VSM Sodba IV Kp 8357/2019

I. Pritožba obdolženega A.A. in pritožba zagovornice obdolženega C.C. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprostita plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 5. 10. 2021 obdolženega A.A. in C.C. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Vsakemu je nato izreklo denarno kazen v višini 360,00 dnevnih zneskov, kar je po določenem dnevnem znesku 13,00 EUR pri obdolženemu A.A. zneslo 4.680,00 EUR, pri obdolženemu C.C. pa po določenem dnevnem znesku 23,00 EUR 8.280,00 EUR. Obdolžena sta dolžna denarni kazni plačati v roku šest mesecev po prejemu plačilnega naloga. V primeru neizterljivosti bo kazen izvršena tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določen dan zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sta obdolžena dolžna nerazdelno oškodovani pravni osebi Republiki Sloveniji v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plačati 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2015 do plačila. Na koncu sta obdolžena po prvem odstavku 95. člena ZKP dolžna povrniti še stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso. Navedeno je vsebina izreka, izdanega v sodbi III K 8357/2019.

2Zoper sodbo sta se pritožila obdolženi A.A. in zagovornica obdolženega C.C. Oba zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. Sodišču druge stopnje predlagata, da sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Obdolženi A.A. neposredno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, posredno pa še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena. Glede prve kršitve na četrti strani pritožbene obrazložitve pravi, da v sodbi manjkajo razlogi ter na osmi strani, da sodba zaradi opustitve izvedbe dokaznega postopka sploh nima razlogov. Uveljavljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pa je sodišče druge stopnje prepoznalo v delu pritožbene obrazložitve v zvezi z odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, ko pritožnik pravi, da je bil ta zahtevek priglašen šele na zadnji glavni obravnavi, da mu ni bil dan na pregled, da se z navedbami ni mogel seznaniti ter se o teh tudi izjaviti.

5Kršitev ni. Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je navedba o manjkajočih razlogih na četrti strani pritožbene obrazložitve posplošena, saj ni jasno, ali je posredi položaj, ko sodba sploh nima razlogov, kar je po obsegu obrazložitve napadene sodbe izključeno ali pa sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V zadnjem primeru bi odločilna dejstva morala biti razvidna vsaj iz pritožbene obrazložitve, ki pa jih v danem primeru ni zaslediti. Drugače je pri pritožbeni obrazložitvi na osmi strani, ko pritožnik zatrjuje, da sodba sploh nima razlogov, vendar zaradi neizvedenega dokaznega postopka. To ni mogoče, ker je tedaj kvečjemu posledica nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki je predmet drugega izpodbojnega razloga, medtem ko je predmet konkretno uveljavljenega izpodbojnega razloga nepopolno izdelana pisna sodba. Posredi sta torej dva različna predmeta, ki sta zato zajeta v dveh ločenih izpodbojnih razlogih, znotraj katerih se potem tudi ločeno preizkušata. Posledica je razmejitev, ki v navedenem delu pritožbene obrazložitve ni bila upoštevana in jo je bilo po ugotovljenem zavrniti.

6Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP je podana v primerih, ko sodišče v pripravah na glavno obravnavo ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno ali če je na glavni obravnavi prekršilo pravice obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Čeprav je pritožnik v pritožbeni obrazložitvi zgolj nakazal kršitev pravnega jamstva iz tretje alineje 29. člena Ustave R Slovenije (Ustava), prenesenega v del temeljnega načela iz 5. člena ZKP in kljub temu, da ni obrazložil vpliva posredno zatrjevane kršitve pravice obrambe na pravilnost in zakonitost sodbe, je sodišče druge stopnje odločilna procesna dejstva iz pritožbene obrazložitve posebej preverilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje prejelo premoženjskopravni zahtevek s pisno vlogo 30. 9. 2021 in 1. 10. 2021 še manjši popravek. Premoženjskopravni zahtevek je bil prebran na glavni obravnavi 5. 10. 2021, na kateri je bil pritožnik navzoč in ki na prebrano ni imel pripomb (list. št. 413). Pri takšnem stanju stvari je nedvomno, da se je pritožnik z vsebino premoženjskopravnega zahtevka seznanil in da se je o tej tudi izjavil. Sicer nevtralno, vendar še vedno z zadostno možnostjo, da bi premoženjskopravnemu zahtevku obrazloženo nasprotoval, česar pa očitno ni storil. Zatrjevana odločilna dejstva iz pritožbene obrazložitve so se po ugotovljenem izkazala za neutemeljena in jim kot podlagi za posredno uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni bilo mogoče slediti.

