VSL Sklep I Cpg 163/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, ki se glasi:

„1. Ugotovi se, da so: pogodba o izročitvi in prevzemu poslovnega deleža sklenjena med prvotoženo in drugotoženo stranko v obliki notarskega zapisa notarja A. A. opr. št. SV 703/19 z dne 4. 7. 2019, pogodba o izročitvi in prevzemu poslovnega deleža sklenjena med drugotoženo in tretjetoženo stranko v obliki notarskega zapisa notarja A. A. opr. št. SV 196/20 z dne 21. 2. 2020, posojilna pogodba z dne 4. 7. 2019 sklenjena med prvotoženo in tretjetoženo stranko in sporazum o fiduciarnem prenosu poslovnega deleža in terjatev v zavarovanje posojilne terjatve, sklenjen med prvotoženo, drugotoženo in tretjetoženo stranko v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 702/19 z dne 4. 7. 2019 nični.

2Ugotovi se, da sta vpisa v sodni register: o spremembi družbenika na podlagi Sklepa o vpisu spremembe o vpisu spremembe pri subjektu Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Srg 2019/27869 z dne 5. 7. 2019, na podlagi katerega je bila kot družbenik in imetnik 100 % poslovnega deleža četrtotožene stranke namesto prvotožene stranke vpisana drugotožena stranka in o spremembi družbenika na podlagi Sklepa o vpisu spremembe o vpisu spremembe pri subjektu Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Srg 2020/7041 z dne 24. 2. 2020, na podlagi katerega je bila kot družbenik in imetnik 100 % poslovnega deleža četrtotožene stranke namesto drugotožene stranke vpisana tretjetožena stranka nična.

Ugotovitev ničnosti vpisov v sodnem registru pri družbi A., d. o. o., Ljubljana, matična številka: ..., se pri Okrožnem sodišču v Ljubljani z dnem pravnomočnosti in izvršljivosti te sodbe izvede tako, da se vpisa v zadevah Srg 2019/27869 na podlagi sklepa z dne 5. 7. 2019 in Srg 2020/7041 z dne 24. 2. 2020 izbriše ter vzpostavi stanje družbenika, ko je obstajalo pred tema vpisoma v Sodni register, v roku 15 dni od izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje, pod izvršbo.

3Ugotovi se, da je akt o ustanovitvi z dne 21. 2. 2020 družbe A., d. o. o., Ljubljana, matična številka: ... v točki Prvič, kjer je kot edini družbenik navedena tretjetožena stranka, v tem delu nična.

Prvotožena stranka je dolžna sprejeti akt o ustanovitvi s stanjem, kot je obstajalo pred sklenitvijo Pogodbe o izročitvi in prevzemu poslovnega deleža sklenjena med prvotoženo in drugotoženo stranko v obliki notarskega zapisa notarja A. A. opr. št. SV 703/19 z dne 4. 7. 2019 in pogodba o izročitvi in prevzemu poslovnega deleža sklenjena med drugotoženo in tretjetoženo stranko v obliki notarskega zapisa notarja A. A. opr. št. SV 196/20 z dne 21. 2. 2020, in sicer tako da bo kot edini družbenik navedena prvotožena stranka v roku 15 dni od izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje, pod izvršbo, pri čemer, v primeru nespoštovanja te sodbe, naj takšno listno nadomesti ta pravnomočna in izvršljiva sodba sodišča prve stopnje.

4Ugotovi se, da je Sklep edinega družbenika v obliki Notarskega zapisa opr. št. SV 704/19 z dne 4. 7. 2019 ničen.

5Tožene stranke so dolžne tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške postopka v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.“

Nadalje je odločilo, da tožeča stranka nosi stroške postopka (II. točka izreka). Presodilo je, da tožeča stranka nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, saj bi z ugoditvijo zahtevku kvečjemu pridobila le morebitno posredno pravno korist, poleg tega pa ima na voljo močnejše pravno varstvo.

