VSL Sklep in sodba I Cpg 409/2021

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi:

- v I. točki izreka v delu, v katerem zahteva tožeča stranka od tožene stranke plačilo zneska 154.367,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter povračilo celotnih pravdnih stroškov, in

- v II. točki izreka v celoti,

in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in v tem delu izpodbijana sodba potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu citirano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 374.967,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 14.274,30 EUR v roku 15 dni, do takrat brez obresti, v primeru zamude, ki začne teči naslednji dan po preteku 15-dnevnega paricijskega roka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo v celoti se je pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, stroške pritožbenega postopka pa naloži v plačilo tožene stranke.

3Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Med pravdnimi strankami je nesporno, da je tožeča stranka upravljavec Centralne čistilne naprave Mirna (v nadaljevanju CČN), in sicer izvaja gospodarsko javno službo čiščenja odpadne vode, ki se zbira v javni kanalizaciji v naseljih Mirna in Zabrdje v občini Mirna, tožena stranka pa je upravljavec kanalizacije, po kateri priteka odpadna voda na CČN in uporabnikom storitev javnih služb v svojem imenu in za račun tožeče stranke zaračunava storitve čiščenja odpadnih voda, ki jih izvaja tožeča stranka, nato pa tako zbrana sredstva nakaže tožeči stranki, skladno s Pogodbo o zaračunavanju sredstev za čiščenje odpadnih voda na Mirni (B26).

6Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo za čiščenje presežnih količin odpadne vode, saj naj bi na podlagi podatkov avtomatskega merilnika pretoka vode ugotovila, da na CČN priteče več odpadne vode, ki jo mora tožeča stranka nato prečistiti, kot pa je tista količina za katero je plačana, pri čemer je plačana glede na količine porabljene pitne vode na območju Občine Mirna. Povedano drugače tožeča stranka trdi, da prečisti večje količine vode kot so tiste, za katere prejme plačilo. Pri tem je tožeča stranka trdila tudi, da je tožena stranka odgovorna, da se v čistilno napravo odvaja več kot 2-krat več odpadne komunalne vode, kot je porabljene pitne vode na območju Občine Mirna, razlog zakaj do tega prihaja pa tožeči stranki ni znan in ne sodi v njeno sfero, temveč v sfero tožene stranke, zato zahteva za čiščenje tega presežka prečiščenih odpadnih voda plačilo, in sicer: za leto 2013 v višini 118.202,96 EUR, za leto 2014 v višini 102.397,04 EUR, za leto 2015 75.339,45 EUR, za leto 2016 53.553,27 EUR in za leto 2017 (do septembra) v višini 25.475,22 EUR.

O neutemeljenem delu pritožbe

7Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (16. in 17. točka obrazložitve) izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med pravdnima strankama obstoji Pogodba o medsebojnih razmerjih pri izvajanju gospodarske javne službe čiščenja odpadnih voda na Mirni z okolico z dne 26. 3. 2007 (B9), zaradi česar ni mogoče govoriti o odsotnosti pravnega temelja in ker niso izkazani niti drugi elementi neupravičene obogatitve, o uporabi instituta neupravičene obogatitve ni mogoče govoriti, posledično pri utemeljitvi ugovora zastaranja ni mogoče uporabiti petletnega zastaralnega roka, temveč triletni zastaralni rok, ki velja za poslovno odškodninsko odgovornost, zato je delno ugodilo ugovoru zastaranja ter tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na vtoževano škodo za čas od 1. 1. 2013 do 10. 1. 2015 zavrnilo iz razloga zastaranja.

8Pritožba tako navedenih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, na katere je sodišče prve stopnje vezalo ugovor zastaranja tožene stranke in mu delno ugodilo, prav v ničemer ne izpodbija. Višje sodišče je zato le ob presoji pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka iz razloga zastaranja pravilna, saj temelji na pritožbeno neizpodbijani ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da obstoji med pravdnima strankama pogodba z dne 26. 3. 2007. V takem primeru pa gre za pogodbeno (poslovno) odškodninsko terjatev v smislu 239. člena OZ, saj zastarajo terjatve iz naslova gospodarskih pogodb v treh letih (349. člen OZ). Tožba je bila vložena 10. 1. 2018. Odločitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek, ki se nanaša na vtoževanje plačil za čas več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, zastaral, je zato pravilna.

9Tožeča stranka škode ni vtoževala po mesecih, temveč po letih. Za leto 2013 je zahtevala povračilo škode v višini 118.202,96 EUR, za leto 2014 pa v višini 102.397,04 EUR, skupaj 220.600,00 EUR. Izpodbijana sodba je zato v delu, v katerem se nanaša na plačilo 220.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila pravilna, zato je višje sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