7Pritožnik uveljavlja kršitve kazenskega zakona iz 1., 2. in 5. točke 372. člena ZKP. Po zgradbi pritožbene obrazložitve sodeč sta prvi dve kršitvi kazenskega zakona uveljavljeni v zvezi z odločbo o krivdi (1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP), tretja pa je uveljavljena v zvezi z odločbo o premoženjskopravnem zahtevku (7. točka prvega odstavka 359. člena ZKP). V nadaljevanju je opravljeni pregled vsebine pritožbene obrazložitve sodišču druge stopnje pokazal, da pritožnik ni navedel nobenih konkretnih okoliščin iz 1. točke 372. člena ZKP, po katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da v izreku sodbe opisano dejanje v kazenskem zakoniku ni določeno kot kaznivo dejanje in ne okoliščin, ki bi izključevale protipravnost dejanja. Enako velja za okoliščine iz 2. točke 372. člena ZKP, ko v pritožbeni obrazložitvi ni navedena niti ena okoliščina, zaradi katere bi bila pritožnikova krivda izključena (prištevnost, zmota, ipd.) ali ki bi izključevala pritožnikovo kaznivost (imuniteta ali posebne okoliščine v delu prvega odstavka 33. člena KZ-1). Navedeni dve kršitvi kazenskega zakona sta bili torej uveljavljeni posplošeno in ju je sodišče druge stopnje preizkusilo le še po zapovedi iz 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP. Ugotovilo je, da kazenski zakon v pritožnikovo škodo po nobeni od zgornjih dveh določb ni bil kršen, zaradi česar niti odločbe o krivdi v obdolženčevo korist ni spreminjalo. Enako velja za odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, čeprav je uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP tudi vsebinsko obrazložena. Vendar napačno, kajti pritožnik se je v pritožbeni obrazložitvi osredotočal na kršitev civilnega materialnega prava iz četrtega odstavka 374. člena ZKP, medtem ko bi bila v konkretnem primeru uveljavljana kršitev kazenskega zakona podana le, ko bi sodišče prve stopnje oškodovani pravni osebi prisodilo premoženjskopravni zahtevek in hkrati obdolžencu odvzelo premoženjsko korist (gl. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 802). Ker tega ni storilo, in ker po drugi strani odločba o premoženjskopravnem zahtevku sama zase ni predmet prekoračitve iz 5. točke 372. člena ZKP, je bilo pritožnika še v tem delu zavrniti.

