VSL Sodba I Cp 682/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeče stranke same nosijo svoje pritožbene stroške.

Dejanski okvir spora in odločitev prvostopenjskega sodišča:

1Tožniki so pravni nasledniki pokojnega A. A., ki je z B. B. (prvo toženko) 24. 2. 2006 sklenil kupoprodajno pogodbo za poslovne prostore na ... v Ljubljani v izmeri 252,48 m2 (v pogodbah in sodbi se prostori večkrat opisujejo s solastniškim deležem 123.000/1.000.000) za kupnino 975.000 EUR, ki je bila tudi plačana. B. B. je sporne nepremičnine pridobila z dvema kupoprodajnima pogodbama in sicer s pogodbo z dne 27. 5. 2004 od S., d. d., in s pogodbo z dne 22. 12. 2004 od družbe L., d. d.

2V zvezi s temi prostori sta bili sklenjeni še dve prodajni pogodbi, s katerima je B. B. prostore (v dveh delih) prodala sedanji drugotoženki: s pogodbo z dne 30. 12. 2004 del poslovnih prostorov v izmeri 101 m2 (drugotoženka se je takrat imenovala O., d. o. o.) in s pogodbo z dne 14. 12. 2007 del prostorov v izmeri 151,48 m2 (drugotoženka se je takrat imenovala B. B., d. o. o.).

3Na spornih poslovnih prostorih je tretja toženka (in deloma družba P., d. d.) uveljavljala predkupno pravico in v zvezi s tem vložila več tožb, s katerimi je izpodbijala zgoraj omenjene pravne posle B. B. V zvezi s tem je Okrožno sodišče v Ljubljani med drugim izdalo sodbo VI Pg 530/2009 z dne 6. 1. 2012, ki je postala pravnomočna dne 8. 4. 2014, s katero je razveljavilo pogodbi z dne 30. 12. 2004 in 14. 12. 2007 ter naložilo prvi toženki (B. B.), da s tretjetoženko (P. T., d. o. o.) sklene prodajno pogodbo za sporne poslovne prostore pod enakimi pogoji, kot so bili določeni v s sodbo razveljavljenih pogodbah, sicer bo pogodbo nadomestila sodba (tožniki to pogodbo – ki nikoli ni bila sklenjena v fizični obliki, temveč jo je nadomestila sodba, imenujejo kupoprodajna pogodba z dne 8. 4. 2014).

4Poleg tega so bile v zvezi s spornimi poslovnimi prostori sklenjene še naslednje pogodbe: dne 31. 12. 2007 je prvotožeča stranka kot najemnik z drugotoženko sklenila najemno pogodbo za sporne poslovne prostore za dobo 25 let; dne 14. 10. 2009 je prvotožeča stranka s prvo in drugo toženko sklenila predpogodbo za nakup spornih poslovnih prostorov, dne 15. 12. 2009 pa je prvotožeča stranka kot upnik z drugotoženko kot dolžnico in zastaviteljico sklenila posojilno pogodbo (in pozneje še dva aneksa ter sporazum o zavarovanju denarne terjatve), katere predmet je vračilo zneska 975.000 EUR (toliko, kot je znašala kupnina, ki jo je A. A. plačal prvi toženki po pogodbi z dne 24. 2. 2006).

5Tožniki v zvezi s pogodbama z dne 13. 12. 2004 in 14. 12. 2007 zahtevajo ugotovitev ničnosti oziroma neobstoja pravnega učinka pridobitve lastninske pravice (1. do 4./I. točka izreka); ugotovitev neobstoja pravnega učinka pridobitve lastninske pravice v zvezi s kupoprodajno pogodbo z dne 8. 4. 2014 in izbris na podlagi te pogodbe (sodbe) opravljenih vknjižb v zvezi s sporno nepremičnino (5. do 8./I. točka izreka); od prvotoženke zahtevajo izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za sporno nepremičnino v korist A. A. (9./I. točka izreka) ter povrnitev stroškov (10./I. točka izreka).

6Tožniki ničnost pogodb z dne 30. 12. 2004 in 14. 12. 2007 utemeljujejo s trditvami o nedopustnem nagibu oškodovati A. A. (40. člen Obligacijskega zakonika¹) in navideznosti pogodb (50. člen OZ), ničnost pogodbe z dne 8. 4. 2014 pa z navedbami, da med prvo in drugotoženo stranko nikoli ni bilo namena skleniti prodajne pogodbe (navideznost pogodbe), obe pogodbi pa sta nični, zato tudi tretjetoženka ni mogla uresničiti svoje predkupne pravice.

7Sodišče prve stopnje je vse zahtevke zavrnilo (I. točka izreka izpodbijane sodbe) in tožnikom naložilo, da prvotoženki povrnejo 7.200 EUR pravdnih stroškov s pripadki (II. točka izreka). Ugotovilo je, da izpodbijane pogodbe (iz let 2004, 2007 in 2014) niso nične oziroma niso brez pravnega učinka, pač pa je pogodba iz leta 2006 po volji strank prenehala veljati, zato so neutemeljeni tako zahtevki na ugotovitev ničnosti oziroma odsotnosti pravnega učinka in izbrisni zahtevki kot tudi obligacijski zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne (v nadaljevanju ZK) listine.

