka ni navajala (uveljavljala) ničesar konkretnega, poleg tega pa dokaznih predlogov za zaslišanje stranke in prič ni konkretizirala (niti ni prič poimensko navedla), je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo.

6Višje sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje. Tožena stranka v pritožbi predvsem ničesar od zgoraj navedenega ne izpodbija. Namesto tega se zgolj posplošeno sklicuje na stališče, zavzeto v sklepu I Cpg 2066/2014, povsem pa spregleda, da ni niti navedla, še manj dokazala, za kakšno naključje, ki naj bi imelo za posledico onemogočeno sodelovanje tožene stranke in ki ga slednja ni zakrivila, naj bi sploh šlo.

7Ne drži niti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje določila ZPP, ki se nanašajo na vrnitev v prejšnje stanje, razlagalo preozko. Iz določila 116. člena ZPP izhaja, da sodišče stranki dovoli vrnitev v prejšnje stanje takrat, kadar iz upravičenih razlogov, ki izvirajo iz njene sfere, zamudi rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje. Pravni standard upravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje obsega vsak dogodek, ki je stranki preprečil opravo procesnega dejanja ter v posledici povzročil prekluzijo, vsebino predpostavke "upravičeni vzrok" pa ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej po pravilih o razlagi pravnih standardov. Sodna praksa in pravna teorija sta pri tem izoblikovali naslednje merilo: upravičen vzrok je lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko predstavlja oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje; vzrok bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma, če se lahko pripiše slučaju, ki se je pripetil stranki.¹

8Višje sodišče je že zgoraj opozorilo, da niti iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje niti iz pritožbe ni mogoče ugotoviti, kateri konkretni opravičljiv vzrok, ki ga tožena stranka ni sama zakrivila s svojim ravnanjem oziroma se ga lahko pripiše slučaju, ki se ji je pripetil, tožena stranka sploh zatrjuje oziroma uveljavlja. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je primarno uveljavljala, da ni prejela poziva sodišča z zahtevo po izvedbi naroka ter opozorila o možnosti izdaje sodbe brez naroka. Na te navedbe je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. V nadaljevanju predloga za vrnitev v prejšnje stanje pa je tožena stranka zgolj posplošeno navajala, da je rok za izjasnitev zamudila iz upravičenega razloga, za kar ji ni mogoče očitati krivde, saj gre zamudo pripisati zgolj očitni pomoti ob izvršitvi plačila. Za kakšno plačilo naj bi šlo, iz predloga ni mogoče razbrati. Tožena stranka niti v pritožbi svojih navedb ni dodatno pojasnila, zaradi česar je neutemeljen tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do njenih navedb, isto pa velja za pritožbeno zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži, da ima izpodbijani sklep take pomanjkljivosti, da se ga ne da preizkusiti; nasprotno, sodišče prve stopnje je pravilno in v zadostni meri pojasnilo, zakaj je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo.

9Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

Pritožba zoper sodbo

10Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo po tem, ko je ugotovilo, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljila po temelju in višini (4. in 5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), tožena stranka pa se na navedbe tožeče stranke ni odzvala niti po tem, ko je sodišče stranki seznanilo s svojim stališčem, da dejansko stanje ne vidi kot sporno ter ju pozvalo, da se opredelita do tega stališča ter zahtevata razpis naroka. Opozorilo ju je tudi, da bo sicer razsodilo brez naroka.

11Tožena stranka sodbo primarno izpodbija z navedbami, da poziva sodišča z zahtevo po opredelitvi do tega, ali želi izvedbo naroka, ni prejela. To ne drži. Kot je pojasnjeno že zgoraj, je sodišče prve stopnje že v sklepu, s katerim je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ugotovilo, da je bilo sodno pisanje, katerega del je bilo opozorilo o možnosti izdaje sodbe brez naroka in pravici strank, da zahtevata izvedbo naroka, toženi stranki vročeno 19. 10. 2022. To izhaja iz vročilnice, pripete na l. št. 49 spisa in tega pritožba ni izpodbijala.

12Pravilno izpolnjena vročilnica kot javna listina dokazuje, da je bila vročitev sodnih pisanj opravljena pravilno (142. člen ZPP). Vročilnica je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, vendar tožena stranka v pritožbi tega niti ni poskušala.

13Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da pogoji za izdajo sodbe na podlagi 488. člena ZPP niso bili v celoti izpolnjeni. Drži pritožbeno navajanje, da lahko dejansko stanje postane nesporno tudi kasneje (po izmenjavi pripravljalnih vlog). Toda tožena stranka spregleda, da na vlogo tožeče stranke, s katero je slednja navedbe za utemeljitev tožbenega zahtevka dopolnila (ter predložila dokaze), ni odgovorila, in to niti po tem, ko je sodišče stranki seznanilo s svojim stališčem, da v tej zadevi dejansko stanje ni videti sporno. Tožena stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da svojih posplošenih ugovornih navedb (ki so v izvršilnem postopku zadoščale), ni dopolnila niti po tem, ko je tožeča stranka svoje trditve v vlogi konkretizirala (in predložila dokaze, s katerimi je utemeljevala svoj zahtevek). To pa pomeni, da sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da tožena stranka ni zadostila trditvenemu bremenu.

14V primeru pravde na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ je procesni položaj strank ob nastopu pravde drugačen v toliko, da predlog za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki se šteje kot tožba, (praviloma) ne vsebuje potrebne trditvene podlage za popolnost tožbe (prvi odstavek 180. člena ZPP), kar narekuje postopanje sodišča po 273. členu ZPP. S prvo pripravljalno vlogo zato tožnik šele napravi tožbo za popolno, saj trditve o dejstvih in predlagani dokazi postanejo del procesnega gradiva, o katerih se mora izreči tožena stranka. Dolžnost stranke, da se izjavi do trditvenega in dokaznega gradiva nasprotne stranke (212. člen ZPP), je predpisana, da bi sodišče lahko presodilo, ali bo moralo glede dejstev, ki jih je zatrjevala posamezna stranka, izvajati dokaze. Dejstev, ki so priznana, namreč ni potrebno dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP)².

15V drugem odstavku 214. člena ZPP je uveljavljena (neizpodbojna) domneva, da se štejejo za priznana dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Ob podanih konkretnih navedbah tožeče stranke bi torej tožena stranka morala svoje navedbe dopolniti, česar pa ni storila. Zato je materialnopravno zmotno pritožbeno stališče, da so ugovorne navedbe zadostile standardu trditvenega bremena, saj v tej zadevi ne gre za to, da bi bil ugovor zoper sklep o izvršbi neobrazložen. Predpostavka za uporabo 488. člena ZPP je, da dejansko stanje med strankami ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe. Če dejansko stanje ni sporno zaradi domneve iz drugega odstavka 214. člena ZPP, to ne predstavlja ovire, da sodišče v sporu odloči na podlagi 488. člena ZPP. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je tako postopalo, je zato pravilno.

16Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.

¹ Prim. VSL sklep I Cpg 811/2018 z dne 20. 11. 2018.
² Prim. VSRS sodba III Ips 58/2016 z dne 19. 9. 2017.