VSL Sodba II Cpg 36/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razsodilo:

1Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 109160/2015 z dne 21. 9. 2015 se razveljavi v prvem in tretjem odstavku izreka.

2Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 1.796,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 9. 2015 do plačila.

3Ugotovi se, da obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 2.241,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 3. 2016 do plačila in da ne obstaja v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.048,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 3. 2016 do plačila.

4Zaradi pobota terjatev iz 2. in 3. točke izreka se tožbeni zahtevek na plačilo 1.796,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 9. 2015 do plačila zavrne.

5Zavrne se tudi tožbeni zahtevek na plačilo 1.048,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 9. 2015 do plačila.

6Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati njene pravdne stroške v višini 583,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v primeru zamude s plačilom tečejo od prvega dne po poteku 8 dnevnega roka dalje do plačila.

2Zoper sodbo v celoti se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odloči tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7Tožeča stranka v tem postopku vtožuje neplačane zneske najemnin in pavšalnih obratovalnih stroškov po najemni pogodbi za obdobje od aprila do avgusta 2015 v znesku 618,00 EUR mesečno (5 računov) in plačilo 72,97 EUR kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti tako od vtoževanih kot od z zamudo plačanih računov. Tožena stranka je ugovarjala, da je terjatev prenehala zaradi pobota z varščino, ki jo je zadržala tožeča stranka, podrejeno pa je podala procesni ugovor pobota s svojo terjatvijo na vračilo varščine v znesku 3.290,93 EUR. V pobot je uveljavljala tudi terjatev v znesku 1.500,00 EUR iz naslova premoženjske škode zaradi zalitja najetega poslovnega prostora.

8V drugi pripravljalni vlogi je tožeča stranka priznala, da je z varščino poleg računov, ki niso predmet tega postopka, poravnala tudi del vtoževanih računov in za 1.048,97 EUR smiselno umaknila tožbo. Navedla je namreč, da ji tožena stranka dolguje le še 1.796,00 EUR in na ta znesek znižala svoj tožbeni petit. Tožena stranka je v svoji drugi pripravljalni vlogi nasprotovala spremembi tožbe, sodišče prve stopnje pa je to pravilno štelo kot nasprotovanje umiku tožbe in ta del tožbenega zahtevka zavrnilo. Zato so pritožbene trditve, da tožena stranka umiku tožbe ni nasprotovala in sklicevanje na 188. člen ZPP, po katerem se, če se tožena stranka v 15 dneh ne izjavi, da umiku nasprotuje, šteje, da je v umik privolila, neutemeljeni.

9Glede pobota pritožnica uveljavlja, da je ta zmoten tako iz procesnih kot iz materialnopravnih razlogov, vendar višje sodišče ugotavlja, da s pritožbenimi trditvami, da ima kontna kartica najmanj enako dokazno vrednost kot posamezen račun, dejansko izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, na podlagi katere je to zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala, da je del varščine porabila za plačilo računov, ki niso predmet tega postopka. Le dodati pa gre še, da je tudi kontna kartica le ena od dokaznih listin, ki je tako kot vse druge (zasebne) listine podvržena prosti presoji dokazov v skladu z napotilom iz 8. člena ZPP, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo.

10Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi se moralo opredeliti do tega, ali je konto kartica vsebinsko smiseln in relevanten dokaz, saj je to storilo, in sicer v 15. in 16. točki obrazložitve. Pritrdilo je namreč trditvam tožene stranke, da konto kartica ni podpisana s strani odgovorne osebe in ne predstavlja verodostojne listine ter ne dokazuje poplačil računov, ki niso predmet tega postopka. Nerelevanten pa je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je štelo trditve tožene stranke za resnične. Višje sodišče se namreč strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tudi z varščino pokriti računi (ki sicer niso bili predmet tega zahtevka) vplivajo na utemeljenost zahtevka, tožeča stranka pa niti ni trdila, da bi jih toženi stranki poslala. Upoštevaje zgornjo dokazno oceno in ugotovitev sodišča, da tožeča stranka računov, za katere je trdila, da jih je z zadržano varščino zaprla, ni predložila, iz katere posledično izhaja, da tega zneska (2.241,96 EUR) ni porabila in tudi ne vrnila, je pobotni ugovor tožene stranke v tem delu utemeljen. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek, da je tožena stranka vsebino konto kartice zavrnila povsem pavšalno in pri tem sama s seboj v nasprotju navedla tudi, da je račune, zaprte z varščino, plačala. Breme izkaza višine terjatve je bilo namreč na tožeči stranki.

11Pritožnica tudi neutemeljeno trdi, da tožena stranka ne materialnega ne procesnega ugovora pobota ni izvedla na ustrezen in veljaven način. Procesno pobotanje (ki ga je sodišče opravilo v tem postopku) je procesni institut v pravdnem postopku, ki ne terja nobenega dodatnega pooblastila, kot tistega za zastopanje v pravdi. Pobotna izjava sama po sebi je namreč zgolj izjava volje, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je pobot v svoji vlogi predlagal odvetnik, ne da bi se izkazal z ustreznim pooblastilom. To je bilo priloženo hkrati s prvo pripravljalno vlogo tožene stranke (priloga B1 spisa). Prav tako pa so neutemeljene tudi trditve, da tožena stranka ni postavila zahtevkov v smislu pobota v okviru postopka. Da svojo nasprotno terjatev uveljavlja v pobot, je tožena stranka jasno izrazila v svoji prvi pripravljalni vlogi. Stranki, ki uveljavlja procesni ugovor pobota, pa ni treba izrecno zahtevati, da se ugotovi obstoj njene terjatve do tožnice, kot ta zmotno meni. Za obravnavo ugovora morajo biti izpolnjene zgolj nekatere druge procesne predpostavke, terjatev pa mora izpolnjevati pogoje, določene za pobotanje v materialnem pravu (prim. člen 311 Obligacijskega zakonika). Očitana bistvena kršitev določb postopka (ki je pritožnica sicer ni konkretizirala), zato ni podana.

12Ker torej pritožba ne uveljavlja pravno upoštevnih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).