VSK Sklep I Cp 64/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da ni pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi (I. točka izreka), in da se tožba zavrže in razveljavijo v postopku opravljena dejanja (II. točka izreka).

2Zoper sklep se tožeča stranka pritožuje. V pritožbi navaja, da je bila v tej zadevi stvarna in krajevna pristojnost sodišča prve stopnje ugotovljena že v izvršilnem postopku s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 41117/2021 z dne 6. 8. 2021. Z njim je sodišče odločilo, da se sklep o izvršbi razveljavi in da bo o zahtevku odločilo Okrajno sodišče v Ajdovščini kot stvarno in krajevno pristojno sodišče. Zoper ta sklep se tožena stranka ni pritožila, zato je postal pravnomočen, pravdno sodišče pa je nanj vezano (tako tudi VSM I Cp 1447/2011). S ponovnim odločanjem o pristojnosti je tako sodišče prve stopnje nezakonito poseglo v drugo pravnomočno sodno odločbo, na katero je vezano. Na arbitražno pristojnost sodišče tudi ne pazi po uradni dolžnosti, zato je neutemeljeno sklicevanje na določbo 18. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče se namreč lahko samo na ugovor tožene stranke izreče za nepristojno, razveljavi v postopku opravljena dejanja in zavrže tožbo, kot to izhaja iz 11. člena Zakona o arbitraži (v nadaljevanju ZArbit). Izpodbijana odločitev je tudi sicer nepravilna. Določba 49. člena Pravilnika o registraciji in statusu igralcev (v nadaljevanju PRSI) predpisuje 90 dnevni rok za vložitev zahteve za plačilo nadomestila pri Arbitraži Nogometne zveze Slovenije (v nadaljevanju NZS). Ta rok je prekluziven glede pravnega varstva, ki ga zagotavlja PRSI, zato zamuda roka pomeni prenehanje pravice upravičenca, da zahteva plačilo nadomestila pred pristojnim organom NZS, na sam obstoj terjatve v obligacijskem razmerju in pravice kluba upravičenca, da terja izpolnitev terjatve v predpisanih zastaralnih rokih pa ne vpliva. Takšno je tudi tolmačenje sektorja za mednarodne in pravne zadeve NZS, ki ga je tožeča stranka predložila v postopku kot dokaz. Dikcija, da lahko upravičenci vložijo zahtevo za plačilo pred Arbitražo NZS tudi ni skladna z interpretacijo sodišča prve stopnje, da gre v danem primeru za obveznost vložiti zahtevek pred Arbitražo NZS. 90 dnevni rok iz 49. člena PRSI tako ni tudi prekluziven rok za uveljavljanje terjatve po sodni poti. Tožeča stranka pri tem opozarja tudi na določbo 339. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa prepoved spremembe zastaralnega roka, ki ga določa zakon. Nogometni klubi, ki so pristopili h generalnemu arbitražnemu sporazumu NZS, ne morejo s svojimi predpisi omejiti kogentnih določil pravnega reda Republike Slovenije. 49. člen PRSI tako ne more poseči v splošni zastaralni rok po 345. členu OZ. Ne drži ugotovitev sodišča, da tožeča stranka arbitražnega dogovora ni prerekala, saj je točno ta argument omenjala v svoji prvi pripravljalni vlogi. Poleg tega je sodišče naknadno zapisalo, da je tožeča stranka trdila, da je arbitražni sporazum ničen, zaradi česar gre v tem delu za nasprotje v razlogih sklepa, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Izključna pristojnost arbitraže je v danem primeru podana samo v 90 dnevnem roku po 49. členu PRSI, potem pa arbitražna pristojnost ni več podana, zato tožeči stranki preostane le sodno varstvo, ki ji je zagotovljeno z Ustavo RS. Sodišče prve stopnje je zato s svojo odločitvijo neutemeljeno poseglo v ustavno pravico tožeče stranke do sodnega varstva. Prav tako ni mogoče mimo dejstva, da je tožeča stranka pri uveljavitvi svojih pravic že naletela na popolni molk NZS, in da je pooblaščenec tožene stranke hkrati tudi član Arbitraže NZS. Gre torej za ravnanje v nasprotju z vestnostjo in poštenjem in za zlorabo procesnih pravic, čemur sodišče ne sme nuditi pravnega varstva. Nenazadnje je poudariti še, da pravica do nadomestila med pravdnima strankama niti ni sporna. Zato obstoji podlaga, da že pritožbeno sodišče sprejme odločitev, s katero po ugotovljeni sodni pristojnosti tožbenemu zahtevku ugodi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je na podlagi preizkusa izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo (niti očitanih niti drugih) bistvenih kršitev določb postopka in je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Izpodbijani sklep vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in popolni in si ne nasprotujejo ter tako v celoti omogočajo pritožbeni preizkus.