Pritožbeni postopek:

8Zoper sodbo se pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov Zakona o pravdnem postopku.² Bistvene pritožbene navedbe so, da je sodišče kršilo določbe ZPP, ker je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem strank, še posebej z zaslišanjem prve toženke B. B. Napačni so zaključki, da je bila pogodba z dne 24. 2. 2006 razvezana. Kupoprodajno pogodbo z dne 30. 12. 2004 je B. B. sklenila pred prodajo nepremičnine A. A. in jo slednjemu zamolčala. Zamolčala mu je tudi kupoprodajno pogodbo z dne 14. 12. 2007. Res je, da so prva in druga toženka ter prvi tožnik 14. 10. 2009 sklenili prodajno predpogodbo in v njej ugotovili, da do realizacije kupoprodajne pogodbe z dne 24. 2. 2006 ni prišlo zaradi smrti kupca A. A., vendar to ni razlog za razdrtje pogodbe. Predpogodba je bila sklenjena iz pravne previdnosti, da bi se nakup po pogodbi z dne 24. 2. 2006 realiziral z izstavitvijo ZK dovolila in vknjižbo lastninske pravice na pravne naslednike A. A. Res je tudi, da sta prvi tožnik in druga toženka zaradi zavarovanja terjatve – vračila kupnine dne 15. 12. 2009 sklenila posojilno pogodbo in dva aneksa ter sporazum o zavarovanju terjatev za primer, da prenos lastninske pravice na A. A. oziroma na tožnike ne bo mogoč, ker je družba P. T., d. o. o., 18. 9. 2009 vložila tožbo zaradi kršitve predkupne pravice. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da so pogodbene stranke najprej s predpogodbo in kasneje s posojilno pogodbo na novo uredile svoja pravna razmerja tako, da sta prenehali veljati pogodba z dne 24. 2. 2006 in predpogodba z dne 14. 10. 2009, saj niso izpolnjeni pogoji za novacijo po 323. in 324. členu OZ. Tožniki so res vedeli, da ni prišlo do realizacije pogodbe s strani prve toženke, napačna pa je trditev sodišča prve stopnje, da je bila pogodba z dne 24. 2. 2006 razvezana.

9Tožniki z vsebino ustavne pritožbe niso bili seznanjeni, zatrjevani dogovor z A. A. ni bil nikoli sklenjen. Če bi obstajal dogovor med prvo in drugo toženko ter A. A., da se prodaja nepremičnine izvrši preko druge toženke, bi tožniki podpisali pogodbo o odplačni osvojitvi poslovnega deleža v družbi B. B., d. o. o., ali pa kasneje notarski zapis o prodaji poslovnega deleža v isti družbi, pa so podpis obeh odklonili, ker takega dogovora ni bilo. Prenos lastništva na poslovnih prostorih po kupoprodajnih pogodbah z dne 30. 12. 2004 in 14. 12. 2007 na drugo toženko brez vednosti A. A. predstavlja zavržno dejanje in s tem nedopustnost kavze. Sodišče v 60. točki obrazložitve ugotavlja, da na usklajeno delovanje tožeče stranke oziroma njenega pravnega prednika s prvo in drugo toženko kaže tudi zaporedje dogodkov, vendar ne pojasni, kakšna naj bi bila povezava teh dogodkov z dogovorom med strankami. Navedbe v 61. točki obrazložitve izpodbijane sodbe spregledajo, da bi predmet pogodbe z dne 14. 12. 2007 lahko prva tožnica prenesla na tožnike tako, da bi izstavila zemljiškoknjižno dovolilo na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 24. 2. 2006. Pogodbi z dne 30. 12. 2004 in 14. 12. 2007 sta navidezni, navidezna pravna posla pa nimata pravnih učinkov. Prikrivata dejansko sklenjeni pogodbi o neodplačnem prenosu nepremičnin. Če stranki sploh nimata pravnoposlovne volje skleniti določen pravni posel, temveč ustvarita le listino, ki ima zunanji videz neke pogodbe, je taka navidezna pogodba neobstoječa, kar je še hujša hiba kot ničnost. Kupnina v pogodbah z dne 30. 12. 2004 in 14. 12. 2007 je bistveno nižja od tržne cene nepremičnin, ki so predmet navedenih pogodb, kar so tožniki pojasnili v svojih vlogah in predložili dokaze. Sodišče spregleda, da bi tudi povečanje osnovnega kapitala s stvarnim vložkom omogočilo drugi toženki razpolaganje s solastniškimi deleži. Da kupnina po pogodbah z dne 30. 12. 2004 in 14. 12. 2007 ni bila plačana, je potrdil priča C. C., enako bi potrdila prva toženka, če bi jo sodišče zaslišalo.

10Tretja toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

11Pritožba ni utemeljena.

Uvodno:

12Pritožba je samostojno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje, kar pomeni, da morajo biti pritožbeni razlogi jasno in konkretizirano izraženi na način, da pritožba vzpostavi vsebinsko polemiko z razlogi izpodbijane sodne odločbe. Navedeno pritožbeno sodišče omenja zato, ker obravnavana pritožba v precejšnji meri ne vzpostavi takšnega argumentacijskega dialoga s sodbo prve stopnje, temveč le (npr. 3. do 7. stran pritožbe in v precejšnji meri tudi na ostalih straneh) našteva (prepisuje) različne zakonske določbe, ugotovitve sodišča prve stopnje, vsebino raznih pogodb ter kronologijo, kako so se sklepale pogodbe ali vodili različni pravdni postopki, nato pa posplošeno navede, da je ta ali oni zaključek sodišča prve stopnje zmoten, ali da kakšna pogodba je ali ni bila veljavna, ali pa ponavlja trditve tožnikov iz postopka na prvi stopnji. Del pritožbe je sestavljen iz izrezov (copy – paste) vlog s prve stopnje, kar zopet ne more pomeniti konkretizirane pritožbene graje. Na tovrstne pavšalne trditve, ki se vsebinsko ne soočijo z razlogi prvostopenjske sodbe, pritožbeno sodišče niti ne more odgovarjati. Pritožbeno sodišče bo zato odgovarjalo le na tiste pritožbene navedbe, ki pomenijo vsebinsko in konkretizirano grajo prvostopenjske sodbe, ne pa na tiste, ki so po vsebini le povzetek listin in/ali kronologija dogodkov.

Glede neizvedenih dokazov:

13Sodišče prve stopnje naj bi tožnikom kršilo pravico do izjave in s tem storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo strank niti ni svoje zavrnitve dokaznega predloga obrazložilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je, resda na kratko, v 49. točki sodbe obrazložilo, da je ostale dokazne predloge strank zavrnilo, saj z njimi stranke niso dokazovale relevantnih dejstev.

