UPRS Sodba III U 63/2019-10

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Izola št. 130-18/2018/17 z dne 23. 10. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

1Z izpodbijano odločbo, navedeno v izreku te sodbe, je Upravna enota Izola kot prvostopenjski organ odločila, da se zavrne tožnikova zahteva za priznanje statusa vojnega veterana zaradi delovanja v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo (v nadaljevanju: RS) v izvajanju nalog oboroženega glavnega kurirja in kot oboroženega pripadnika narodne zaščite (v nadaljevanju: NZ) ter da v postopku posebni stroški niso nastali.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik podal vlogo za izdajo potrdila o statusu vojnega veterana, ker je kot oborožen pripadnik NZ opravljal varovanje objektov in naprav v vojni za osamosvojitev Slovenije leta 1991 in kot oborožen kurir tudi nosil pozive za vpoklic pripadnikov NZ in teritorialne obrambe. Prvostopenjski organ kot dokumente, ki jih je pridobil v postopku, navede zapisnike o zaslišanju prič A. A., B. B., C. C., Č. Č. in D. D. ter dopis Ministrstva za obrambo (v nadaljevanju: MO) s priloženim seznamom udeleženih v vojni za osamosvojitev Slovenije v letu 1991 v Krajevni skupnosti (v nadaljevanju: KS) ... . Pojasni, da je bil v postopku zaslišan tudi tožnik in kaj je izpovedal. Po tem, ko citira določbe četrtega odstavka 26. člena Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju: ZVV) ter prvega odstavka 1. člena tega zakona, prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik v času vojaške agresije na RS raznašal pozive pripadnikom NZ in teritorialne obrambe kot kurir KS ..., kar pa ne predstavlja nobene od v 1. členu ZVV navedenih oseb, ki jim ZVV priznava status vojnega veterana. Iz tega naslova mu torej glede na zakon statusa vojnega veterana ni mogoče priznati. V nadaljevanju prvostopenjski organ citira šesto alinejo 2. člena ZVV, po kateri je vojni veteran med drugimi tudi oboroženi pripadnik NZ, ki je v vojaški agresiji na RS v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljal dolžnosti pri obrambi RS. Opiše, kaj je v zvezi z zatrjevanjem, da je kot takšen pripadnik NZ opravljal varovanje objektov in naprav v vojni za osamosvojitev RS, izpovedal tožnik in kaj so glede tega izpovedale priče A. A., B. B., C. C., Č. Č. in D. D., ter navaja, da je iz seznama krajanov, ki so aktivno sodelovali v vojni leta 1991, prejetega od MO, razvidno, da tožnik ni vpisan kot udeleženec v formaciji enote NZ. Po presoji izvedenih dokazov prvostopenjski organ zaključi, da ni dokazano, da je bil tožnik v času agresije na RS oborožen pripadnik NZ. Pri tem navede, da je MO posredovalo en dokument, kjer so poimensko navedeni udeleženci NZ KS ... v vojni za osamosvojitev Slovenije v letu 1991, v katerem tožnik ni vključen.

3Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je (tedaj pristojno) Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z drugostopenjsko odločbo, navedeno v uvodu te sodbe, zavrnilo. V svoji obrazložitvi pojasnjuje zakonsko ureditev po določbah prvega odstavka 1. člena ter 2. in 2.a člena ZVV, ki opredeljujejo pojem vojnega veterana, oziroma določajo pogoje za priznanje navedenega statusa. Na podlagi spisov zadeve drugostopenjski organ oceni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Glede na tožnikovo izjavo je sicer mogoče zaključiti, da je tožnik v času vojaške agresije na RS leta 1991 opravljal določene naloge kot kurir v KS ... . Ali je bil ob tem oborožen, ni bistveno, ker zakonodajalec kurirjev ni vključil v krog upravičencev do statusa vojnega veterana po ZVV. Tožnik prav tako ni dokazal, da bi oborožen opravljal naloge NZ. V zvezi s pritožbeno navedbo glede verodostojnosti dokumenta MO, na katerega se sklicuje obrazložitev izpodbijane odločbe, drugostopenjski organ navaja, da je iz podatkov upravnega spisa razvidno, da je iz (delno anonimiziranega) seznama Uprave za obrambo Postojna z dne 18. 1. 2000, ki ga je prvostopenjski organ pridobil 29. 6. 2018, razvidno, da tožnik med vojaško agresijo leta 1991 ni bil pripadnik enote NZ v omenjeni KS, je pa naveden na formacijskem seznamu pripadnikov drugih organov KS (svet KS, svet LO, komisije in kurirska služba). Drugostopenjski organ se pridružuje prvostopenjskemu zaključku, da tožnik ni uspel dokazati, da bi med vojaško agresijo na RS leta 1991 sodeloval pri njeni obrambi in varnosti na način in pod pogoji, kot jih za priznanje statusa vojnega veterana predpisuje ZVV.

4Tožnik se z odločitvijo ne strinja in je zato vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo, v kateri smiselno predlaga njeno odpravo. Navaja, da je v času agresije na Slovenijo oborožen izvajal kurirsko službo ter varoval strateške objekte na območju KS ... . To je potrdil C. C., ki je najbolj verodostojna priča, saj je bil upravitelj obrambnih načrtov KS ... . Tožnik je bil oborožen pripadnik NZ v skladu s šesto alinejo 2. člena ZVV, kar je razvidno iz pričanja C. C. in seznama krajanov, ki so aktivno sodelovali v vojni leta 1991. Ker je od tedaj preteklo veliko časa, je razumljivo, da se priče vsega, kar se je dogajalo, ne morejo spomniti. Upravni organ navaja, da je MO poslalo dokument, kjer so poimensko navedeni udeleženci NZ, ki so sodelovali v vojni za osamosvojitev Slovenije v letu 1991, in da tožnik vanj ni vključen, vendar slednje ne drži.

5Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter predlaga, da se tožba zavrne.

6Tožba je utemeljena.

7Po pregledu tožbe in upravnih spisov zadeve sodišče ugotavlja, da so bile v upravnem postopku obravnavane zadeve pomanjkljivosti in da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), in s tem podlago za odpravo izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

8Iz spisov zadeve je namreč razvidno, da je tožnik v pritožbi tudi izrecno predlagal, da se ponovno zaslišita priči C. C. in A. A. ter da se kot priča zasliši E. E. Drugostopenjski organ se do tega ni opredelil, zaradi česar je zadevni upravni postopek obremenjen z bistveno kršitvijo pravil ZUP. Pri tem je treba pojasniti, da razloge upravne odločbe, ki jih presoja sodišče v upravnem sporu, v primeru dvostopenjskega upravnega postopka sestavljajo tudi razlogi drugostopenjskega organa. ZUP v 254. členu predpisuje, da se določbe tega zakona, ki se nanašajo na odločbo (torej tudi zahteve glede njene obrazložitve, ki izhajajo iz prvega odstavka 214. člena ZUP), smiselno uporabljajo tudi za odločbo o pritožbi ter da se morajo v obrazložitvi drugostopenjske odločbe presoditi vse pritožbene navedbe. Glede na povedano bi moral drugostopenjski organ obrazložiti, iz katerih razlogov navedenim tožnikovim predlogom ni sledil.

9Nadalje, oba upravna organa se pri utemeljevanju odločitve sklicujeta na seznam udeleženih v vojni za osamosvojitev Slovenije, pridobljen od MO. Prvostopenjski organ navaja, da so v dokumentu poimensko navedeni udeleženci NZ KS ... v vojni za osamosvojitev Slovenje v letu 1991 in da tožnik v njem ni vključen. Drugostopenjski organ, kot že opisano, v svoji odločbi pojasnjuje, da je iz delno anonimiziranega seznama MO, Uprave za obrambo Postojna z dne 18. 1. 2000, ki ga je prvostopenjski organ pridobil 29. 6. 2018, razvidno, da tožnik med vojaško agresijo leta 1991 ni bil pripadnik enote NZ v omenjeni KS, je pa naveden na formacijskem seznamu pripadnikov drugih organov KS. Sodišče ugotavlja, da teh navedb ne more preizkusiti. V upravnem spisu se sicer nahaja kopija dokumenta s št. 6/2000 z dne 18. 1. 2000 z naslovom Seznam krajanov, kateri so aktivno sodeloval v vojni leta 1991, ki ga je Občina Izola, KS ..., naslovila na MO, Upravo za obramboKoper, Izpostavo Izola, podpisal pa ga je predsednik Sveta KS F. F. Navedeni seznam ima tri rubrike, in sicer: I. Organi krajevne skupnosti (svet KS, svet za LO, komisije in kurirska služba), II. Štab in enote CZ ter III. Enote narodne zaščite, pri čemer je v rubriki I. pod zap. št. 13 vidna navedba imena in priimka ter naslova tožnika, vsa preostala vsebina navedenih rubrik pa je v celoti prekrita. Kakšna je vsebina rubrike III. Enote narodne zaščite, kar je bistveno za odločitev, iz dokumenta v upravnem spisu torej ni razvidno (pri čemer upravna organa tudi nista jasno utemeljila, da se vpisi v rubrike medsebojno izključujejo). Zato ugotovitve, da tožnik v seznamu pripadnikov enot NZ ni vključen, in odločbe, ki se nanjo opira, ni mogoče preizkusiti.

10Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in, kot to določa tretji odstavek istega člena ZUS-1, zadevo vrnilo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu. S tem po samem zakonu (tretji odstavek 64. člena ZUS-1) preneha veljati tudi drugostopenjska odločba.

11Zaradi ponovnega upravnega postopka sodišče dodaja, da sta prvo- in drugostopenjski organ sicer pravilno obrazložila zakonsko ureditev iz ZVV in z njim predpisane pogoje za priznanje statusa vojnega veterana. Ta status je mogoče priznati le osebi, ki je bila v vojni za osamosvojitev RS udeležena na način oziroma pod pogoji, kot jih opredeljujejo določbe ZVV. Vendar pa bo moral prvostopenjski organ pred ponovno odločitvijo v skladu s stališči iz te sodbe dopolniti (ugotovitveni) postopek in se izreči tudi o vseh tožnikovih predlogih, do katerih se drugostopenjski organ ni opredelil. Ob tem sodišče še opozarja, da ima po določbah ZUP stranka pravico, da se seznani z dokazi ter da sodeluje pri njihovi izvedbi in tudi, da postavlja vprašanja pričam (tretji odstavek 146. člena ZUP).

12Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, v skladu z določbo prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter ostalih upravnih spisov zadeve tožbi treba ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na temelju prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker tožnik takšnega zahtevka ni postavil. Tudi sicer takšno odločanje po določbah prvega odstavka 65. člena ZUS-1 pomeni zgolj možnost, ki jo sodišče kot izjemo od splošnega koncepta upravnega spora kot spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov uporabi le takrat, ko stranki sicer ne bi bilo mogoče zagotoviti varstva njenih pravic, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.