VSL Sklep I Cpg 328/2021

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 4. 2. 2021 razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 6.824,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka), ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 6.824,07 EUR (II. točka izreka) ter toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh dopustnih razlogov pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa toženi (pravilno tožeči) stranki naloži plačilo sodnih stroškov.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo 6.824,07 EUR za dobavo promocijskih dežnikov (435. člen Obligacijskega zakonika, OZ),¹ ki jih je tožena stranka uporabila na maturantski paradi 18. 5. 2018. Tožena stranka je ugovarjala, da je imela izpolnitev stvarno napako, in sicer, da je bil na dežnikih odtisnjen napačen (star) logotip napisa „A.“ (da je tožeča stranka dobavila dežnike s starim logotipom, med strankama ni bilo sporno), zato plačila ne dolguje, ter da ji je zaradi te napake nastala škoda, ki jo uveljavlja v procesni pobot (gre za t. i. škodo zaradi zaupanja).

6Za presojo slednjih ugovorov (da bi lahko sodišče ugotovilo, ali je v konkretnem primeru sploh šlo za stvarno napako) je bilo treba najprej odgovoriti na vprašanje, kakšna je bila vsebina dogovora med strankama (282. člen OZ). Sporno je namreč bilo, ali sta se stranki dogovorili, da bo tožeča stranka toženi stranki dobavila dežnike s starim logotipom napisa „A.“ (v tem primeru je bila izpolnitev tožeče stranke pravilna) ali z novim logotipom (v tem primeru je tožeča stranka opravila izpolnitev s stvarno napako).

Glede vsebine prodajne pogodbe

7Sodišče prve stopnje je navedlo, da tožena stranka za svoje trditve, da je že v letu 2017 obvestila tožečo stranko o spremembi naročila oziroma o naročilu z novim logotipom produkta A., ni podala nobenega dokaznega predloga. Nadalje je ugotovilo, da je tožeča stranka 23. 4. 2018 pozvala toženo stranko, naj ji posreduje nov logotip produkta A., ki naj bi ga dala na dežnike (kot izhaja iz elektronskega sporočila tožeče stranke). Na podlagi tega je zaključilo, da je bila tožeča stranka v aprilu 2018 obveščena o spremembi naročila s strani tožene stranke. Navedlo je, da gre v konkretnem primeru za očitno stvarno napako.

8Višje sodišče ugotavlja, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodbe se namreč ne da preizkusiti, ker glede vsebine prodajne pogodbe nima jasnih razlogov (v sodbi navedeni razlogi niso argumentirano obrazloženi), poleg tega pa sodba nima razlogov glede celotnega sklopa odločilnih dejstev, ki sta jih v zvezi z dogovori o logotipu napisa „A.“ (vsebino prodajne pogodbe) v aprilu in maju 2018 navajali pravdni stranki. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo le, da je bila tožeča stranka v aprilu 2018 obveščena o spremembi naročila s strani tožene stranke (tj. o novem logotipu), pri čemer pa ni ugotavljalo, ali se je tožeča stranka s takšnim naročilom (oziroma njegovo spremembo) sploh strinjala. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da je toženi stranki ob prejemu zahteve za zamenjavo logotipa v aprilu 2018 pojasnila, da zamenjava logotipa oziroma prekritje starega logotipa z novim ne bo mogoče, da pa bo prekritje poskušala izvesti; da ji slednje ni uspelo, kar je tudi sporočila toženi stranki; ter da je slednja konec aprila oziroma en teden pred dogodkom tožeči stranki ustno sporočila, da želi dobavo dežnikov s starim logotipom. Tožeča stranka je za dokazovanje teh trditev predlagala zaslišanje direktorjev obeh strank ter svojega prokurista. Glede navedb tožene stranke, da je tožečo stranko že v letu 2017 obvestila o naročilu z novim logotipom produkta A., je sodišče prve stopnje sicer pojasnilo, da tožena stranka ni podala nobenega dokaznega predloga, kar pa ne drži. Tožena stranka je trdila, da je že oktobra 2017 tožeči stranki dostavila nov logotip napisa „A.“ z navodilom, da se znak natisne na promocijske dežnike, ter da ji je tožeča stranka zagotovila, da bo dobavila dežnike z novim logotipom oziroma da bo na starih dežnikih izvedla pretisk z novim logotipom, za te trditve pa je tudi predlagala dokaz, in sicer zaslišanje svojega direktorja. Sodišče prve stopnje se tako do teh navedb ni konkretizirano opredelilo, prav tako pa se ni opredelilo do njenih navedb, da jo je tožeča stranka aprila 2018 obvestila, da novih dežnikov z novim logotipom ne bo dobavila, kar naj bi bilo prepozno, ter da tudi če bi bilo res, da je tožeča stranka prejela nov logotip šele 23. 4. 2018, da ji ni sporočila, da ustreznih dežnikov ne bo dobavila oziroma da jih ne bo popravila oziroma da je naročilo prepozno.