14V zvezi z očitkom, da bi sodišče moralo zaslišati B. B., pritožbeno sodišče ugotavlja še naslednje: tožniki na zadnjem naroku 13. 7. 2021 (list. št. 269-271) niso grajali neizvedbe tega dokaza, zato te kršitve v pritožbi niti ne morejo uveljavljati (286.b člen ZPP). Poleg tega stranke, ki se ne odzove vabilu na zaslišanje, ni mogoče z nobenimi sredstvi prisiliti k izpovedbi (262. člen ZPP), ne glede na to, ali je ta dokaz predlagala sama ali nasprotna stranka.³ Tožniki nimajo pravice zahtevati, da sodišče zasliši nasprotno stranko, zato bi procesno kršitev zaradi svojega nezaslišanja lahko uveljavljala le B. B. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožniki v I. točki pritožbe ne pojasnijo, kaj bi želeli z zaslišanjem B. B. dokazati; ker na kršitev pravice do izjave pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, morajo biti pritožbene navedbe o tej kršitvi konkretizirane, torej mora stranka, ki graja neizvedbo dokaza, pojasniti, kaj bi se za pravdo relevantnega s tem dokazom dokazovalo (primerjaj 212., 236. in 263. člen ZPP). Ker v I. točki pritožbe tožniki tega niso storili, niso uspeli omajati razlogov sodišča prve stopnje, da so bili ostali neizvedeni dokazi (vključno z zaslišanjem strank) predlagani za dokazovanje pravno nerelevantnih dejstev in zato nepotrebni.

15V IV. točki na zadnji strani pritožbe tožniki konkretizirano navedejo, da bi z izpovedbo B. B. dokazali, da kupnina po pogodbah z dne 30. 12. 2004 in 14. 12. 2007 ni bila plačana. V tem delu je kršitev ustrezno konkretizirana, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da v zvezi s tem dejstvom (ali je bila kupnina po navedenih pogodbah plačana ali ne), zaslišanje strank ni bilo potrebno. Trditev, da kupnina ni plačana, je t. i. negativno dejstvo, ki ga po naravi stvari ni mogoče in tudi ni treba dokazovati. Sodišče prve stopnje je z zaključkom, da tožniki niso dokazali, da kupnina ni bila plačana, zmotno uporabilo materialno pravo o trditvenem in dokaznem bremenu; v skladu s slednjim bi moral dejstvo, da je bila kupnina plačana, dokazovati tisti, ki je to pozitivno dejstvo (plačilo) zatrjeval.

16Vendar pa ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V zvezi z domnevnim plačilom ali neplačilom kupnine je namreč sodišče prve stopnje v 65. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da tudi če bi držala navedba tožnikov, da kupnina po obeh pogodbah ni plačana (glede na v prejšnjem odstavku pojasnjeno je treba šteti, da ni bila, saj toženci tega niso dokazali), to še ne dokazuje, da bi bili pogodbi navidezni, saj neplačilo kupnine ni razlog za ničnost, dogovor pogodbenikov o tem, da se kupnina ne plača, je pravno dopusten, neizpolnitev obveznosti pa ne povzroči ničnosti dvostranske pogodbe, temveč lahko pod določenimi pogoji utemeljuje njen razdor (razvezo), kar pa lahko zahteva le druga pogodbena stranka in ne tretja oseba. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje tudi citiralo dobro sodno prakso, s temi razlogi v 65. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa se pritožba konkretizirano ne sooči, zato je neupoštevno posplošeno vztrajanje pritožnikov, da že to, da kupnina ni bila plačana, dokazuje fiktivnost oziroma ničnost pogodb.

17O nezaslišanju strank v zvezi z dokazovanjem dogovora med A. A. ter prvo in drugo toženko sledijo razlogi v nadaljevanju.

Glede neveljavnosti pogodbe z dne 24. 2. 2006:

18Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive, popolne in preverljive razloge o tem, zakaj pogodba z dne 24. 2. 2006 po volji strank ne velja več. Sodišče prve stopnje tega zaključka ni oprlo le na pogodbeno določilo o razvezi v primeru, če bi tretji uspešno uveljavljal predkupno pravico, temveč tudi s sklepanjem na podlagi pravnih poslov, sklenjenih po 24. 2. 2006, predvsem posojilne pogodbe z dne 15. 12. 2009, dveh sporazumov o zavarovanju denarne terjatve, predpogodbe z dne 14. 10. 2009 in najemne pogodbe z dne 31. 12. 2007.

19Tudi pritožbeno sodišče se strinja, da dejstvo, da je bila 15. 12. 2009 sklenjena posojilna pogodba in pozneje dva aneksa o zavarovanju denarne terjatve, ki znaša 975.000 EUR – torej točno toliko, kot je A. A. plačal prvi toženki za sporne poslovne prostore – in dodatno dejstvo, da prvi tožnik to terjatev izterjuje v izvršilnem postopku (opr. št. In 1454/2011), z veliko mero zanesljivosti kaže, da je bila pogodba z dne 24. 2. 2006 (na podlagi katere je A. A., pravni prednik sedanjega upnika v izvršilnem postopku, plačal navedeni znesek kot kupnino), razvezana oziroma ne velja več. Ni najti razloga, zakaj bi pravni naslednik kupca, če bi pogodba z dne 24. 2. 2006 še veljala, zahteval (in v sodnem postopku terjal) vrnitev vplačane kupnine.

20Tudi to, da je bila 14. 10. 2009 sklenjena predpogodba, v kateri stranke izrecno ugotavljajo, da do realizacije prodajne pogodbe z dne 24. 2. 2006 ni prišlo, in da je bila 31. 12. 2007 med drugo toženko in prvim tožnikom sklenjena najemna pogodba za sporni prostor za dobo 25 let, potrjuje zaključek sodišča prve stopnje (pravilni razlogi v 55. točki obrazložitve), da pogodba z dne 24. 2. 2006 ne velja.