2Proti izpodbijanemu sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).¹ Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno presodilo, da predmetni tožbeni zahtevki posegajo v posle in korporacijska razmerja tožencev, v katerih tožeča stranka ni udeležena in s posegom v katera za tožečo stranko ne bi nastala nikakršna pravna korist ali zahteva. Zavzela je stališče, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da „gola možnost oziroma nadeja tožeče stranke,“ da bodo tožene stranke po ugotovitvi ničnosti predmetnih pravnih poslov tudi dejansko izvedle prenos poslovnega deleža na podlagi prodaje poslovnega deleža ne dosega pravnega interesa za vložitev predmetnih tožbenih zahtevkov. Sodišču prve stopnje je očitala tudi, da je zmotno presodilo, da bi lahko vložila dajatveni zahtevek za plačilo za prizadevanja v zvezi s prodajo poslovnega deleža in je zato predmetna tožba nepotrebna. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožene stranke na pritožbo tožeče stranke niso odgovorile.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je v svojih vlogah trdila, da naj bi s četrtotoženo stranko (ali prvotoženo stranko ali prvotoženo stranka kot zakonito zastopnico četrtotožene stranke)² junija 2019 sklenila ustno pogodbo, s katero naj bi se sopogodbeniku zavezala prizadevati najti kupca za poslovni delež prvotožene stranke v četrtotoženi stranki. Sopogodbenik pa naj bi se ji zavezal, da ji bo v primeru sklenitve prodajne pogodbe za prodajo poslovnega deleža v četrtotoženi stranki (ne glede na to, ali s kupcem, ki ga bo predstavila tožeča stranka, ali s kom drugim) plačal provizijo v višini 4 odstotkov kupnine. Zatrjevana pogodba je po svoji vsebini posredniška pogodba. S posredniško pogodbo se posrednik zavezuje, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena (837. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).³

6Tožeča stranka naj bi v skladu s sklenjenim dogovorom iskala potencialne kupce in naj bi jih spravila v stik s sopogodbenico. Slednja naj bi kupce, ki jih je predlagala tožeča stranka, zavrnila. Poslovni delež prvotožene stranke v četrtotoženi stranki je bil na tretjetoženo stranko prenesen zaradi unovčitve zavarovanja za poplačilo obveznosti prvotožene stranke po posojilni pogodbi sklenjeni med prvotoženo in tretjetoženo stranko. Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala ugotovitev ničnosti vseh pravnih poslov, ki so izvirali iz sklenjene posojilne pogodbe med prvotoženo in tretjetoženo stranko.⁴ Trdila je, da so ti pravni posli navidezni, saj naj bi jih prvotožena, drugotožena in tretjetožena stranka sklenile le zato, da bi se sopogodbenica izognila plačilu provizije. Z njimi naj bi tožene stranke prikrile prodajno pogodbo. Drugo do četrtotožena stranka so zahtevku nasprotovale. Trdile so, da tožeča stranka nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, saj četudi bi sodišče ugotovilo ničnost sklenjenih pravnih poslov, tožeča stranka s tem ne bi pridobila nobene pravne koristi. Zatrjevale so tudi, da ima tožeča stranka na voljo močnejše pravno varstvo - dajatveni zahtevek.

7Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v tem primeru nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti pravnih poslov, ki so jih sklenile prvotožena, drugotožena in trejetožena stranka. Sodišče prve stopnje je obširno pojasnilo, zakaj tožeča stranka v tem primeru nima pravnega interesa za samostojno ugotovitveno tožbo. Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni in popolni. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi.

8Zahtevek tožeče stranke ima značaj samostojnega ugotovitvenega zahtevka. Zato mora tožnik za vložitev takšnega zahtevka izkazati pravni interes.⁵ Za dopustnost ugotovitvene tožbe mora izkazati, da je njegov položaj ogrožen zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja, da je ugotovitvena tožba primerno sredstvo za odpravo te negotovosti in da nima drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavaroval svoj pravni položaj.⁶ Zahteve glede pravnega interesa so še strožje, če se posega v pravne posle v katerih tožnik ni pogodbena stranka, kot je to primer v tem postopku. Pravni interes za ugotovitev ničnosti poslov med toženimi strankami bo tožeča stranka izkazala le, če ji uspeh v taki pravdi odpre možnost, da v nadaljnjem sodnem postopku ali v kakšnem drugem postopku uveljavi svojo pravico ali korist, ki mu jo daje zakon ali kakšno pravno razmerje.

9Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da pravni interes nima zveze z vprašanjem utemeljenosti zahtevka in se presoja izključno upoštevajoč trditve tožeče stranke ob hipotezi, da so navedbe tožeče stranke o obstoju določenega materialnopravnega položaja resnične. V tem primeru tožeča stranka ni uspela upravičiti svojega pravnega interesa za postavljene ugotovitvene zahtevke, čeprav so jo tožene stranke na pomanjkljive trditve o obstoju pravnega interesa večkrat opozorile. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da četudi bi ugotovilo ničnost navedenih pravnih poslov, ker naj bi bili skladno s trditvami tožeče stranke navidezni,⁷ se pravni položaj tožeče stranke ne bi izboljšal.

10Že tožeča stranka je v svojih vlogah med postopkom pred sodiščem prve stopnje večkrat sama izpostavila, da za veljavnost „prikrite“ prodajne pogodbe v tem primeru niso izpolnjeni pogoji. Sodišče prve stopnje pa je pravilno presodilo, da tožeča stranka, četudi bi sodišče ugotovilo ničnost pravnih poslov sklenjenih med toženimi strankami, nima nobene pravne podlage (zakonske ali pogodbene), da bi od toženih strank zahtevala, da zanjo sporne posle nadomestijo z ustreznim poslom od katerega bi imela pravno korist. Za sklenitev pravnega posla, kot ga želi tožeča stranka, namreč ne obstaja kontrahirna dolžnost toženih strank. Zato lahko tožeča stranka, četudi bi bili zanjo sporni pravni posli ugotovljeni za nične, na sklenitev pogodbe o prodaji poslovnega deleža v četrtotoženi stranki med prvotoženo in tretjetoženo stranko le upa. Da je temu tako, je tudi v pritožbi potrdila tožeča stranka, ko je navedla, da bi si ji s tem le odprla možnost, da bi v primeru izpolnitve pogoja (sklenitve prodajne pogodbe za poslovni delež), pridobila pravico do plačila dogovorjene provizije. To pa za izkaz pravnega interesa skladno s sodno prakso in pravno teorijo pri samostojnih ugotovitvenih zahtevkih ne zadostuje.⁸ Pravni interes bi bil skladno s sodno prakso in pravno teorijo izkazan le, če bi tožeča stranka od toženih strank na kakšni zakonski ali pogodbeni podlagi lahko zahtevala da sklenejo pogodbo o prodaji poslovnega deleža v četrtotoženi stranki, ne pa tudi tedaj, ko lahko samo upa, da bi prvotožena in tretjetožena sklenili takšno pogodbo. Zgolj možnost, da bi lahko v prihodnje pridobila pravico, torej šele neka morebitna posredna korist, pa za izkaz pravnega interesa, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ne zadostuje.

11Poleg navedenega, pa je sodišče prve stopnje, pravilno zaključilo, da ima tožeča stranka, če bi se njene trditve izkazale za resnične, nasproti sopogodbeniku že dajatveni zahtevek. Ker dajatveni zahtevek predstavlja močnejše pravno varstvo, v primeru, da je slednji mogoč, tožeča stranka nima več pravnega interesa za samostojni ugotovitveni zahtevek. Vse posledice prikrite prodaje poslovnega deleža, ki bi lahko bile pomembne za zapadlost denarne terjatve tožeče stranke po zatrjevanem posredniškem dogovoru, so namreč že nastopile.

