VSRS Sodba I Ips 38269/2018

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Sežani je s sodbo z dne 27. 11. 2019 obsojenega A. A. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je izreklo enotno kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 20. 8. 2020 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse pritožbenega postopka.

2Zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik, in sicer iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril, da sta obe sodišči ustrezno pojasnili, zakaj štejeta, da so bili izpolnjeni pogoji za opravo glavne obravnave dne 27. 11. 2019 v obsojenčevi nenavzočnosti. Priče niso povedale ničesar novega, obsojenec pa ni ravnal v skladu s svojo dolžnostjo, da se odzove vabilom sodišča. Meni, da v zvezi z zatrjevano kršitvijo 442. člena ZKP vlagatelj ne utemelji, katera dejstva v zvezi z ugotovljenimi grožnjami bi bilo treba še dodatno razčistiti, trditve v tem delu zahteve pa se pokažejo kot uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da modifikacija obtožbe ne predstavlja spremembe očitka obsojencu, iz katerega je razviden že dosežen namen počutja ogroženosti in vznemirjenosti, v večji kriminalni količini ali kakovosti pa je vsebovana tudi manjša, zato ne gre niti za nov očitek. Državni tožilec lahko obtožnico spremeni tudi ne glede na to, ali so se pojavili novi dokazi, saj zadošča njegova subjektivna ocena. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B-1.

5Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da ima obdolženec na glavni obravnavi pravico pričam neposredno postavljati vprašanja in dajati pripombe na njihove izpovedbe. Možnost udeleževati se postopka, v katerem se odloča o njegovih pravicah ter izjaviti se o pomembnih dejstvih in okoliščinah, mu zagotavlja 22. člen Ustave. Izpostavlja, da sta bila oškodovana B. B. in C. C. kot obremenilni priči zaslišana na glavni obravnavi 27. 11. 2019, njuno neposredno zaslišanje pa je 4. 11. 2019 zahteval obsojenec, da bo na njem navzoč in bo lahko uresničil ustavna jamstva iz 29. člena Ustave, povzeta tudi v 241. in 331. členu ZKP. Procesne pravice po neposrednem zaslišanju in soočenju z oškodovancema, ki sta podala kazensko ovadbo, mu ni mogoče odreči. Trdi, da mora sodišče 442. člen ZKP oziroma tretji odstavek 307. člena ZKP razlagati restriktivno in glede tega, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti, poleg formalnih presojati tudi materialne oziroma vsebinske pogoje, ter z vidika nujnosti obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi še pomen posameznega dokaza za obdolženca. S stališčem sodišča druge stopnje, da je bil obsojenec predhodno seznanjen z izjavama oškodovancev, se ne strinja in izpostavlja, da je ravno zaradi njunih izjav in kazenskih ovadb zahteval še njuno neposredno zaslišanje. Sodišči bi zato morali utemeljiti, zakaj obsojenčeva navzočnost ni bila nujna. Sicer pa lahko sodišče odredi tudi ukrepe za obdolženčevo navzočnost na glavni obravnavi oziroma bi moralo glavno obravnavo preložiti, glede na to, da je tožilka po zaslišanju oškodovancev spremenila obtožni akt.

7Obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi je praviloma nujna, saj ima obdolženec na njej pravico izjaviti se o obtožnem aktu in dokazih, ki ga bremenijo, vsaj enkrat v postopku pa mora imeti možnost, da se sooči z zanj obremenilnimi pričami in jih zasliši, posebej, če se obsodilna sodba izključno ali odločilno opira na njihove izjave. Nasprotno postopanje sodišča torej ne pomeni vedno kršitve pravice do obrambe, če se je obsojenec v postopku že imel možnost vsaj enkrat s pričami soočiti in jih zasliševati. Pri odločanju o sojenju v nenavzočnosti mora sodišče presoditi, ali so podane formalne predpostavke, ali je bil obdolženec pravilno povabljen, ali je svoj izostanek opravičil in ali je bil pred tem že zaslišan,¹ ter materialna predpostavka, ali je njegova navzočnost nujna.² Obsojenec je bil v obravnavani zadevi na narok glavne obravnave pravilno vabljen ter je bil obveščen, da bosta glede na njegov dokazni predlog za zaslišanje prič na tem naroku zaslišana oškodovanca, pa se na vabilo sodišča brez opravičenega razloga ni odzval. Prav tako je bil v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji že zaslišan dne 4. 11. 2019, ko je podal tudi svoj zagovor. Odločitev sodišča prve stopnje, da obsojenčeva navzočnost na naroku glavne obravnave ni nujna, je bila zato zakonita, obsojenec pa tudi ni bil prikrajšan pri svoji obrambi, saj je možnost sodelovati pri zaslišanju prič imel, pa se ji je odpovedal. Sodišče druge stopnje je takšni obrazložitvi sodišča prve stopnje pritrdilo. Ustrezni ukrep za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi lahko sodišče uporabi, če oceni, da izvedeni dokazi narekujejo njegovo ponovno zaslišanje, dolžnost sodišča pa je, da obdolžencu zagotovi le možnost, da pri izvedbi dokazov sodeluje, da pričam postavlja vprašanja in se z njimi sooči. Ali bo to pravico izkoristil, pa je odvisno od obdolženca.

