VSM Sodba IV Kp 33367/2021

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 84,00 EUR.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 1 mesec zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženi plačati stroške tega postopka iz 6. in 8. točke prvega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožniki uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka niso opredelili, medtem ko v pritožbeni obrazložitvi navajajo, da v izreku sodbe ni navedena ura storitve kaznivega dejanja, ki je bistven element storitve ter da je sodišče prve stopnje brez konkretne obrazložitve pavšalno zaključilo, da se je obdolženi okoli 12.00 ure nahajal pred Zdravstvenim domom v X. in da je brez jasne obrazložitve presodilo, da izpovedovanje oškodovanca o okoliščini, kjer je zatrjeval, da mu je B. B. govoril o grožnjah obdolženega z ubojem, za obravnavanje te zadeve po vsebini nimajo takšne teže, da bi sodišče pričevanje oškodovanca ocenilo za neverodostojno. Navajajo še, da si je oškodovanec med izpovedovanjem v nasprotju z določbami ZKP pomagal z zapiski.

5Prvi in naslednji del pritožbene obrazložitve je mogoče razumeti kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ni podana. Ker v opisu dejanja ni opredeljen čas oziroma ura storitve kaznivega dejanja, izrek sodbe ni nerazumljiv. Le ko bi bil čas storitve kaznivega dejanja zajet v katerem od zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, bi moral biti vsebovan tudi v konkretnem opisu, ki je glede storilca, izvršitvenega ravnanja in povzročene prepovedane posledice v izreku sodbe povsem skladen z zakonskim opisom navedenega kaznivega dejanja. Vse drugo je stvar obrazložitve sodbe, v kateri se je sodišče prve stopnje v nasprotju s povzetimi pritožbenimi zatrjevanji, opredelilo do vseh odločilnih dejstev iz opisa dejanja v izreku sodbe in na drugi strani do obdolženčevega zagovora, v katerem je navajal, da se je v času, ko naj bi po oškodovančevi izpovedbi storil kaznivo dejanje, nahajal na drugem kraju (alibi). Ker so razlogi sodbe v tej zvezi razumljivi, jih sodišče druge stopnje ne bo še enkrat povzemalo in ne bo še enkrat povzemalo dela obrazložitve napadene sodbe z dokazno oceno izpovedbe priče B. B. Pomen dejstev, ki jih je ta priča v izpovedbi posredovala, je namreč po obrazložitvi sodbe jasen, ostalo se nanaša na pravilnost dokazne ocene in s tem na izpodbojni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6Določbe ZKP, ki prepovedujejo uporabo zapiskov med zaslišanjem priče, pritožniki kot prava vešči udeleženci niso navedli in ne povezave z odločilnimi dejstvi, ki zato ne bi bila pravilno ugotovljena oziroma pravo nepravilno uporabljeno. Smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP tako ni bilo mogoče preizkusiti. Pripomniti je le, da zaradi zapiskov med pričinim izpovedovanjem nista prizadeti ustnost samega izpovedovanja iz prvega odstavka 331. člena v zvezi s prvim odstavkom 240. člena ZKP in ne nevezanost izpovedovanja iz prvega odstavka 331. člena v zvezi s prvim odstavkom 241. člena ZKP. Drugače je, ko bi priča pripravljeno izpovedbo v preiskavi ali na glavni obravnavi zgolj prebrala, česar pa pritožniki končno ne zatrjujejo.

7V nadaljevanju pritožniki nasprotujejo ugotovljenim odločilnim dejstvom z obrazložitvijo, po kateri sta priči C.C. in D.D., ki sta se celo odpovedali privilegiju iz 1. in 2. točke prvega odstavka 236. člena ZKP, potrdili obdolženčev zagovor, po katerem ga na kraju v času storitve kaznivega dejanja ni bilo in da je sodišče prve stopnje v celoti prezrlo oškodovančevo osebnost, medtem ko slabih odnosov med obdolženim in oškodovancem, za katere je vedelo, v dokazni oceni ni upoštevalo. Ti dve okoliščini sta pomembni za oceno oškodovančeve prijave, ki jo je sodišče prve stopnje precenilo, kot je na drugi strani podcenilo oškodovančeve motive za kazenski pregon obdolženca ter uporabo zapiskov med zaslišanjem. Oškodovančeva izpovedba je namreč notranje neskladna, izkustveno nepotrjena ter v nasprotju z nekaterimi kontrolnimi dejstvi in izpovedbo priče B. B.

