VSM Sodba IV Kp 14912/2021

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pri čemer mu je na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen tri mesece zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, razen stroškov iz prvega odstavka 94. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni v korist obdolženega in obtožni predlog zavrne oziroma zavrže, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma, da mu izreče pogojno obsodbo ali odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši z delom v splošno korist.

3Zagovornik obdolženca je v pritožbi predlagal, da se ju vabi na sejo senata Višjega sodišča. Seja pritožbenega senata se v skrajšanem postopku izvede praviloma brez navzočnosti strank in se o njej stranke obvesti le, če pritožbeno sodišče spozna, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Ker pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo, in ker tudi zagovornik v pritožbi ni pojasnil, kateri razlogi bi narekovali njuno navzočnost, strank v skladu z določbo 445. člena ZKP o seji ni obvestilo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zagovornik sicer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da so izrek sodbe in razlogi zanjo nerazumljivi, nejasni, protislovni ter v nasprotju z izvedenimi dokazi, graja pa tudi protislovnost izreka, ki je v nasprotju s samim seboj. V utemeljitev tega pritožbenega razloga navaja, da okoliščino nejasnega izreka dokazuje že izrek sam po sebi, saj se postavlja vprašanje, kdaj in na kakšen način naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje. V izreku je navedeno, da je obdolženec ravnal po navodilih B. B., da so bile neupravičeno izplačane odškodnine (množina) in da bi naj obdolženec po navodilih B. B. skupaj z C. C. in D. D. uprizoril prometno nesrečo. Iz izreka pa ni razvidno, kako je prometno nesrečo uprizorila D. D., ki je bila sovoznica in ki o tej nesreči nikomur ni dala izjave, niti ni vložila kakršnegakoli zahtevka, tako torej slednja niti teoretično ni mogla uprizoriti nesreče.

6Zatrjevana kršitev ni podana. Izrek sodbe je nerazumljiv, če se iz njega ne da ugotoviti, za kakšno kaznivo dejanje gre. Pri tem se mora nerazumljivost nanašati na odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja ali na katerih temelji krivdna odgovornost obdolženca, torej na dejanski temelj sodbe. Iz obdolžencu očitanega kaznivega dejanja med ostalim povsem jasno in razumljivo izhaja očitek, da je zato, da je 22. 3. 2012 na Zavarovalnico A d. d., OE B, kjer je imel sklenjeno zavarovanje avtomobilskega kaska za vozilo Peugeot 406, reg. št. ... vložil zahtevek za kritje škode, ki naj bi mu nastala na tem vozilu v obravnavani prometni nesreči, s čimer je odgovornim osebam Zavarovalnice A. d. d., OE B. lažno prikazal, da se je zgodila prometna nesreča, v kateri so nastale poškodbe na tem vozilu, čeprav je vedel, da do povrnitve škode ni upravičen, saj je bila prometna nesreča uprizorjena, s tem pa je odgovorne osebe zavarovalnice preslepil, da so z njim 20. 6. 2012 sklenili Poravnavo iz naslova poškodb na obravnavanem vozilu Peugeot in iz naslova poškodb na vozilu družbi B, d. o. o. kot lastnici vozila izplačali 763,76 EUR, za popravilo škode na vozilu, navedeni znesek pa je B., d. o. o. obdolžencu na njegovo prošnjo odštela od obrokov leasinga, pri čemer glede na to, da je bila prometna nesreča uprizorjena, do tega ni bil upravičen in si je tako z opisanim dejanjem na škodo Zavarovalnice A. d. d. pridobil premoženjsko korist v višini 763,76 EUR. Objektivni in subjektivni zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja so v opisu dejanja konkretizirani na način, predpisan v drugi točki prvega odstavka 269. člena ZKP, posledično čemur je izrek izpodbijane sodbe povsem razumljiv, v pritožbi večkrat izpostavljena hipotetična polemiziranja o tem, kdo vse in zakaj bi v predmetnem kazenskem postopku moral imeti procesni status (so)obdolženca, pa brezpredmetna. Enako je brez teže subtilni očitek pritožnika v kritiki množinske opredelitve odškodnin v izreku, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe (predvsem v točki 55) razbrati, da je prav obdolženi s sodelovanjem v uprizorjeni prometni nesreči pripomogel k še večjemu oškodovanju Zavarovalnice A. d. d. z izplačili tudi preostalih neupravičenih odškodnin, ki so na podlagi pojasnila sodišča prve stopnje v točki 1 izpodbijane sodbe predmet ločeno vodenih kazenskih postopkov (II K 59825/2020 in II K 25904/2021).

7Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP tudi z navedbami, da je izrek izpodbijane sodbe protisloven tudi iz razloga, ker se obdolžencu očita, da bi naj 22. 3. 2012 na Zavarovalnico A. d. d. vložil zahtevek za kritje škode, nadalje pa, da s tem ni storil kaznivega dejanja in da kaznivo dejanje ni storjeno z neupravičenim ali lažnim odškodninskim zahtevkom. V tej zvezi pa zagovornik nadalje smiselno opozarja na nasprotje med izrekom in razlogi izpodbijane sodbe, ko trdi, da se je sodišče prve stopnje v nasprotju z izrekom, iz katerega je razvidno, da je bila zavarovalnica preslepljena s sklenitvijo poravnave (ki po oceni zagovornika sploh ni bila sklenjena oziroma obdolženec zanjo ne ve, saj pri tem ni sodeloval), v razlogih izpodbijane sodbe ukvarjalo z vložitvijo odškodninskega zahtevka z dne 22. 3. 2012, ki naj bi ga vložil obdolženec.

8Tudi ti kršitvi nista podani. Izrek sodbe nasprotuje sam sebi, če je opis dejanja sam s seboj v nasprotju ali če si nasprotujejo posamezne odločitve v izreku sodbe. Vendar tudi tu velja, da mora obstajati nasprotje glede dejanskega temelja sodbe, medtem ko je nasprotje med izrekom in razlogi sodbe podano samo, če se nanaša na pravno relevantno dejstvo. Kot že obrazloženo, je izrek izpodbijane sodbe jasen in razumljiv, sodišče prve stopnje pa je glede na takšno konkretizacijo, o dogajanju od trenutka, ko je obdolženec dne 22. 3. 2012 na Zavarovalnico A., d. d., OE B., kjer je imel sklenjeno zavarovanje avtomobilskega kaska za vozilo Peugeot 406, reg. št. ..., vložil zahtevek za kritje škode, ki naj bi mu nastala na tem vozilu v obravnavani prometni nesreči, do trenutka pridobljenega protipravnega premoženjskega okoriščenja v višini 763,75 EUR, v točkah 28 do 33 ter 38 podalo obširne in tehtne razloge, ki z izrekom izpodbijane sodbe niso v nasprotju. S preostalimi pritožbenimi izvajanji v tej smeri, ki nenazadnje ne prinašajo ničesar novega in izkazujejo zgolj nestrinjanje z ugotovitvami in zaključki prvostopnega sodišča, pa zagovornik pri uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ne more uspeti. Enako velja za pritožbeno polemiziranje o (ne)ravnanjih in (ne)postopanjih D. D., ki v bistvenem predstavlja uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa je predmet samostojne pritožbene obravnave.

9Po obrazloženem, se preostala raznovrstna pritožbena namigovanja zagovornika, kot na primer, kaj naj bi bilo lažno prikazano zavarovalnici; s čim je bila preslepljena; kdo ni stranka poravnave; kaj je bilo zamolčano in druga, izkažejo zgolj kot lastna zagovornikova sklepanja, in ne kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče pa ob tem še dodaja, da na zagovornikove navedbe, v katerih konfuzno in fragmentirano ponuja s svojega zornega kota enostransko ovrednotena dejstva ter navaja okoliščine glede tega, kaj naj bi se v obravnavani zadevi dejansko zgodilo (predvsem na str. 5 in 6 pritožbe, ki celo prekorači okvir predmetnega kazenskega postopka), razloge v izpodbijani sodbi pa kritizira kot protispisne, nejasne ter nerazumljive, niti ni mogoče odgovoriti, medtem ko uradni preizkus izpodbijane sodbe v smislu bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP take kršitve ni pokazal.

