VSM Sodba IV Kp 45740/2019

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 180,00 EUR.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu v skladu s 47. členom KZ-1 izreklo denarno kazen 30 dnevnih zneskov po 17,00 EUR, kar znaša 510,00 EUR, ki jo mora obdolženi po petem odstavku 47. člena KZ-1 plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, določil en dan zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom. Oškodovanca B. B. je sodišče prve stopnje skladno z drugim odstavkom 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 1.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik obdolženega v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh izvedenih dokazov, in sicer vsebine SMS komunikacije med obdolženim in oškodovancem, iz katere izhaja, da oškodovanec ni prekinil dopusta zaradi posledic žaljive obdolžitve ter da je med njima po dejanju potekala prijateljska komunikacija. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Napadena sodba ima namreč ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako tudi o posledicah samega kaznivega dejanja glede prizadetosti oškodovanca, ki jih je doživel kot posledico žaljive obdolžitve obdolženca. SMS, na katerega se sklicuje zagovornik in iz katerega bi naj izhajal prijateljski odnos med obdolženim in oškodovancem po storitvi kaznivega dejanja, pa namreč zadeva grajo dejanskega stanja, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje glede posledic samega kaznivega dejanja in ki jih je navajal oškodovanec, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

5Pritrditi tudi ni zagovorniku, da sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni posvetilo zadostne pozornosti oceni izvedenih dokazov, pri čemer se sklicuje na zagovor obdolženca, s katerim je skušal prepričati, da je imel upravičen razlog verjeti v to, kar je navedel o oškodovancu. Tudi s takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v navedeni smeri ugotovilo sodišče prve stopnje, saj ima napadena sodba, kot že navedeno, ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako tudi o zagovoru obdolženca v nakazani smeri. Zato se v pritožbi smiselno uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena, kar velja tudi za dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpoved C. C. in D. D., s katero prav tako pritožnik ne soglaša, s čimer prav tako graja dejansko stanje obravnavane zadeve.

6S čim je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakonik, pritožba ne pove, saj ne konkretizira katere kršitve iz člena 372 ZKP je zagrešilo. S tem, ko se sklicuje na določbo šestega odstavka 160. člena KZ-1 in navaja, da je obdolženi dokazal, da je imel utemeljeni razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil oziroma raznašal o oškodovancu ter da oškodovancu ni nastala nobena škoda, ker gre za uslužbenca policije, ki se pri svojem delu s takšnimi žalitvami sooča, pa pritožnik prav tako graja dejansko stanje v nakazani smeri. V kolikor je zagovornik z navedenim meril na kršitev kazenskega zakona, je povedati, da kršitev kazenskega zakona kot posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik je uporabilo napačno ali pa ga sploh ni uporabilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

7Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter na tej osnovi obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornika obdolženega dodaja:

8Bistvo pritožbe je v sklicevanju na zagovor obdolženega ter v trditvi, da oškodovancu ni nastala nobena posledica oziroma prizadetost ter da bi sodišče prve stopnje moralo izvedene dokaze bolj kritično oceniti, predvsem izpovedbi prič C. C. in D. D.

9Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča sledilo določni in prepričljivi izpovedbi oškodovanca, ki je povedal, da so vse navedbe v anonimnem pisanju obdolženega neresnične in zanj osebno skrajno žaljive, saj se je zaradi tega počutil izjemno neugodno, slabo, razžaljeno in ponižano. Zaradi teh groženj in vsega, kar se je dogajalo v službi zaradi te prijave obdolženega, ni mogel spati in je celo predčasno prekinil dopust. Zaradi obdolženčevega pisanja je bil zaslišan s strani komandirja, saj je služba direktorja PU izvedla notranje varnostni postopek. Sodišče pa utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, ko je skušal prepričati, da je imel utemeljen razlog verjeti v to kar je napisal v anonimni prijavi. Takšen njegov zagovor namreč ni potrdil izvedeni dokazni postopek, razen tega pa tudi zoper oškodovanca B. B. ni bil nikoli in se ne vodi noben kazenski postopek, prav tako pa ne obstaja nobena pravnomočna odločba, ki bi dokazovala obdolženčeve trditve. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da obdolženi z dokazom resnice ni uspel. Pritožba, ki se ponovno sklicuje na zagovor obdolženega in trdi, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost napisanega, ni utemeljena. Žaljiva obdolžitev, ki jo je obdolženi podal zoper oškodovanca, je zajemala neresnične trditve tako v zvezi s prodajo prepovedane droge konoplje, kakor tudi glede prejema podkupnine. Prav tako pa je obdolženčev zagovor ovrgla tekom postopka zaslišana priča, in sicer D. D., ki obdolženčevega zagovora ni potrdila, potrdila pa je izpovedbo oškodovanca B. B., katerega je kot policista obvestila o gojenju konoplje pri E. E., kar se je izkazalo za resnično, kot to povzema tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe v točkah od 16 do 20. Razen tega pa so se očitki obdolženega o prodaji droge s strani oškodovanca pokazali kot neutemeljeni, saj oškodovanec ni opravil nobenega zasega konoplje in tudi z njo ni razpolagal, zato je sploh ni mogel prodati in si deliti dobiček z D. D., kar se očita oškodovancu v anonimni prijavi in kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe. Sodišče prve stopnje pa je tudi razjasnilo odkod priči D. D. denar, in sicer je denar dobila, ker je prijavila oziroma naznanila policiji o gojenju konoplje pri E. E. Obdolženčev zagovor glede resničnosti njegovih navedb o avtomobilu znamke VW Passat je ovrgla priča C. C., ki je povedal, da nikoli ni podal kazenske ovadbe za tatvino vozila VW Passat, ampak je to storil obdolženi sam, zadevo pa je na policiji obravnaval F. F. in ne oškodovanec. Iz vsega navedenega izhaja, da se je obdolženčev zagovor, ko je navajal, da je vse podatke v anonimni prijavi pridobil od svojih otrok D. D. in C. C., pokazal kot neresničen, saj sta ga obe priči ovrgli, kot že navedeno. Zato pritožba, ki meni, da je pavšalna dokazna ocena sodišča prve stopnje privedla do obsodilne sodbe, ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje ocenilo vsak pravno relevanten dokaz in na podlagi takšne ocene pravilno zaključilo, da je obdolženi avtor anonimne prijave, kot tudi sam prizna, ter da ni imel nobenega utemeljenega razloga, da bi verjel v resničnost zapisanega, kar je potrdil izveden dokazni postopek, kot že navedeno. Iz navedenih razlogov sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, da je anonimno prijavo podal v okoliščinah iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, za razbremenitev odgovornosti za žaljivo obdolžitev je namreč potrebno dokazati utemeljen razlog verjeti v resničnost podane žaljive obdolžitve, kakor tudi, da je bila žaljiva obdolžitev podana v okoliščinah iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženi z obravnavanim dejanjem izpolnil vse zakonite znake očitanega kaznivega dejanja, ki ga je storil z direktnim naklepom, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Na te razloge pa se v preostalem sklicuje tudi pritožbeno sodišče, pritožba zagovornika pa jih ne more omajati niti ko se sklicuje na SMS, ki naj bi dokazal prijateljsko komunikacijo med obdolženim in oškodovancem po storitvi kaznivega dejanja, pri čemer pa tudi ni nepomembno, da se je nadzor nad oškodovancem končal brez sankcij, kar tudi samo potrjuje, da je slednji bil utemeljeno prizadet zaradi očitkov obdolženega v anonimnem pisanju. Zato pritožba, ki skuša posledice kaznivega dejanja pri oškodovancu izničiti, ne more biti uspešna, saj je oškodovanec sam povedal kakšne posledice je zaradi obdolženčevega ravnanja utrpel, čemur je pravilno sledilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje tudi ni imelo nobenega razloga, da ne bi sledilo izpovedbama prič D. D. in C. C., okoliščine, na katere se sklicuje zagovornik, pa tudi ne morejo omajati njunih izpovedb, ki sta jih podala po pravnem pouku, ko sta se odrekla dobroti iz člena 236 ZKP, ter bila opozorjena na posledice krivega pričanja ter pričala. Pritožba, ki meni, da sta izpovedbi navedenih prič neverodostojni in da bi jih moralo sodišče prve stopnje bolj kritično oceniti glede na njihove medsebojne odnose, ne more biti uspešna, saj sta izpovedbi navedenih prič skladni tudi z drugimi izvedenimi dokazi, ki so ovrgli zagovor obdolženca. Zato pritožba, ki trdi, da sta izpovedbi prič D. D. in C. C. neverodostojni, zato ker sta se odpovedala dobroti iz člena 236 ZKP in pričala, ne more biti uspešna.

10Pritožbeno sodišče je glede na uveljavljane pritožbene razloge v skladu s členom 386 ZKP preizkusilo tudi odločbo o kazenski sankciji. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije ter obdolžencu utemeljeno izreklo denarno kazen, s katero mu je naložilo plačilo 30 dnevnih zneskov po 17,00 EUR, kar znaša 510,00 EUR. Po oceni pritožbenega sodišča pa na strani obdolženega ni nobenih takšnih okoliščin, ki bi narekovale spremembo izrečene denarne kazni obdolžencu v korist, njegova dosedanja nekaznovanost pa je v zadostni meri upoštevana v izrečeni denarni kazni, ki bo na obdolženca vplivala tako, da v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

11Glede na navedeno, in ker pritožba niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, je o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

12Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse temelji na določilu prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksni tarifi.