8Sodišče druge stopnje povzeti pritožbeni obrazložitvi ne pritrjuje. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno izhajalo iz vsebine oškodovančeve izpovedbe, ki jo je ustrezno povezalo s časom in vsebino prijave dejanja, ki sta nedvomna. Pri ostalih okoliščinah, kot npr. so slabi odnosi med obdolžencem in oškodovancem, oškodovančeva osebnost, resničnost obdolženčevih groženj priči B. B. pa je tudi po oceni sodišča druge stopnje pomembno, koliko se te nanašajo na odločilna dejstva, ki jih je oškodovanec v izpovedbi opisal. Po vsebini pretežni del teh okoliščin nima ničesar opraviti z obdolženčevim in oškodovančevim srečanjem, o katerem je slednji izpovedoval in ne z izrečenimi besedami, ki mu jih je obdolženi tedaj po izpovedbi namenil. Enako velja za izpovedbi prič C.C. in D.D., s tem, da izpovedbi glede na vsebino obdolženčevega zagovora nista neodločilni, saj naj bi po pritožbeni obrazložitvi potrdili, da do srečanja med obdolženim in oškodovancem ni prišlo ter da je izrekanje kakršnihkoli besed oškodovancu s strani obdolženca izključeno. Čeprav se je strinjati, da je iz izpovedb navedenih dveh prič v splošnem izhaja, da obdolženega na kraju v času storitve kaznivega dejanja ni bilo, je po drugi strani nedvomno, da nobena od prič obdolženčeve neposredne navzočnosti v gostinskem lokalu "E.E." za 14. 5. 2021 ob 12.00 uri ali med 11.30 in 12.00 uro ni potrdila. Obe priči sta namreč zgolj izpovedovali o obdolženčevi dnevni rutini, pri čemer je pomembno, da je ta zajemala tudi gibanje v okolici Zdravstvenega doma v času, ko sta se po oškodovančevi izpovedbi srečala. V tem smislu izpovedbi priče C. in D.D. nista razbremenjujoči, nedoslednosti v oškodovančevi izpovedbi glede vrste dostavnega vozila, ki ga je obdolženi takrat uporabljal in zatrjevane izkustvene vrzeli pa vsega že ugotovljenega ne spreminjajo. Oškodovanec je namreč še vedno izpovedal, da se je obdolženi na kraj dejanja pripeljal z vozilom, ki je bilo polepljeno z logotipi omenjenega gostinskega lokala, posod, ki jih je obdolženi odnesel iz Zdravstvenega doma v izpovedbi posebej ni opisoval, kot ni navajal, da je bil pri dejanju navzoč še kdo oziroma da bi šel tedaj kdo mimo. Glede na obrazloženo, in ker neugotovljenih odločilnih dejstev v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti, dvomov v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ni in je bilo pritožnike še v zvezi z drugim izpodbojnim razlogom zavrniti.

9Izpodbojni razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je ob kršitvi kazenskega zakona drugi izpodbojni razlog, ki zahteva preizkus odločbe o kazenski sankciji, čeprav pritožba zoper to odločbo (386. člen ZKP). Zapovedani preizkus je pokazal, da je bila obdolženemu izrečena zgolj kazenska sankcija opozorilne narave z najnižjo določeno kaznijo zapora in z najkrajšo možno preizkusno dobo. Glede na to, in ker sodišče druge stopnje v nadaljevanju ni zasledilo nobenih drugih ali novih okoliščin, ki bi zahtevale drugačno oceno od navedene, odločbe o kazenski sankciji v obdolženčevo korist ni spreminjalo.

10Ker sodišče druge stopnje niti pri preizkusu iz prvega odstavka 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno samo paziti je o pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. odločilo po izreku te sodbe (391. člen ZKP).

11Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in tarifnih številkah 7111, 7113 in 7122 Taksne tarife. Je posledica neuspešne pritožbe in obdolženčevih premoženjskih razmer, posredovanih sodišču prve stopnje.