10S tem, ko v nadaljevanju pritožnik v obliki graje neizvedenih dokazov sodišču prve stopnje očita neutemeljeno neizvedbo zaslišanja priče B. B., nedovoljeno soočenje obdolženega z C. C. in D. D. in onemogočanje pravice sodelovanja v kazenskem postopku, smiselno uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Vendar mu ne gre pritrditi. Pritožnik namreč zgolj skozi lastno interpretacijo dokazne ocene ne pojasni, kako bi (v pritožbi na več mestih izpostavljena) kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, kot to terja določba drugega odstavka 371. člena ZKP. Navkljub navedenemu pa pritožbeno sodišče poudarja, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo določa, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz tedaj, ko je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče zavrne predlagani dokaz, če na podlagi že izvedenih dokazov oceni, da so v zadostni meri razčiščena vsa odločilna dejstva, ali če oceni, da ni izkazana verjetnost, da bo mogoče s predlaganim dokazom ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev, pomembnih za razsojo. Sodišče prve stopnje se je v obravnavani zadevi glede zavrnjenih dokaznih predlogov v širokem obsegu opredelilo v točkah 42 do 49 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zaključke sprejetih procesnih odločitev pa je obširno in prepričljivo obrazložilo. Z razlogi v tej smeri se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih v zaobid nepotrebnega podvajanja dosledno povzema.

11Povsem utemeljeno je sodišče prve stopnje tudi odstopilo od vztrajanja pri enotnem kazenskem postopku, saj ne glede na podstat istega domnevnega škodnega dogodka nadaljnja skupna obravnava kazenske zadeve in soobdolžencev ni bila ne potrebna niti smotrna, za takšno postopanje pa je navedlo podrobne razloge v točki 1 obrazložitve izpodbijane sodbe.

12Zagovornik kršitev kazenskega zakona uveljavlja zgolj na načelni ravni, saj z ničemer ne obrazloži, katera kršitev iz 372. člena ZKP naj bi bila podana, tovrstnih kršitev pa ni ugotovilo niti pritožbeno sodišče, ko je izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).

13Pritožbena graja zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, na njihovi podlagi napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih uspešno obrazložilo. Zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolženemu A. A. storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi zelo jasno, natančno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša.

14Sodišče prve stopnje je v točki 40 izpodbijane sodbe zanesljivo ugotovilo, da je bila uprizoritev prometne nesreče (ki je sicer predmet natančne obrazložitve v točkah 13, 14, 21, 23, 24 in 25 citirane prvostopne sodbe) pripravljalno ravnanje za izvršitev kaznivega dejanja goljufije. Takšnemu zaključku pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in mu nima ničesar dodati. Čas in način storitve obravnavanega kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje skozi kronološki prerez in materialno ovrednotenje izvedenih dokazov ustrezno obrazložilo. Pri tem je v točki 12 izpodbijane sodbe primerno izpostavilo, da mora biti goljufivi namen podan že v času sklenitve posla, v konkretnem primeru v trenutku, ko je obdolženi podal svoj zahtevek za izplačilo škode zavarovalnici, čeprav je vedel, da poškodbe na vozilu, katerega uporabnik je bil, niso nastale v prometni nesreči dne 9. 3. 2012, kot je navajal. Na takšni podlagi se kot povsem razumni in tehtni pokažejo zaključki prvostopnega sodišča, da se je torej obdolženec že takrat zavedal, da z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi lažnivo prikazuje dejanske okoliščine. Nadalje je sodišče prve stopnje prav tako natančno in prepričljivo pojasnilo vlogo B. B., upoštevaje izsledke celotnega dokaznega postopka pa pravilno zaključilo, da je obdolženi A. A., zatem ko je bila prometna nesreča uprizorjena na podlagi navodil B. B., v smeri pridobitve premoženjske koristi deloval samostojno.

15Nadalje ni mogoče pritrditi navedbi zagovornika, da D. D. o domnevni prometni nesreči nikomur ni dala izjave. Slednja resda ni bila zaslišana tekom predmetnega dokaznega postopka, je pa zagotovo podala izpoved v kazenski zadevi II K 59825/2020, kjer je bila spoznana za krivo storitve očitanega ji kaznivega dejanja. Ker pa v navedenem primeru obramba obdolženega ni sodelovala, se sodišče prve stopnje, kot je to korektno pojasnilo v točki 49 obrazložitve izpodbijane sodbe, na dva zapisnika o njenem zaslišanju (l. št. 31-44 in 262-269 spisa II K 59825/2020), vključno z zapisnikom o naroku glavne obravnave (l. št. 300-306 spisa II K 59825/2020), pravilno ni oprlo.