O utemeljenem delu pritožbe

10Tožeča stranka temelji svoj zahtevek na osnovni predpostavki, da je ugotovila presežek odpadnih voda, ki jih prečisti, za kar pa ne prejme plačila, saj se plačilo zagotavlja po količini porabljene pitne vode, zabeležena količina odvedene vode na CČN na iztoku iz CČN pa znaša letno tudi več kot 200% več kot je porabljene količine pitne vode (v letih 2013 do septembra 2017 gre za skupno 678.675 m² neevidentirane, infiltrirane vode, v letih 2015 do september 2017 pa skupaj 279.399 m², kar po ceni 0,5525 EUR/m² znese v letih 2015 – 9/2017 skupaj še preostali vtoževani del = 154.367,74 EUR). Tožeča stranka naj bi pri tem že upoštevala presežek, ki nastane kot posledica pritoka padavinske odpadne vode z javnih površin ter industrijskih odpadnih vod, za kar tožeča stranka trdi, da je v ceni storitve že vračunan. Nadalje trdi, da je za dotok neregistriranih, presežnih količin komunalne vode na CČN odgovorna tožena stranka, saj upravlja kanalizacijski sistem in dotoka teh odpadnih voda noče preprečiti, saj tožeči stranki noče posredovati podatka o dejanskem viru teh presežnih voda, ki jih nato brez plačila prečisti CČN. Trdi tudi, da mora tožena stranka nadzorovati vse priključke na kanalizacijski sistem in izvajati pregled sestave odpadnih voda, česar tožena stranka noče izvajati in sicer zato, ker meni, da presežek nastaja le kot posledica mešanega tipa kanalizacijskega sistema, v katerega se stekajo tako komunalne odpadne vode kot tudi padavinske vode oz. da je to posledica geografskega območja, ki naj bi bilo zelo vodnato, zato naj bi v sistem vdirale podtalne in površinske vode, ugotavljanje presežnih voda po uporabnikih pa naj bi bilo stroškovno in tehnološko preveč zahtevno, zato je sama predlagala, da tožeča stranka povečane stroške uveljavlja v okviru elaborata o oblikovanju cen, torej da strošek čiščenja presežka porazdeli na vse uporabnike široke potrošnje v Občini Mirna, česar tožeča stranka noče sprejeti, saj uporabniki niso dolžni plačevati stroškov javne službe, ki nastajajo i) zaradi konkretnega uporabnika, ki v sistem odvaja večje količine neregistrirane odpadne komunalne vode in ii) zaradi tega ker tožena stranka slabo vzdržuje kanalizacijski sistem, saj je nadzor nad priključki in odpadnimi vodami njena osnovna dolžnost kot izvajalke javne službe odvajanja odpadnih voda. Tudi zato po prepričanju tožeče stranke tožena stranka odgovarja za škodo, ki nastaja tožeči stranki. Po prepričanju tožeče stranke bi tožena stranka morala z uporabo meritev ali drugih metod ugotoviti od kod prihajajo neregistrirane odpadne vode, saj jo k temu zavezujejo številni predpisi, ki jih je dolžna spoštovati kot izvajalka gospodarske javne službe odvajanja komunalne odpadne in padavinske odpadne vode.

11Tožena stranka se je zahtevku upirala z naslednjimi ugovori:

- oporekala je nepreverjenim podatkom o količinah vode, saj gre za neverodostojne meritve, tip merilne naprave ni pravilen, merilna naprava ni umerjena in ni skladna s predpisi, zato se na podatke, ki jih beleži, ni mogoče zanesti (predlagala je izvedenca s področja meroslovja), ker se merilna naprava nahaja na iztoku, pa ni moč izključiti možnosti, da v bazene čistilne naprave, ki so iz betona in so bili grajeni leta 1974, prihajajo tuje vode, saj so bazeni porozni oziroma razpokani;

- tožeča stranka bi razlog zakaj prihaja do presežnih količin, lahko ugotovila sama, saj ima na voljo vse podatke, pristojna je za izdajo soglasij uporabnikom za priključitev, nadzor priključkov, ažurno vodenje evidenc in tudi odklop uporabnika, če ugotovi, da je to potrebno, tako da mora sestavo komunalne odpadne in padavinske odpadne vode, ki priteče na čistilno napravo, tožeča stranka poznati sama;

- tožeča stranka opušča svoje dolžnosti, jih zanemarja in ignorira, saj je samostojno pristojna za izvedbo kontrole pravilnosti odvajanja odpadnih voda pri uporabnikih, če meni, da obstajajo nepravilnosti;

- tožeča stranka ni podala nobenega dokaza o tem, katere svoje dolžnosti je opustila tožena stranka, saj tožena stranka nima nobene dolžnosti, da bi pri prav vsakem uporabniku namestila napravo za merjenje količin odvedene odpadne vode samo zato, ker tožeča stranka nerazumno meni, da obstaja nek neevidentiran uporabnik, poleg tega toženi stranki ni poznan noben neevidentiran (fantomski) uporabnik oziroma so vsi uporabniki tožeči stranki znani, poleg tega ima z industrijskimi uporabniki sama sklenjene neposredne pogodbe o izvajanju storitev čiščenja;

- tožena stranka je tožeči stranki dovolila, da pridobi dovoljenje lastnika kanalizacijskega sistema (Občina Mirna) in na svoje stroške opravi aktivnosti, za ugotovitev presežkov, pri čemer je že na podlagi predpisov in pogodbe o medsebojnih razmerjih z občino, to povsem upravičena izvesti sama;