8V graji ugotovljenega dejanskega stanja pritožnik izhaja iz vsebine lastnega zagovora, ki je bil po njegovi oceni potrjen z izpovedbami prič D.D. in E.E. Po nobeni od teh ni bilo mogoče ugotoviti, da je v gospodarski družbi B.B. aktivno ravnal, da bi lahko bil v nadaljevanju ugotovljen še njegov naklep. Končno je po poklicu natakar in izkušenj s poslovanjem ni imel. Bistvo težave je v pomoti oziroma zamenjavi dveh gostinskih objektov in nabavne opreme za ta dva objekta, ki se nahajata na različnih naslovih. Navedena gospodarska družba je namreč pri Mariborski razvojni agenciji (MRA) vložila vlogo za dodelitev subvencije pri nakupu gostinske opreme na naslovu S.D.-1, medtem ko je sodišče prve stopnje v dokazni oceni uporabilo račune, ki se nanašajo na gostinski lokal S.D.-2 s strani C.C. in s predmetno zadevo nimajo nobene zveze. Podatki, ki so jih predložili MRA so bili resnični, saj so temeljili na pristnem računu gospodarske družbe F.F., ki je za gospodarsko družbo B.B.. gostinsko opremo dejansko nabavila. Tudi to je bilo z izpovedbo priče D.D. potrjeno, saj je predloženo dokumentacijo pregledala, medtem ko je bila zamenjava dobavitelja izključno posledica nemožnosti gospodarske družbe G.G., da bi gostinsko opremo v roku, ki so ga imeli na voljo, nabavila. Pomembno je še, da med navedenima dobaviteljema ni bilo nobene cenovne razlike in da je priča D.D. gostinsko opremo pregledala in popisala. To je v svojem zagovoru navajal tudi soobdolženi C.C., ki je opozoril, da se računi, ki se nahajajo v predmetnem spisu, nanašajo na nabavo gostinske opreme za gostinski lokal na naslovu S.D.-2 in je bila ta oprema tja dobavljena že prej, na razpis MRA pa se je gospodarska družba B.B. prijavila kasneje in to za gostinski lokal na naslovu S.D.-1. Posredi sta bili tako dve ločeni dejanski dobavi gostinske opreme za dva gostinska objekta. Pritožnik v nadaljevanju, kot pomembno šteje še, da je bil v obravnavanem obdobju direktor gospodarske družbe F.F., H.H., ki ga sodišče prve stopnje zaradi posledic hude poškodbe ni moglo zaslišati in ki bi lahko opisal vse okoliščine glede dobave opreme ter zlasti finančne tokove, ki jih je sodišče prve stopnje štelo pritožniku v breme. Nakazila s strani gospodarske družbe B.B. gospodarski družbi F.F. so bila namreč pristna, gospodarski družbi nista bili po ničemer povezani, opustitev oddaje poročil na MRA po zaključeni investiciji in izplačilo subvencije pa ne more predstavljati elementa kaznivega dejanja ampak kvečjemu kršitev pogodbe. Sodišče prve stopnje tudi ni ravnalo pravilno, ker se je v tej zvezi sklicevalo na ugotovitve Finančne uprave R Slovenije (v nadaljevanju FURS). Po izpovedbi D.D. na MRA niso nikoli vsebinsko raziskovali pri dobaviteljih glede opreme, ampak so zgolj povzeli ugotovitve FURS-a, po izpovedbi E.E. iz FURS-a pa njihov nadzor ni bil vezan na preverjanje dobaviteljev in izpolnjevanje zahtev razpisa MRA, temveč so gospodarsko družbo B.B. preverjali zaradi obračuna DDV. Voden je bil torej popolnoma ločen postopek z drugačno vsebino in vendar z isto napako glede naslova dveh gostinskih lokalov. Zato bi sodišče prve stopnje moralo opraviti ogled obeh objektov, še zlasti, ker si niti priča E.E. njihove notranjosti ni ogledala in potem ni mogla vedeti, da dobave gostinske opreme ni bilo. Nasprotno je povedala priča D.D., ki je opravila ogled v gostinskem objektu, v kateri se je tudi nahajala popisana gostinska oprema. Glede na to dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi z listinami o plačilu gostinske opreme ni pravilna, še zlasti, ker se priloženi računi nanašajo na dobavo gostinske opreme na naslovu S.D.-2, in ker je bila obnova gostinskega lokala na tem naslovu izkazana še s sodbo Upravnega sodišča II U 374/2019 z dne 7. 9. 2020.