21V zvezi z zaključki prvostopenjskega sodišča, da je bila pogodba z dne 24. 2. 2006 razvezana, pritožniki v II. točki pritožbe (od 3. do 7. strani pritožbe) zgolj naštevajo in povzemajo vsebino različnih pogodb ter dogajanj pred različnimi sodišči, kar po vsebini ne predstavlja obrazložene graje razlogov prvostopenjske sodbe. Tudi v nadaljevanju (na 8. strani pritožbe) je pritožba v veliki meri le povzetek vsebine pogodb in razlogov prvostopenjskega sodišča, k čemur so dodani posamezni stavki pavšalne graje, na primer, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da sta pogodbeni stranki, prvi tožnik in druga toženka, šteli pogodbi z dne 30. 12. 2004 in 14. 12. 2007 za veljavni in da je pogodbo z dne 30. 12. 2004 B. B. A. A. zamolčala.

22Pravilna je sicer pritožbena navedba, da smrt kupca A. A. ni razlog za razdrtje kupoprodajne pogodbe z dne 24. 2. 2006, vendar sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila slednja pogodba s predpogodbo z dne 14. 10. 2009 razdrta zgolj zaradi smrti prvotnega kupca, temveč po volji pogodbenih strank, torej prodajalke in pravnih naslednikov prvotnega kupca. Pritožbene navedbe, da je bila predpogodba sklenjena iz pravne previdnosti, saj je prvi tožnik ugotovil, da sta vpisani plombi po prodajnih pogodbah z dne 30. 12. 2004 in 14. 12. 2007, in da je bila predpogodba sklenjena z namenom, da bi se nakup po pogodbi z dne 24. 2. 2006 realiziral z izstavitvijo ZK dovolila, so nedovoljena in zato neupoštevna pritožbena novota (337. člen ZPP). Poleg tega so tudi nelogične: če bi tožniki šteli, da imajo veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini, torej veljavno pogodbo, bi lahko na tej podlagi zahtevali izpolnitev ali pa morda izpodbijali vpisane plombe. S predpogodbo se njihov pravni položaj ni v ničemer utrdil, saj predpogodba še ni pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, temveč le obligacijski pravni naslov zahtevati sklenitev pogodbe, ki bo pravni naslov za pridobitev lastninske pravice.

23Prav tako so novota pritožbene navedbe, da so bili posojilna pogodba, dva aneksa in sporazum o zavarovanju terjatev sklenjeni zgolj zaradi zavarovanja terjatve – vračila kupnine za primer, da prenos lastninske pravice na kupca A. A. oziroma tožnike ne bo mogoč zaradi vložene tožbe zaradi kršitve predkupne pravice družbe P. T., d. o. o. Neutemeljene so tudi navedbe, da peti člen aneksa št. 1 z dne 28. 5. 2010 dokazuje, da je prvi tožnik primarno zasledoval interes za vpis lastninske pravice. V tem členu je določeno, da bo upnik v primeru vpisa lastninske pravice nanj vrnil zemljiško pismo; bistvo pogodbe je še vedno posojilna pogodba, aneksa pa podaljšanje roka zapadlosti. Dodatne obrazložitve aneksa in citiranega člena sicer pritožba ne ponudi.

24Zaključek prvostopenjske sodbe, da so pogodbene stranke najprej s predpogodbo z dne 14. 10. 2009 in kasneje s posojilno pogodbo z dne 15. 12. 2009 (notarski zapis sklenjen 21. 10. 2011) na novo uredile svoje pravno razmerje tako, da sta pogodba z dne 24. 2. 2006 in predpogodba z dne 14. 10. 2009 nehali veljati, pritožba izpodbija z razlogi, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za novacijo. To drži, vendar sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi med pogodbenimi strankami prišlo do novacije v smislu členov 323. do 327. člena OZ. Pogodbeno razmerje lahko preneha s soglasno voljo udeležencev (primerjaj 3. člen in drugi odstavek 9. člena OZ), za kar načeloma ni potrebno izpolnjevanje kakih posebnih pogojev, razen tega, da sopogodbeniki soglašajo o tem, da njihovo dotedanje pogodbeno razmerje preneha, ugasne oziroma se razveže. To je odraz temeljnega načela pogodbenega prava, načela prostega (svobodnega) urejanja obligacijskih razmerij. Ni ovire, da pogodbene stranke ne bi mogle svojega razmerja urediti na način, da najprej ugotovijo, da določeno pogodbeno razmerje ne velja več oziroma preneha, nato pa neodvisno od prvotne sklenejo drugo pogodbo: v konkretnem primeru so najprej sklenile predpogodbo, pozneje pa so s posojilno pogodbo konkludentno ugotovile (tudi) prenehanje veljavnosti predpogodbe in kupoprodajno pogodbeno razmerje preoblikovale v dolžniško-upniško razmerje za vrnitev kupnine.

O veljavnosti pogodb z dne 30. 12. 2004 in 14. 12. 2007:

25Sodišče prve stopnje je v 60. in 61. točki obrazložitve navedlo obširne in prepričljive razloge, da namen teh pogodb ni bil oškodovanje A. A. Ugotovilo je, da sta drugotožena in prvotožeča stranka 31. 12. 2007 sklenili najemno pogodbo, ki vsebuje med drugim ugotovitveno določbo, da je drugotoženka postala solastnica dela poslovnih prostorov na podlagi prodajne pogodbe z dne 14. 12. 2007, kar po oceni prvostopenjskega sodišča kaže na to, da pogodba z dne 14. 12. 2007 ni bila sklenjena z namenom, da se tožnika(e) oškoduje, temveč prav nasprotno, da je bila sklenjena v dogovoru s tožečimi strankami oziroma njihovim pravnim prednikom.