- presežki so lahko le posledica mešanega kanalizacijskega sistema, v katerega se stekajo tudi meteorne vode, saj je glede na vse javne površine, ceste, dvorišča in strehe, iz katerih se steka padavinska voda v komunalni sistem, mogoče razumno pričakovati, da bodo količine zbranih odpadnih voda večje od količin prodane pitne vode,¹ pri čemer se tudi določen delež padavinskih voda s hribov, ki obkrožajo Mirno, po cestah in pobočjih zlije v kanalizacijski sistem;

- glede na starost kanalizacijskega sistema (30 let), materialov, iz katerih je bil zgrajen, in značilnosti terena (območje visokih talnih vod), v katerem je kanalizacijski sistem položen, je mogoče tudi pronicanje talnih voda v kanalizacijski sistem;

- presežki so lahko tudi posledica dejstva, da je tožeča stranka sama posegla v vstopno črpališče v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem in trajno dvignila nivo odpadnih voda, tako da je celotni nižinski del kanalizacije na levem bregu dol vodno v celoti zalit z odpadno vodo, zaradi česar i) ni mogoče ugotoviti po katerem kraku kanalizacijskega sistema morebiti dotekajo povečane količine odpadne vode, saj je kolektor vseskozi napolnjen z vodo in ni mogoče izvesti pregleda s kamero v nižje ležečem delu kanalizacije ter ii) neočiščene vode tudi v času sušnega dotoka tečejo neposredno v reko Mirno, saj tečejo mimo CČN in vanjo sploh ne vstopijo;

- vse naštete dejavnike bi morala tožeča stranka vključiti v ceno storitve odvajanja in čiščenja komunalnih in padavinskih odpadnih voda v mešanih sistemih, saj to določajo predpisi, pa tega ni storila oziroma tožeča stranka zahteva od tožene stranke nekaj za kar je plačilo že prejela preko cene za storitve čiščenja, ki jo plačujejo uporabniki (strošek čiščenja je že v celoti pokrit z veljavno ceno čiščenja)², pa tudi s strani industrijskih uporabnikov, s katerimi ima podpisane pogodbe;

- glede na količino suhe snovi dehidriranega blaga, ki nastane po čiščenju (primarno in sekundarno – aktivno blato), katerega količina je odvisna od onesnaženosti odpadnih voda in tehnologije čiščenja, bi morala čistilna naprava proizvesti vsaj 37 ton suhe snovi, glede na podatke pa ga proizvede le med 3 in 6 ton letno, kar pomeni, da gre za nizko obremenjenost odpadnih voda, ki govori v prid tezi tožene stranke, da so presežki posledica padavinskih odpadnih voda (v zvezi s tem predlagal tožena stranka izvedenca s področja delovanja čistilnih naprav).

12Sodišče prve stopnje je kot sporna vprašanja, na katera bo odgovorilo s svojo odločbo, izpostavilo ali in v kakšni količini prihaja do presežnih količin voda, ki pritečejo na CČN, kdo je dejanski povzročitelj teh presežnih količin, ali bi toženka pritok teh količin lahko preprečila, katere naloge so v pristojnosti tožnice in katere v pristojnosti toženke, kdo je dolžan izvajati nadzor in vzdrževanje infrastrukture ter ali za opravljene storitve tožnica ne prejema plačila.

13V zvezi s tem ali in v kakšni količini prihaja do presežnih količin voda, ki pritečejo na CČN je sodišče prve stopnje glede na ugovore tožene stranke pravilno postavilo izvedenca za meroslovje. Zato so neutemeljene trditve tožnice v pritožbi, pred tem pa tudi že v postopku na prvi stopnje, da med pravdnima strankama presežne količine odpadnih voda niso sporne in da je potrebno le ugotoviti izvor (vir) presežnih količin. Glede na navedene ugovore tožene stranke, ki jih je pritožbeno sodišče povzelo v 11. točki te obrazložitve, temu namreč ni tako. Poleg tega je ta tudi trdila, da meri tožeča stranka pretok vode na iztoku iz čistilne naprave³ z ultrazvočno merilno napravo, ki ne meri neposredno pretoka, temveč meri višino od vrha vodne gladine v koritu iztoka do merilne naprave, na podlagi te razdalje pa po določeni formuli preračunava količino pretočene vode. Pri teh napravah je po trditvah tožene stranke nujno, da se vsako leto izvede kontrolni pregled in po potrebi ponovna nastavitev,⁴ za pravilnost meritev pa se mora voda pod merilno napravo pretakati po posebnem standardiziranem koritu, ki zagotavlja enakomeren, simetričen tok brez vrtinčenja. Tožena stranka trdi, da korito v konkretnem primeru ni ustrezno, saj gre za običajno korito, merilna naprava pa je nameščena neposredno nad iztokom, zato na meritve vpliva vrtinčenje iztekajoče se vode. Po stališču tožene stranke naprava tako ni skladna s predpisi, na podatke, ki jih beleži, pa se ni mogoče zanesti. Ker je tožena stranka torej ugovarjala podatkom o merilni napravi in meritvah ter pravilnost izmerjenih podatkov, je že v odgovoru na tožbo predlagala izvedenca s področja meroslovja. Te svoje trditve pa je tožena stranka ponovila tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah, ko je navajala: - da tožeča stranka ni izkazala utemeljenosti podatkov o dejanski količini prečiščene odpadne vode, saj je te podatke pridobila z neprimernim merilnikom, ki ni skladen z veljavno zakonodajo, poleg tega pa lahko v sam merilnik posega tožeča stranka sama, saj lahko merilec tožeča stranka dviguje in spušča in s tem spreminja razdaljo do višine nivoja vode – če tožeča stranka le spusti merilec, se s tem poveča pretok vode, zato podatki iz takega merilca ne morejo biti verodostojni (pripravljalna vloga z dne 18. 9. 2018, r. 10, list. 59); ter - da tožena stranka ni v ničemer ravnala protipravno in ni povzročila nobene škode, saj prereka vse navedbe o domnevno nepojasnjenih presežnih količinah odpadne vode, ki naj bi se prečistila na CČN, saj temeljijo vsi podatki tožeče stranke na podatkih merilca, s katerim manipulira ona sama in načrtno ustvarja podatke, ki ji ustrezajo (pripravljalna vloga z dne 7. 12. 2018, r. 14, list. 114).