9Sodišče druge stopnje se s povzeto pritožbeno obrazložitvijo ne strinja ter v celoti pritrjuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Da se pritožnik v projektu pridobitve nepovratnih sredstev za sofinanciranje nakupa nove gostinske opreme (v nadaljevanju projekt) ni znašel po naključju in neveden, izhaja že iz opisanih izvršitvenih ravnanj v izreku sodbe (sklenitev pogodbe, predložitev zahtevka, ipd.), ki so vsa po vrsti aktivna in po predloženih listinah nedvomna. Med temi je izstopajoč pritožnikov opis poslovne poti v predloženem Poslovnem načrtu gospodarske družbe B.B., ki z zatrjevanima naključnostjo in nevednostjo ni združljiv. Po izpovedbi priče D.D. je bil pritožnik nedvomno podpisnik na pogodbi iz opisa dejanja, kar vse prej ugotovljeno le še utrjuje, medtem ko je priča E.E. v izpovedbi povzela zgolj tisto, kar ji je bil pritožnik voljan povedati (list. št. 282). Pomeni, da priči bistva pritožnikovega zagovora nista potrdili, kakšna posebna znanja in veščine za sklenitev pogodbe, ki bi presegala znanja in veščine, ki jih je pritožnik pridobil z omenjeno poklicno izobrazbo, pa po nobenem dokazu niso bila nujna.

10Pritožnikovo povzemanje in vztrajanje pri bistvu zagovora obdolženega C.C. ni vzdržno, ker predpostavlja vodenje dveh ločenih projektov in hkrati vsiljuje ugotovitev, da predložen račun s strani gospodarske družbe F.F. ni vseboval postavk za gostinsko opremo, ki je že bila nabavljena pri drugih dobaviteljih. Toda vodenje ločenega postopka za pridobitev nepovratnih sredstev izhaja le iz navedenega zagovora in bi pomenilo, da je gospodarska družba F.F. za gospodarsko družbo B.B. nabavila identično gospodinjsko opremo ter v splošno, da se je praktično na isti lokaciji skupno nahajalo zelo veliko gostinske opreme, ki je priča D.D. v takšnem obsegu ni zaznala. Druga ugotovitev pa je zanikana že s sestavo računa gospodarske družbe F.F., ki je po sami listini nedvomna, kot je po ostalih listinah in izpovedbah prič I.I., J.J. ter K.K. nedvomno, da je bila v sestavi zajeta gostinska oprema, ki je bila v času izdaje računa že nabavljena pri drugih dobaviteljih. Pritožnikova nekajkratna zatrjevanja v pritožbeni obrazložitvi o pristnosti izdanega računa, so po ugotovljenem neutemeljena, sklicevanje na izpovedbo priče D.D., ki je račun pregledala, pa kvečjemu potrjuje enega od elementov zmote, zaradi katere so bili gospodarski družbi B.B. odobrena in izplačana nepovratna sredstva. Okoliščini, da je do zamenjave dobavitelja prišlo izključno zaradi razloga na strani prvotnega dobavitelja ter da razlik v ceni med dobaviteljema ni bilo, nista odločilni in ugotovljenega ne spreminjata. Finančne tokove med gospodarsko družbo B.B. in gospodarsko družbo F.F. je sodišče prve stopnje ugotovilo po ustreznem listinskem pregledu in primerjavi, ki jima pritožnik na glavni obravnavi ni nasprotoval, zaslišanje direktorja gospodarske družbe F.F.. pa objektivno ni bilo izvedljivo. Glede na to, in ker pritožnik niti v pritožbeni obrazložitvi ne pove, čemu konkretno ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z navedenimi finančnimi tokovi ne bi bile zanesljive, jim sodišče druge stopnje pritrjuje.

