VSL Sklep II Cp 2009/2020

I. Pritožbe se zavrnejo ter se v izpodbijanem delu potrdita sklep in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelji in nasprotne udeleženke krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je najprej določilo pripadajoče zemljišče k stavbama na naslovu M. 2 in M. 4 v ..., nato skupno pripadajoče zemljišče k navedenim dvema stavbama ter nazadnje še skupno pripadajoče zemljišče k posameznim stavbam na M., K., Š., B., V., S., G., C., U. in Z. v ...; pri čemer vse navedene parcele predstavljajo splošne skupne dele stavb in so v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov teh stavb. V preostalem delu je predlog zavrnilo. Sklenilo je še, da se odločba izvede v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti ter po opravljenih vpisih izbriše zaznamba postopka določitve pripadajočega zemljišča. Z dopolnilnim sklepom je v prvotni sklep dodalo še pet parcel, ki so bile prej pomotoma izpuščene iz izreka.

2Zoper prvi sklep sta se pritožili nasprotni udeleženki A. A. in B. B. Posebej se je pritožila tudi nasprotna udeleženka Občina, ki poleg prvega sklepa izpodbija tudi dopolnilni sklep.

3Prvi dve pritožnici se sklicujeta na zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Nasprotujeta odločitvi glede parcele št. 003/22 k. o. ... in predlagata, naj pritožbeno sodišče sklep v tem delu spremeni tako, da predlog zavrne. Navedena parcela po njunem mnenju ni skupno pripadajoče zemljišče k stavbama M. 2 in M. 4, saj sta jo pridobili na podlagi dedovanja po pokojnem A. K., ki je umrl 3. 12. 1990. Lastninsko pravico sta pridobili po zakonu s trenutkom zapustnikove smrti. Sodišče zato v njune pravice ne bi smelo poseči. Očitek, da nista bili dobroverni, je pravno zgrešen. Sicer pa sta zatrjevali pridobitev lastninske pravice tudi na podlagi priposestvovanja, kjer se dobra vera domneva. Slednje predlagatelji sploh niso prerekali, zato tudi sodišče ne bi smelo ugotavljati okoliščin, ki naj bi kazale na njuno nedobrovernost.

4Predlagatelji v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev. Če nekdo pridobi lastninsko pravico na nepremičnini z dedovanjem, je ne more še enkrat pridobiti s priposestvovanjem, kot zmotno menita pritožnici. Sicer pa so predlagatelji v postopku tudi sami zatrjevali, da so pridobili sporne nepremičnine s priposestvovanjem.

5Občina uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev prvega izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Navaja, da se na parcelah št. 001/6 in 002/8 k. o. ... nahaja javna razsvetljava. Poleg tega pritožnica potrebuje ustrezen manipulacijski prostor, da lahko oskrbuje poti, ki potekajo med stanovanjskimi stavbami, in sicer vsaj 2 metra na vsako stran. Navedeni nepremičnini zato ne moreta pripasti le stavbama na naslovu M. 2 in M. 4. Tudi po parcelah št. 008/8, 008/10, 008/11 in 008/13 k. o. ... potekata javna razsvetljava in komunalno omrežje. Poleg tega navedene parcele segajo v cestno telo, kar je v nasprotju z Zakonom o cestah. Javne ceste so namreč javno dobro in izven pravnega prometa. Ni pomembno, ali je javno dobro vpisano v zemljiški knjigi. Sodišče ni ustrezno pojasnilo, zakaj je naštete nepremičnine kljub temu določilo kot pripadajoče zemljišče omenjenima stavbama.

6V pritožbi zoper dopolnilni sklep Občina prav tako uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve v nov postopek. Pri tem se sklicuje na vsebinsko enake razloge kot v prvi pritožbi.

7Predlagatelji so odgovorili na obe pritožbi. Prvenstveno predlagajo njuno zavrženje, ker sta bili vloženi prepozno. Sicer pa pritrjujejo razlogom izpodbijanega sklepa. Poudarjajo, da pritožnica ni imela pripomb k izvedenskemu mnenju izvedenca gradbene stroke, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje. Novih dejstev in ugovorov pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, zato naj obe pritožbi zavrne.