9Ker torej sodba v delu, ki se nanaša na vsebino prodajne pogodbe, nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je na da preizkusiti, je višje sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje naj se v novem postopku argumentirano opredeli do vseh trditev tožeče in tožene stranke, ki se nanašajo na vsebino prodajne pogodbe, pri čemer naj upošteva, da sta stranki za dokazovanje teh trditev predlagali tudi personalne dokaze. Višje sodišče glede na okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti navedenih bistvenih pomanjkljivosti v sodbi sodišča prve stopnje. Z razpisom pritožbene obravnave ter zaslišanjem direktorjev strank in prokurista tožeče stranke bi namreč sploh prvič razsojalo o osrednjem sklopu relevantnih vprašanj glede vsebine prodajne pogodbe in bi tako stranki prikrajšalo do ustavno zagotovljenega dvostopenjskega sojenja. Pritožbena obravnava ne bi bila namenjena zgolj dopolnitvi prvostopenjskega postopka, temveč bi se na njej izvajal dokazni postopek glede celotnega sklopa dejstev v zvezi z vsebino prodajne pogodbe. Glede na navedeno vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Glede ugovora stvarnih napak in procesnega pobota

10Če bo sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotovilo, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka toženi stranki dobavila dežnike z novim logotipom napisa „A.“, pa se višje sodišče v nadaljevanju opredeljuje tudi do pritožbenih očitkov tožene stranke glede odločitve sodišča prve stopnje o neutemeljenosti njenega ugovora iz naslova očitnih stvarnih napak oziroma ugovora procesnega pobota.

11Tožena stranka je namreč ugovarjala, da zaradi očitne stvarne napake (napačnega logotipa napisa „A.“ na dežnikih) plačila tožeči stranki ne dolguje ter da ji je zaradi te napake nastala škoda, ki jo uveljavlja v procesni pobot.

12Napačen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko je dežnike s starim logotipom sprejela in jih uporabila na prireditvi, konkludentno odobrila nepravilno izpolnitev pogodbe in posledično konkludentno soglašala s škodo, ki bi ji zaradi tega lahko nastala. Kupec se v primeru dobave blaga s stvarno napako lahko odloči, ali bo blago zavrnil in uveljavljal zahtevke na podlagi prodajalčeve odgovornosti za zamudo ali pa ga bo sprejel in uveljavljal jamčevalne zahtevke oziroma zahtevke iz naslova škode na podlagi prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake. Tožena stranka se je odločila za slednje. Prevzem izpolnitve z napakami torej ne pomeni, da je tožena stranka (konkludentno) odobrila nepravilno izpolnitev ter soglašala s škodo.