11Podobno velja za ostale ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jim pritožnik v pritožbeni obrazložitvi nasprotuje na način, da posamezno ugotovitev zgolj zanika ali z lastno dokazno oceno, prilagojeno dejstvom, ki jih je v zagovoru navajal obdolženi C.C. Ugotovitev sodišča prve stopnje o povezanosti med gospodarsko družbo B.B.. in F.F.. ne temelji zgolj na vsebini zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru z dne 29. 9. 2017 in izpovedbi priče E.E., ampak še na obrazcih deponiranih podpisov, ki si jih je sodišče prve stopnje po razumljivih razlogih samo pridobilo. Povezava je v osebi obdolženega C.C., ki je bil pooblaščen za razpolaganje s sredstvi na transakcijskih računih obeh gospodarskih družb ter v gospodarski družbi F.F. posebej za podpisovanje nalogov in gotovinsko poslovanje. Zanikanje nasprotnega je zato neutemeljeno, medtem ko je po izpovedbah prič D.D. in omenjene E.E. že brez ogleda kraja, ki ga mimogrede pritožnik ni predlagal, jasno, da gostinska oprema iz računa gospodarske družbe F.F. dejansko ni bila nabavljena. Če temu ne bi bilo tako, potem niti sodišče druge stopnje ne vidi razloga za neodzivnost gospodarske družbe B.B. po izplačanih sredstvih, o katerih je izpovedovala priča D.D. in ne za nadaljnjo domala identično usodo gospodarske družbe B.B. in gospodarske družbe F.F., ki sta bili po ugotovitvah FURS-a in po izpovedbi priče E.E., brez zaznanega poslovanja izbrisani. Ko je torej drugi del izpovedbe priče D.D. postavljen v ustrezen kontekst, ko je znano, kaj vse je bilo v postopku, ki ga je vodila FURS, ugotovljeno in ko je vse skupaj povezano z ugotovljenimi finančnimi tokovi, ki jih je pritožnik znova posplošeno zanikal, dvomov o dejansko nenabavljeni gostinski opremi ne more biti. Niti po sodbi Upravnega sodišča II U 374/2019 z dne 7. 1. 2020, na katero se pritožnik na koncu sklicuje. Njen predmet je namreč povezan z nabavo gostinske opreme skoraj leto dni pred izdanim računom gospodarske družbe F.F. in po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje dokazuje kvečjemu, da je pritožnik gostinsko opremo nabavljal na podoben način, ne pa že, da je bila gostinska oprema tudi v obravnavanem primeru tudi dejansko nabavljena.

12Pritožnik nasprotuje odločbi o premoženjskopravnem zahtevku z obrazložitvijo, po kateri dejanska podlaga, na kateri temelji ta odločba, ni zanesljiva. Res je, da je priča D.D. iz MRA povedala, da povračila subvencije niso prejeli, vendar priča za posredovanje tovrstnega dejstva ni bila pristojna in bi sodišče prve stopnje moralo izvesti poseben dokazni postopek. Razen tega država terjatve ni prijavila v stečajni postopek in je potem terjatev zastarala. Nepojasnjen je tudi začetek teka zamudnih obresti, ki ni v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča, zaradi česar je tudi neznano, na podlagi česa je sodišče prve stopnje sklepalo, da je tedaj terjatev zapadla v plačilo.

13Glede na obsežno izveden dokazni postopek ter upoštevaje število in zlasti vsebino dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje po obrazloženem pravilno ocenilo, dvomov o zadostnosti podlag za pozitivno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku ne more biti. Izvedba posebnega postopka, za katero se zavzema pritožnik je zato nepotrebna, izpovedba priče D.D. pa kot zgolj eden od dokazov, v nobenem njenem delu ni bila odvisna od kakršnihkoli pristojnosti, ki bi jo v posredovanju odločilnih dejstev omejevala.

14Ker sta po razumljivem izreku sodbe zavezanca za plačilo zneska po prisojenem premoženjskopravnem zahtevku pritožnik ter obdolženi C.C. in ne gospodarska družba B.B., okoliščina, da oškodovana pravna oseba ni prijavila terjatve v stečajnem postopku zoper navedeno gospodarsko družbo, na pravico pravne osebe do uveljavitve premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku in na njegovo utemeljenost nima nobenega vpliva (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 3691/2012 z dne 4. 3. 2021). Izrek sodbe je razumljiv še v delu glede zamudnih obresti, ko pritožnik nasprotne sodne prakse Vrhovnega sodišča ne navede in hkrati prezre razumljive razloge v 34. točki obrazložitve sodbe, v katerih je posredovana tudi podlaga za ugotovljeno zapadlost terjatve.