14Vsem tem trditvam tožene stranke je tožeča stranka nasprotovala tako, da je navajala, da gre za verodostojne meritve, saj gre za vodo, ki teče po kanalizacijskem omrežju, ki ga upravlja tožena stranka, zato se tožena stranka ne more sprenevedati, da gre za nepreverjene podatke, saj lahko sama kadarkoli opravi lastne meritve oz. bi jih celo morala že pred desetletjem, zato so ta njena prerekanja pavšalna. Trdila je tudi, da je merilna naprava ustrezna, ena boljših merilnih naprav (naprava proizvajalca A. d. o. o., Slovenija), ki je redno vzdrževana in servisirana (potrdilo z dne 9. 4. 2018), deluje pravilno (kar bo potrdil predstavnik proizvajalca), je pravilno vgrajena in umerjena, meritve so pravilne in znotraj standardne napake (5%). Ker tožena stranka ni ovrednotila kolikšen naj bi bil vpliv domnevnih nepravilnosti merilne naprave na meritve, pa naj bi bil ugovor tožene stranke po prepričanju tožeče stranke s tem v zvezi pavšalen, tožena stranka pa zaradi tega priznava bistven presežek odpadnih voda.

15Pritožbena navedba, da je bil torej obstoj presežnih količin med postopkom ves čas nesporen, torej ni utemeljena. Če je tožena stranka že v odgovoru na tožbo trdila, da meritve, ki predstavljajo temelj vseh tožbenih trditev tožeče stranke, niso pravilne, s tem ugovarja, da tožeča stranka dejansko nima niti izhodišča za vse svoje nadaljnje trditve. Če podatki, ki predstavljajo osnovno trditev tožeče stranke in temeljijo na avtomatskem merilniku pretoka odpadne vode tj. da obstaja enormen presežek dejansko prečiščene odpadne vode, ki jo izmeri merilnik nad obračunano količino, niso pravilni oziroma niso verodostojni zato, ker merilnik ne deluje pravilno, potem tudi vsa nadaljnja izvajanja tožeče stranke v tem postopku ne morejo biti utemeljena.

16Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je ugovor tožene stranke, ki se nanaša na pravilnost (verodostojnost) podatkov, nesklepčen in pavšalen, ker da tožena stranka ni ovrednotila vpliva domnevnih nepravilnosti merilne naprave, saj se izkaže, da je sporen prav obstoj možnosti določitve merilne negotovosti merilne metode, kar bo pritožbeno sodišče pojasnilo v nadaljevanju. Substanciranje trditev glede ovrednotenja vpliva domnevnih nepravilnosti merilne naprave že v okviru trditvene podlage tožene stranke bi po presoji pritožbenega sodišča za toženo stranko pomenilo preveliko breme, zato ji opustitev tega ne more iti v škodo.

17Ker je tožena stranka ves čas postopka (med drugim) trdila, da tožeča stranka ni izkazala škode oziroma njene višine, saj gre za domnevno povečane količine prečiščene vode tudi iz razloga nepravilnosti v zvezi z meritvami, na katerih temeljijo podatki, je zato prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem pravilno imenovalo izvedenca za meroslovje tj. Urad RS za meroslovje.

18Iz izvedeniškega mnenja iz marca 2020, ki ga je v obrazložitev izpodbijane sodbe v celoti povzelo tudi prvostopenjsko sodišče in nanj (med drugim) oprlo svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka izhaja, da je izvedenec opravil ogled na mestu CČN dne 12. 3. 2020, pregledal celotni spis, podatke v njem in ugotovil:

- da merilna naprava za merjenje pretoka CČN v nekaterih delih ni skladna tako z navodili proizvajalca merilne naprave kot tudi ne z zahtevami Okoljevarstvenega dovoljenja, Pravilnika o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu odpadnih voda kot tudi referenčnega standarda, saj merilno korito, ki je ključni del merilne naprave, ne izpolnjuje dimenzijskih kriterijev, ki so za to napravo zahtevani;

- v zvezi z možnostjo manipulacije tožeče stranke z zatrjevanimi podatki, da sicer ni jasnih znakov manipulacije merilnih rezultatov, a jih ni mogoče z gotovostjo izključiti, saj naprava nima vgrajene zaščite pred nepooblaščenim posegom, ker to niti ni naloženo s predpisi, pa tudi ker pri taki napravi na nekaterih mestih ni mogoče vgraditi take zaščite, da s tem ne bi onemogočili tudi normalnih vzdrževalnih posegov;