12Zatrjevana okoliščina, da sklenjeni pravni posli med prvotoženo, drugotoženo in tertjetoženo stranko predstavljajo navidezne posle, ki prekrivajo prodajo poslovnega deleža prvotožene stranke v četrtotoženi stranki tožeči stranki ne jemlje možnosti uspeha z denarnim zahtevkom za plačilo provizije, ki je bila pogojena s sklenitvijo prodajne pogodbe sopogodbenika s kupcem. To, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, še toliko bolj velja, če izpolnitev pogoja v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja prepreči stranka, v katere breme je bil določen pogoj (četrti odstavek 59. člena). Prav to pa je v vlogah med postopkom pred sodiščem prve stopnje in tudi v pritožbi v bistvu trdila tožeča stranka. Trdila je, da sopogodbenik za poslovni delež v četrtotoženi stranki ni sklenil prodajne pogodbe, ker je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja želel izigrati tožečo stranko in jo prikrajšati za provizijo, tako da je namesto prodajne pogodbe za poslovni delež s tretjotoženo stranko sklenil več navideznih pogodb na podlagi katerih je v končni fazi bil poslovni delež prenesen na tretjetoženo stranko. Torej je zmotno pritožbeno prepričanje tožeče stranke, da določilo četrtega odstavka 59. člena OZ v tem primeru ne pride v poštev.

13Glede na vse navedeno je tako pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ima tožeča stranka, če bi se vse njene trditve izkazale za resnične, v tem primeru za zavarovanje svojih pravic dajatveni zahtevek. Terjatev za plačilo namreč temelji na zatrjevani posredniški pogodbi med tožečo stranko in sopogodbenikom, pri čemer se je pogoj za plačilo provizije po posredniški pogodbi, kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, bodisi izpolnil s prenosom poslovnega deleža na tretjetoženo stranko (če sklenjeni poslovni posli izpolnjujejo pogoje za prodajno pogodbo) bodisi se šteje za izpolnjenega, ker je njegovo uresničitev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja preprečil sopogodbenik s sklenitvijo navideznih poslov, da bi se izognil plačilu.

14Tožeča stranka v pritožbi odločitvam sodišča prve stopnje glede zavrženja ostalih tožbenih zahtevkov (pod točkami 2 do 5) ni konkretno nasprotovala.

15Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena, 366. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

16Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sami krije svoje pritožbene stroške.

¹ Ur. l. RS, št.: 26/1999 in naslednji.
² Iz vlog tožeče stranka ni mogoče zaključiti kdo je bil dejansko pogodbena stranka tožeče stranke, saj so njene trditve o tem med seboj nasprotujoče.
³ Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji.
⁴ Ti so: posojilna pogodba z dne 4. 7. 2019 sklenjena med prvotoženo in tretjetoženo stranko, sporazum o fiduciarnem prenosu poslovnega deleža in terjatev v zavarovanje posojilne terjatve, sklenjen med prvotoženo, drugotoženo in tretjetoženo stranko v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 702/19 z dne 4. 7. 2019, pogodba o izročitvi in prevzemu poslovnega deleža sklenjena med prvotoženo in drugotoženo stranko v obliki notarskega zapisa notarja A. A. opr. št. SV 703/19 z dne 4. 7. 2019 in pogodba o izročitvi in prevzemu poslovnega deleža sklenjena med drugotoženo in tretjetoženo stranko v obliki notarskega zapisa notarja A. A. opr. št. SV 196/20 z dne 21. 2. 2020.
⁵ A. Galič, v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 155.
⁶ Prav tam, str. 149.
⁷ Po določbah prvega in drugega odstavka 50. člena OZ navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Za navidezno pogodbo je značilno zavestno razhajanje med voljo in izjavo, predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti. Tisti, ki navideznost pogodbe uveljavlja in želi doseči, da taka pogodba nima učinkov, mora ponuditi zadostne razloge za zaključek, da so pogodbeniki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar je navedeno v pogodbi. Primerjaj: M. Dolenc v: Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, str. 360 - 361, VSL sklep I Cp 2186/2015 z dne 25. 11. 2015, VSRS II Ips 601/2008 z dne 10. 11. 2011, VSRS sodba in sklep II Ips 633/2005 z dne 25. 1. 2006 in VSL sodba I Cp 2155/2016 z dne 05. 10. 2016.
⁸ Primerjaj: A. Galič v Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 150; A. Galič, Ugotovitvena tožba v Pravosodni bilten, Letnik XXXIII, Ljubljana 2/2012, str. 59 do 62; VSRS sodba in sklep II Ips 116/98 z dne 6. 1. 1999 in VSRS Sklep III Ips 68/2011 z dne 25.02.2014.