2. člen ZZZiv

Iz Veterinarskega poročila in zapisnika o inšpekcijskem pregledu kot tudi iz uradnega zaznamka vodje zavetišča izhaja, da je tožnik s svojimi ravnanji kršil določbo prve alineje prvega odstavka 7. člena v zvezi z 2. členom ZZZiv, po kateri mora skrbnik živalim zagotoviti bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji.

V obravnavanem primeru je bil poseg v tožnikovo pravico do izjave dopusten in zakonit. Ob upoštevanju 3. člena ter prve alineje prvega odstavka 32. člena ZIN in 3. člena ZUP je treba v tej zadevi uporabiti določbe ZVMS. Po tretjem odstavku 92. člena ZVMS ima uradni veterinar, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, da bi se odvrnila neposredna nevarnost za zdravje ljudi in živali, ki jih ni mogoče odlagati, pravico brez prisotnosti pravne osebe ali posameznika, čigar poslovanje oziroma prostori, objekti in naprave so predmet nadzora, oziroma njegove odgovorne osebe, opraviti pregled in izdati odločbo v skrajšanem postopku. V skladu s četrtim odstavkom 92. člena ZVMS sme uradni veterinar v izjemno nujnih primerih, da bi se zavarovala ali odvrnila nevarnost za zdravje ljudi in živali, izdati tudi ustno odločbo na zapisnik, najpozneje v osmih dneh pa mora nato izdati pisno odločbo. Da je dobrobit živali v javnem interesu, izhaja iz samega namena ZVMS kot tudi ZZZiv (prim. sodbo Upravnega sodišča I U 247/2018 z dne 10. 12. 2019).

Zakonodajalec sme spremeniti pogoje za opravljanje določenega poklica oziroma dejavnosti tudi za osebe, ki ta poklic oziroma dejavnost v času spremembe pravne ureditve že opravljajo. Pri tem pa mora upoštevati tudi, da mora biti prizadetim osebam dana možnost, da se na novo ureditev pripravijo.

Javne koristi v obravnavani zadevi ne predstavlja zgolj izvedba ukrepa usmrtitve psov, zato da psa ne bi povzročila novega napada na človeka s povzročenimi telesnimi poškodbami ali hujšimi posledicami (6. točka 1. odstavka 5. člena, 26.b. člen ZZZiv); ampak javno korist v tej zadevi predstavlja tudi načelo zaščite življenja živali (1. člen ZZZiv) oziroma načelo, da je usmrtitev živali dopustna samo na podlagi utemeljenega razloga (3. člen ZZZiv).

Pri uporabi določila 2. odstavka 14. člena ZVGLD morajo biti vsi zakonski elementi natančno in celovito ugotovljeni v dokaznem postopku tudi zaradi upoštevanja določil Zakona o ohranjanju narave in Zakona o zaščiti živali. Nujnost uporabe sorazmernega ukrepa v razmerju med sredstvi in zakonitim ciljem v tovrstnih primerih izrecno zahteva določilo 26. člena ZZZiv. Izpodbijana odločba je nezakonita, saj tožena stranka ni dokazala elementa občutne škode in na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ni utemeljila, da škode ni mogoče drugače preprečiti.