- da dvoma v verodostojnost podatkov ni mogoče ovreči, zaradi neskladnosti merilne naprave z navodili proizvajalca, niti ni skladna z referenčnim standardom, 9. 4. 2018 je bil izvedena kontrola merilne naprave s strani predstavnika, ki za to ni akreditiran, kar bi po Pravilniku moral biti, periodične kontrole merilne naprave se ne izvajajo, zato tudi ni možno oceniti dolgoročnega obnašanja (lezenja) merilne naprave, merilna naprava bi bila lahko poškodovana, kar z običajnim pregledom ni mogoče zaznati, kar bi lahko vodilo v neustrezne meritve, tako anomalijo pa bi pokazala le kalibracija; zaradi omejitve iztoka, curek vode pada na steno, kjer se razprši, v razmerah kot so na sliki, je to še mejno sprejemljivo, pri višjih pretokih (torej v drugačnih pogojih kot so bili v času ogleda s strani izvedenca) pa je mogoče pričakovati tako omejitev pretoka, da bi le-to posledično dvignilo nivo vode v merilnem koritu;

- da je v danem primeru nemogoče določiti merilno negotovost merilne metode, saj je merilna naprava neskladna s standardom, kalibracijski postopek pa ne upošteva vseh zahtev standarda, vzporednega merjenja ni bilo, zato verodostojnosti podatkov ni mogoče ugotoviti.

19Mnenja o obremenjenosti odpadne vode izvedenec ni podal, saj za to ni pristojen.

20Pritožba sodišču prve stopnje očita procesne kršitve v okviru izvedbe dokaza z izvedencem, saj da je bila tožeči stranki kršena pravica do izjave. Tožeča stranka v pritožbi trdi, da je na mnenje izvedenca dala pripombe, saj je v spis vložila mnenje Hidroinštituta, iz katerega izhaja, da je sodni izvedenec napačno menil, da ni mogoče ugotoviti merilne negotovosti in da ni mogoče ovreči dvoma v verodostojnost podatkov. Navaja tudi, da tega ne more izpodbiti drugače kot tako, da predlaga drugega izvedenca, saj je imenovani izvedenec Urad za meroslovje menil, da tega ni mogoče ugotoviti, čeprav to ne drži, zato je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da bi morala tožeča stranka predlagati najprej dopolnitev mnenja in zaslišanje izvedenca, šele nato drugega izvedenca. Poleg tega sodišču prve stopnje očita, da se do njenih pripomb sploh niti ni opredelilo.

21Tožeča stranka je na vročeno izvedensko mnenje odgovorila z vlogo z dne 23. 7. 2020 (r. 33). V njej je na podlagi priloženega mnenja Hidroinštituta z dne 17. 7. 2020 (A46), za katerega je navedla, da naj ga sodišče šteje kot del njene trditvene podlage, izvedenskemu mnenju nasprotovala med drugim tudi zato, ker naj ne bi držalo, da merilne negotovosti ni mogoče določiti. Kot izhaja iz mnenja Hidroinštituta je tako teoretično kot praktično mogoče določiti merilne negotovosti merilnega mesta. Teoretično je to mogoče določiti na podlagi izračuna fizikalnih meritev, vendar bi bila zaradi stanja merilnega mesta ocenjena merilna negotovost zelo velika, zelo velika pa bi bila tudi razlika med minimalno in maksimalno verjetno količino pretečene odpadne vode. Določitev merilne negotovosti merilnega mesta pa je mogoča tudi z uporabo fizičnega modela merilnika v dejanski velikosti oziroma z izdelavo prototipa merilnika v stanju, v katerem je v naravi, v enaki ali ustrezno pomanjšani velikosti v hidravličnem laboratoriju in izvedba vzporednih laboratorijskih meritev v obvladovanih pogojih.⁵ Na tak način določena pretočna krivulja merilnega mesta bi po mnenju Hidroinštituta (torej tožene stranke) omogočila nadaljnjo uporabo merilnega mesta brez ali z minimalnimi predelavami in brez spornih odstopanj. Ker je bilo stališče sodnega izvedenca, da merilne negotovosti ni mogoče ugotoviti, je tožeča stranka predlagala postavitev drugega izvedenca.

