273. člen ZPP

Skladno z 92. členom ZŠtip-1 mora štipendist, če ta zakon ne določa drugačnih oziroma dodatnih obveznosti pri posamezni vrsti štipendije, vsako leto uspešno zaključiti posamezni letnik, za katerega je prejemal štipendijo, razen v primerih iz prvega odstavka 87. člena tega zakona. Štipendist je upravičen do nadaljnjega prejemanja štipendij, če v vsakem naslednjem šolskem ali študijskem letu izpolnjuje vse pogoje po tem zakonu in če je uspešno zaključil letnik, za katerega je prejemal štipendijo ter se vpisal v višji letnik, kar določa 90. člen, razen če so podani zakonsko določeni opravičljivi razlogi, zaradi katerih štipendist letnika ni uspešno zaključil. V prvem odstavku 95. člena je ZŠtip-1 uredil mirovanje. Zakonodajalec je prejemanje štipendije v primeru ponavljanja letnika in podaljšanja študentskega statusa opredelil v prvem odstavku 87. člena ZŠtip-1, pri čemer je v četrtem odstavku izvzel primer, ko štipendist letnika, ni izdelal zaradi dokazanih opravičljivih zdravstvenih razlogov. Kot pravilno ugotavlja sodišče v 6. točki obrazložitve je podaljšanje štipendijskega razmerja zaradi opravičljivih razlogov, po izrecni določbi drugega odstavka 87. člena ZŠtip-1 dopus

Tožnik ni postavil določnega tožbenega zahtevka kljub pozivu sodišča prve stopnje v sklepu z dne 10. 1. 2024, da mora tožbo v roku 15 dni popraviti tako, da bo ta vsebovala določen tožbeni zahtevek, sicer bo sodišče tožbo zavrglo (skladno z določili 108. člena ZPP in 273. členom ZPP). Ker torej tožnik določnega tožbenega zahtevka ni postavil niti po pozivu sodišča prve stopnje, tožba ni (bila) sposobna za obravnavanje, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (četrti odstavek 108. člena ZPP). Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da je imel tožnik tožbo možnost dopolniti vse do konca glavne obravnave. Tožba, ki ni popolna, ki torej nima vseh sestavin iz 180. člena ZPP (med katerimi je tudi določen tožbeni zahtevek), se toženi stranki sploh ne vroča v odgovor (prvi odstavek 276. člena ZPP).

Predpostavka za uporabo 488. člena ZPP je, da dejansko stanje med strankami ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe. Če dejansko stanje ni sporno zaradi domneve iz drugega odstavka 214. člena ZPP, to ne predstavlja ovire, da sodišče v sporu odloči na podlagi 488. člena ZPP.

Registrski postopek ni namenjen temu, da bi tam odpoklicani direktor dosegel reintegracijo na svojo funkcijo. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da sklep o odpoklicu direktorja učinkuje že s sprejemom takšnega sklepa, vpis v sodni register je le deklarativen in namenjen publiciteti. Ker sklep nadzornega sveta o odpoklicu direktorja velja, dokler njegova veljavnost ni pravnomočna ugotovljena, se tak sklep vpiše v sodni register ravno z namenom zagotavljanja publicitetnega učinka vpisa. To pomeni, da z ugotovitvijo v obravnavnem postopku tožnik ne more vplivati na vzporedni registrski postopek, v katerem je bil na podlagi sicer še ne pravnomočnega sklepa o izbrisu vpis izbrisa tožnika kot direktorja že izveden. Razlog za odklanjanje možnosti za reintegracijo direktorja je primarno res v tem, da se novo imenovani direktor lahko zanese na veljavno opravljanje svoje funkcije vendar to ni edini razlog. Drug razlog je v tem, da se družbi ne vsiljuje direktorja, ki ga nadzorni svet ne želi. S tem se izogiba okoliščini, da bi intervencija sodišča vnašala potencialne nove konflikte v družbo. Glede na omejeno trajanje mandata članov uprave (in v tem primeru tudi direktorja d. o. o

Zavrženje tožbe zaradi njene nepopolnosti sodi v prvo fazo pripravljalnega postopka oziroma v fazo, v kateri jo tožeča stranka še lahko pričakuje. Sodišče je z izdajo sklepa, s katerim je tožnico pozvalo (le še) na dodaten izvod popravljene tožbe, nato pa s pritegnitvijo toženca v postopek, tožbo sprejelo kot pravočasno in popolno, oziroma najmanj dopustilo možnost njene naknadne dopolnitve, zato tožnica odločitve o zavrženju tožbe ni mogla pričakovati. V okoliščinah, ko stranka odločitve o zavrženju tožbe zaradi nepravočasne sodne presoje o njeni popolnosti ni mogla pričakovati, pa se sodišče na morebitno nepravilno ravnanje stranke, ne da bi ji znova ponudilo možnost ugotovljeno pomanjkljivost odpraviti, ne more sklicevati.

