UPRS Sodba I U 48/2020-17

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin je kot organ prve stopnje v postopku nadzora nad zaščito rejnih živali z izpodbijano odločbo tožeči stranki kot skrbnici živali, in sicer glede kobile bele barve s številko oznake ..., krave črnobele pasme z ušesno številko SI ... in bika črnobele pasme z ušesno številko SI ..., odredila: v 1. točki izreka, da se kobilo, kravo in bika z dnem 11. 4. 2019 trajno odvzame, v 2. točki, da se vse tri živali še isti dan proda Društvu za zaščito konj iz V., ki mora živali ustrezno oskrbeti in jim nuditi veterinarsko oskrbo, v 3. točki, da kupnino 15,00 EUR kupec nakaže v korist proračuna RS, v 4. točki, da prevoz kobile v imenu društva izvrši prevoznik konj A.A., v 5. točki, da prevoz krave in bika v imenu društva izvrši prevoznik živali B. d.o.o., v 6. točki, da pomiritev kobile pred transportom izvrši C. d.o.o., kar vse velja z dnem 11. 4. 2019, in v 7. točki, da stroški odrejenih ukrepov bremenijo imetnika živali. Izrekla je še, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep in da pritožba ne zadrži izvršitve odrejenih ukrepov (7. in 8. točka izreka odločbe).

2Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je organ prve stopnje 3. 4. 2019 prejel prijavo, da se na dvorišču nahaja bel konj, ki je zanemarjen in brez zavetja, da imajo tudi govedo, da za živali slabo skrbijo in da takšno stanje traja že dlje časa. Pooblaščeni uradni osebi organa prve stopnje sta 10. 4. 2019 opravili inšpekcijski pregled na naslovu tožeče stranke in pri tem ugotovili, da se zunaj na pašniku v ogradi nahaja kobila bele barve, ki je videti zelo zanemarjena, umazana, mokra, slabo oskrbovana in slabo krmljena in ki ima po pojasnilu tožnice astmo. Ugotovili sta tudi, da na celotni površini pašnika zastaja voda, tla so blatna, kobila ves čas stoji v blatu in v vodi, suhega prostora za počitek nima. Na pašniku je noč in dan. Kobila nima na razpolago pitne vode in po pojasnilu tožnice pije iz luž, krme na pašniku nima na razpolago in tudi nima nobenega zavetja pred vremenskimi vplivi.

3V sosednjem ograjenem pašniku se po ugotovitvah pooblaščenih uradnih oseb nahajata krava in bik črnobele pasme. Pašnik je blaten, na celotni površini zastaja voda, tako da živali nimata suhega prostora za počitek in nobenega zavetja pred vremenskimi vplivi. Napajata se iz luž, krme nimata na razpolago. Krava in bik sta videti zelo zanemarjena, blatna in umazana, zelo slabo krmljena in mršava, z večjimi golimi mesti na koži zadnjega dela trupa.

4Ugotavlja se še, da na dvorišču kmetijskega gospodarstva zastaja voda in je zato celo dvorišče blatno, poleg tega je polno navlake, odpadnega gradbenega materiala, kupov gnoja, tako da je celotno gospodarstvo videti zelo umazano in neurejeno. V slabih pogojih reje pa se poleg naštetih živali nahaja tudi 7 telet, 4 koze, 17 prašičev in precej perutnine. Na zalogi je zelo malo krme, in sicer načeta bala sena in načeta bala silaže, ki je mestoma plesniva. Suhe krme je na zalogi za en obrok. V zvezi s tem tožnica pove, da v prejšnjem letu niso uspeli pokositi trave in pripraviti zaloge krme za živali in da zato seno in silažo kupujejo sproti.

