2.a člen ZVV

Stališče upravnega organa, da je kurirska služba izključena iz zakonskih podlag za priznanje statusa vojnega veterana, ni pravilno. Vendar pa je tudi opravljanje teh nalog ali dolžnosti pri obrambi RS treba ugotoviti in presoditi v okviru, kot ga določa ZVV. V ZVV so namreč določeni tudi drugi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se takim osebam lahko prizna status vojnega veterana.

Ni pravilno stališče upravnega organa, da je kurirska služba izključena iz zakonskih podlag za priznanje statusa vojnega veterana. Vendar pa je tudi opravljanje teh nalog ali dolžnosti pri obrambi RS treba ugotoviti in presoditi v okviru, kot ga določa ZVV.

Priznan status vojnega veterana od 15. 4. 1991 do 18. 7. 1991 na podlagi 6. odst. 2.a člena ZVV sam po sebi ne predstavlja relevantnega razloga za obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2, čeprav je pritožnik kot pripadnik JLA po nalogu organov R Slovenije izvajal vojaške, obveščevalne in protiobveščevalne naloge v korist R Slovenije. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim stališčem iz prvostopenjske sodbe, da v okoliščinah obravnavanega primera status vojnega veterana ni v nobeni povezavi z statusom časnika TO RS. Gre za dva različna statusa. Status vojnega veterana ne pogojuje odmere višje starostne pokojnine v nepravi obnovi postopka na način, kot neutemeljeno vztraja pritožnik.

Pravice vojnih veteranov so določene v 5. členu ZVV, med drugim je v točki 8. 5. člena določena kot pravica vojnih veteranov tudi priznanje pokojninske dobe. V 21. členu je določeno, kateremu vojnemu veteranu gre pravica do pokojninske dobe in v kakšnem trajanju. V zvezi s tem tretji odstavek 21. člena ZVV določa, da se pokojninska doba kot posebna doba za čas, prebit v okoliščinah za priznanje statusa vojnega veterana, vojnemu veteranu iz 6. in 7. alineje 2. člena tega zakona šteje v dejanskem trajanju, če je bil vojni veteran vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma v dvojnem trajanju, če vojni veteran v tem času ni bil zavarovan po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pokojninska doba je po citirani določbi ZVV torej priznana samo nekaterim vojnim veteranom, ne pa vsem osebam, ki imajo status vojnega veterana. Pokojninska doba se kot posebna doba prizna samo vojnemu veteranu iz 6. in 7. alineje 2. člena tega zakona. Tožnik ima tudi status vojnega veterana kot pripadnik bivše Jugoslovanske ljudske armade, ki je po nalogu pristojnih organov Republike Slovenije od 17. 5. 1990 do 26. 6. 1991 izvajal vojaške, obveščevalne in protiobveščevalne

Tožena stranka je pravilno ugotovila dejansko stanje in na tej podlagi pravilno zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana. Ob upoštevanju odločbe Ministrstva za obrambo in ob nespornem dejstvu, da tožnik z navedenim ministrstvom ni bil v pogodbenem razmerju, namreč ni imela podlage za ugotovitev, da je bil tožnik v pravno relevantnem obdobju delavec Ministrstva za obrambo. Prav zato je v skladu z 2.a členom ZVV organ prve stopnje preveril tudi, ali sodi tožnik med osebe, ki po 7. alinei 2. člena ZVV sicer ne izpolnjujejo pogojev, so pa vojni veterani po drugem odstavku 2.a člena ZVV, ker so po odločitvi organizatorja maneverske strukture narodne zaščite izvajale obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti. Ker po tretjem odstavku 2.a člena ZVV šteje za organizatorja maneverske strukture oseba, ki opravlja funkcijo republiškega sekretarja za obrambo, je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je zavrnil izvajanje preostalih dokazov, saj tožnik, ki sploh ni zatrjeval, da je deloval po odločitvi sekretarja za obrambo, z njimi tega dejstva ni dokazoval. Po oceni sodišča je namreč zmotno stališče tožnika, ki meni, da se lahko šteje za organizatorja maneverske s

Tožnica je v relevantnem času za priznanje statusa vojnega veterana opravljala delo administrativnega referenta s povečanim obsegom nalog, vendar z njihovim opravljanjem ni bila dejansko vključena v opravljanje nalog in dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije. Opravljanja dolžnosti v svojstvu organizatorja maneverske strukture narodne zaščite tožnica v postopku ni izkazala, niti ni izkazala, da je naloge opravljala na podlagi odločitve organizatorja manevrske strukture. Pomoč možu, organizatorju manevrske strukture, pa po presoji sodišča ne zadošča za priznanje statusa na podlagi 2. oz. 5. odstavka 2.a člena ZVV.

Med strankama ostaja sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje iz 2.a člena ZVV za priznanje statusa vojnega veterana - organizatorja manevrske strukture narodne zaščite na lokalnem nivoju. Za to ni odločilno, ali je tožnik imel pisno potrdilo o opravljanju te funkcije. Bistveno je, da bi iz dokaznega postopka izhajalo, da je bil na to funkcijo imenovan s strani pristojnih organov in da jo je tudi opravljal. Tega pa v postopku ni dokazal.