15Zagovornica obdolženega C.C. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP skozi pritožbeno obrazložitev, po kateri je izrek sodbe nerazumljiv, sam s seboj v nasprotju in še v nasprotju z razlogi sodbe. V izreku sodbe ni konkretno opisana, katero subvencijo oziroma ugodnost bi naj obdolženi pridobil, na kakšen način bi naj to storil, prav tako pa ni konkretizirano, katere podatke, ki bi naj bili ključni za pridobitev in izplačilo subvencije, bi naj obdolženi posredoval na MRA. Razen tega v izreku sodbe ni konkretizirano, na kakšen izvršitveni način bi naj obdolženi poskrbel za izvedbo "fiktivnih" transakcij med obema bančnima računoma. Samo dejstvo obstoja pooblastila na transakcijskih računih gospodarske družbe Ekostavbar, d.o.o. in na transakcijskem računu gospodarske družbe F.F. (pri čemer ni jasno ali je imel F.F. odprtih več transakcijskih računov) ne more utemeljevati takšnega zaključka. Ker je predložitev lažnega računa sestavni del izvršitvenega ravnanja, je nejasno še, zakaj je v izreku sodbe beseda fiktivnih zapisana samo v navednicah. Če obdolženi domnevno lažne listine na MRA ni predložil (kar se mu niti ne očita), potem tudi ni mogoče zaključiti, da je bil on tisti, ki je s predložitvijo lažne listine preslepil pristojni organ, če pa bi to storil kdo drug v njegovem imenu in z njegovim soglasjem, potem bi ta očitek moral biti naveden tudi v obtožnem predlogu. Izrek sodbe je v nasprotju z njenimi razlogi zato, ker je bil obdolženi po opisu dejanja v izreku operativni vodja projektov, v razlogih pa je navedeno, da je bil dejanski vodja projektov, kar ni isto, oziroma je tudi po vsebini različno.

16Uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka v nobenem od zatrjevanih delov ni podana. Po opisu dejanja je povsem jasno, da je bila posredi pridobitev ugodnosti za gospodarsko družbo B.B., da so bila nepovratna sredstva predmet te ugodnosti in nato, kaj vse je obdolženi C.C. storil v okviru svojega položaja, da je bila ugodnost pridobljena. Nobene nejasnosti ni niti v opisanem izvršitvenem ravnanju, sestavljenem iz komunikacije z D.D. ter iz izvedbe "fiktivnih" ali navideznih transakcij med bančnima računoma gospodarske družbe B.B. in gospodarske družbe F.F. Obe sestavini v zadostni meri opredeljujeta vsebino obdolženčeve storitve kot aktivnega izvršitvenega ravnanja, s katerim je bila dosežena prepovedana posledica, medtem ko sta konkretizacija komunikacije ter podrobnejši opis izvedbe navideznih transakcij stvar razlogov sodbe. Ti so glede komunikacije zajeti v dokazni oceni izpovedbe priče D.D. v 14. do 17. točki obrazložitve sodbe, glede izvedbe navideznih transakcij pa v dokazni oceni izpisov prometa v 19. in 20. točki obrazložitve sodbe. Opis dejanja je jasen še v zvezi s prispevki posameznega obdolženca pri skupni storitvi kaznivega dejanja (drugi odstavek 20. člena KZ-1) ter ne glede na to, da je v opisu dejanja uporabljena tuja beseda zapisana v navednicah. Odločilna sta vsebina in cilj izvajanja navideznih transakcij, ki sta iz opisa dejanja nedvomno razvidna, navednice pa zato brez vsakršnega pomena. Podobno velja še za razliko med operativnim in dejanskim vodjem, ki prav tako ni stvar vsebine, ampak stvar uporabljenega sloga pri sestavi opisa dejanja s strani zastopnika obtožbe in uporabljenega sloga pri izdelavi razlogov s strani sodišča. Kakršenkoli prilastek je bil za obdolženega C.C. kot vodjo projekta uporabljen, je njegova vsebina v obdolženčevi pregledno opisani aktivnosti.