5V nadaljevanju obrazložitve se ugotavlja še, da ima tožnica KMG-MID prijavljen na drugem naslovu (D.) in da manjkajo vpisi v registre goveda, drobnice in prašičev. Stanje se na kraju samem fotografira. Z namenom, da se prepreči nadaljnje mučenje živali in s tem zavaruje ali odvrne nevarnost za njihovo zdravje, sta pooblaščeni osebi v skladu s četrtim odstavkom 92. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti (v nadaljevanju ZVMS) odločili z ustno odločbo na kraju samem, in sicer tako, da se tožeči stranki kobilo, kravo in bika trajno odvzame. Pri tem je bilo tožnici dano na izbiro, ali se živali po ekonomski ceni prodajo novemu lastniku, ali pa se jih podari oziroma odstopi za minimalno plačilo Društvu za zaščito konj. Ker je tožnica želela zagotoviti, da bosta krava in bik živela do naravne smrti in ne bosta šla v zakol, se je odločila za drugo možnost. Prevoz živali se zaupa registriranima prevoznikoma za konje oziroma za govedo, zaradi hude vznemirjenosti kobile pa se izvrši pri pooblaščeni ustanovi njena pomiritev. Navaja se še, da izrek odločbe v točkah od 1 do 5 temelji na 3. alinei prvega odstavka 43. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv), izrek v 6. točki na drugem odstavku 113. člena in drugem odstavku 115. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter da bo poseben sklep o stroških postopka izdan na podlagi 118. člena ZUP. Na podlagi 2. točke 92. člena ZVMS pritožba ne zadrži izvršitve ukrepov.

6Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je kot organ druge stopnje pritožbi tožnice z odločbo št. 0617-31/2019/5 z dne 14. 10. 2019 delno ugodilo in izpodbijano odločbo v 3. točki izreka odpravilo ter v tem delu zadevo vrnilo v ponovno odločanje organu prve stopnje. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih se sklicuje na 4. člen ZZZiv, ki določa, da je mučenje živali vsako ravnanje in opustitev ravnanja, storjeno naklepno, ki škodi zdravju živali, in na 7. člen istega zakona, ki določa, da mora skrbnik živali zagotoviti bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren fiziološkim in etološkim potrebam živali v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji. Poleg tega se pritožbeni organ sklicuje še na določbe 6. in 16. člena Zakona o živinoreji (v nadaljevanju ZŽiv), ki ureja ravnanje z nekaterimi rejnimi živalmi ter na določbe Pravilnika o zaščiti rejnih živali. Z ozirom na določbe citiranih predpisov ter ugotovitve pooblaščenih oseb, ki izhajajo iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu, pa tudi glede na ugotovitve pri veterinarskem pregledu zadevnih živali, pritožbeni organ ugotavlja, da razmere glede reje živali niso bile skladne z določbami 7. člena ZZZiv in podzakonskih predpisov, saj ob pregledu živali niso bile ustrezno oskrbovane in hranjene, niso imele potrebne zaščite pred vremenom, prostor za pašo je bil poplavljen in blaten, pa tudi preostala površina na dvorišču ni bila primerna, kar vse pomeni kršitev 7. člena ZZZiv, 6. in 16. člena ZZZiv ter 4., 5., 10., 12., in 13. člena Pravilnika. Strinja se tudi z odreditvijo nujnih ukrepov, saj se le-ti ne izrekajo le ob življenjski ogroženosti, temveč tudi, kadar obstaja nevarnost za zdravje živali, in to s trajnim odvzemom živali, ki temelji na 3. alinei prvega odstavka 43. člena ZZZiv in na presoji organa prve stopnje, da bi bile živali pri tožeči stranki še naprej ogrožene. Na podlagi dveh zapisnikov, sestavljenih med pregledom, ugotavlja še, da je bila tožnica v postopku pregleda seznanjena z ugotovitvami prve stopnje. Prvi zapisnik je tožnica podpisala in prevzela, podpis drugega pa odklonila. Sta pa bila oba zapisnika tožnici prebrana in na oba zapisnika bi lahko podala pripombe. Odločitev prve stopnje zato pritožbeni organ šteje za pravilno in skladno z zakonom, zato je pritožbo zoper odločbo v točkah 1, 2, 4, 5 in 6 izreka s svojo odločbo zavrnil. Ugodil pa je pritožbi glede 3. točke izreka, ker iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kako se je določila vrednost prodanih živali in se zato odločbe v tem delu ne da preizkusiti. V zvezi s pritožbenimi ugovori, ki se nanašajo na odvzem želv, pa navaja, da je bila o tem izdana posebna odločba in da zato tozadevni pritožbeni ugovori niso predmet tega postopka.

7Tožeča stranka se z izpodbijano odločitvijo v delu, zoper katerega je bila pritožba zavrnjena, to je z odločitvijo v 1., 2., 4., 5., 6., 7., 8. in 9. točki izreka, ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Toži iz razloga nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve pravil postopka.