13Prvi odstavek 468. člena OZ določa, da lahko kupec, ki je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca: 1.) zahteva od prodajalca, da napako odpravi ali da mu izroči drugo stvar brez napake (izpolnitev pogodbe), 2.) zahteva znižanje kupnine, 3.) odstopi od pogodbe. V drugem odstavku tega člena je določeno, da ima v vsakem izmed teh primerov kupec pravico zahtevati povrnitev škode. Tretji odstavek istega člena pa določa, da poleg tega in neodvisno od tega odgovarja prodajalec kupcu tudi za škodo, ki je temu zaradi napake stvari nastala na drugih njegovih dobrinah, in sicer po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

14V skladu z drugim odstavkom 480. člena OZ lahko kupec, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, po preteku roka iz prvega odstavka tega člena, če še ni plačal kupnine, kot ugovor zoper prodajalčev zahtevek, naj mu plača kupnino, uveljavlja svoj zahtevek, naj mu zniža kupnino ali povrne škodo.

15Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi imela tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 468. člena OZ pravico zahtevati povrnitev škode le, če bi zatrjevala in dokazovala razloge iz prvega odstavka tega člena, ni pravilno. Na podlagi drugega odstavka 480. člena OZ lahko namreč kupec uveljavi ugovor za znižanje plačila (jamčevalni zahtevek) in/ali (torej tudi samo) pobotni ugovor za plačilo odškodnine zaradi napake.²

16Tudi sicer pa je tožena stranka smiselno zahtevala znižanje kupnine. Nasprotovanje celotni kupnini z navedbo, da tožena stranka plačilu nasprotuje zato, ker ima prodana stvar napako, namreč pomeni uveljavljanje zahtevka za znižanje plačila. V odklanjanju plačila celotne kupnine je vsebovano tudi odklanjanje delnega plačila in s tem tudi implicitno zahteva za znižanje kupnine.³ Kljub temu pa ugovor tožene stranke za znižanje kupnine ni utemeljen. V skladu s 478. členom OZ se kupnina zniža v razmerju med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo stvari z napako ob sklenitvi pogodbe. Tožena stranka pa trditev o vrednosti stvari z napako ni podala, zato sodišče kupnine na njen ugovor ne more ustrezno znižati.

17Tožena stranka je v procesni pobot uveljavljala škodo (izgubljeni dobiček) do zneska iztoževane terjatve, ki naj bi ji nastala zaradi zatrjevane stvarne napake tožeče stranke, zaradi česar naj ne bi dobila od tretjega (svoje sopogodbenice) v celoti plačila za svoje delo. Pojasnila je, da ji B., d. d. (sedaj C., d. o. o.), zaradi kršitve sponzorske pogodbe (ker so bili na promocijskih dežnikih stari logotipi napisa „A.“) ni izplačala dela sponzorskih sredstev v višini 7.930,00 EUR.

18Gre za t. i. škodo zaradi zaupanja (ki obsega tudi izgubljeni dobiček)⁴ in ne za refleksno škodo, ki nastane zaradi napake stvari na drugih pravnih dobrinah, torej izven sfere predmeta izpolnitve (tretji odstavek 468. člena OZ), kot to zmotno trdi tožena stranka v pritožbi. Škodo zaradi zaupanja pa lahko kupec uveljavlja od prodajalca le, če so izpolnjene enake predpostavke kot za jamčevalne zahtevke za stvarne napake (prim. drugi odstavek 468. člena OZ).⁵ Stališče sodišča prve stopnje, ki je pobotni ugovor tožene stranke presojalo po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, je zaradi posebne ureditve o povrnitvi škode, izvirajoče iz stvari s stvarno napako, materialnopravno zmotno. Specialna ureditev na uporabo splošnih pravil o (poslovni) odškodninski odgovornosti napotuje namreč le v primeru t. i. refleksne škode,⁶ za kar pa v konkretnem primeru (kot že pojasnjeno) ne gre.

19Da bi torej tožeča stranka odgovarjala za škodo zaradi zaupanja, ki je toženi stranki nastala zaradi domnevne napake stvari, morajo biti v konkretnem primeru izpolnjene naslednje predpostavke: 1) stvar ima napako, 2) vzrok za napako izvira iz sfere tožeče stranke (kar se domneva) in 3) pravočasno obvestilo o napaki.