5V obravnavanem primeru gre za odločitev o sodni pristojnosti za odločanje o sporu med pravdnima strankama v zvezi s pravico do nadomestila za vzgojo in usposabljanje igralca¹. V tej zvezi se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno sklicevalo na določbo 11. člena ZArbit, ki določa, da se v primeru obstoja arbitražnega sporazuma v zvezi z zadevo, ki je predmet tožbe, sodišče na ugovor tožene stranke² izreče za nepristojno, razveljavi v postopku opravljena dejanja in zavrže tožbo. Že iz tega razloga so pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na stvarno in krajevno pristojnost sodišča prve stopnje neutemeljeni.

6Tudi sicer v primeru ugovora sodne pristojnosti zaradi sklenjenega arbitražnega sporazuma odločitev izvršilnega sodišča v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine ne more biti drugačna, kot je bila v sklepu VL 41117/2021 z dne 6. 8. 2021, na katerega se sklicuje pritožba. V primeru obrazloženega ugovora, v katerem dolžnik ugovarja sodni pristojnosti, namreč določbe 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ne dajejo podlage, da izvršilno sodišče sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo zavrže, temveč le, da zadevo odstopi stvarno in krajevno pristojnemu pravdnemu sodišču, ki nato o tem ugovoru vsebinsko odloči. Takšno možnost v primeru sklenitve arbitražnega sporazuma ZIZ omogoča le v primeru, ko to upnik predlaga že v predlogu za izvršbo (sedmi odstavek 41. člena ZIZ)³, kar pa ni primer v tej zadevi. Glede na navedeno si tožena stranka (dolžnik) s pritožbo zoper sklep VL 41117/2021 z dne 6. 8. 2021 ne bi mogla zagotoviti zanjo ugodnejše rešitve in zato pravnega interesa za pritožbo zoper ta sklep niti ni imela. Odločitev izvršilnega sodišča v zvezi z dolžnikovim ugovorom tako za odločitev sodišča prve stopnje ni pravno pomembna in sodišče prve stopnje pri odločanju o sodni pristojnosti nanjo ni v ničemer vezano.

7Zmotno je tudi stališče pritožbe, da je v obravnavani zadevi podana sodna pristojnost, ki naj bi se vzpostavila po poteku 90 dnevnega roka, ki ga določa 49. člen PRSI. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da gre v obravnavani zadevi za spor v zvezi z nadomestilom za vzgojo in usposabljanje igralca, v zvezi s katerim je v skladu z arbitražnim sporazumom podana izključna pristojnost Arbitraže NZS (5. in 7. člen Pravilnika o Arbitraži NZS). Z arbitražnim sporazumom pa je v celoti izključena sodna pristojnost za odločanje o sporih v zvezi z nadomestilom za vzgojo in usposabljanje igralca, saj Pravilnik o Arbitraži ne vsebuje nobenih določb o (naknadni oz. podrejeni) sodni pristojnosti za odločanje o tovrstnih sporih. Namen, da o teh sporih odloča izključno Arbitraža NZS, pa izhaja tudi iz samega Statuta NZS, na osnovi katerega je bil sprejet Pravilnik o Arbitraži. Tako Statut v 15. členu določa, da imajo člani NZS dolžnost, da posredujejo spore v zvezi z uporabo statuta, predpisov, navodil in odločitev NZS neodvisni in nepristranski arbitraži, ki dokončno odloči o sporu, in ne pred redna sodišča, če to dopušča pravni red RS, in da s statutarnimi določili zagotovijo, da to storijo tudi njihovi člani. Prav tako v 45. členu določa, da imajo nogometni klubi dolžnost, da priznajo pristojnost neodvisne in nepristranske arbitrže v skladu s tem Statutom in spoštujejo njene odločitve.