26Pritožbeno sodišče dopušča možnost, da A. A. osebno morda za pogodbo z dne 14. 12. 2007 ni vedel, saj je bil tedaj že hudo bolan in je 16. 1. 2008 umrl. Vendar zgolj dejstvo, da ena pogodbena stranka ne ve za neko drugo, poprej sklenjeno pogodbo, niti dejstvo, da druga pogodbena stranka prvi obstoj take pogodbe (vede ali nevede) zamolči, še ni razlog za ničnost pogodbe. Zato ni bistveno vprašanje, ali je A. A. za pogodbo (ali pogodbi) vedel, temveč, ali je toženka pri sklepanju pogodb zasledovala nedopusten namen (kavzo) A. A. ogoljufati. Na to vprašanje pa je sodišče prve stopnje prepričljivo dalo negativen odgovor.

27Tožbena teza, da naj bi bila pogodba z dne 30. 12. 2004 sklenjena z nedopustnim namenom ogoljufati A. A., s katerim je B. B. sklenila pogodbo šele več kot leto dni pozneje (24. 2. 2006), je zgrešena, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje in pravilno opozorilo (59. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da mora biti nedopusten namen (kavza) podan že v trenutku sklenitve pogodbe. Teh zaključkov pritožba niti ne skuša izpodbiti, temveč le nekritično ponavlja, da naj bi bila pogodba z dne 30. 12. 2004 sklenjena iz nedopustne kavze. Teoretično je možno, da bi prva toženka ravnala z goljufivimi nameni ob sklepanju pogodbe z dne 24. 2. 2006, vendar to ne bi imelo za posledico neveljavnosti pogodbe z dne 30. 12. 2004, temveč kvečjemu one z dne 24. 2. 2006. Enako nejasne in nelogične so navedbe na 9. strani pritožbe, da je B. B. pogodbo z dne 14. 12. 2007 A. A. zamolčala; pri tem ni jasno, ali pritožniki menijo, da jo je zamolčala ob sklepanju pogodbe 24. 2. 2006 (kar bi bilo logično nemogoče), ali pa, da mu zanjo ni povedala pozneje; v slednjem primeru pritožbeno sodišče opozarja na razloge sodišča prve stopnje v 60. in 61. točki, da je obstajal dogovor o tem, da se bo (tudi s pomočjo te pogodbe) sporna nepremičnina prenesla na tožnika prek druge toženke.

28Obstoj takega dogovora je sodišče prve stopnje ugotovilo v 60. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer se sklicuje na ustavno pritožbo z dne 6. 8. 2015 (priloga B22). Pritožba v zvezi z ustavno pritožbo obširno navaja, da jo je druga toženka vložila v spis brez trditvene podlage. Načelna stališča pritožbe glede trditvenega in dokaznega bremena so pravilna, vendar pritožba spregleda ugotovitev sodišča prve stopnje (60. točka obrazložitve), da se je na dogovor, ki se omenja v ustavni pritožbi (da se prodaja nepremičnine A. A. izvrši preko druge tožene stranke, zaradi česar je bila pozneje sklenjena pogodba z dne 14. 12. 2007), izrecno sklicevala tretja toženka (vloga z dne 19. 9. 2016, list. št. 54), tožniki pa teh navedb niso konkretizirano⁴ prerekali, zato jih je sodišče prve stopnje v skladu z 214. členom ZPP štelo za priznane. Tako ni bilo spornih dejstev v zvezi z obstojem dogovora, ki bi jih bilo treba dokazovati, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi dejstvo, da A. A. s sklenitvijo prodajnih pogodb z dne 30. 12. 2004 in 14. 12. 2007 ni bil seznanjen,⁵ na zaslišanju potrdili tožniki, pa jih sodišče ni zaslišalo.

29Pritožba tem zaključkom prvostopenjske sodbe nasprotuje z navedbami, da so tožniki v 6. pripravljalni vlogi z dne 28. 5. 2021 v dokaz, da A. A. ni bil seznanjen s kupoprodajnima pogodbama in da ni bilo dogovora, podali navedbe in predložili dokaze. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da v navedeni vlogi (list. št. 242 zadaj) ni govora o tem, da tožniki dokazujejo, da dogovora s prvo in drugo toženko ni bilo, temveč le, da je prenos lastništva na drugo toženko brez vednosti A. A. zavržno dejanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejstvo prenosa lastništva brez vednosti določene osebe samo po sebi ne more biti zavržno (nično, nedopustno) dejanje. Poleg tega to dejstvo, četudi bi bilo resnično (prenos lastništva na drugo toženko brez A. A. vednosti), še ne izključuje možnosti obstoja dogovora, da se bo lastništvo nepremičnin pozneje preneslo na A. A. prek druge toženke.

30V nadaljevanju je pritožba (tretji odstavek na 13. strani, z alinejami) dobeseden prepis dela vloge z dne 28. 5. 2021; vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da te trditve⁶ in predloženi dokazi⁷ ne pomenijo niti smiselnega zanikanja obstoja dogovora. Dokazne listine so bile v vlogi le naštete oziroma opisane, tožniki pa niso pojasnili, zakaj menijo, da naj bi te listine dokazovale njihove trditve (kateri zapisi, sporočila teh listin naj bi podpirali njihove teze). Kot že povedano, tudi morebiten prenos lastništva na drugo toženko brez vednosti A. A. še ne izključuje možnosti dogovora, da se bodo nepremičnine (nekoč v prihodnosti) prek druge toženke prenesle na A. A. oziroma njegove pravne naslednike.