8V tožbi navaja, da v zadevi ni bilo upoštevano načelo sorazmernosti po 7. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), saj ugotovljeno dejansko stanje ni narekovalo nobene potrebe po takojšnjem trajnem odvzemu živali. Pooblaščena oseba bi lahko izbrala milejši ukrep, npr. postavitev roka za odpravo morebitne kršitve, ne pa da je izrekla takojšnjo ustno odločbo o trajnem odvzemu živali. Do prijave je namreč prišlo že 3. 4. 2019, inšpektorja pa sta na teren odšla šele 10. 4. 2019, kar pomeni, da bi bilo treba tudi tožnici postaviti primeren rok, da morebitne nepravilnosti odpravi, tako kot to narekujeta 32. in 34. člen ZIN, oziroma tudi 43. člen ZZZiv. Poseg v pravice je bil torej prestrog, pa tudi v nasprotju z dejanskim stanjem na terenu. Že iz fotografij, ki so v spisih, namreč izhaja, da je bilo za živali normalno poskrbljeno, da so bile vajene otrok, imele so streho, na pašniku je bil tudi napajalnik za vodo. Živali so bile blatne zaradi takratnega obilnega deževja in se lesene ute, ki jim je bila na voljo, sploh niso posluževale, ker so bile rade na dežju, sploh kobila, ki je zelo uživala v valjanju po blatu. Poseg je bil torej nedvomno prestrog in kot tak nesorazmeren, saj bi ga bilo mogoče nadomestiti z blažjim ukrepom, pa to ni bilo storjeno.

9Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene. Vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da so bile okoliščine in stanje živali v konkretnem primeru takšni, da so narekovali intenziven ukrep. Vse z namenom zagotavljanja varstva in zdravja odvzetih živali in zato, da se prepreči njihovo nadaljnje mučenje.

10Tožeča stranka v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo. Vztraja, da so bili ukrepi inšpekcije nepotrebni in da realne razmere na kmetiji niso bile takšne, kot se navaja v izpodbijani odločbi. Takojšnji odvzem živali je nesorazmeren in pretiran, z njim pa se je bila tožnici povzročena tudi visoka škoda. Živali so bile odvzete praktično neodplačno, tj. za simbolično ceno, in se je torej novi lastnik okoristil na račun tožnice, ki na račun odpeljanih živali ni prejela ustrezne denarne protivrednosti in je torej utrpela visoko škodo. Sicer pa tožnica vztraja tudi, da živali niso bile v ničemer mučene in da to tudi ne izhaja iz odgovora na tožbo, vsaj ne v takšni meri, ki bi terjala takojšen odvzem. Trditve toženke, da se je ob inšpekcijskem pregledu ugotovilo, da živali nimajo ustrezne krme, zaščite pred dežjem, da so na pašniku noč in dan, da stojijo v vodi in blatu, so po navedbah tožnice nepravilne in neresnične. Živali so imele dovolj primerne krme, saj so bile takrat na paši, hkrati pa je imela tožnica na razpolago dovolj suhe krme in žita. Ker je pred tem več dni deževalo, so bile na pašniku mestoma luže, poleg tega pa je bilo na razpolago mnogo suhe travnate površine. Po vodi so živali hodile zato, ker jim je to ustrezalo, saj bi se sicer lahko umaknile na suhe površine ali pa v hlev oziroma v uto. Kar vse ni nič nenavadnega, saj je običajno, da se živali pasejo tudi v dežju in da so na paši noč in dan ter da so posledično mokre in umazane. Stanje na terenu torej ni bilo tako izredno, da bi narekovalo takojšen odvzem živali, kot je bilo odločeno oziroma odrejeno v konkretnem primeru. Poleg tega tožnica izpostavlja, da je že 3. 7. 2019 predlagala izločitev uradne osebe, ki je izdala odločbo in da o predlogu še vedno ni odločeno.

11Na narok za glavno obravnavo tožeča stranka (brez opravičljivih razlogov) ni pristopila. Tožena stranka na naroku vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih, ki jih še dodatno pojasni.

12Tožba ni utemeljena.

13Zaščita živali je po določbah ZZZiv dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, zlasti pa skrbnikov živali (2. člen ZZZiv), in torej tudi tožnice.