8Pritožbe so pravočasne, niso pa utemeljene.

9Vse tri pritožbe so bile vložene v predpisanem petnajstdnevnem roku iz tretjega odstavka 31. člena Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/86 in 20/88; v nadaljevanju ZNP)¹. Pooblaščenec A. A. in B. B. je izpodbijani (prvi) sklep, upoštevaje domnevo iz tretjega odstavka 142. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; v zvezi s 37. členom ZNP), prejel 25. 12. 2019 in se nato v njunem primeru pritožil 9. 1. 2020, ko je pritožbo oddal priporočeno na pošto (drugi odstavek 112. člena ZPP), pri čemer se ta dan šteje za dan izročitve sodišču. Pooblaščenec Občine je prvi sklep prejel 10. 12. 2019 in dopolnilni sklep 20. 8. 2020; pritožbo zoper prvi sklep je oddal priporočeno na pošto 27. 12. 2019, torej prvi delovni dan po praznikih (četrti odstavek 111. člena v zvezi z drugim odstavkom 112. člena ZPP), zoper dopolnilni sklep pa se je priporočeno po pošti pritožil 4. 9. 2020 (drugi odstavek 112. člena ZPP). Nobena pritožba torej ni bila prepozna, zato so drugačni pomisleki predlagateljev odveč.

O pritožbi A. A. in B. B.:

10Pritožnici vztrajata pri svojem ugovoru, da sta lastnici parcele št. 003/22, ki je nastala iz nekdanje parcele 003/2 k.o. ... Sodišče prve stopnje je ta njun ugovor utemeljeno zavrnilo. Z uvrstitvijo navedene parcele med tiste, ki tvorijo skupno pripadajoče zemljišče k stavbama M. 2 in M. 4 ni poseglo v njune pravice, zato izpodbijani sklep ni obremenjen z zatrjevano kršitvijo četrtega odstavka 44. člena Zakona o vzpostaviti etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1). Po tem zakonskem določilu pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča, razen v posebej določenih izjemah, ni dopustno poseči v pravice oseb, ki so na takih zemljiščih pridobile pravice na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravnoposlovnega pridobitelja pravice, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa. Zmotno je pritožbeno stališče pritožnic, da sta lastninsko pravico pridobili „z dedovanjem, torej na podlagi zakona“. Pravni naslov za pridobitev lastninske pravice je po 39. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), poleg pravnega posla ali odločbe državnega organa, lahko tako zakon kot dedovanje. Gre torej za dva različna pravna naslova. Sicer pa pravic oseb, ki so jih te na pripadajočem zemljišču pridobile z dedovanjem, četrti odstavek 44. člena ZVEtL-1 ne omenja. Pritožnici že zato s svojim ugovorom ne moreta uspeti. Poleg tega dedovanje spada med izvedene (derivativne) načine pridobitve lastninske pravice. To pomeni, da lahko dedič pridobi lastninsko pravico le v takšnem obsegu (in s takšnimi omejitvami), kot jo je imel zapustnik v trenutku svoje smrti (41. člen SPZ), ko se uvede dedovanje (prvi odstavek 123. člena Zakona o dedovanju). Sporna parcela, ki naj bi jo pritožnici podedovali leta 1991, je bila po ugotovitvi sodišča prve stopnje že v letu 1981 urejena kot parkirišče za stanovalce stolpnic na M. 2 in 4. Tedanja lastnika A. K. in F. K. sta to zemljišče prav za ta namen (za izgradnjo parkirnih prostorov za stolpnice ob tedanji cesti v ...) s pogodbo z dne 8. 7. 1976 izročila Občini, s čimer je njuna lastninska pravica prenehala, ne glede na neurejeno zemljiškoknjižno stanje. Sporna parcela pozneje oziroma v letu 1991 torej ni mogla biti predmet dedovanja, ker ni več bila del zapuščine, ki je sicer pripadla pritožnicama.