31Tudi dejstva, ki jih izpostavlja pritožba (13. stran), da so v letu 2008 in 2009 potekali dogovori in bili sestavljeni osnutki različnih pogodb o prenosu poslovnega deleža na družbi B. B., d.o.o., na tožnika, niso v nasprotju z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je obstajal načelni dogovor oziroma prizadevanje, da se lastninska pravica na sporni nepremičnini prenese na tožnike prek druge toženke. Tudi dejstvo, da tožniki niso sklenili nobene od ponujenih pogodb o odsvojitvi poslovnega deleža v družbi, še ne izključuje možnosti, da je bila namera, da se sporna nepremičnina na tožnike prenese prek druge toženke. Prav nasprotno: ta dogovarjanja in osnutki kažejo na to, da so tožniki skupaj s prvo in drugo toženko iskali način, kako lastninsko pravico prenesti, pa jim je to preprečila tretja toženka, ki je uspešno uveljavljala predkupno pravico (sklepni zaključek v 61. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe).

32Ker tožniki niso konkretizirano prerekali trditev tretje toženke o obstoju takšnega dogovora, je sodišče prve stopnje pravilno štelo neprerekana oziroma pavšalno prerekana dejstva za priznana, zato nadaljnje dokazovanje obstoja takšnega dogovora ni bilo več potrebno. Zato so razlogi o usklajenem delovanju v zaključku 60. točke obrazložitve na 28. strani izpodbijane sodbe (zaporedje dogodkov) pravzaprav le dodatni, podporni razlogi (ex abundante cautela), ki niso odločilni. V zvezi s temi razlogi pritožba sicer utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ne pojasni, na primer, kakšno povezavo ima s tožniki imenovanje C. C. za direktorja drugotoženke ali sprememba firme drugotoženke, vendar, ker ti razlogi niso odločilni, tudi delna nejasnost tega dela razlogov izpodbijane sodbe ne more pomeniti kršitve ZPP.

33V zvezi s tem, da pogodbi nista navidezni, je sodišče prve stopnje zapisalo tudi druge razloge, na primer na koncu 73. točke na 37. strani sodbe, da je tretja toženka že pred pogodbo z dne 24. 2. 2006, s katero je prva toženka sporno nepremičnino prodala A. A., v zvezi z istimi poslovnimi prostori vodila več postopkov zaradi kršitve predkupne pravice, kar kaže na to, da je bil tretjetoženkin interes uveljaviti predkupno pravico in pridobiti nepremičnino, ne pa sodelovati pri izigravanju tožnika, kot skuša prikazati pritožba. Ti razlogi so po prepričanju pritožbenega sodišča pravilni in jih pritožba vsebinsko ne izpodbija.

34Tudi pritožbene navedbe (14. in deloma 15. stran pritožbe), da različne okoliščine, ki jih je ugotavljalo sodišče prve stopnje v 60. točki obrazložitve, in dejstvo, da je pooblaščenka tožnikov zastopala drugo toženko tudi v pravdi VII Pg 5839/2010,⁸ še ne dokazujejo skupnega delovanja tožnikov in drugotoženke v letu 2007, niso utemeljene. Ti pritožbeni razlogi so parcialni, saj se pritožniki, ki izpodbijajo del razlogov prvostopenjske sodbe, ne soočijo celovito tudi z drugimi razlogi prvostopenjske sodbe, ki govorijo v prid tezi, da je dogovor obstajal: v prid dogovoru govorijo najemna pogodba z dne 31. 12. 2007, predpogodba ter posojilna pogodba in sporazumi o zavarovanju denarne terjatve, prvič in predvsem pa to, kar je bilo že izpostavljeno – da je trditev o dogovoru ostala neprerekana in se zato šteje za priznano.

35V zvezi z izpodbijanjem 61. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe pritožniki (delno in skrajšano) povzamejo (IV. točka pritožbe), kaj je sodišče ugotovilo, nato pa dodajo, da sodišče spregleda, da bi prva tožnica lahko predmet pogodbe z dne 14. 12. 2007 prenesla na pravnega prednika tožnikov oziroma tožnike tudi tako, da bi izstavila zemljiškoknjižno dovolilo na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 24. 2. 2006. Pri tem pritožniki spregledajo (ugotovitve sodišča prve stopnje o tem so v 9. in 10. točki obrazložitve), da družbi P. T., d. o. o., in P., d. d., nista vložili tožb v zvezi s kršitvijo predkupne pravice le glede pogodb z dne 30. 12. 2004 in 17. 12. 2007, temveč tudi glede starejših pogodb, s katerimi je B. B. sporne nepremičnine pridobila od S. d. d. in L. d. d.,⁹ zato pravni prednik tožnikov ne bi mogel brez ovir pridobiti lastninske pravice na spornih nepremičninah. Ali bi tretja toženka v zvezi s kupoprodajno pogodbo z dne 24. 2. 2006 uveljavljala predkupno pravico ali ne, je zgolj pritožbeno ugibanje.

36Navedbe pritožnikov v zvezi z navideznostjo pogodbe (V. točka pritožbe, od 15. do 18. strani) vsebujejo več teoretičnih izhodišč in stališč sodne prakse, ki so načeloma pravilna; prav tako je pravilno stališče, da je predkupno pravico mogoče uveljavljati le v primeru prodaje stvari, ne pa v primeru prenosa lastništva na podlagi drugih pravnih poslov. Vendar sodišče prve stopnje ni zavzelo tem teoretičnim izhodiščem nasprotnega stališča, temveč je ugotovilo, da sporne pogodbe niso bile navidezne, da niso nične in da niso prikrivale neodplačnega prenosa lastništva, kar bi izključevalo predkupno pravico.

37Pritožba se (peti odstavek na 16. strani, ki je deloma dobeseden prepis vloge z dne 26. 4. 2021, list. št. 219) zaplete sama s seboj, ko najprej zatrjuje, da naj bi bila pravna posla z dne 30. 12. 2004 in 14. 12. 2007 navidezna in da prikrivata neodplačen prenos nepremičnin, nato pa, da je obstajala obveznost druge toženke za plačilo kupnine, ki pa ni bilo izvedeno. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o poslih med povezanimi osebami, ker se ne soočijo z razlogi sodišča prve stopnje (primerjaj 64. točko obrazložitve), da ni šlo za »povezane« osebe, saj v času sklenitve pogodbe z dne 30. 12. 2004 prva toženka še ni bila družbenica družbe O., d. o. o., temveč je bil lastnik 100 % poslovnega deleža D. D., ki je ta delež na B. B. prenesel šele 21. 8. 2007. Ali sta pogodbi z dne 30. 12. 2004 in 14. 12. 2007 kršili kakšne davčne predpise, je s civilnopravnega gledišča povsem nepomembno.

38Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi tezo tožnikov, da sta pogodbi prikrivali pogodbo o povečanju osnovnega kapitala družbe s stvarnim vložkom (64. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), saj je neživljenjsko, da bi B. B. hotela s stvarnim vložkom vstopiti v družbo, katere družbenik je bil takrat D. D., sama pa deleža v družbi še ni imela. Pritožbeno sodišče dodaja še, da mora biti tako povečanje osnovnega kapitala družbe kot vložitev stvarnega vložka izvedeno po ustreznih predpisih, torej strogo formalno (kar pravilno navaja tudi pritožba), zato s takšnim »neformalnim« ravnanjem – pogodbenim prenosom lastninske pravice – B. B. v zadevni pravni osebi ne bi mogla pridobiti niti poslovnega deleža niti vanjo pravno veljavno vložiti stvarnega vložka, torej ji tak posel ne bi nudil nikakršnih korporacijskih pravic ali koristi.

39Ni dvoma, da lahko pravna oseba pridobi v last nepremičnino (s kupoprodajno ali kakšno drugo pogodbo), pa to še ne pomeni vedno povečanja družbinega osnovnega kapitala ali vložitve stvarnega vložka. Teza pritožbe o domnevno prikritem neodplačnem prenosu lastninske pravice na nepremičnini na pravno osebo ne ponudi prepričljivega razloga, smisla za tako ravnanje (prenos lastninske pravice), stališče o stvarnem vložku in/ali povečanju osnovnega kapitala pa je iz zgoraj navedenih razlogov zmotno. Tako se kot verjetnejši nakazuje zaključek sodišča prve stopnje, da so pogodbeniki z različnimi posli pravzaprav zasledovali namen, da se sporni poslovni prostori prenesejo na tožnike, pri čemer pa glavna ovira za dosego tega cilja ni bila »zarota« oziroma namen ogoljufati A. A., temveč aktivnosti družb P. T. d. o .o. in P. d. d. za uveljavitev predkupne pravice.

40Nejasne so pritožbene navedbe v prvem odstavku na 18. strani pritožbe, da naj bi sodišče spregledalo, da bi tudi povečanje osnovnega kapitala s stvarnim vložkom omogočilo drugi toženki razpolaganje s solastniškimi deleži; kot že pojasnjeno, mora biti povečanje osnovnega kapitala s stvarnim vložkom izvedeno po ustreznem formalnem postopku. Na način, kot zatrjujejo tožniki (s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe, za katero naj ne bi bila plačana kupnina), pa po korporacijskem pravu ni mogoče doseči povečanja osnovnega kapitala.

41V zvezi s pritožbenimi navedbami, da rok plačila ni v skladu z običajno poslovno prakso in da ni v skladu z običajno poslovno prakso, da bi lastništvo prešlo na kupca pred plačilom kupnine, pritožbeno sodišče opozarja na razloge sodišča v 65. točki, da tudi morebitno neplačilo kupnine ali nekoliko neobičajni poslovni dogovori še niso razlog za ničnost. Pritožbene navedbe, da je bila kupnina v pogodbah dne 30. 12. 2004 in 14. 12. 2007 bistveno nižja od tržne cene nepremičnin, so nekonkretizirane in tudi vsebinsko ne oporekajo obširnim razlogom sodišča prve stopnje o višini kupnine (74. točka obrazložitve). Navedbe, da naj bi tožniki to pojasnili v svojih vlogah in predložili dokaze, niso upoštevne, saj morajo biti pritožbeni razlogi navedeni v pritožbi in sklicevanje na poprejšnje vloge ne more biti uspešno.

42Pritožba še navaja, da je neplačilo kupnine s strani tretje toženke po pravnomočni sodbi VII Pg 5054/2010 z dne 9. 12. 2011 zloraba predkupne pravice, saj toženka ni razpolagala s pravnomočno sodbo v gospodarskem sporu VI Pg 530/2009, na podlagi katere bi bilo neplačilo upravičeno in da tretja toženka na dan pravnomočnosti sodbe z dne 9. 11. 2011 (11. 10. 2012) ni razpolagala s pravnomočno sodbo v zadevi VI Pg 530/2009, ki bi jo zavezovala k plačilu kupnine za isti predmet pogodbe. Če bi plačala kupnino po sodbi VII Pg 5054/2010, bi imela v tem delu pobotni ugovor pri plačilu kupnine po pravnomočnosti sodbe VI Pg 530/2009. Na nedobrovernost tretje toženke kaže tudi umik izbrisne tožbe v zadevi II P 1624/2008. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te navedbe deloma nerazumljive, deloma pa neutemeljene. Sodišče prve stopnje je obširne navedbe tožnikov v zvezi z ničnostjo pogodb z dne 8. 4. 2014 (ki jih je nadomestila sodba) pravilno strnilo v 70. točki obrazložitve: tožniki ničnost teh pogodb (ki jih je nadomestila sodba) utemeljujejo z ničnostjo pogodb z dne 30. 12. 2004 in 14. 12. 2007, pri katerih je tretja toženka uveljavila svojo predkupno pravico. Kot že pojasnjeno, v postopku na prvi stopnji tožniki te teze niso uspeli dokazati. Res bi lahko tretja toženka po sodbah v zvezi s predkupno pravico plačevala tako, kot navaja pritožba, in uveljavila pobotni ugovor, vendar tudi način, ki ga je toženka dejansko izbrala, ni protipraven. Sploh pa je ničnost posledica napak v sklenitveni fazi pogodbe, zato morajo razlogi za ničnost pogodbe obstajati v času sklenitve. Ničnosti pogodbe ni mogoče uveljavljati zaradi ravnanj sopogodbenikov v poznejših fazah izvrševanja pogodbenega razmerja.