22Tako nasprotovanje izvedenskemu mnenju pa po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da tožeča stranka ni zahtevala njegove dopolnitve oziroma da to ni bilo niti potrebno. Ker je tožeča stranka trdila, in to podkrepila z mnenjem svojega strokovnega pomočnika, da je izračun negotovosti mogoč, je s tem vzbudila dvom v pravilnost mnenja izvedenca. Sodišče prve stopnje bi zato te pripombe tožeče stranke moralo posredovati izvedencu, da se do njih opredeli in mnenje na ta način dopolni oziroma bi ga sodišče prve stopnje moralo neposredno zaslišati. Le na ta način bi bilo mogoče ovreči vsekakor vzpostavljen dvom v pravilnost mnenja izvedenca iz marca 2020. Navedba sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da bi tožnica morala v primeru dejanskega dvoma predlagati dopolnitev mnenja ter zahtevati zaslišanje izvedenca, je sicer pravilna, vendar je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen pritožbeni očitek, da je to vendarle storila. Zgolj dejstvo, da tožeča stranka ni izrecno predlagala dopolnitev mnenja ali zaslišanja izvedenca, temveč le postavitev novega izvedenca, ne more pomeniti, da s svojimi trditvami ni vzbudila dvoma v pravilnost zaključkov izvedenca. Načeloma je pravilno tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da sodišče ne more ugoditi predlogu za postavitev novega izvedenca zgolj zato, ker posamezni pravdni stranki ugotovitve v mnenju niso povšeči. Vendar v obravnavanem primeru, ko je tožeča stranka konkretno nasprotovala končni ugotovitvi izvedenca (da v danem primeru ni mogoče določiti merilne negotovosti merilne metode), ne gre le za pavšalno (golo) nasprotovanje brez argumentov. Tožeča stranka je s svojimi navedbami, predvsem tistimi, ki ji jih je pomagal oblikovati strokovni pomočnik, dejansko zasejala dvom v pravilnost strokovnega pojasnila izvedenca. Tak dvom pa je mogoče ovreči (vsaj za enkrat) z dopolnitvijo mnenja ali zaslišanjem izvedenca.

23Tega sodišče prve stopnje ni storilo, ker je ocenilo, da je izvedensko mnenje, ko pride do zaključka, da tožničini podatki o količini voda niso verodostojni, potrdilo toženkine navedbe, da njena odškodninska odgovornost ni izkazana, postavitev novega izvedenca, kot je predlagala tožnica, pa bi pomenilo zgolj nepotrebno zavlačevanje postopka, saj tudi če bi bilo mogoče ugotoviti standardno napako konkretnega merilca, to še vedno ne bi spremenilo zaključka izvedenca, da so rezultati meritev neverodostojni. Pritožba temu utemeljeno nasprotuje, saj tožeča stranka ni zatrjevala le ugotovitve standardne napake, temveč predvsem, da obstaja možnost ugotovitve ustreznih podatkov kljub ugotovitvam določenih nepravilnosti pri upravljanju z merilno napravo. Povedano drugače tožeča stranka je trdila, da je povsem mogoče (z uporabo praktične fizikalne metode) oceniti vpliv nepravilnega delovanja merilne naprave na končni rezultat o podatkih, ki se nanašajo na presežne količine prečiščenih odpadnih voda.

24Glede na vse navedeno pritožbeno očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi podalo razloge o tem, zakaj je smatralo, da nadaljnja izvedba dokaza z izvedencem v obliki dopolnitve ali zaslišanja ni potrebna. Vendar pa pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da ni odgovorilo na pripombe tožeče stranke na izvedensko mnenje, da je dokaz z izvedencem ostal nepopoln (ni bil izveden v celoti) in zato ni bil izveden skladno z določbo drugega odstavka 254. člena ZPP, s čimer tožeči stranki ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem, zato je s tem po presoji pritožbenega sodišča prišlo do kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

25Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnja, da je (le) tožnica tista, ki je opustila svoje obveznosti v zvezi s kanalizacijskim sistemom oziroma da toženka takih obveznosti ni imela. Obveznosti v zvezi s kanalizacijskim sistemom ima po presoji pritožbenega sodišča, ki veljajo na tem področju, prav tožena stranka, saj bi bilo obveznosti tožeče stranke, ki jim ima kot upravljavka čistilne naprave CČN, nedopustno širiti na celotni kanalizacijski sistem. To namreč ne sodi v okvir izvajanja njene dejavnosti čiščenja odpadnih voda, temveč je opravljanje gospodarske javna službe upravljanja s kanalizacijskim sistemom prvenstveno obveznost tožene stranke. Slednje izhaja iz Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne ter padavinske vode na območju Občine Trebnje (v nadaljevanju Odlok 2009)⁶, ki se v Občini Mirna uporablja na podlagi 121. člena Statuta Občine Mirne (to med pravdnima strankama ni sporno).⁷ Tako je obveznost tožene stranke tudi, da na podlagi 24. člena Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode⁸ (v nadaljevanju Uredba) kot upravljavec kanalizacijskega sistema pri izvajanju gospodarske javne službe odvajanja odpadne vode, upošteva količino in sestavo odpadne vode, za katero je s predpisi predvideno, da se v kanalizacijski sistem odvaja. To svojo obveznost splošnega pomena, mora tožena stranka izvajati v okviru standarda skrajne skrbnosti, saj gre za upravljanje javnega dobra s ciljem varstva okolja.⁹ Od pravilnega načrtovanja in delujočega kanalizacijskega sistema je namreč odvisno tako preprečevanje onesnaženja oziroma škodljivih vplivov na okolje na sploh kot preprečevanje nezadostnega čiščenja odpadne vode, če bi preko kanalizacije odpadna voda nekontrolirano pritekala v čistilno napravo in s tem zmanjševala učinek njenega delovanja. Obveznost tožeče stranke ob tem gotovo ni nepomembna, saj ji je zaupana gospodarska javna služba izvajanja čiščenja komunalne odpadne vode (upravljanja čistilne naprave), zato v njeno sfero sodijo vse obveznosti, ki se nanašajo na ta del, ki v naravi predstavlja zaključek kanalizacijskega sistema.

