26. člen ZVV

Ker tožnik ne razpolaga z javno listino iz prvega odstavka 26. člena ZVV, v zadevi pa ni sporno, da se po takrat veljavnih predpisih evidenca o radioamaterjih, ki so opravljali naloge obrambe v vizualni opazovalnici, ni vodila, bi po presoji sodišča v obravnavanem primeru moral organ prve stopnje postopati po četrtem odstavku 26. člena ZVV in izpeljati ugotovitveni postopek v skladu z določili 145. člena ZUP ter v njem tudi izvesti predlagane dokaze (zaslišati predlagane priče in tožnika) oziroma jih obrazloženo zavrniti.

Iz spisov je razvidno, da je tožnik v pritožbi izrecno predlagal, da se ponovno zaslišita priči. Drugostopenjski organ se do tega ni opredelil, zaradi česar je zadevni upravni postopek obremenjen z bistveno kršitvijo pravil ZUP.

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik v času 2. svetovne vojne v domačem okolju, pomagal pri prenašanju pošte in hrane partizanom, v okviru svojih zmožnosti kot otrok osmih oziroma devetih let. Ugotovljeno po presoji sodišča, na podlagi določb ZVV, ni podlaga za priznanje statusa vojnega veterana.

Iz upravnih spisov izhaja, da se je v postopku, na podlagi zahteve tožeče stranke za priznanje statusa vojnega veterana z dne 29. 9. 2004, že vodil ugotovitveni postopek, na podlagi katerega je bilo zaključeno, da niso izpolnjeni pogoji po 6. alinei 2. člena in 2.a člena ZVV. Navedeni določbi zakona se z novelo ZVV-C nista spremenili, 7. alinea 2. člena, ki je bila uveljavljena z novelo zakona, pa normativno ne zajema že ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi dopolnitev 26. člena zakona v konkretni zadevi, glede na to, da je bila zavrnilna odločba tožeči stranki izdana po opravljenem postopku skladno s 145. členom ZUP, ne predstavlja spremenjene pravne podlage.

Tožnica v upravnem postopku ni izkazala elementov takšne formalne vključenosti v NOV, ki jo zahtevajo določbe Zakona o vojnih veteranih za priznanje statusa vojnega veterana. Iz dokazov pa ne izhaja, da je aktivno sodelovala v narodnoosvobodilnem gibanju in dalj časa stalno opravljala posamezne naloge oziroma dolžnosti ali dela v odborih, zavodih ali organizacijah narodnoosvobodilnega gibanja, kar je pogoj za priznanje statusa vojnega veterana po tretji alineji 2. člena in po prvem odstavku 26. člena ZVV.

Pred izdajo odločbe je treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Odločitev prvostopnega organa sloni na odločitvi, da tožnik ni dokazal, da je izpolnil pogojev za vpis v evidenco vojnih veteranov. Iz obrazložitve odločbe prvostopnega organa pa ni razvidno, katere konkretne naloge je tožnik dejansko opravljal, saj se vsi razlogi nanašajo zgolj na splošne opredelitve nalog, ki naj bi jo opravljala gasilska enota, kamor je bil tožnik razporejen.

O statusu vojnega veterana oseb, ki so sodelovale z Narodnoosvobodilnim gibanjem in so bile ves čas sodelovanja mlajše od 15 let, odloča upravna enota; osebe, ki ves čas sodelovanja z Narodnoosvobodilnim gibanjem niso bile mlajše od 15 let, pa pridobijo status vojnega veterana na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, izdane po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Ker je tožnica svojo udeležbo v NOV Slovenije dokazovala le z izpovedbami prič in ne z dokazi, ki jih za dokazovanje okoliščin za priznanje statusa vojnega veterana predvideva 1. odstavek 26. člena ZVV, tudi po presoji sodišča svoje udeležbe v NOV Slovenije ni izkazala na predpisan način. Zaradi navedenega je bilo ugotavljanje dejanskega stanja upravnih organov po kriteriju iz 141. člena TZPIZ nepotrebno.

Ker je bil zakon kršen v korist stranke, je tožena stranka upravičeno na podlagi 150. člena ZVojI razveljavila odločbi.

Procesna predpostavka za vpis v evidenco vojnih veteranov je po določbi 26. člena ZVV ustrezna odločba oziroma potrdilo, kar je tožeča stranka zahtevala pri toženi stranki. Tožeča stranka z navedbami, ki jih navaja v tožbi zoper izpodbijano odločbo, ne more uspeti, saj gre za okoliščine, ki jih bo lahko uveljavlja pred pristojnim organom (upravno enoto) pri uveljavljanju statusa vojnega veterana, ne more pa z njimi utemeljevati zahtevka po potrdilu o sodelovanju pri obrambi Slovenije, saj v zadevi ne gre za ugotavljanje dejstev, o katerih bi bila po ZVV pristojna odločati tožena stranka.

Ker je tožnica svojo udeležbo v NOV Slovenije dokazovala le z izpovedbami prič in z mnenjem Združenja borcev in udeležencev NOB, v katerem le-to samo soglaša s tem, da se tožnici prizna status vojnega veterana za obdobje med 1. 3. 1943 do 13. 1. 1944 in ga ni moč šteti za odločbo ali potrdilo državnega organa ali nosilca javnega pooblastila oziroma za drugo javno listino, in ne z dokazi, ki jih za dokazovanje okoliščin za priznanje statusa vojnega veterana predvideva prvi odstavek 26. člena ZVV, po presoji sodišča svoje udeležbe v NOV Slovenije ni izkazala na predpisan način.

Vloga za izdajo potrdila zaradi vpisa statusa vojnega veterana še ne pomeni zahteve za vpis v evidenco vojnega veterana.