43Neutemeljene so pritožbene navedbe v VI. točki pritožbe, da naj bi bil protispisen zaključek sodišča prve stopnje v 71. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je logično, da je tretja toženka potem, ko je v pravdi opr. št. V Pg 530/2009 v celoti uspela (sklenila prodajni pogodbi za nakup celotnega solastniškega deleža), umaknila vloge v ostalih postopkih, saj zanje ni več izkazovala interesa, pri tem pa sodišče spregleda, da je bil navedeni gospodarski spor pravnomočno končan 8. 4. 2014 in ne 6. 1. 2012. Protispisnost (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) je napaka tehnične narave, ko sodišče v sodbo napačno prenese kak podatek iz listine ali zapisnika. Da bi sodišče prve stopnje napačno povzelo kako opravilno številko ali datum, pritožba konkretno ne trdi. Kolikor s temi navedbami pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se napadeni razlogi sodišča prve stopnje tičejo domnevne nedobrovernosti tretje toženke. Trditve o nedobrovernosti so tožniki gradili na tezi, da sta pogodbi z dne 30. 12. 2004 in 14. 12. 2007 nični, navidezni, neobstoječi in da je bila in je veljavna pogodba z dne 24. 2. 2006. Teh trditev pa niso uspeli dokazati, torej je treba šteti, da ni ničesar, glede česar bi tretja toženka lahko bila v slabi veri.

44V predzadnjem odstavku VI. točke pritožbe pritožniki še navedejo, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da pogodba z dne 14. 12. 2007 ni bila ex lege razvezana zaradi neplačila prvega obroka kupnine. Pri tem pa se ne soočijo z razlogi sodišča prve stopnje (77. točka obrazložitve), ki jasno in prepričljivo obrazloži, da navedena pogodba ne vsebuje le načelne klavzule, na katero se sklicuje pritožba (da je rok plačila posameznega obroka kupnine bistvena sestavina pogodbe), temveč tudi druge določbe, ki kažejo na to, da volja strank ni bila, da se pogodba ex lege razveže zaradi neplačila enega obroka (določba, da ima prodajalec pravico zahtevati plačilo zamudnih obresti pri zamudi s plačilom posameznega obroka in da če kupec zamudi s plačilom dveh zaporednih obrokov, ima prodajalka pravico zahtevati razdor pogodbe). Prav ta formulacija (pravico zahtevati razdor pogodbe) jasno kaže, da razdor pogodbe ni bil avtomatizem, ampak stvar opcijskega upravičenja, ki bi ga morala uveljaviti prodajalka.

45Glede na vse povedano pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in popolna, pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

46Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, sami nosijo svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.
² Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
³ Primerjaj J. Zobec, komentar 262. člena ZPP v: L. Ude (ur.) et. al., Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV založba, Ljubljana 2006, str. 525.
⁴ V vlogi z dne 15. 11. 2016 (list. št. 98) so v zvezi z v ustavni pritožbi zatrjevanim dogovorom navedli (kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje), da »... gre za navidezno pogodbo, saj naj bi bil dejanski namen pogodbe tretje toženi stranki preprečiti uveljavitev predkupne pravice.« Take navedbe ne pomenijo vsebinskega zanikanja obstoja dogovora o tem, da se bodo sporne nepremičnine prenesle v last tožnikov prek druge toženke. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo (opomba št. 21), da bi glede na take trditve (o namenu preprečitve tretji toženki, da bi uveljavila predkupno pravico), lahko navideznost pogodbe uveljavljala le tretja toženka.
⁵ Tudi ta trditev (da A. A. z določenimi pogodbami ni bil seznanjen) je negativno dejstvo, ki ga načeloma ni možno in ga tožnikom, če bi bilo sporno, tudi ne bi bilo treba dokazovati, zato izvedba dokaza za njegovo potrditev v nobenem primeru ne bi bila potrebna.
⁶ Dejstvo, da je bila prodaja poslovnih prostorov po sklenjenih kupoprodajnih pogodbah z družbama O., d. o. o., in B. B., d. o. o., fiktivna in sklenjena z namenom, da se izogne tožbam tretje toženke tako, da prva toženka v nadaljevanju ne proda poslovnih prostorov, temveč proda 100 % poslovni delež […] in dejstvo, da je bil prenos lastništva […] na drugo toženko opravljen brez vednosti A. A., dokazujejo naslednje listine ...
⁷ Elektronsko sporočilo E. E. z dne 31. 10. 2008 s predlogom, da bi nepremičnine B. B. prenesli kot »lasten vložek v novoustanovljeno XXX, d. o. o., to podjetje pa bi kupil gospod A. A.; pogodba o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža v družbi B. B., d. o. o., z dne 18. 11. 2008 (osnutek, ki ga je za prvotoženko pripravil odvetnik F. F.); sporočilo odvetnice G. G. E. E. z dne 25. 11. 2008, v katerem ugotavlja, da v družbi B. B., d. o. o., ni prišlo do povečanja osnovnega kapitala s stvarnim vložkom in zahteva, da ji predloži obe listini, na podlagi katerih je odvetnik H. H. predlagal vpis lastninske pravice na družbo B. B., d. o. o.; osnutek notarskega zapisa pogodbe o prodaji poslovnega deleža, ki ga je dne 15. 4. 2009 pripravila notarka I. I.
⁸ Po pritožbenih navedbah »... na izrecno zaprosilo tožnikov, izključno z namenom tožnikov in druge toženke, da se tretji toženki prepreči uveljavitev predkupne pravice po pogodbah z dne 30. 12. 2004 in 14. 12. 2007 ...«
⁹ Gospodarska spora VIII Pg 198/2005 in VII Pg 67/2005.