26Iz prvega odstavka 24. člena Uredbe namreč izhaja, da mora pri načrtovanju, gradnji, rekonstrukciji, obratovanju ali vzdrževanju javnega kanalizacijskega omrežja investitor, lastnik ali upravljavec javne kanalizacije zagotoviti, da se upoštevajo količina in značilnosti komunalne odpadne vode in da se za njeno odvajanje uporabljajo objekti in naprave javne kanalizacije, ki - izpolnjujejo zahteve v skladu s predpisi, ki urejajo gradbene proizvode, - so izvedeni tako, da je preprečeno puščanje ali uhajanje komunalne odpadne vode, in - imajo ustrezno hidravlično zmogljivost. Iz 47. točke 4. člena Uredbe nato izhaja, da je upravljavec javne kanalizacije pravna oseba, ki jo v skladu s predpisi, ki urejajo javno službo, občina določi ali izbere za izvajalca javne službe odvajanja komunalne in padavinske odpadne vode. Na podlagi 9. točke 3. člena Odloka 2009 je za izvajalca gospodarske javne službe odvajanja komunalne odpadne vode določena tožena stranka, za izvajanje čiščenja komunalne odpadne vode na področju Občine Mirna pa tožeča stranka. V prvem odstavku 22. člena Odloka 2009 so nato naštete obveznosti izvajalca javne službe, in sicer je ob gornjih ugotovitvah obveznost tožene stranke, ki je izvajalec odvajanja komunalne odpadne vode na relevantnem območju Občine Mirna (upoštevajoč torej, da izvaja čiščenje komunalne odpadne vode tožeča stranka in da so obveznosti s tem v zvezi njene) med drugim (relevantno za predmeti spor): - upravljanje, vzdrževanje in čiščenje objektov javne kanalizacije; - zagotoviti odvajanje komunalne odpadne vode in padavinske vode iz javnih površin; - zagotoviti odvajanje padavinske odpadne vode, ki se v javno kanalizacijo odvaja s površin, ki niso javne površine in industrijske odpadne vode, ki se odvaja v javno kanalizacijo kot posebno storitev zaradi uporabe objektov javne kanalizacije; - zagotoviti prevzem komunalne odpadne vode in grezničnih gošč pri uporabniku in zagotoviti obdelavo na centralni čistilni napravi; - opravljati nadzor nad stanjem kanalizacijskih priključkov in interne kanalizacije do vstopa v stavbo uporabnika v predpisanih obdobjih; - planiranje obnov, širitev, dopolnitev javne kanalizacije; - vodenje investicijskih vzdrževalnih del na javni kanalizaciji; - izvajanje rednih vzdrževalnih del na javni kanalizaciji; - izvajanje nadzora novozgrajenih priključkov; - opravljati nadzor nad sestavo odpadne vode in nadzor nad delovanjem čistilnih naprav; - sodelovanje pri tehničnih pregledih objektov; - skrbeti za redni obračun izvajanja storitev javne službe, okoljske dajatve, in ostalih, s posebnimi predpisi določenih dajatev.

27Skladno z navedenim je tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča zavezana k temu, da pri izvajanju nalog javne službe odvajanja odpadne vode upošteva količino in sestavo odpadne vode, za katero je s predpisi predvideno, da se odvaja v kanalizacijski sistem. To svojo obveznost mora izpolnjevati tako, da izvaja vse zgoraj naštete ukrepe predvidene z Odlokom 2009 ter tudi voditi evidence v smislu 27. člena Uredbe in 25. člen Odloka 2009, katerih smisel pa ni golo hranjenje podatkov, temveč ugotavljanje morebitnih odstopanj, ki bi zahtevala ukrepanje. Pritožba zato utemeljeno trdi, da je vse te naloge (pri tem tudi sestavo in vir odpadne vode) dolžna opravljati tožena stranka in tudi preprečiti vstopanje tuje vode v kanalizacijski sistem, če je ta posledica nedovoljenega odvajanja padavinske odpadne vode iz zasebnih površin v kanalizacijo in vdora podzemne vode v kanalizacijski sistem. Se pa obveznosti tožeče stranke vsekakor nanašajo na upravljanje CČN, s tem pa tudi na preprečevanje vstopanja tujih voda v čistilno napravo. Pri tem pritožba tudi utemeljeno opozarja, da obveznosti pravdnih strank niso solidarne, saj iz navedenih predpisov izhaja, da so obveznosti pravdnih strank razmejene, obveznost pa je solidarna tudi le, če tako določa zakon ali če se o tem stranke dogovorijo, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Ker pa predstavlja pravno podlago, na kateri tožeča stranka temelji svoj zahtevek, odškodninska odgovornost tožene stranke, pa je ob vsem povedanem mogoče govoriti o deljeni odgovornosti (171. člen Obligacijskega zakonika – OZ), do česar pa se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo.

28Pritožba tudi utemeljeno trdi, da opustitve svojih dolžnih ravnanj pri izvajanja javne službe tožena stranka (ki je za opravo teh nalog pooblaščena s strani lokalne skupnosti) ne more opravičiti na način, da bi te naloge lahko opravila tožeča stranka sama. Če res prihaja do presežnih količin odpadne vode, na kar je potrebno v okviru dopolnitve dokaza z izvedencem odgovoriti prvenstveno, je za to odgovorna (tudi) tožena stranka. Preuranjena je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala protipravnosti, kot eno od predpostavk odškodninske odgovornosti, ki narekuje, da mora biti protipravno ravnanje pripisljivo povzročitelju škode, saj je navedeno odvisno od ugotovitve dejanskega obstoja presežkov.