20V skladu s prvim odstavkom 461. člena OZ je dolžan kupec pri gospodarskih pogodbah prejeto stvar na običajen način pregledati ali jo dati v pregled, brž ko je to po normalnem teku stvari mogoče, in o očitnih napakah obvestiti prodajalca nemudoma, sicer izgubi pravico, ki mu gre iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem navedlo (pogoj pravočasnosti obvestila je sicer presojalo v luči jamčevalnih zahtevkov), da iz navedb strank ne izhaja, da bi tožena stranka tožečo stranko o očitni stvarni napaki obvestila nemudoma. Višje sodišče pritrjuje pritožnici, da je sodišče prve stopnje pri tem spregledalo določbo 465. člena OZ (na katero se je tožena stranka sklicevala že v postopku na prvi stopnji), ki določa, da kupec ne izgubi pravice sklicevati se na kakšno napako niti tedaj, ko ni izpolnil svoje obveznosti, da bi bil v določenem roku obvestil prodajalca o napaki, če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki zagotovila, da ji bo dobavila dežnike z novim logotipom napisa „A.“, je jasno, glede na to, da med strankama ni bilo sporno, da ji je dobavila dežnike s starim logotipom, da je bila napaka tožeči stranki znana oziroma ji ni mogla ostati neznana.

21Pritožnica pravilno opozarja tudi, da so njene trditve glede (temelja in višine) škode dovolj konkretizirane in da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem zavzelo napačno materialnopravno stališče. Te trditve so, da B., d. d., toženi stranki zaradi kršitve sponzorske pogodbe (ker je bil na promocijskih dežnikih star logotip napisa „A.“ – torej zaradi domnevne napake v izpolnitvi tožeče stranke) ni izplačala dela sponzorskih sredstev v višini 7.930,00 EUR. Ker je tožena stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede škode, uporaba 285. člena ZPP (o materialno procesnem vodstvu) ni potrebna.

22Neutemeljen je očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi uporabilo določbe 214. člena ZPP (v skladu s katero bi moralo trditve tožene stranke glede obstoja in višine škode šteti za priznane), kar naj bi vplivalo na pravilnost odločbe. Sodišče je ni uporabilo, ker je (sicer napačno) ugotovilo, da so trditve tožene stranke nesklepčne. Tudi sicer pa je tožeča stranka obstoj škode prerekala. Tožena stranka je navajala, da je B., d. d., izdala račun št. 2018-27 z dne 18. 5. 2018 za preostali del sponzorskih sredstev (del sredstev po sponzorski pogodbi naj bi ji že izplačala kot kompenzacijo za dobavljen material), ki naj bi ga ta zavrnila, kot naj bi izhajalo iz elektronskega sporočila z dne 9. 11. 2018 D. D., ki je bil v spornem obdobju zaposlen pri družbi B., d. d. Na računu naj bi bil kot datum oprave storitve naveden 18. 5. 2018, tako da naj ne bi bilo dvoma, da je račun izstavljen za storitve z maturantske parade 2018 in ne 2017. Tožeča stranka je z navedbami, da iz računa izhaja, da je bila predmet reklamiranja maturantska parada z dne 19. 5. 2017, zato naj ne bi bilo jasno, kakšno povezavo ima ta račun z maturantsko parado iz leta 2018, ter da naj bi bilo nenavadno, da bi D. D. račun zavrnil šele 9. 11. 2018, tj. skoraj pol leta po njegovi izdaji, zaradi česar naj bi bilo elektronsko sporočilo poslano le za namene tega postopka in naj tako ne bi bilo verodostojno, smiselno prerekala obstoj škode.

23Sodišče prve stopnje se je (sicer v luči splošnih pravil o odškodninski odgovornosti) v zvezi z zatrjevano škodo (kljub stališču o nekonkretiziranosti navedb tožene stranke) opredeljevalo tudi do izvedenih dokazov.

24Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku v zvezi s škodo vpogledalo v račun ter elektronsko sporočilo in pisno izjavo priče D. D. Tožena stranka v pritožbi trdi, da je tožeča stranka prerekala le verodostojnost elektronskega dopisa, kar pa naj bi D. D. v pisni izjavi vse potrdil (očitno naj bi torej potrdil, da je B., d. d., zavrnila plačilo dela sredstev za maturantsko parado 2018). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je D. D. v pisni izjavi res navedel, da je bila za leto 2018 sponzorska pogodba, sklenjena s toženo stranko, le delno izvršena (del pogodbenih sredstev ni bil izplačan), ker tožena stranka ni zagotovila izpolnitve svojih obveznosti, in sicer je bil na dežnikih uporabljen napačen znak „A.“. Prav tako je navedlo, da je pisna izjava priče verodostojna. Pri tem ni jasno, kaj je sodišče prve stopnje želelo povedati, ko je navedlo, da je tožena stranka z njo dokazovala zgolj, da ji je sponzor zavrnil plačilo računa zaradi kršenja pogodbenih obveznosti (uporabe starega logotipa), glede na to, da je morala tožena stranka za utemeljenost obstoja škode dokazati ravno to (torej obstoj izgubljenega dobička). Višje sodišče tako pritrjuje pritožnici, da elektronsko sporočilo D. D. ni bilo poslano le za namene tega postopka in je verodostojno. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka dokazala obstoj škode. Tožena stranka nadalje v pritožbi z navedbami, da iz računa izhaja, da je D. D. zavrnil račun za maturantsko parado 2018 in ne 2017, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da iz računa izhaja, da ga je tožena stranka izstavila družbi B., d. d., za maturantsko parado v letu 2017 in da tako ni relevanten za ta postopek. Višje sodišče ugotavlja, da je v opisu računa sicer res navedeno, da gre za reklamiranje na maturantski paradi 19. 5. 2017, vendar pa je kot datum opravljene storitve naveden 18. 5. 2018. Očitno je torej, da gre pri zapisu datuma 19. 5. 2017 za pisno pomoto in da se račun nanaša na maturantsko parado iz leta 2018. Glede višine škode pa višje sodišče tudi sicer pritrjuje pritožnici, da je tožeča stranka ni konkretizirano prerekala.

Sklepno

25Sodišče prve stopnje naj torej v novem sojenju po izvedenem dokaznem postopku ugotovi vsa pravno odločilna dejstva glede vsebine prodajne pogodbe (točki 8 in 9 obrazložitve) ter (če bo to za odločitev potrebno) nato odloči o ugovoru tožene stranke glede stvarnih napak oziroma ugovoru procesnega pobota ter pri tem upošteva vse nadaljnje napotke in stališča višjega sodišča (točke od 10 do 24 obrazložitve).

26Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

¹ Višje sodišče pritrjuje pritožnici, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da med strankama ni sporno, da je tožeča stranka toženi stranki dežnike dobavila nekaj dni pred maturantsko parado. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je tožeča stranka dežnike dobavila 17. 5. 2018, torej en dan pred dogodkom. Vendar pa navedena kršitev ni vplivala na odločitev.
² Prim. sodbo VSL I Cpg 1488/2015, točko 16. V naslednjih zadevah je stranka uveljavljala le odškodninski zahtevek, ne pa tudi jamčevalnega, pri čemer sodišče zahtevka oziroma ugovora ni zavrnilo iz razloga, ker ni uveljavljala obeh zahtevkov: sodne odločbe VS RS III Ips 130/2014 ter VSL I Cpg 169/2019 in I Cpg 486/2017.
³ Glej npr. sodni odločbi VS RS III Ips 77/2011 in VSL II Cpg 569/2017. Tožena stranka je sicer v pritožbi navedla, da ni imela pravnega in dejanskega interesa za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov, zato je v pobot uveljavljala odškodninski zahtevek.
⁴ Glej N. Plavšak v N. Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 163, ter sodni odločbi VS RS III Ips 130/2014 in VSK Cpg 89/2015.
⁵ Glej N. Plavšak, prav tam, str. 174.
⁶ Glej sodne odločbe VS RS III Ips 130/2014, II Ips 497/2009 in III Ips 88/2006.