Pravdna stranka je lahko vsaka fizična ali pravna oseba. Iz tožbe že na prvi pogled jasno izhaja, da je tožeča stranka, tako kot je označena, gospodarska družba v pravnoorganizacijski obliki družbe z omejeno odgovornostjo (d. o. o.). Po pravu družb Republike Slovenije je d. o. o. pravna oseba. Ali ima določena družba status pravne osebe, se presoja po pravu države, v kateri je družba registrirana. V Bosni in Hercegovini (BIH) ureja ustanavljanje in upravljanje gospodarskih družb zakonodaja entitet, in sicer Zakon o gospodarskih družbah v Federaciji BIH in Zakon o gospodarskih družbah v Republiki Srbski. Po določbah obeh zakonov je d. o. o. pravna oseba. Zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da oseba s podatki navedenimi v tožbi, ne more biti pravdna stranka in da naj dokaže, da je pravdno sposobna. Sodišče prve stopnje bi imelo podlago za poziv k odpravi pomanjkljivosti na strani tožeče stranke le, če bi ugotovilo, da oseba, ki nastopa kot tožeča stranka, nima statusa pravne osebe in se ta pomanjkljivost da odpraviti. V takem primeru bi moralo pozvati tožečo stranko, naj popravi v tožbi kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postop

Prvi odstavek 512. člena OZ daje predkupnemu upravičencu pravico, da zahteva razveljavitev pogodbe in sklenitev pogodbe pod enakimi pogoji z njim, če je prodajalec prodal stvar in prenesel lastnino na nedobrovernega tretjega, o nameravani prodaji pa predhodno ni obvestil predkupnega upravičenca. Pravilna vsebinska razlaga tega določila je lahko le takšna, da ima predkupni upravičenec pravico zahtevati sklenitev pogodbe (le) s prodajalcem. Takšno stališče podpira tudi obširna sodna praksa, iz katere je razvidno, da so v tovrstnih primerih predkupni upravičenci tožbe na sklenitev pogodbe vložili zoper prodajalce, zato je stališče iz sodne odločbe VSL I Cp 1913/2007, ki jo citira sodišče prve stopnje, preseženo.

Neutemeljena je tožnikova pritožbena navedba, da ga sodišče prve stopnje ne bi smelo pozivati k dopolnitvi tožbe, če je štelo, da osnovna tožba ni primerna za obravnavo.

Iz tožbenih navedb izhaja, da znaša celotna utrpljena škoda, za katero se zahteva odškodnina, 127.300 EUR, vendar zahteva tožeča stranka le odškodnino v okviru zakonske omejitve na trikratnik pavšalne odškodnine (15.750 EUR), kar ob upoštevanju že priznane odškodnine v višini 5.250 EUR znaša 10.500 EUR. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka zahteva 127.300 EUR, zaradi česar okrajno sodišče ni stvarno pristojno za sojenje v zadevi, je tako napačna.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje tožnika ne bi smelo pozivati k dopolnitvi tožbe, če je štelo, da osnovna tožba ni primerna za obravnavo.

Izčrpanost rednih pravnih sredstev v predsodnem upravnem postopku je procesna predpostavka za meritorno sojenje, saj je potrebno tožbo v skladu s 1. odstavkom 72. člena ZDSS-1 vložiti v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. Izpodbojna tožba zoper upravni akt mora v skladu z 73. členom ZDSS-1 poleg sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, obsegati tudi navedbo upravnega akta zoper katerega je tožba vložena, tožbene razloge in zahtevek. K tožbi je potrebno priložiti upravni akt v izvirniku ali overjenem prepisu. Res je sicer, da ima stranka, ki v socialnem sporu zahtevka ni zadostno opredelila, možnost, da ga opredeli najkasneje do konca poravnalnega naroka ali do konca prvega naroka za glavno obravnavo (2. odstavek 73. člena), vendar pa to v okoliščinah konkretnega primera za pritožbeno rešitev ni odločilno.