8PRSI je avtonomni pravni akt NZS, ki v IX. poglavju vsebuje materialnopravne določbe o vzgoji in usposabljanju igralca ter nadomestilu za prestop igralca. Določba 49. člena tega poglavja med drugim določa tudi prekluzivni 90 dnevni rok za prisilno uveljavitev pravice do plačila nadomestila za prestop igralca pred Arbitražo NZS, kar pomeni, da po tem roku pravno varstvo v zvezi z neplačilom nadomestila po pravilih NZS ni več mogoče. Vendar pa ta materialnopravna določba po vsebini v ničemer ne posega v določbe pravnih aktov NZS o pristojnosti za odločanje o sporih iz tega naslova. Le-ta je skladno s statutom NZS in predvsem Pravilnikom o Arbitraži podeljena izključno Arbitraži NZS in ne rednim sodiščem, zato v nobenem primeru ni mogoče slediti razlagi, da se po poteku prekluzivnega 90 dnevnega roka vzpostavi sodna pristojnost za odločanje o tem istem sporu.

9Glede na to, da 90 dnevni rok po 49. členu PRSI predstavlja prekluzivni in ne zastarali rok, se pritožba tudi neuspešno sklicuje na določbe 339. in 345. člena OZ o zastaranju. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno pojasnilo, da dejstvo, ali je tožeča stranka v tem prekluzivnem roku pred Arbitražo NZS pravočasno in na pravilen način uveljavila svojo pravico do nadomestila, za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembno. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje stališču pritožbe, da ta prekluzivni rok ne vpliva na sam obstoj pravice upravičenca do nadomestila, vendar pa to pomeni le, da terjatev upravičenca do nadomestila v obligacijsko pravnem smislu ni prenehala in lahko upravičenec kljub poteku tega roka njeno plačilo še vedno zahteva, zavezanec pa tudi veljavno plača⁴, nikakor pa ne, da jo lahko tudi prisilno izterja po sodni poti. Takšna razlaga 49. člena PRSI bi po oceni pritožbenega sodišča izničila namen sporazuma o izključni arbitraži za reševanje sporov iz naslova nadomestil za vzgojo in usposabljanje igralcev, kot ga zasleduje NZS s statutom in Pravilnikom o Arbitraži, člani NZS pa bi lahko ta sporazum enostavno izigrali, s tem da bi mimo njega po poteku prekluzivnega roka 90 dni v vsakem primeru zahtevali pravno varstvo pred rednimi sodišči.

10S takšno razlago arbitražnega sporazuma pa ni poseženo v ustavno zavarovano pravico tožeče stranke do sodnega varstva. Tožeča stranka je namreč kot članica NZS prostovoljno pristopila k dogovoru o izključni pristojnosti Arbitraže NZS za reševanje sporov iz naslova nadomestil za vzgojo in usposabljanje igralcev. S tem pa se je hkrati glede teh sporov prostovoljno odrekla tudi pravici do sodnega varstva pred sodišči. Z izpodbijano odločitvijo sodišča prve stopnje ji zato njene ustavne pravice niso bile kršene.

11Glede na vse navedeno pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

¹ Da gre za tak spor, med pravdnima strankama ni sporno.
² Ki ga ta lahko poda najkasneje v odgovoru na tožbo (oz. ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine), čemur je tožena stranka v konkretni zadevi zadostila.
³ Sedmi odstavek 41. člen ZIZ določa, da lahko upnik v primeru sklenjenega arbitražnega sporazuma v predlogu za izvršbo predlaga, naj se v primeru dolžnikovega ugovora sodni postopek ustavi, sodišče izreče za nepristojno, razveljavi v postopku opravljena dejanja in zavrže predlog za izvršbo.
⁴ V tem smislu je razumeti tudi nezavezujoče tolmačenje določbe 49. člena PRSI, na katerega se sklicuje pritožba.