4. člen ZZZiv

Skrbnik živali je dolžan, ko gre za rejo živali, živalim zagotoviti bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji (1. alinea prvega odstavka 7. člena ZZZiv). Če je opustitev zahtevanega ravnanja iz prvega odstavka tega člena storjena naklepno in nastanejo posledice iz 4. člena tega zakona, se šteje, da gre za mučenje živali (tretji odstavek 7. člena ZZZiv).

Določbo tretjega odstavka 11. člena ZZZiv je treba razlagati skupaj z ostalimi določbami tega zakona, tudi s 4. točko 4. člena, ki določa definicijo javnega mesta. Ker ni šlo za javno mesto v smislu določb ZZZiv, niso podani vsi zakonski znaki prekrška.

Sodišče ni našlo nezakonitosti v pravnih določilih Odloka/2018, ampak zgolj v Prilogi odloka/2018. Tožena stranka je s Prilogo odloka/2018 kršila materialno pravo in sicer razlago in uporabo pogoja, da ni druge zadovoljive možnosti za reševanje problemov družbene sprejemljivosti in upravljanja s škodo in pogoja, da mora biti odvzem omejen na „nekatere“ medvede v smislu zadostne zveze med številom medvedov, predvidenih za odstrel po posameznih območjih, in dokumentiranim mnenjem interesnih skupin oziroma javnosti ter škodnih dogodkov ali pojavnosti medvedov, ki ogrožajo varnost ali povzročajo nevarnost za premoženje, na teh območjih. Gre za nepravilno uporabo določbe člena 7.a Uredbe/2004 v zvezi s sedmo alinejo prvega odstavka 7. člena Uredbe/2004 v zvezi z določilom 16(1)(e) člena Direktive o habitatih ter previdnostnim načelom ter tretjega odstavka 14. člena v povezavi z 92. členom ZON in 5. alinejo prvega odstavka 26. člena ZZZiv. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na Prilogo odloka/2018 in jo je odpravilo ter v tem delu vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

Obdolženčev zagovornik utemeljeno navaja, da Zakon o zaščiti živali pozna le pojem mučenje živali ne pa tudi drugih oblik neprimernega ravnanja z živalmi. Le-te pa so po oceni pritožbenega sodišča vsebovane že v definiciji mučenja, ki je po 4. členu navedenega zakona vsako naklepno ravnanje ali opustitev ravnanja, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje oziroma, ki škodi njenemu zdravju. Kot mučenje pa se šteje tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. Očitek, da so konji podhranjeni in da so na ograji ter na posestvu železne špice, ki konje lahko poškodujejo, torej ustreza navedeni definiciji trpljenja oziroma škodovanja zdravju in ker je obdolženec te svoje ugotovitve ne le fotografiral, temveč celo posredoval Društvu za zaščito konj in ostalih živali, je seveda potrebno pritrditi pritožbi, da je imel najmanj utemeljen sum verjeti, da za konje ni ustrezno poskrbljeno in da zaradi tega trpijo.

Pri uporabi določila 2. odstavka 14. člena ZVGLD morajo biti vsi zakonski elementi natančno in celovito ugotovljeni v dokaznem postopku tudi zaradi upoštevanja določil Zakona o ohranjanju narave in Zakona o zaščiti živali. Nujnost uporabe sorazmernega ukrepa v razmerju med sredstvi in zakonitim ciljem v tovrstnih primerih izrecno zahteva določilo 26. člena ZZZiv. Izpodbijana odločba je nezakonita, saj tožena stranka ni dokazala elementa občutne škode in na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ni utemeljila, da škode ni mogoče drugače preprečiti.