29Višje sodišče je tako pritožbi delno ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo v I. točki izreka v delu, v katerem zahteva tožeča stranka od tožene stranke plačilo zneska 154.367,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter povračilo celotnih pravdnih stroškov in v II. točki izreka v celoti (glede pravdnih stroškov) ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Gre za tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na škodo za leta 2015, 2016 in do septembra 2017. Višje sodišče je namreč ocenilo, da kršitve postopka glede na njihovo naravo, samo ne more odpraviti, saj bi bila dopolnitev dokaznega postopka z izvedencem in eventualna postavitev novega izvedenca (slednje le v primeru, če bi se to res izkazalo za potrebno), na drugi stopnji v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka, ker bi s tem prišlo do ugotovitve celega sklopa novih dejstev, ki bi jih prvič ugotovilo šele sodišče druge stopnje, pa bi bilo s tem po presoji pritožbenega sodišča poseženo tudi v ustavno zagotovljeno pravico pravdnih strank do pritožbe (25. člen Ustave RS).

30V preostalem delu tj. glede tistega dela izpodbijane sodbe, za katerega je višje sodišče ugotovilo, da je odločitev o zastaranju pravilna (za znesek 220.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, kar predstavlja vtoževano škodo za čas od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2014), pa je višje sodišče, kot že navedeno, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

31V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo najprej dopolniti dokazni postopek z izvedencem v skladu s podanimi navodili, in sicer tako, da bo nejasnosti skušalo pojasniti oziroma odpraviti z do sedaj imenovanim izvedencem tako, da mu bo vročalo pripombe pravdnih strank v odgovor in od njega zahtevalo dopolnitve mnenja ali/in ga zaslišalo, šele nato pa, če se pomanjkljivosti ne bodo dale odpraviti na ta način, dokazovanje ponovi z drugim izvedencem. Nadaljnje postopanje sodišča prve stopnje je odvisno od tako dopolnjenega dokaznega postopka.

¹ Pričakovan dotok padavinskih voda v letu 2013 je po trditvah tožene stranke: za leto 2013 242.023 m³, za leto 2014 276.822 m³, za leto 2015 200.200 m³, za leto 2016 229.756 m³, za leto 2017 223.332 m³.
² Slednje naj bi po mnenju tožene stranke izhajalo iz Elaborata o oblikovanju cene izvajanja storitev GJS čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode na Mirni z okolico, junij 2013 (A24), ki ga je izdelala tožeča stranka in je oblikovan na podlagi podatkov za leto 2012, ko naj bi tožeča stranka očistila 441.875 m³ odpadnih voda ter pri tem imela za 50.760,00 EUR stroškov. Na podlagi teh stroškov in predvidenih količin pitne vode je oblikovala ceno v višini 0,5525 EUR/m³ prodane pitne vode. Ostalo razliko dobi tožeča stranka plačano s strani industrijskih uporabnikov, pri čemer naj bi ustvarila tudi dobiček.
³ Torej potem, ko naj bi bila voda že očiščena in teče iz čistilne naprave v reko Mirno. Kot izhaja kasneje iz izvedenskega mnenja, je obveznost meritve pretoka na iztoku iz čistilne naprave navedena v okoljevarstvenem dovoljenju (OVD), ki določa, da mora upravljavec naprave v času vzorčenja zagotoviti merjenje pretoka prečiščene odpadne vode na iztoku iz naprave (točka 1.10 OVD) ter da mora upravljavec zagotoviti trajne meritve količine odpadnih vod na iztoku iz čistilne naprave (točka 1.11 OVD). Obveznost izvajanja trajnih meritev pretoka pa glede na obrazložitev OVD izhaja iz 11. člena Pravilnika o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu odpadnih voda.
⁴ Glede na trditve tožeče stranke je bila merilna naprava vgrajena leta 2010.
⁵ Pritožbeno sodišče le pripominja, da stroškovni vidik uporabe te metode pri tem ni podan, zato ekonomičnost uporabe te metode ni jasna.
⁶ Ur. l. RS, št. 102/2009 z dne 11. 12. 2009.
⁷ Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da Odlok o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske vode v Občini Trebnje iz leta 2017 (Ur. l. RS, št. 35/2017), v Občini Mirna ne velja, saj iz 121. člena Statuta Občine Mirna izhaja, da se do sprejema novih predpisov v Občini Mirna, ki je nastala v letu 2011, uporabljajo predpisi, ki so jih sprejeli organi Občine Trebnje, to pa se lahko nanaša le na predpise, ki so bili sprejeti v Občini Trebnje do nastanka Občine Mirna, ne pa tudi na kasneje sprejete predpise, saj bi sicer šlo za poseg v avtonomne odločitve posamezne lokalne skupnosti.
⁸ Ur. l. RS, št. 98/15 in nasl.
⁹ Prim. VSRS sodba II Ips 433/2008 in VSC sodba Cp 438/2017.