17Pritožnica, enako kot pred njo obdolženi A.A., uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP še zato, ker zaradi opustitve izvedbe dokaznega postopka glede odločilnih dejstev, sodba sploh nima razlogov. Takšno zatrjevanje je po že obrazloženem protislovno, saj je tedaj kvečjemu posledica nepopolno ugotovljeno dejansko stanje kot predmet drugega izpodbojnega razloga in ne nepravilno izdelana sodbe kot predmet izpodbojnega razloga, ki se je po preizkušenem izkazal za neutemeljenega. Nič drugače ni, ko pritožnica zaradi navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker da je zato hkrati podana kršitev obdolženčeve pravice do obrambe. Res je sicer, da je posredi isti izpodbojni razlog, vendar je po že obrazloženem pri bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP predmet nepopolno izdelana sodba, medtem ko je pri bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena, predmet nepravilno ravnanje sodišča, ki je pri pravicah do obrambe izrecno določeno (le) za glavno obravnavo. Je pa v tej zvezi pritožbena obrazložitev v delu, ko pritožnica, znova enako kot pred njo obdolženi A.A., pri odločbi o premoženjskopravnem zahtevku zatrjuje, da je bil ta zahtevek priglašen na zadnji glavni obravnavi, da mu ni bil dan na pregled ter da se z navedbami ni mogel seznaniti in o teh izjaviti. Ker razlik v zatrjevanjih med pritožnikoma, ki sta se glavne obravnave nedvomno udeležila praktično ni, se niti sodišče druge stopnje v tem delu razlogov ne more izjaviti različno ali drugače, kot se je enkrat že izjavilo.

18Kršitve kazenskega zakona so v pritožbi uveljavljane na način, da je kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v pritožbeni obrazložitvi zatrjevana posredno, kršitev iz 5. točke tega člena pa neposredno. Glede prve pritožnica na drugi in tretji strani pritožbene obrazložitve pravi, da ni konkretizirana preslepitev kot znak obravnavanega kaznivega dejanja in glede druge na zadnji strani pritožbe, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku, zaradi česar bi lahko gospodarski družbi B.B. kvečjemu odvzeli premoženjsko korist.

19Kršitev ni. Preslepitev ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1, temveč po drugem odstavku, za katerega pa obdolženi ni bil spoznan za krivega. Možno je tudi, da je pritožnica s takšno pritožbeno obrazložitvijo imela v mislih učinek obdolženčevega ravnanja, ki je v neupravičeni odobritvi nepovratnih sredstev, in ki je iz opisa dejanja, kot zakonski znak pridobitve ugodnosti, ne da bi bili izpolnjeni zahtevani pogoji, jasno razvidna. Druga kršitev je uveljavljana na način, ki se vsebinsko v ničemer ne razlikuje od načina uveljavljanja iste kršitve po pritožbi obdolženega A.A. Ker se je sodišče druge stopnje v tej zvezi že opredelilo, k obrazloženemu ničesar ne dodaja.

20Podobno kot zgoraj je pokazal še pregled pritožbene obrazložitve v zvezi z odločilnimi dejstvi. Kot rečeno, obdolženi A.A. je v delu pritožbene obrazložitve povzemal in vztrajal pri zagovoru obdolženega C.C. ter na tej podlagi nasprotoval dokazni oceni sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je pritožbeno obrazložitev v odločilnem povzelo, jo ocenilo, nakar je po primerjavi s pritožbeno obrazložitvijo iz pritožničine pritožbe ugotovilo, da sta pritožbeni obrazložitvi znova skoraj enaki. Izjema so deli, v katerih pritožnica nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je bil obdolženi C.C. dejanski poslovodja gospodarske družbe F.F., da so bila z nakazili s strani gospodarske družbe F.F. na gospodarsko družbo B.B. dejansko vrnjena denarna sredstva, ki jih je pred tem gospodarska družba B.B. nakazala gospodarski družbi F.F. kot plačilo računa za dobavo gostinske opreme, da sta obdolžena ravnala v dogovoru ter da je obdolženi C.C. ravnal zavestno in namenoma.