16V točki 27 izpodbijane sodbe je zagovor obdolženca, da naj ne bi bil on tisti, ki je vložil odškodninski zahtevek, podpisal poravnave za poplačilo nastale škode ali sklenil police o kasku zavarovanju kot neprepričljiv ovržen, s povsem razumljivimi argumenti, ki sledijo v točkah 28 do 33 ter 38 izpodbijane sodbe in navkljub stoičnemu negiranju pritožniku potrjujejo, da je bil obdolženi A. A. tisti, ki je dne 22. 3. 2012 v poslovalnici Zavarovalnice A. d. d. vložil odškodninski zahtevek. Zagovornik povsem prezre, da so obdolženca tamkajšnji uslužbenci identificirali in to identifikacijo prepričljivo zabeležili s kopijami dokumentov, overitvenim žigom, podpisi obdolženca in uslužbenke E. E. Prav tako pritožnik spregleda opozorilo priče F. F., da bi, v kolikor bi bil zahtevek podan po drugi osebi, temu zahtevku moralo biti priloženo pooblastilo, kar ni bilo. Tako je pritožbene navedbe zagovornika, da obdolženec ni storil očitanega kaznivega dejanja; da tudi odškodninskega zahtevka z dne 22. 3. 2012 ni podpisal; da poravnave, ki jo je sklenil A, d. o. o. tako ali tako ni v spisu; da je odškodnino prejel A., d. o. o.; da je irelevantno, kaj je A., d. o. o. v zvezi z odštevanjem obrokov pisal obdolžencu (ali obratno) ter druga navajanja v tej smeri, sodišče prve stopnje prepričljivo ovrglo na podlagi ugotovitev celotnega dokaznega postopka. Zelo natančno in argumentirano je namreč ocenilo izpovedi prič F. F., E. E. in G. G., ki so povsem skladne z obstoječo listinsko dokumentacijo v spisu (med ostalim z dopisom A., d. o. o. na l. št. 35 in 154-156; poravnavo na l. št. 36; soglasjem na l. št. 37; odškodninskim zahtevkom v prilogi A1, l. št. 48, s priloženo fotokopijo vozniškega dovoljenja obdolženca, ožigosano z datumom 22. 3. 2012 v prilogi A1, l. št. 53). Zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja in vztrajal, da ni bil on tisti, ki je vložil odškodninski zahtevek, podpisal poravnavo za poplačilo nastale škode ali sklenil polico o kasko zavarovanju, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ter v točkah 28 do 33 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj mu ne gre pritrditi. Ostala pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči.

17V zvezi s preostalo konfuzno vsebino vloženega pravnega sredstva je poudariti, da je v obrazložitvi pritožbe pritožnik dolžan konkretno navesti, v čem vidi pomanjkljivosti sodbe glede dejanskih in pravnih vprašanj, in vsako pritožbeno trditev, izven dometa lastnih sklepanj, tudi obrazložiti s konkretnimi navedbami. Pavšalna sklicevanja pritožnika na svoje prejšnje navedbe (str. 7 pritožbe), in sicer na besedo strank in podane dokazne predloge ter izvedene dokaze v tem postopku, v takšnem slogu zatorej ne štejejo za primerno obrazložena. Ker tako zagovornik v ostalem, glede odločilnih dejstev, ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo treba pritožbo zoper sodbo tudi v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

18Glede graje odločbe o kazenski sankciji pritožnik uvodoma izpostavlja nejasnost, ali je bila kazen tri mesece zapora izrečena obdolženemu A. A. kot samostojnemu storilcu ali kot sostorilcu, skupaj z C. C. in D. D. Vendar zagovornik s takšnimi navedbami ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je v točki 1 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da (in zakaj) je primerno kazenski postopek zoper (soobdolženega) A. A. izločiti v ločeno zadevo ter postopek zanj dokončati posebej. Tako se je v obravnavani zadevi obdolženemu A. A. očitalo od sostorilcev neodvisno in ločeno kaznivo dejanje goljufije, ki je bilo samostojno obravnavano pred sodiščem prve stopnje. Posledično obsodilnemu izidu kazenskega postopka mu je zatorej bila ob izreku krivde pravilno in zakonito izrečena tudi (izključno nanj naslovljena) kazenska sankcija.