14Po določbah tega zakona in Zživ, na katere se sklicuje že organ prve stopnje v izpodbijani odločbi, je skrbnik živali dolžan, ko gre za rejo živali, živalim zagotoviti bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji (1. alinea prvega odstavka 7. člena ZZZiv). Če je opustitev zahtevanega ravnanja iz prvega odstavka tega člena storjena naklepno in nastanejo posledice iz 4. člena tega zakona, se šteje, da gre za mučenje živali (tretji odstavek 7. člena ZZZiv). Po 1. alinei 4. člena ZZZiv je mučenje živali vsako ravnanje ali opustitev ravnanja, storjeno naklepno, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa ali ponavljajoče trpljenje, ali škodi njenemu zdravju.

15V konkretnem primeru je sporna odločba, izdana v postopku nadzora nad zaščito rejnih živali, kobile, krave in bika, in sicer v vseh točkah izreka, z izjemo 3. točke, ki se nanaša na višino kupnine in ki jo organ druge stopnje odpravi in vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na omenjeno 3. točko izreka, zato za odločanje o tožbi niso več relevantni in jih sodišče že iz tega razloga ne upošteva pri odločanju. Ne upošteva pa tudi, poleg navedenih, tudi ostalih navedb in ugovorov dejanske narave, ki jih vsebuje šele pripravljalna vloga, saj je bila le-ta vložena po poteku (prekluzivnega) roka za tožbo.

16Prepozni in s tem neupoštevni pa so po presoji sodišča nasploh tisti tožbeni ugovori dejanske narave (o obstoju lesene ute in napajalnika za vodo), ki nasprotujejo opisu razmer, ki jih vsebujeta zapisnika o pregledu. Tožnica, ki je bila po nespornih podatkih spisov ne le prisotna, temveč je sodelovala pri pregledu in sta ji bila zapisnika prebrana, namreč na zapisniške ugotovitve ni dala pripomb, čeprav je to možnost imela. Kar pomeni, da gre že pri pritožbenih navedbah, kolikor so različne od zapisniških ugotovitev, za nova dejstva, ki jih pritožbeni organ v skladu z 238. členom ZUP utemeljeno ni upošteval pri odločanju o pritožbi, iz istih razlogov pa jih kot kot nedopustnih tožbenih novot na podlagi 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi ne more upoštevati sodišče pri odločanju o tožbi.

17Relevantne za odločitev torej tudi v sodnem postopku ostajajo ugotovitve inšpektorjev ob pregledu, ki so podrobno opisane v obeh zapisnikih in povzete v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter jih sodišče povzema v 2., 3. in 4. točki obrazložitve te sodbe. Čim pa je tako, je po presoji sodišča pravilno odločeno, da razmere oziroma pogoji glede reje živali niso bili skladni z določbami citiranih predpisov, saj živali niso bile ustrezno oskrbovane z vodo in s krmo, niso imele zaščite pred vremenom, prostor za pašo je bil poplavljen in blaten, za rejo živali pa tudi ni bila primerna preostala površina in oprema kmetijskega gospodarstva in je zato obstajala neposredna nevarnost za zdravje živali. Da je bilo zdravje živali ogroženo, pa nenazadnje izhaja tudi iz ugotovitev naknadnega veterinarskega pregleda, ki se nahajajo v spisih. S tem pa so izpolnjeni pogoji za odvzem živali iz 43. člena ZZZiv in to za njihov trajni odvzem, saj glede na gornje ugotovitve inšpektorjev o razmerah na kmetiji ni bilo pogojev za zagotovitev ustrezne oskrbe živali na domu skrbnika živali - tožnice in bi bilo torej zdravje živali v primeru začasnega odvzema oziroma ukrepanja na podlagi določb ZIN (s postavitvijo roka za odpravo nepravilnosti), ki se zahteva v tožbi, pri tožnici še naprej ogroženo. Z ozirom na določbe 92. člena ZVMS pa je obstajala tudi podlaga za izdajo ustne odločbe. V čem naj bi zaslišanje tožnice prispevalo k drugačni odločitvi, tožeča stranka ne pojasni, sodišče pa samo tudi ni našlo za to relevantnih razlogov, zato je predlog za njeno zaslišanje, ki ga vsebuje tožba, kot ne zadosti utemeljen in hkrati kot nepotreben za odločitev, zavrnilo.

18Glede na povedano sodišče sodi, da je izpodbijana odločba v točkah 1, 2, 4, 5 in 6 utemeljena na zakonu in kot takšna pravilna. Tožbo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.