V primeru, da je izkazana vključenost cestnega podjetja, je treba priznati status iz točke j) sedme alineje 2. člena ZVV. Ker prvostopenjski organ omenjene zakonske določbe ni uporabil v smislu navedene razlage, ampak jo je interpretiral tako, kot da se nanaša samo na podjetja, ki so se poimenovala cestna podjetja, je nepravilno uporabil materialno pravo.

V primeru, da je izkazana vključenost cestnega podjetja, je treba priznati status iz točke j) 7. alinee 2. člena ZVV. Ker prvostopenjski organ omenjene zakonske določbe ni uporabil v smislu navedene razlage, ampak jo je interpretiral tako, kot da se nanaša samo na podjetja, ki so se poimenovala cestna podjetja, je nepravilno uporabil materialno pravo.

Odločitev prvostopenjskega organa, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po določbah ZVV, po presoji sodišča temelji na pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju ter pomanjkljivi obrazložitvi, zaradi česar izpodbijane odločitve niti ni mogoče preizkusiti.

Zgolj dejstvo, da je bil tožnik razporejen na delovno mesto za izvajanje posebnih nalog, to je izklapljanje zvez z vojašnicami JLA ter zagotavljanja zvez in povezav s teritorialno obrambo pri PTT, ne izkazuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po določbah 1. do 3. člena ZVV.

Organ prve stopnje je zaslišal priči ne da bi razpisal ustno obravnavo. Priči sta bili zaslišani brez prisotnosti tožnika, kar predstavlja kršitev določbe 9. člena ZUP. Tožnik je imel prvič možnost seznaniti se z odločilnimi dejstvi šele ob prejemu odločbe prvostopnega organa.

Iz upravnih spisov izhaja, da se je v postopku, na podlagi zahteve tožeče stranke za priznanje statusa vojnega veterana z dne 29. 9. 2004, že vodil ugotovitveni postopek, na podlagi katerega je bilo zaključeno, da niso izpolnjeni pogoji po 6. alinei 2. člena in 2.a člena ZVV. Navedeni določbi zakona se z novelo ZVV-C nista spremenili, 7. alinea 2. člena, ki je bila uveljavljena z novelo zakona, pa normativno ne zajema že ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi dopolnitev 26. člena zakona v konkretni zadevi, glede na to, da je bila zavrnilna odločba tožeči stranki izdana po opravljenem postopku skladno s 145. členom ZUP, ne predstavlja spremenjene pravne podlage.

Glede na določbe ZVV statusa vojnega veterana ni mogoče priznati vsakomur, ki je na kakršenkoli način sodeloval pri osamosvojitvi Republike Slovenije, temveč le tistemu, ki v konkretnem postopku dokaže, da je bila njegova udeležba takšna, kot jo določa zakon.

Stališče, da ZVV v 2. in 2.a členu le primeroma našteva tipične položaje, ki so podlaga za priznanje statusa vojnega veterana, ni utemeljeno. V varstvo po zakonu so vključeni izvajalci obrambnih aktivnosti, navedenih v 1. členu in konkretizirani v določbah 2. in 2.a člena ZVV. Tožnik je dobavo hrane policiji izvajal na podlagi pogodbe in prostovoljno. Po lastni izjavi oskrbe policijske enote tudi ni izvajal v času oboroženih spopadov. Takšno dejansko stanje pa ne daje podlage za priznanje statusa vojnega veterana po določbah ZVV.

Glede na določbe zakona statusa vojnega veterana ni mogoče priznati vsakomur, ki je na kakršenkoli način sodeloval pri osamosvojitvi Republike Slovenije, temveč le tistemu, ki v konkretnem postopku dokaže, da je bila njegova udeležba takšna, kot jo določa zakon. Delovanje tožnice tudi po mnenju sodišča nima elementov neposredne vključenosti v oborožen odpor po 1. odstavku 1. člena ZVV, tožnica pa tudi ni izpolnila dodatnih kriterijev iz 7. alineje 2. člena niti 2. a) člena ZVV.

Tožnik je v svoji vlogi izrecno navedel, da je sodeloval pri obrambi slovenske države tudi v okviru svojega podjetja D., v katerem je bil takrat tudi stalno zaposlen, in sicer je bil poklican s strani vodstva podjetja za postavitev barikad, glede teh tožnikovih navedb pa upravni organ dejanskega stanja ni ugotavljal, je bilo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno, kar bi lahko vplivalo na odločitev.

Vprašanje razlage zakonske določbe, ki je jasna in ne potrebuje dodatne razlage, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Status vojnega veterana po določbah ZVV je mogoče priznati le osebi, ki dokaže vse okoliščine, ki jih zahteva zakon, kamor sodi tudi opravljanje nalog narodne zaščite po odločitvi organizatorja manevrske strukture oziroma po nalogu pristojnega organa. Za priznanje statusa ne zadošča vsako sodelovanje pri osamosvojitvi Republike Slovenije.

Status vojnega veterana po določbah Zakona o vojnih veteranih je mogoče priznati le osebi, ki dokaže vse okoliščine, ki jih zahteva zakon (tudi formalna vključenost v obrambo RS).