19Po oceni zagovornika je izrečena kazen zapora neprimerna, saj obdolženec živi v svojem svetu, brez lastne osebnosti, nesposoben skrbeti sam zase in popolnoma odvisen od odločitve in volje drugih ljudi, posledično čemur bi moralo biti odrejeno prestajanje kazni „na psihiatriji“ in ne v zavodu za prestajanje kazni zapora. S takšnimi navedbami ne gre soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko je obdolžencu izreklo kazen treh mesecev zapora, za kar je v točki 55 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo tehtne in prepričljivo argumentirane razloge, ki jih z namenom zaobida nepotrebnega podvajanja povzema tudi pritožbeno sodišče. Pritožnik zato s posplošeno zahtevo po odreditvi prestajanja kazni „na psihiatriji“ ne more uspeti, saj za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu niso podani pogoji, določeni v KZ-1. Postopek pred prvostopenjskim sodiščem je namreč tekel na podlagi vloženega obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru in ne kot posebni postopek za uporabo varnostnih ukrepov, opredeljen v določbah 491. do 497. člena ZKP, pri čemer je sodišče prve stopnje obstoj subjektivnega znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 211. člena KZ-1 podrobno pojasnilo v točki 52 obrazložitve izpodbijane sodbe. Z razlogi, ki obdolženčeve krivde ne izključujejo, saj je bil tempore criminis duševno normalen, priseben in zavesten svojega ravnanja ter zaključki sodnega izvedenca psihiatrične stroke, mag. N. N., da je navkljub diagnosticirani shizofreniji poslovno in vozniško sposoben obdolženec, ki uspešno skrbi za osebe iz svojega najožjega socialnega okolja, »kompenziran«, se strinja tudi pritožbeno sodišče in jim v celoti pritrjuje, saj so strokovno prepričljivi in dobro argumentirani.

20Neutemeljeno je tudi zavzemanje pritožnika za izrek pogojne obsodbe. Sodišče prve stopnje je glede na izpis iz kazenske evidence upravičeno sklepalo v prisotnost nagnjenosti obdolženca k izvrševanju istovrstnih kaznivih dejanj in pravilno izpostavilo njegovo že štirikratno predhodno obsojenost s sankcijo zgolj opominjevalne narave, ki pa očitno ni dosegla svojega namena. Tretji odstavek 58. člena KZ-1 namreč določa, da sodišče izreče pogojno obsodbo, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, takšnega zaključka pa sodišče prve stopnje, glede na obdolžencu doslej izrečene obsodilne sodbe, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni moglo sprejeti. V tej zvezi se zato kot neutemeljeno izkaže še pritožbeno izpostavljanje poteka časa od zadnje storitve kaznivega dejanja.

21Po vsem obrazloženem, je sodišče prve stopnje v nasprotju s prepričanjem zagovornika, obdolžencu pravilno in utemeljeno izreklo kazen treh mesecev zapora. Pri odmeri zaporne kazni je kot olajševalno okoliščino pravilno in v ustrezni meri vzelo v obzir tako časovno odmaknjenost inkriminiranega dejanja, kakor tudi relativno nizko višino (zgolj na podlagi obdolženčevega zahtevka) povzročene škode, kot obteževalno okoliščino pa njegovo predkaznovanost ter vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj, kakor tudi to, da je s sodelovanjem v uprizorjeni prometni nesreči z izplačili tudi preostalih neupravičenih odškodnin pripomogel k še večjemu oškodovanju Zavarovalnice A. d. d. Ob upoštevanju teže kaznivega dejanja ter stopnje njegove krivde mu je zatorej prvostopno sodišče tokrat izreklo povsem ustrezno in primerno kazen prostostne narave, saj navkljub drugačnemu zatrjevanju pritožnika ni bilo najti upravičenih razlogov, ki bi utemeljevali spremembo kazenske sankcije obdolžencu v korist.

22Neutemeljen pa je nenazadnje tudi predlog pritožnika pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči, da se izrečena zaporna kazen izvrši z delom v splošno korist. Odločanje o predlogu za nadomestno izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist namreč sodi v pristojnost sodišča prve stopnje, če mu obdolženec poda takšen predlog.

23Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

24Iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje (točka 56 obrazložitve), je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka oziroma takse za pritožbo zoper sodbo (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).