8Zagovornik v zahtevi po vsebini uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave, ki jo utemeljuje z navedbami, da je treba obdolžencu zagotoviti, da se lahko učinkovito brani pred dejanskimi in pravnimi vidiki obtožbe ter mu v povezavi s to pravico zagotoviti še pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Seznanitev z obtožnim aktom in pravica do zagovora pred očitki spadata med ustavna procesna jamstva, obdolženca pa je s spremenjenim obtožnim aktom treba seznaniti, ne glede na to, ali gre za njegovo bistveno ali nebistveno spremembo. Obsojencu je bila ta pravica kršena, saj mu spremenjeni obtožni akt ni bil vročen in se o njem ni mogel izreči. Poudarja, da mora tožilec obrazložiti, na podlagi katerih dokazov spreminja obtožni akt, saj je šele na tak način mogoča presoja, ali lahko sodišče spremembo sploh sprejme. To pravico pa tožilec zlorabi, če je že ob vložitvi obtožnega akta vedel za okoliščine, dokaze in dejstva, na podlagi katerih obtožni akt spreminja, pa jih takrat ni upošteval. Zato ga lahko spremeni samo pod pogojem, da je bilo med glavno obravnavo ugotovljeno spremenjeno dejansko stanje v okviru istega historičnega dogodka. Trdi, da posebni obsojenčev namen v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja v opisu kaznivega dejanja ni bil konkretiziran, z izvedenimi dokazi pa se dejansko stanje ni spremenilo, zato sodišče pred koncem glavne obravnave spremembe obtožnega akta z opisom znaka kaznivega dejanja ne bi smelo dopustiti. Prav tako abstraktni opis kaznivega dejanja ni obvezna sestavina obtožnega akta in ne more nadomestiti njegovega konkretnega opisa v tenorju obtožnega akta.

9Na podlagi prvega odstavka 344. člena ZKP sme tožilec med dokaznim postopkom, če spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, ustno spremeniti obtožnico, spremenjena obtožnica pa se sme nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe. V obravnavani zadevi je državna tožilka na zadnjem naroku glavne obravnave obtožni predlog spremenila tako, da je v konkretni del opisa kaznivega dejanja pod točko 1, ki se nanaša na oškodovano B. B., dodala besedilo »z namenom, da bi jo ustrahoval in vznemiril« ter pod točko 2, ki se nanaša na oškodovanega C. C., dodala besedilo »z namenom, da bi ga ustrahoval in vznemiril«. Iz abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja pa je že pred navedeno spremembo izhajalo, da je obdolženec drugemu zato, da bi ga ustrahoval, resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje in telo ter življenje njegovega bližnjega, v konkretnih opisih kaznivih dejanj pa, da se je zaradi obdolženčevega ravnanja oškodovanka počutila ogroženo in prestrašeno zase in za oškodovanca, oškodovanec pa se je počutil ogroženega. Glede na navedeno gre po presoji Vrhovnega sodišča za nebistveno spremembo opisa kaznivih dejanj, ki je bila z vidika zakonskih znakov tudi nepotrebna, saj so iz opisa kaznivih dejanj že pred njegovo spremembo izhajali vsi zakonski znaki. Kadar izrek sodbe vsebuje tudi neobvezni abstraktni dejanski stan, predstavljata abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja celoti in pri tem ni potrebno, da se določeni znaki kaznivega dejanja ponavljajo, še posebej, če so ti že konkretizirani v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja.³

10Sodišče prve stopnje je zato ustrezno navedlo, da je bilo dodatno besedilo že prvotno zajeto v abstraktnem delu opisa dejanja v obtožnem predlogu in s popravkoma dejansko ni šlo za vsebinsko spremembo obtožnega predloga, niti nista bila v obsojenčevo škodo, sodišče druge stopnje pa mu je pritrdilo, da je že obtožni predlog z dne 21. 8. 2018 vseboval očitek, da je obsojenec dejanje storil z namenom ustrahovanja oškodovancev, kar ni pomenilo spremembe obtožnega predloga v obsojenčevo škodo in taka sprememba zato ni zahtevala preložitve glavne obravnave zaradi priprave obrambe. Opis, da sta se oškodovanca počutila ogrožena, pa je neposredno povezan s trditvijo, da sta bila zaradi obsojenčevih groženj tudi vznemirjena. Položaj obsojenca se zaradi modifikacije obtožnega predloga ni spremenil, sprememba besedila v opisu kaznivega dejanja pa ni temeljila na spremenjenem dejanskem stanju, zato sprememba obtožnega akta ni nasprotovala obsojenčevi pravici do obrambe. Zadoščeno pa je bilo tudi obsojenčevi pravici do izjave, saj se je imel v postopku možnost izjaviti o očitkih, ki so bili kasneje v nebistvenem delu spremenjeni.⁴ Drugih razlogov, zakaj bi bila sprememba obtožbe nedopustna in naj bi zato vplivala na obsojenčevo pravico do obrambe, pa zahteva niti ne ponudi.

C.

11Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

12Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in 11. členom Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o obsojenčevem premoženju.

13Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Pogoj za zaslišanje v obdolženčevi nenavzočnosti, da je bil že zaslišan, je izpolnjen, če je obdolženec bil zaslišan na način, kot ga ZKP predvideva za zaslišanje obdolženca ter ne glede na fazo postopka, v kateri je bil zaslišan. Prejšnje zaslišanje se mora nanašati na isti predmet obtožbe (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 12282/2009 z dne 22. 3. 2012).
² Tako tudi sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 54965/2010 z dne 30. 1. 2014 in I Ips 307/2002 z dne 11. 12. 2003.
³ Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 194/2004 z dne 23. 9. 2004.
⁴ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 28944/2019 z dne 14. 10. 2021.