Tožba je nerazumljiva, v delu, v katerem tožnica ni zatrjevala svojega pravnega interesa in ni postavila ustreznega tožbenega predloga, pa tudi nepopolna, zaradi česar bi sodišče prve stopnje od tožnice moralo zahtevati, da tožbo dopolni in popravi tako, da bo ta sposobna za obravnavanje, in da bo mogoča presoja stvarne pristojnosti v zadevi. Nepravilen je bil torej zaključek sodišča prve stopnje, da je treba zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrniti celoten zahtevek (čeprav ta ni v celoti postavljen ugotovitveno), in tudi zaključek sodišča druge stopnje, da je treba v primeru nezatrjevanega pravnega interesa tožbo (laične) stranke takoj po prejemu zavreči.

Sodišče je zavrženje tožbe utemeljilo z razlogi, ki se nanašajo na meritorno presojo glede (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Tožeča stranka ni ustrezno individualizirala terjatve, ki jo uveljavlja. Tožnik mora namreč v tožbi (oziroma v vlogi, vloženi po razveljavitvi sklepa o izvršbi) navesti toliko pravotvornih dejstev, da je omogočena jasna identifikacija zahtevka in njegova ločitev od morebitnih drugih zahtevkov. Navesti mora torej predvsem historični dogodek, iz katerega izvaja upravičenje, ki ga uveljavlja s tožbo. Če sodišče odloča o zahtevku, ne da bi bila terjatev ustrezno individualizirana, so objektivne meje pravnomočnosti izdane sodbe nejasne.

Tožnici v postopku ni uspelo dokazati, da so na strani toženca razlogi, zaradi katerih mu tožnica preprečuje izpolnjevanja njegovih obveznosti po sklenjeni pogodbi.

Ker k tožbi ni bila priložena izpodbijana upravna odločba, je prvostopenjsko sodišče tožnika utemeljeno pozvalo, da jo predloži v 15 dneh. Hkrati ga je opozorilo, da bo tožbo zavrglo, če v roku ne bo posredoval izpodbijane dokončne odločbe ali predložil dokazila o vložitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik ni predložil dokazila o vložitvi zahteve za brezplačno pravno pomoč, niti posredoval upravne odločbe, ki jo izpodbija, zato je bila tožba zakonito zavržena.

Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30 - dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).

Obnova zapuščinskega postopka, ki je pravnomočno končan, ni dovoljena, stranke pa lahko svoje pravice (tudi iz oporoke) uveljavljajo v pravdi, seveda pa ne z zahtevkom za obnovo zapuščinskega postopka, kot ga uveljavlja tožnica. Tožnica zahteva tudi ugotovitev, da je oporoka pokojne, na podlagi katere je dedinja dela nepremičnega premoženja, pristna in zakonita. Zakaj naj bi imela za vložitev takšne tožbe pravni interes oziroma v čem je njena pravna korist od takšne tožbe, ob tem, da ne trdi, da toženka oporoke ne priznava za pristno in pravno veljavno, ni videti, in tožnica tega tudi ne pojasni. Pravilno in zakonito je v posledici sodišče prve stopnje tožbo kot nedovoljeno zavrglo.

Z dvakratnim pozivom na popravo tožbe je bil tožnik ustrezno poučen in seznanjen z načinom in vsebino poprave tožbe kot tudi posledicami svoje neaktivnosti. Neomejena pomoč in angažma sodišča, za katerega se zavzema v reviziji, bi lahko ustvarjala neuravnotežen položaj strank in predstavljala poseg v nepristransko delovanje sodišča.

Nadomestna izpolnitev je sporazum, ki ga skleneta upnik in dolžnik po sklenitvi prvotnega pravnega posla (pogodbe), na podlagi katerega je nastala dolžnikova prvotna izpolnitvena obveznost, in z njim nadomestita (spremenita) predmet prvotne dolžnikove izpolnitvene obveznosti z novim predmetom (in katera učinkuje samo, če dolžnik hkrati opravi izpolnitveno ravnanje, ki je predmet nove obveznosti), medtem ko je pobot način prenehanja medsebojnih obveznosti; oblika prenehanja obveznosti, kjer prenehata dve ali več obveznosti v medsebojnem razmerju med dvema strankama iz različnih pravnih naslovov.