11Pravilno je stališče izpodbijanega sklepa, da pritožnici glede na vse okoliščine primera nista mogli biti v opravičljivi zmoti glede lastnine sporne parcele, ki jo poleg njiju za parkiranje že ves čas uporabljajo tudi druge osebe. Lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem tudi po tedaj veljavnih predpisih (28. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih) brez dobre vere ni bilo mogoče pridobiti. Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja ni prekoračilo svojih pooblastil, kot poskuša prikazati pritožba. Res je sicer, da se dobra vera priposestvovalca domneva, ni pa res, da je predlagatelji v primeru pritožnic niso prerekali. Izrecno so namreč zatrjevali, da sta pritožnici vedeli za prej navedeno prodajo spornega zemljišča. Glede na njegovo poznejšo rabo, ki med udeleženci postopka ni bila sporna, dodatni dokazi za izpodbijanje dobrovernosti pritožnic niti niso bili potrebni. Do zatrjevane relativne bistvene kršitve določb nepravdnega postopka zato ni prišlo.

O pritožbah Občine:

12Tudi Občina v svojih pritožbah ponavlja trditve, na katere ji je izčrpno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje ob pomoči izvedenca gradbene stroke. Manipulacijski prostor (koridor v obsegu 2 oziroma 4 metrov) za vzdrževanje (oskrbo) poti med stavbami nikoli ni bil predviden v občinskih prostorskih aktih, medtem ko zdaj veljavni občinski prostorski načrt celo izrecno prepoveduje zmanjševanje funkcionalnih zemljišč k obstoječim stanovanjskim stavbam. Kot je pojasnil izvedenec, predlog za določitev manipulacijskega prostora ob poteh, za katerega se zavzema pritožnica, nima opore niti v pravilih urbanistične stroke.

13Dejstvo, da po nekaterih parcelah potekata javna razsvetljava in komunalno omrežje, ne more biti ovira za določitev teh parcel kot pripadajočega zemljišča k (posameznim) stavbam. Ugotovitev obstoja morebitne stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču v postopku ni bila predlagana (drugi odstavek 50. člena ZVEtL-1). Sicer pa bo upravljalec moral v ustreznem postopku formalno urediti možnost dostopa in vzdrževanja tega omrežja.

14Neutemeljen je tudi pritožbeni pomislek glede zatrjevanega posega v cestno telo. Iz izvedenskega mnenja je povsem jasno razvidno, da pripadajoče zemljišče ne posega niti v cesto niti v pločnik, saj meja poteka po zunanjem robu pločnika, gledano s strani vozišča. Sodišče prve stopnje je torej pripadajoče zemljišče, ob upoštevanju njegove dosedanje rabe, ob pomoči izvedencev gradbene in geodetske stroke ustrezno razmejilo od javnih površin. Pritožbeno razlogovanje o pravni naravi javnega dobra je zato odveč.

Sklepno:

15Pritožbeni razlogi, ki so jih uveljavljale pritožnice, torej niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pri obravnavanju in odločanju ni zagrešilo nobene zatrjevane ali uradoma upoštevne procesne kršitve. Sodišče druge stopnje je zato vse tri pritožbe zavrnilo in izpodbijane sklepe potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP ter 3. členom ZVEtL-1).

16V nepravdnem postopku vsak udeleženec trpi svoje stroške, kar velja tudi za stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 35. člena ZNP). Pritožnice zato niso upravičene do povračila priglašenih pritožbenih stroškov,² predlagatelji pa ne do stroškov za njihove odgovore na pritožbe.

¹ Ker se je postopek v tej nepravdni zadevi začel pred 15. 4. 2019, se po prvem odstavku 216. člena zdaj veljavnega istoimenskega zakona (Ur. l. RS, št. 16/2019; v nadaljevanju ZNP-1) pri odločanju uporablja prejšnji zakon.
² To velja tudi za plačane sodne takse za pritožbe, ki so sicer skupni strošek postopka (drugi odstavek 35. člena ZNP), a jih morajo glede na pritožbeni neuspeh kriti same pritožnice.