21Po ugotovljenem se sodišče druge stopnje sklicuje na že izdelane razloge v zvezi z enakimi deli obrazložitve po pritožbi obdolženega A.A., pri razlikah pa opozarja, da je srž dokazne ocene sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve sodbe v povezanosti gospodarskih družb B.B. in F.F. ter v položajih ali natančneje pooblastilih, ki jih je bil obdolženi v obeh gospodarskih družbah deležen. Pomeni, da se sodišče prve stopnje v dokazni oceni ni osredotočalo na sam položaj obdolženca v gospodarski družbi F.F., medtem ko ugotovitve o finančnih tokovih med gospodarsko družbo B.B. in gospodarsko družbo F.F., v 19. točki obrazložitve sodbe temelje na podrobni primerjavi podatkov po izpisih prometa na transakcijskih računih obeh družb, ki v pritožbeni obrazložitvi ni bila opravljena. Namesto tega pritožnica ugotovitve sodišča prve stopnje zavrača kot nonšalantne, kar je za povzročitev dvomov premalo, zatrjevana obdolženčeva nemožnost spomniti se vseh nakazil iz preteklega obdobja pa na vsebino podatkov nima nobenega vpliva.

22Ko pritožnica v nadaljevanju pritožbene obrazložitve nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da obdolženi A.A. in obdolženi C.C. nista delovala vsak zase, ampak skupno ali v sostorilstvu, prezre, da je ocena sklenjena z ugotovitvijo o zavestnem sodelovanju med obdolžencema in ne o njunem predhodnem dogovoru, ki ga končno niti v opisu dejanja ni zaslediti. Drugače je v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje o obdolženčevi krivdi, ki ji pritožnica nasprotuje zgolj z navedbo, da obdolženi ni mogel vedeti za poslovanje gospodarske družbe F.F. in na kakšen način bo sama plačala svojemu dobavitelju. To je za že omenjeno povzročitev dvoma znova premalo, saj dokazna ocena sodišča prve stopnje zajema več dokazov, sama navedba pa z že ugotovljeno povezavo med gospodarsko družbo B.B. in gospodarsko družbo F.F., kaj šele po ugotovljeni navideznosti izdanega računa, ni združljiva.

23Tudi na koncu je pritožbena obrazložitev v zvezi z odločbo o premoženjskopravnem zahtevku enaka pritožbeni obrazložitvi, kot jo je v zvezi s to odločbo podal obdolženi A.A. Njeno jedro je v zatrjevani nezadostni dejanski podlagi, nemožnosti priče D.D. za posredovanje določenih dejstev, zastaranju terjatve in nejasnem začetku teka zamudnih obresti. Skratka, v vsem tistem o čemer se je sodišče druge stopnje že izjavilo, in ko po takšni obrazložitvi ni nobene podlage, da pri ugotovljenem ne bi vztrajalo.

24Pritožnika se zoper odločbi o kazenskih sankcijah nista pritožila, vendar ju je sodišče druge stopnje preizkusilo glede na predhodno uveljavljana izpodbojna razloga kršitve kazenskega zakona in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je bila obdolženima ob možni zaporni kazni, izrečena denarna kazen, ki po višini ustreza teži dejanja, glede na prispevek posameznega obdolženca ter na razliko v višini dohodkov, ki jih prejemata.

25Po obrazloženem, in ker sodišče druge stopnje pri preostalem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno samo paziti, je o pritožbi obdolženega A.A. in o pritožbi zagovornice obdolženega C.C. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

26Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP. Je posledica že omenjene denarne kazni, ki je bila obdolženima izrečena, dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje in njunih, povprečnih premoženjskih razmer.